Bolj za šalo kot zares smo se oni dan proti večeru, takole ob kavi in čisto mimogrede lotili skuterjev. Sami pravi motoristi za mizo seveda. In moja malenkost. Debato je najbrž sprožil starejši gospod, ki je s svojim velikim lepim in zglancanim maksi skuterjem zapeljal pred lokal in se malce nerodno zbasal iz sedla. Ljudje imamo bolj in manj spretne dni. Tisti dan pač ni sodil med prve. Kdo bi mu zameril. Gospodu skuteristu namreč.

Eh ti skuteristi 1"Za penzioniste," je padla prva opazka. Naslednja že ni bila več dovolj politično korektna za širšo javnost. Debata je stekla in po dobri uri polaganja argumenta na argument smo ugotovili, da utegnejo biti vozniku skuterjev nekakšna podrasa uporabnikov motoriziranih enoslednih vozil. Nekje v vrhu hierarhične piramide naj bi se v zadnjih letih vrteli vozniki velikih endur. Zadeva naj bi imela nekaj opraviti z velikimi kubaturami agregatov in sposobnostjo vožnje po makadamu, ki ga večina taisith motociklov sicer nikoli ne bo videla. Amapk motoristi ne marajo skuteristov in skuterjev.

"Been there, done that," pravijo Američani. Bala sem se jih kot hudič križa, se izogibala vožnji z njimi in sploh kuhala čisto pravo zamero - ko sem po službeni obvezi končno le sedla na prvega, sem po prvih treh metrih pozabila, da zadevščina na levi ročici krmila nima sklopke pač pa zavoro – stara navada je železna srajca, in postavila sem se na nos.

Pa ni bilo pričakovanega padca, ker je skuter pač lažje ujeti kot motocikel. V resnici je na skuterjih vse lažje. Lažje se nanje zbašeš in manj zahtevni so za vožnjo. Britanci jim pravijo "twist-and-go" - nekakšen ekvivalent "plug-and-play". Vtakneš ključ, vklopiš in greš. Brez drame in pogosto v čisto civilni opravi. V mestni gneči voznika na muči s potrebo po "kuplanju". Pod sedež spraviš boga in pol, tudi če je tam za skuterske normative malo prostora. Lažje jih je postaviti na sredinsko stojalo. Imajo boljšo vetrno zaščito in med dnevnimi opravki se prodam za tisti predalček pod krmilom v katerega lahko stlačim točno tisto, kar mora na motociklu v nahrbtnik (ker tanktorba na plastičnem rezervoarju pač ne drži) pa bi tako zelo rabila na dosegu roke.

Eh ti skuteristi 2In čeprav motocikla zanj ne bi zamenjala, bi v garažo z veseljem pripeljal enega kot dopolnilo. Za lajšanje bolečin med vsakodnevnimi opravki. Všeč so mi. Skuterji namreč. Tisti mali, mestni so tako presneto okretni, da jim včasih celo kolesarji niso kos v prebijanju skozi urbano gnečo. Tisti večji so uporabni, da z veseljem sedeš nanje in z užitkom skačeš po opravkih, ves tisti čas, ki bi ga zanje porabil, če bi se mučil z avtomobilom, pa si privoščiš za postanek na kavi. Tisti največji so razkošni in nemarno udobni, tisti športni pa tako dinamični in napiljeni, da za seboj pustijo marsikateri motocikel – oboji letijo kot sam hudič, da se pod čelado režiš kot pečen maček. Pa še vraga in pol lahko stlačiš pod sedež. Samo tisti najmanjši, na katere sedajo mulci in mule so nekaj, česar si želim v čim skromnejših odmerkih. Pa ne zato, ker bi bili napačni sami po sebi. Celo vožnja pri hitrosti 45 kilometrov na uro je lahko mini pustolovščina…če le ne bi bilo povsod polno voznikov SUV-jev, ki bi takšnega "počasneta" najraje zrinili v obcestni graben. Slovenci imamo namreč ozke ceste in na njih je dovolj prostora le za enega. Imenuje se urbani terenec.

"Vsako po svoje," pravi stara modrost. Najbolj "hardcore" motoristi nikoli ne bodo sedli na skuter, ker se naj usedeš kot "baba", ker nikamor "ne grejo", ker se peljejo kot "rajnglja" in ker je za motorista nedostojno voziti se na nečem, kar nima klasičnega menjalnika. Prav ta namreč naredi pravega motorista. Sprehajanje po menjalniku je potrditev moškosti in vir čiste ekstaze. Po opravkih gredo raje z avtom. Najbrž tistim urbanim terencem.