DIVJA CAMARGUE, SIVKA IN KREMICE… disciplinirano užitkarskih 500 km

Pred temle krogom sem bil kar malo živčen. Minula dva dneva sva jih naredila le polovico toliko pa sva vseeno vozila cel dan. Je pa to seveda krog, ki bo orisal bistvo Provanse, z opevano sivko, vonjavami in še marsičem. Čaka naju torej veliko vožnje in kratki postanki ob oglednih destinacijah. Budilka naju vrže pokonci ob 6:00. Ob sedmih že voziva od Aupsa proti jugovzhodu. Na avtocesto proti Marseilu zavijeva pri Venellesu in mimo Aix En Provence - glavnega mesta Provanse na njej vztrajava vse do Arlesa.

DSC_0344Najin prvi cilj je pokrajina Camargue, ob delti Rone. Najprej se zapeljeva vse do obsežnih peščenih plaž, potem narediva krog po mestu in se po stranski cesti odpeljeva v osrčje močvirja. Pokrajina je nekakšen koktejl divjega zahoda, safarija in mediterana… Vsaj tako jo lahko doživiš, če imaš čas, da »reskiraš« dan ter se iz enega od številnih rančev s konjem odpraviš na voden izlet po močvirju. Soline, peščena obala, močvirja polna ptic, veliki suhi pašniki namenjeni konjskim čredam…, kot bi bil nekje daleč stran od civilizacije in ne v neposredni bližini francoskih obalnih mest. Vrneva se do Arlesa in nadaljujeva proti znamenitemu akvaduktu Pont du Gard,  ki ga zaradi pomanjkanja časa pogledava samo od zunaj; ob postanku v bližnjem mestecu pa si privoščiva pico… Loterija… hahaha… angleškega menija seveda ni in v lokalu nihče ne razume kakšnega tujega jezika… Pretirane sreče nisva imela: tanko testo nadevano s sirom, kurjim mesom in artičokami za 10 €…, brez pelatov ali kakšne druge poživitve! Sva se pa vsaj nasmejala svojemu naročilu.

Pot nadaljujeva skozi nekdanjo papeško prestolnico Avignon, ki jo poslikava kar iz motorja in se ustaviva šele v čudoviti Fontaine de Vaucluse, kjer izpod skal in strmih previsov izvira zelena reka. Prijetna osvežitev vročega dne. Izjemno lep kraj nama vzame kakšno urico fotografiranja, pa obvezen Jasnin espresso, ki je na ekstremno razglednih in romantičnih točkah vsekakor nujen.

Podeželska pokrajina vzhodno od Avignona šele postreže s pravo slikovitostjo opevane, romantične Provanse. Žitna polja, sivka, sončnice, macesen, ciprese, zaplate gozda, gričevje, skale, razgibanost… Vmes se vijejo čudovite, ozke, enopasovne ceste… Hiše so zgrajene iz temno sivega kamna, veliko jih je opuščenih. Naselja so strnjena na vrhovih gričev, na hitro spominjajo na tista, na krasu. Naslednji ogled »iz motorja« je 20 km oddaljen samostan Senanque, ki leži v globeli med sivkinimi polji, obdan s stenami strmega kanjona; potem pa vasica Roussillon, ki leži na griču ob opuščenih rudniki okre, ki s svojo edinstveno rdečo barvo okolici daje prav poseben pečat.

Pozno popoldan prispeva v Manosque – kraj kjer domuje svetovno znana kozmetična družba L’occitane in bi potrpežljiva sopotnica želela obiskati vsaj njihovo trgovino, če sva že za ogled proizvodnje malo prepozna. Zanimivo, v celem mestu, na vseh vpadnicah ni niti ene reklame in niti enega smerokaza do omenjene firme; koordinate objavljene na spletni strani pa ne držijo, oziroma te pripeljejo dobra 2 km stran. Šele po spraševanju domačinov najdeva omenjeno podjetje in Jasna se prepusti omamnim vonjem v njihovi trgovini.

WP_20160729_18_59_45_ProJaz sicer povoham to in ono, a ker je edina kremica, ki jo uporabljam zobna pasta, od dišav pa »afteršejv«, nekako nisem potencialna stranka…  Vsekakor pa bi cel kozarček pomlajevalne kreme, za 75 €, tudi z žličko pojedel in še s kruhom pomazal, če bi vedel, da bo delovala.

DSC_0434Z vrečko kremic v zadnjem kufru, odpotujeva proti zadnji destinaciji najine osrednje provansalske ture. Vmes si ob cesti, v gozdičku privoščiva večerjo: tradicionalne, domače dobrote iz trgovine, sir, salama, paradižnik, šampanjec na ledu…

Malo po sončnem zahodu, parkirava v vasici Moustiers Sainte Marie, ki leži stisnjena v strmih stenah Verdonskega kanjona. Za prisrčno sopotnico je to bil višek oziroma najlepši del najine poti. Vzela sva si kar nekaj časa, posedela v gostilnici in se trudila posrkati čim več vtisov, saj jih »nikon« s prazno baterijo ni več mogel. Starejši šef, ki naju je postregel, je neverjetno dobro govoril angleško. Oblečen v srajco, trenirko in zelene fluorescentne superge, ni kaj dosti dal na tradicijo svoje vasi. Za 2 deci piva in 2 x po deci slabega vina, nama je zaračunal 7,5 €, a ker je bil prav posrečen, mu je Jasna ob plačilu z 10 € velikodušno rekla »Let it be eight«… Prešerno se je zahvalil, ampak 2 € tudi nisva več videla.

V mraku sva parkirala v kampu in si za lahko noč privoščila še juhico. Zjutraj pakirava. Začne se pot proti domu.

VERDON, EZE IN OLJČNI GOZD… kanjonsko in obalno počasnih 233 km

Zjutraj me še v spanju po licih poboža nekaj hladnega, mokrega, sluzastega… Mar sanjam? …čez nekaj trenutkov še enkrat… počasi se prebudim in pogledam… »Bemu mast!«… prav lepo rejena krastača je lezla po meni in nekako ni znala iz zaprtega šotora… Previdno zbudim Jasno, da se ne bi preveč prestrašila »male živalice« in skupnimi močmi jo nekako spraviva iz šotora… Še danes imam na sumu norveške mulce, ki so se igrali po celem kampu, da so nama v najini odsotnosti nastavili v šotor njihovo domačo živalco. Prijetno jutro!

DSC_0561V dobrih 2 urah pospraviva parcelo in robo naveževa na motor. Za tri noči odštejeva 72 € in sredi dopoldneva odpeljeva proti južni steni Verdonskega kanjona. Vožnja po tej strani je še veliko slikovitejša, kot ob prihodu po severni. Razgledi so prav neverjetni. Ker je sobota, je na cesti tudi veliko več motoristov in ostalega turističnega prometa, a gostota ni nikakor moteča. Ustavljava in fotografirava velikokrat. Zadnji postanek, preden po visokih planjavah zapeljeva proti jugu, narediva v restavraciji, kjer nakupim tudi nekaj spominkov za domov. Potem je sledil dolg in slikovit spust, preko skoraj gorskega francoskega podeželja proti morju. Vozila sva skozi La Bastide, Escragnolles, Grasse in se na obalno magistralo priključila med Canesom in Nico.

Ker je dan oblačen in ne prehudo vroč, se za dobro uro spočijeva na plaži v Cagnes Sur Mer, malo zaplavava v toplem morju ter se ohladiva pod tušem. Po obalni cesti nadaljujeva pot skozi Nico in se ustaviva za daljši ogled zaščitene vasice Eze, na strmi skali visoko nad morjem, med Nico in Monakom. Sama vas je resnično nekaj posebnega, saj si jo lahko ogledaš samo peš. Dostop do njenih ozkih in strmih ulic ni možen niti s skuterjem ali s kolesom… Kot bi naš Piran stisnil in potlačil skupaj ter ga »nalimal« na strmo skalo pa še malo razmazal po pobočju. Verjetno pred 100 leti opuščena, majhna, stisnjena bivališča, si danes lastijo majhni butiki, barčki in umetniški ateljeji. Vsekakor vredno zanimivega sprehoda in fotografiranja.

Počasi voziva ob obali dalje mimo Monaka, Mentona, San Rema… Mrak je že, ko začenjam iskati prenočišče »pod zvezdami«. Kaj hitro ugotoviva, da ob obali ne bo nič, saj mesta in vasi prehajajo iz enega v drugo in dostop do kakšnega samotnega, obalnega kotička ne bo mogoč. Zato malo pred Imperio zavijeva v hribe in se po dobrih 10 kilometrih znajdeva sredi serpentin, v strmem oljčnem gozdu, kjer vasi zamenjajo le še osamljeni zaselki goratega, italijanskega podeželja. Nekje v daljavi se vidijo luči obalnih mest. Iz ozke asfaltirane ceste zavijem na kamnito pot, med terase oljk… Popolni »plac«… morda malo strašljiv… Tu naju gotovo nikoli ne najdejo! Skuhava večerjo, pripraviva blazine in spalke, a zaspati ni bilo lahko. Jasno noč je sicer popestrila tiha glasba iz oddaljene veselice, hkrati  pa jo je razburkalo odurno dretje in riganje nekje v bližini zaprtega osla…

WP_20160731_07_19_15_ProMARATONSKIH 813…

Zjutraj je vse mirno… tudi osel je zaspal, divjih prašičev ali medvedov pa ni bilo mimo.

WP_20160731_10_51_27_ProPo zajtrku se kar krepko »namatrava«, da zadenjsko odvlečeva polno natovorjenega Vulkana po kamniti potki do ceste. Na garminu pritisnem »domov« in »brez izogibanja«; pametna zadevščina pa brez obotavljanja naračuna 813 km. Ko se spustiva med civilizacijo in pred Imperio zavijeva na avtocesto, jih je le še 799. Stisnem tempomat na magičnih 125 in gremo! Na osamljenem počivališču v hribih severno od Genove še zadnjič razpakiram primusov gorilnik in gobova juha nama prav tekne. Potem pa ustaljene pavze na cca 150 km in obilna večerja v Portusu na Uncu. Slednja je poskrbela tudi za koristno porabljen čas, da so se nevihte na Savinjskem koncu razkadile in pred domačo gostilno, v družbo Packov, sva se ob pol osmi uri pripeljala po suhem.

SKOZI OČI BAJKERJA

DSC_0669Naj se najprej vrnem na vprašanje iz uvoda; če ste ga pozabili, poglejte nazaj… Moj odgovor je: Seveda se da! Treba je imet le pogum, dosti udoben motor, utrjeno rit in potrpežljivo, nerazvajeno ter rahlo avanturistično sopotnico!

Za koga pa takšna 5 in pol dnevna tura ni? Ni za tiste, ki ne »zderejo« iz dopoldanskega kofetka prej kot v pol ure; Ni za tiste, ki rabijo za spočit svojo mlahavo rit najmanj tuš, wc in posteljo, tudi na tranzitu vsak dan (razen če reskirajo keš za prvi obcestni hotel na poti, ki seveda ima fraj sobo v višku sezone); Tudi ni za tiste, ki jih neizmerno zanimajo zgodovinske znamenitosti, katedrale, gradovi, palače in čudovita središča večjih mest – tega je v Provansi precej, najbrž se jih splača videt, ampak potem si dodajte vsaj 3 dni. Tudi ni za tiste, ki gledajo na vsak cent – Francija ni poceni, kdor si je ne more privoščit, naj se drži Balkana; Tudi ni za tiste, ki skušajo po lokalnih cestah »kolenčkat« in »tolčt« hitrostne rekorde – držite se Dolomitov (izven sezone), ali še boljše, podajte se v notranjost Andaluzije… Morda še za marsikoga ni, jo je pa definitivno treba videt!

Sam nisem ravno romantična duša, vonj sivke in ostalih dišav me ne prevzame, tudi deci vina ali kavica na eminentni lokaciji, ob čudovitem razgledu, me ne. Raje imam hladen pir na motozboru, rock&roll in vonj po bencinu… Ampak Provansa se me je dotaknila izredno močno. Celo tako zelo, da sem se lotil tegale pisanja že 3 dni po vrnitvi, medtem ko imam majsko Andaluzijo še vedno na dolgu. Če potegnem primerjavo, tja smo se šli »navozit«, v Provanso se gre pa »naužit« - česarkoli že pač, vsak bo nekaj zase našel!

Pa še beseda o stroških: vsak 250 € sva prispevala v »skupno kaso« in na zaključni večerji v Portusu sva še nekaj malega dodala. Sicer so pa preko 100 € znesle cestnine; 270 € bencin (ena dva tanka je sicer plačala kartica); 72 € tri noči v kampu; ostalo pa hrana, pijača in led iz trgovine; enih 10 espressotov (po cca 1,5 €), pirov (po cca 2,5 – 3 € za štangico), kozarčkov vina (po 3 – 5 € za deci). Pa še kak spominek se je vmes znašel. Če zaokrožim, cca 300 € po osebi za 6 dni in 2950 km! Skratka vredno vsakega centa!

IN KAJ POREČE SOPOTNICA

DSC_0799Provansa je lepa in »velika«… skoraj prevelika za človeško oko, dotik in opojnost vonjav. Moraš se ustavit. Nekje na njenem robu, pod dišečimi macesni, pod sinje modrim nebom in strmimi skalnimi stenami. Le tam lahko ujameš vse bistvo Provanse. Tam se vse začne in vse konča.

Ne spomnim se več pikov komarjev, ki so nas v roju napadli na eni od Italijanskih bencinskih črpalk, ne spomnim se več predirljive vročine skozi Azurno obalo, niti se ne spomnim več najbolj suhoparne in neskončno dolge avtoceste… spomnim se divjega vonja macesna in sivke, prepadnih sten, skromnih provansalskih hišk, ujetih med žive skale, spomnim se snežno belih konjev in zvedavih flamingov, velikodušnost provansalskih ljudi, majhne praktične skledice najine kamp kuhinje in seveda udobnega motorja, s katerega je bilo moč ujeti vso lepoto in strast te čudovite pokrajine… Provanse…

WP_20160727_16_57_36_ProFerek in Jasna sta tole napisala…

KJE SVA SE KLATILA…

Prvi del potopisa si lahko preberete TUKAJ.