»Nič manj kot devet modelov, vključno z novo predstavljenim Monstrom 1200, se bo pridružilo naši ponudbi za leto 2016,« je ob predstavitvi novega velikega Monstra povedal Claudio Domenicalli.

Ducati zares še nikoli ni predstavil toliko novosti v eni sezoni. Vsi naj bi se prvič uradno pokazali na letošnji Eicmi, ki bo na sporedu med 17. in 22. novemborm. Razlog za izdatno povečanje že sedaj zelo zanimive ponudbe, lahko najdemo v želji po (seveda) še večji prodaji. Ta je bila v letošnjem letu (zopet) večja kot leto prej. Vse kar so pri Ducatiju očitno potrebovali, je bila nemška taktirka.

Kajti italijanski motocikli še zdaleč niso »jajca«, kot prav rado izleti iz ust katerem izmed obšanskovskih strokovno podkovanih strokovnjakov in poznavalcev motociklizma, praviloma jezdecev motociklov japonskega porekla.

To v zadnjih nekaj letih še najbolj površnim spremljevalcem dogajanja na motorističnem trgu dokazujeta vsaj Ducati in Aprilia – kilava servisna mreža in šlampasti prodajalci nimajo prav veliko za opraviti s tem, kako dobri so v resnici izdelki določene znamke. Čeprav prav ti prvi, lahko na posameznem trgu naredijo ogromno škode.

Eniuej..

Italijanski motorji so kul in fajn in v zadnjih letih nič več primerni zgolj za poznavalce in tiste, ki večino stvari sami »pošraufajo« v domači garaži.

Ob najavi kar devetih modelov za prihodnjo sezono, se človeku zazdi, da se bodo pri Ducatiju (pod budnim očesom nemških lastnikov, da ne bo pomote)  lotili še ene »urbane legende« in jo poteptali v prah: Italijanski motorji so butične »zadeve«.

Naraščanje prodaje – ta izdelovalcu motornih koles iz Bologne raste iz leta v leto. Z vsakim novim modelom, širjenje trgov  ter iskanje novih, redno osveževanje ponudbe in zelo dodelano negovanje kulta znamke, so poželi odlične rezultate.  Lani je Ducati prodal 50.000 motornih koles. Številka zagotovo ne seže niti do gležnjev številkam s kakršnimi bi lahko postregli pri Hondi, a »butična« leta so za Ducati preteklost.

Kar je kul.

Najbrž.

A ko takole brskam po spletu, klikam in berem, nato pa tudi vozim te res hudo hude Ducatijeve izdelke (res res hude), me malce skrbi – da bi le nikoli ne postali preveč masovni v želji po zaslužku. Preveč polikani. Preveč uniformirani. Preveč željni ugoditi vsem.

Da bi čez pet ali deset let še vedno bili malce nepobrušenih robov. Še vedno italijanski.