Ste vedeli, da se Američani še vedno bodejo z obvezno nošnjo čelade med motoriranjem? Kar 27 od 51 zveznih držav ZDA imajo le "delni" zakon, kot ga imenujejo  sami. Ta nošnjo čelade zapoveduje le mladoletnikom. V treh državah uporaba čelade sploh ni zapovedana. No, časi se sicer spreminjajo in tudi onstran Velike Luže se množi število motoristov, ki se zavedajo prednosti, ki jih prinese nošnja integralne čelade. V Evropi čelade nosimo že nekaj časa in so z leti postale prav frajerski kos opreme, vožnja brez nje pa je med motoristi označena kot skrajno nespametno početje.

Zaščitna čelada - v ZDA je nihče ne mara, pri nas je vožnja brez nje označena za nespametno.
Zaščitna čelada - v ZDA je nihče ne mara, pri nas je vožnja brez nje označena za nespametno.

Američani so pred časom ugotovili precej hecno povezavo med zakonsko obvezno nošnjo čelade in številom darovanih organov za presaditev. Manj ko je na glavah čelad, več je na razpolago organov. Tudi prav, bo kdo rekel – gredo organi pač v " pametnejše roke" . Črni humor na stran - Američani le niso tako prismojeni kot jim v Evropi včasih radi pripišemo. Pred časom so z vseameriško raziskavo namreč ugotovili, da čelade niso zgolj fina stvar za motocikliste, pač pa tudi za državo, saj tej prihranijo lep kupček denarja. So pa v svoji več let trajajoči bitki proti čeladam ugotovili še nekaj koristnega, česar bi se morali zavedati tudi slovenski politiki - tisti, ki imajo vsaj malo opravka s prometno varnostjo in z njo povezanimi zadevščinami – bolj kot z restrikcijami in strogimi zakoni, se država pred mrtvimi in resno poškodovanimi motoristi, ki obremenjujejo državno blagajno, "brani" z vzgojo otrok in mladostnikov.

Zakaj vzgojo otrok in mladostnikov? Zakaj niso dovolj treningi varne vožnje? Zakaj je toliko poznavalcev situacije prepričanih, da niti izgradnja dirkališča v Sloveniji ne bi izboljšala stanja na naših cestah? Ker starega psa težko naučimo novih trikov, in ker sta izobraževanje in osveščanje neučinkovita, če ju ne podpre družba s svojimi etičnimi normativi. Primer: Dokazano je, da je prekomerno uživanje alkohola škodljivo (v več pogledih), a ker je uživanje družbeno (zelo) sprejemljivo, razumevanje in poznavanje dejstev le slabo pripomore k zmanjšanju zlorabe.

Neki britanski novinar je pred časom v eni bolj renomiranih moto tiskovin razpredal, kako brezpredmeten je dvig kazni za vožnjo pod vplivom alkohola, ki naj bi ga pripravljala Britanska vlada, ko pa je najbolj učinkovit regulator spoštovanja zakonov…družba in normativi, ki jih ta odmeri. Prepričan je, da lahko le družba reši težavo, ki jo povzroča vožnja pod vplivom alkohola. Družbena stigma je zagotovo ena najbolj grozljivih kazni za povprečnega Evropejca. In dokler bo nizanje prekrškov družbeno sprejemljivo, se bodo ti pač počeli. Ne glede na višino kazni in neštete možnosti izobraževanja - razum in strah pred kaznijo odpovesta .

Da so prometni predpisi primarno postavljeni zato, da varujejo, bo le redkim jasno, kljub obširni razlagi - v družbi pač velja, da so predpisi tam zgolj zato, da kratijo našo svobodo.  Tudi to, da je cestno omrežje primarno namenjeno prevozu s točke A v točko B in ne drgnjenju kolen, je pogosto težko razumljivo marsikateremu prometnemu udeležencu, ki se posledično ne zaveda (ali pa se noče zavedati), da se na cesti za volanom avtomobila pogosto znajdejo tudi utrujeni, raztreseni in starejši vozniki. Ti - verjeli ali ne, kljub storjeni neumnosti, ki je ogrozila motorista, tega v resnici ne želijo imeti na vesti ter nanj niso načrtno prežali v sredini nepreglednega ovinka.

Ob koncu letošnje motoristične sezone bomo zopet preštevali mrtve in težko poškodovane motocikliste. Ministrstvo za notranje zadeve bo v začetku prihodnjega leta podalo nekaj statističnih podatkov, slehernik bo bentil nad neučinkovitostjo državnih uradnikov, ki bodo edino rešitev za izboljšanje prometne varnosti videli v grobi restrikciji namesto v izboljšanju prometne vzgoje v osnovnih in srednjih šolah, avtomobilisti bodo še vedno gledali skozi prste tistim, ki radi "enega zvrnejo" in motociklisti bodo še naprej častili cestne dirkače ter globoko v dnu duše gojili sovraštvo do vseh, ki se prevažajo na več kot dveh kolesih, čeprav bi z nekaj samokontrole, bontona in uvidevnosti lahko naredili nepredstavljivo veliko za povečanje varnosti na cestah.

Kdo je torej kriv?