Pravijo, da imaš motorizem v genih, in da se motoristi rodijo, a v resnici nič ne vem o tem. Ko je mož najinega otročiča posadil na testnega Dorsodura, ko je imel tri mesece, je bil videti precej zadovoljen – otrok ne motor.

Otroci na motorTako kot vsi mali škratje, ko jim "dogaja" nekaj novega, kar ne daje občutka, da jih bo požrlo s kožo in kostmi. V naslednjih dveh letih je dete gojilo veliko navdušenje nad skuterji, pa malo manjše nad motorji. Sploh moževega, ker je bil glasen kot sam satan in temu primerno tudi grd. Baje. Na mojega, ki sem ga kupila tisti čas, je hčerka rada zlezla in se afnala po na sredinsko stojalo postavljenem, a ob stavku: "A ga vžgemo, da boš dala gas", pobegnila kot prestrašena srnica.

Dirkaška kariera po vzoru Caseya Stonerja, ki naj bi prvi žulj od ožemanja plina dobil že pri 18ih mesecih, očitno ni bila del njenih načrtov. Glede na podatke s katerimi v tem trenutku razpolagam, je bilo vsem prisotnim in vpletenim tako tudi čisto prav. Nekega lepega dne sem domov pripeljala drobno 150-kubično Hondico. Hecno izgledajočo zadevščino, s katero sva se v testnem terminu tako zbližali, da sva se odločili tudi skupaj leč - kar na ovinku v sosednji ulici. No, pred omenjeno intimno avanturo, smo mladiča naložili na sedež pred voznika in zapeljali krog. Po dvorišču seveda. Ker nam je sreča pač namenila nemarno veliko dvorišče. "Gaaaaaaaaaaaaaaaaas!" je vpila pod čelado, medtem ko je (pod budnim očesom očeta) navijala ročico plina in v tistem trenutku pod soncem resnično ni bilo srečnejšega otroka.

Za letošnje poletje si je gospodična omislila občutno daljši par nog in nabavila tudi večjo vrečo poguma, zato je nekega lepega dne, ko je mož pod "štrajfiks" velikodušno postavil tudi mojo Hostarsko Pručko, zlezla tudi na to. Na sopotnikov sedež – tako kot velika dekleta, in z očetom za krmilom odropotala nekaj krogov do ceste in nazaj. Ko je vedno v rožnato oblečena samooklicana Kraljica Princesa Baletka Gozdna Vila z usti do ušes na zadnjem sedežu vreščala od navdušenja, je postalo jasno, da so motorji preprosto kul in zabavni in pika. Tudi princeskam v rožnatih frfotajočih krilih in pikasith balerinkah.

Če sva se s možem pred tem le občasno poigravala z mislijo, da bi podmladku nekoč kupila njej primeren mini moped, sva tisti dan najbrž oba zaključila, da ga zagotovo kupimo, ko bo kupček privarčevanega denarja dovolj velik. Z odločitvijo sicer ne mahava naokoli preveč intenzivno - najbrž zato, ker se nama čisto zares ne da izgubljati energije z iskanjem "pravega" odgovora vsem, ki otrok na motorjih ali pa kar motorjev nasploh, ne odobravajo, ker "pravega" dogovora pač ni.

Nekomu odprte glave bi lahko povedala, da se mi uvajanje otroka motorizem – seveda samo in če malček za to kaže dovolj velik interes, zdi primerno iz enakega razloga, kot uvajanje v katerikoli drugi šport. Telesna aktivnost je pač fajn. Karkoli, kar ni prekomerno posedanje pred računalnikom ali televizijo je zaželeno in koristno za mularijo. Pa naj bi to nabijanje žoge, rolanje, gumi-twist, tekanje s cucki po travniku, iskanje zmajev po sosednji dolini, žokanje deževnikov pod rebra ali motoriranje na tazaresni ali improvizirani progi.

Naj poudarim, da vedno in povsod zagovarjam zgolj in samo to, kar je varno. Otročič mora imeti sebi primeren motocikel, primerno opremo in vožnja se nikoli ne sme odvijati na prometni površini.

Motoriranje ima še nekaj dodatnih prednosti. Vsaj v mojih očeh. Ker gre za precej zahtevno - recimo temu tako – športno panogo, mnogo bolj kot je nabijanje žoge v steno, je tudi samozavest, ki jo otrok pridela po osvojeni lekciji, mnogo večja. Kako dragocena je trdo prislužena samozavest in kakšne temelje postavi mladi osebnosti, pa zagotovo veste sami.

Ker motoriranje vključuje padce – fizika je pač ena taka "omnipresent" zadeva - tako kot rolanje, kolesarjenje in ostale malce bolj dinamične zadeve od sprehajanja po šoping centrih, kofetkanja ali flancanja solate; mladiču lahko uspešno vcepimo občutek, da je potrebno poskrbeti tudi za varnost s primerno opremo in upoštevanjem določenih pravil. No, recimo, da imajo starši dovolj soli v soli, da je temu res tako. Dolgoročno korist vidim v tem, da se takšen malček tudi kasneje v življenju zaveda, da pripenjanje v avtomobilu ni "brezveze" in prometni predpisi niso sami sebi namen.

Tudi zgodnje učenje obvladovanja prevoznega sredstva je sila koristna popotnica. Pa naj bo to kolo ali motocikel. Do 16. leta, ko bomo mladega voznika s svežim izpitom poslali promet, se bo lahko naučil še ogromno in se bo v prometu znašel mnogo boljše, kot tisti, katerega so starši skrbno in budno varovali pred ….vsem, predvsem pa pred motocikli.

Ker se mulčki motoriranja , čeprav po progi, ne morejo iti sami, v solo izvedbi, je to koristno še iz enega razloga – starše, ki otroke vse preveč radi porivamo na stranski tir, z njimi preživimo mnogo premalo časa in upamo, da bodo malčki sami našli zaposlitev ob kateri bo v hiši dovolj miru za obujanje spominov na težko pogrešano dnevno rutino Življenja Pred Otroci, prisili, da preživijo več časa skupaj. Kvalitetnega časa. V aktivnosti, ki je načeloma všeč celo tistim očetom, ki nikoli ne vedo kaj točno naj s svojimi otroci sploh počnejo. Na mojo veliko žalost ugotavljam, da je takšnih vse preveč (pa tudi mame te sorte se množijo iz leta v leto), in da lahko na prste ene roke preštejem takšne, ki v celodnevnem druženju s svojim podmladkom v resnici iskreno uživajo.

Epilog?
Motorizem ni "fajn" samo za mulčke. Je odlična aktivnost za celotno družino, zato svojih otrok, če jih mika, nikar ne mrcvarite preveč. Raje se jim pridružite.