Ljudje smo ena čudna sorta živih bitij. Tako čustveni in polni želje po ljubezni ( Se zavedam, da sem začela sila osladno. Samo še malo, pa bo konec in pridem do bistva), pa tako nerazumevajoči in pozabljivi, da nam v trenutku uide iz glave dejstvo, da smo vsi od prvega do zadnjega (le) ljudje.

Misel - JezniJe bil večer in konec dneva. Namesto, da bi dan zaključila  s poslušanjem čričkov, sem (samo še zadnjič, res)  vrgla pogled na telefon. Facebook. Drajsam s prstom….po ekranu namreč, in preletavam kaj komu  dogaja. Tej je uspelo naredit popolno pito. Super, meni je ni še nikoli. Ona je odkrila »svoj« parfum in uspela kupit par popolnih petk, on je končno našel idealno gumo, ki nikoli ne spusti – niti na peskastih ridah in zalivkah. Nekdo četrti se je končno dokopal do trdo zasluženega dopusta ter se odločil, da ga bo preživel v Umagu. In neka babica je vzhičena, ker njeni vnučki raste prvi zob. Super, krasen dosežek za mulca.  Mene veselijo lesene hišice, psi, stari avtomobili, novi motorji in cel kup prav nič manj prismojenih stvari.

»Skrolam«…

Vmes naletim na nekakšen dokument z naslovom OSEBE, KI ŽELIJO SMRT POLICISTOM, POSTOPKE IZVAJAJTE SKRAJNO PREVIDNO IN TEMELJITO.

U, nekaj izvenserijskega, mi trzne možgan in kliknem.

Za naslovom se skriva dokument v katerem so zbrane fotografije in nestrpne izjave domnevno policistom nevarnih posameznikov, ki so domnevno precej brezčutno komentirali nedavno tragedijo v kateri je nekdo z avtomobilom pokončal policista in enega ranil.  Načrtno.  Načrtovano. Brez milosti.

»Domnevno« zato, ker pristnost dokumenta ni pretirano transparentna. Objavljen je nekje na spletu. Morda ga  je spisal nekdo, ki je imel v petek ali soboto zvečer preveč časa, saj ga je dekle pustilo na cedilu. Morda pač ne.

Dokument je v resnici v zgodbo vpleten predvsem kot nekaj, kar me je spomnilo na količino sovraštva, ki jo slovenski vozniki gojijo (-mo) do policistov. Prepričani smo, da prežijo na nas oboroženi z radarji in pooblastili prav za vsakim grmom na najbolj varnih odsekih cest. Le zato, da bi iz nas izpulili zadnji cent.

Zatirajo nas.

Človek niti plina na svojem težko prisluženem avtomobilu (ah, res je krasen in lepši od sosedovega) ne more odpret do konca po napornem delovnem dne. Človek bi si rad dal duška vsaj na poti domov, da tam besa zaradi naporne službe ne bi stresal na ženo in otroke.

Kako uvidevno, ne?

Če vas takole napete na poti domov izza grma ali iz koruze ujame poskočni policist ali policistka, ste lahko v resnici celo hvaležni, ker vas je zasačil, saj boste vso svojo jezo lahko stresli nanj.

Šalo in sarkazem na stran.

Če se vrnemo k uvodi v moj »spis« - dejanje jeznega šoferja, ki je kdo ve iz kakšnega razloga domneval, da bo uboj policista (nekako) rešil vse njegove čustvene, duševne, finančne in ostale tegobe, mi postavlja vprašanje. Le kako (in kako) nam uspeva biti tako pozabljivi, da nam dejstvo, da so tudi policisti in policistke le ljudje, uide iz glave v trenutku, ko nam ta stoječ ob cesti pred nosom pomaha z loparčkom.

Svinja!

Pa ravno mene.

Zakaj ravno mene.

Čakal me je.

Prav mene.

Policist v trenutku postane čisto poosebljenje vsega, kar je narobe s to državo. Pa tudi vsega, kar teži posameznika.

Hecno je, da bi bilo večini, ki se pritožuje, da država preko policijskih akcij le polni državno blagajno in jo bolj malo briga za prometno varnost, prav malo mar, če bi policist ustavil nekoga drugega. Čeprav bi se hipotetično polnjenje državne blagajne na hrbtih voznikov še vedno vršilo.
A pomembno je le, da ne na njegovem.  On za sto evrov namreč trdo dela, medtem ko je sosed gotovo lopov in krade, ne plačuje davkov in ima subvencioniran vrtec za mulca, čeprav si ga ne zasluži.

Tako se mi lahko mirno zapiše, da je večini, ki se pritožujejo nad sistemom dela roke pravice v resnici prav malo mar za to kako policija deluje. Važno je, da dotičnega posameznika pustijo na miru, da stori tisti svoj prekršek ali dva. Med katerim se lahko zgodi, da bo zličkal sosedovo dete, ki koraka ob cesti. Najbrž se vrača iz šole.

Soseda pa kar štrafajte.

Ne sme tako hitro vozit tu.

Je omejitev veste.

Ko me je ob neki priliki pred leti policist ustavil zaradi prehitre vožnje, nato pa še mojstra v  avtomobilu za mano, je mojemu »Dobro jutro, koliko prehitro je bilo?« sledilo vpitje, plaz sočnih kletvic in kriljenje  z rokami v avtu za menoj. Ustavljeni voznik je na policista vpil dve neprekinjeni minuti in prisežem, da je njegov obraz med tem spremenil vsaj tri barve.

Ura je bila pol osmih zjutraj in mladi policist vljuden. Potrpežljiv, kljub dejstvu, da prerekanje z ljudmi prav nikomur na tem svetu ni v užitek.

Kako  se je odpletla zgodba zelo jeznega gospoda v avtu za menoj ne vem, ker sva se z mladim možem v modrem hitro zmenila. Dobila sem plačilni nalog, ki sem si ga prislužila, rekla sva si nasvidenje in jaz sem sama sebi priznala, da sem ga usrala.

Povejte mi, kako dolgo je bil mladi policist še vljuden? Če je stal na tistem križišču še nekaj ur – upam, da ne celih osem, in so nanj vpili vsi, ki so bili jezni sami nase, ker so se pustili ujeti na radar?

Kako dolgo bi bili vljudni vi? Kdaj bi vam »počil film«? Kako hitro bi postali odrezavi in nesramni do vsakega, ki misli da se svet vrti le okoli njega?

Sama sebi dam slabo uro. Potem bi sedla v avto, se odpeljala na postajo in dala odpoved.
Če bi imela to možnost.

Kako bi delovala država brez njih ?

Zakaj nam je tako težko sprejeti odgovornost, ko naredimo napako?

Zakaj smo tako zelo jezni na vse okoli nas, pa te jezne ne znamo prečistit na pravi način ampak jo moramo na cesti, ki je en najmanj primernih krajev za to?

Zakaj tako radi pozabljamo, da nismo ljudje le mi, pač pa tudi vsi okoli nas, vključno s policisti?

In predvsem zakaj se ne jezimo tam, kjer nas stvari razjezijo?

Povejte vi.

Jaz imam zelo »politično nekorekten odgovor«, a ni nujno, da je pravi.