So motocikli, ki jih enostavno obožujem. In so tudi taki, ki me pustijo hladnega. Scrambler je edini, ki ga obožujem in hkrati sovražim. Ker bi bilo potrebno tako malo, da bi bil enostavno idealen. Se mi zdi, da niti ni zamišljen, da bi bil idealen. Takega si naredimo.

Zgodba, podobna tisti, ki jo za svojega Mustanga uporablja ameriški Ford. Kupim. Brez ugovarjanja. Zares prvinska osnova, seveda prilagojena EU normam, ki jih ne maramo, seveda pa po drugi strani poudarek na varčnosti, čistosti izpuha in aktivni varnosti. To imamo pa radi.

Ducati Scrambler 1Prav idealno posrečen, s povsem dovolj moči in ravno prav tresoč je agregat. Porabi minimalno goriva, z malo bolj odprtim izpuhom bi še zvenel hudo. Nimam niti ene pripombe, prav tako niti na menjalnik in kompleten prenos moči. Ciklistika je super, Scrambler se pelje izredno lahkotno, na zaprtih, počasnih ovinkih bo hitrejši le lokalec na supermoto raketi. Na visokem nivoju so tudi zavore, drugega od Ducatija pač ne bi pričakoval. Glede izgleda ne bi preveč govoril. Vsakemu svoje, nikakor pa ne bi rekel, da je Scrambler grd. Je ravno prav drugačen, da ga z lahkoto najdeš na parkingu polnem motorjev. Seveda je prav Scrambler tip motorja, ki ga moraš malo spremeniti, mu dati nekaj svojega, pa četudi brcneš mimo in je zaradi tega čuden.

Ducati Scrambler 2Kje se Scrambler najbolje počuti in pokaže največ smo že povedali. Drugje bo najbolj prijeten ob počasni vožnji. Taki po predpisih. Avtoceste zaradi upora vetra ne mara preveč, če pa že zavijete tja poizkusite poiskati zavetrje avtomobila. Najboljše zavetrje je ponujal ravno VW Golf. Ne vem zakaj, ampak pri 150 na uro nisem čutil upora vetra. Vsekakor pa se je priporočljivo izogibat slabim cestam.

Ducati Scrambler 3In sedaj pridem do dveh obupno slabih lastnosti Scramblerja. Sedež je neudobno trd. Zares neudoben. Trdo pa je tudi vzmetenje. Ne vem, če nisem po 300 kilometrih s Scramblerjem kak milimeter ali dva manjši. Hrbtenica mi ni bila hvaležna tistega rukanja, pa čeprav sem se zares poizkušal izogibat slabih cest. Vendar v iskanju gladkih, se slabim ni možno izogniti. Tu pa zopet pridem na tisto točko, kjer je Scramblerju nujno dati svojo noto. Le nekaj več not bo treba dodati.

Ducati Scrambler 4Je Scrambler slab motocikel? Nasprotno, odličen je. In hkrati obupen. Zdaj se pa odloči.

Drugo mnenje (Mateja Pivk) :

Na tem svetu so motocikli s katerimi bi človek brez težav sobival, shajal in koeksistiral. Z njimi bi se vozil na kavo, izlete, v službo in po opravkih ter prav nikjer ne bi kravžljal živcev. Vedno bi potegnili popolnoma dovolj, vzmetenja bi požrlo večino lukenj naših grbasti cest in morda celo ne bi bil videti popolnoma odvratno, če bi nanj nataknili topcase.

A čeprav potešeni v zavedanju, da smo našli motocikel, ki popolnoma zadovolji naše potrebe, bi na skrivaj (pa če si priznamo ali ne) venomer obračali oči za nečim malce bolj gajstnim. Strastnim. Motociklom katerega nakup bi  bil grozljivo nerazumen,  ker bi bil mnogo predrag, življenje z njim pa v resnici muka, kajti novi motor niti slučajno ne bi bil tako nenaporen, polikan in priročen kot stari. Na oko bi bil morda celo malce vulgaren. Ergonomija daleč od udobja starega motocikla. In poraba – o bog, ne omenjajte je.

Nato bi nekega dne srečali Ducatijevega Scramblerja.  Nič pretirano dramatičnega na oko. Pa vendar je zanimiv ter dovolj poseben, da človek ne more mimo, ne da si ga ne bi temeljito ogledal.

To je to. Zame. Tisti nerazumni, nepraktični in neudobni motor, ki ga hočem, ker na njem dobim občutek, da sem za pravi užitek (v vožnji) pripravljena sprejeti marsikatero »napako«.

Ste že srečali svojega?

To je tisti motocikel, ki ga nikoli ne bom pozabila. Vsakič sproti človeka obide sladko in čudno zadovoljstvo, ko v predalu s ključi zatipamo njegove. Vsakič, ko zavihtimo nogo čezenj. In pod čelado je širok nasmeh še preden zapeljemo do prvega pravega ovinka – že ko v tišini soseske zarohni motor.  Pisan nam je na kožo. Vsak ovinek z njim je čista poezija in na tistem vašem najljubšem odseku ovinkov sta zlita v eno. Posluša vas, vi ga čutite in mu zaupate do konca in naprej.

Vožnja z njim je čista ekstaza in naenkrat po špecerijo ne hodite več z avtom, ampak greste raje dvakrat z motorjem.

In pozabite na trd sedež in tisto vzmetenje, zaradi katerega bolita rit in so »splonkani« možgani, ker zadeva gre gre ravno prav in pade pod rit in v roke tako kot še nobena in …

…res mi je šel na živce, ko me je na semaforju grel v desno stegno… in tako zelo bi ga kupila.

Ker je s to čudno balanco krasen, ker ga lahko odlično nadzorujem. Ker gre v ovinek skoraj tako  kot supermoto. Ker ima super zavore in čudovit agregat. Ker je poseben tudi na oko in mi je ta posebnost tako zelo pri srcu. Ker ne pomnim kdaj sem tako samozavestno nagnila motor v ovinek. Ker je tisti trdi sedež v resnici prav oblikovan, da dosežem lepo do tal in se ne sekiram, kje bom ustavila.

Ker sem samo sebe prepričevala, da ni tako hudo. Da bi lahko živela z njegovimi napakami, ker užitek odtehta bolečo rit.

Aja, poganja ga 803-kubičen zračno hlajen 90-stopinjski dvovaljnik, ki razvije 75 konjskih moči. Če vas zanimajo tehnikalije.