Preteklo soboto smo se rokovali, stikali glave in si podeljevali raznorazne pijače v potrdilo, da zamere, ki jih je spletlo celoletno forumsko prerekanje niso "zaresne". Kot se za pravo bajkersko zabavo spodobi, ni šlo brez grebenov in moškega ravsa, a pozitiven vtis večera ostaja in daje upanje. Črtica in thumper sta se na zabavo pripeljala z motocikli. Kljub mrazu in obilici snega, ki je v domači garaži zadržala celo vedno-prisotno Futuro Dr.Jakoba. No, prvi se je pripeljal z motorjem, drugi z mopedom. Najdražje, največje in najbolj prestižne zverine so tisto noč ostale doma na varnem. Tudi moja, priznam. A bistvo se skriva drugje.

Preresni motorizemRossi je v nedavnem intervjuju med razglabljanjem o prihodnji sezoni, sodelovanju z Lorenzom in katastrofi pri Ducatju omenil tudi, da kljub neizmerni želji po zmagi, njegovo navdušenje nad novo sezono kali dejstvo, da motošport in prvenstvo MotoGP izgubljata žar in zadnji kanček sproščenosti. Da so dirkači in ekipe postali sila resni – označujejo se kot profesionalne in predane, z neresnostjo tekmecev pa praviloma obračunavajo s pikrimi in zajedljivjmi izjavami v medijih.

Pa sila resni in profesionalni dirkači v soju žarometov pozabljajo, da velik del gledalcev - to si tisti ljudje pred televizijskimi zasloni, zaradi katerih se v prvenstvo vpletajo sponzorji, dirk ne spremljajo zgolj (ali sploh), ker bi se jim nekaj zelo hitro odpeljanih krogov na tem ali onem eksotičnem dirkališču zdelo življenjsko pomembnih, pač pa zaradi zabave. Vsi zelo pomembni in profesionalni navijači plina svoj trenutek sproščene neresnosti še najpogosteje uprizorijo takrat, ko zaradi (recimo temu tako) sproščene improvizacije tekmeca v nebo vpijejo: "Neresnost!", tako dolgo, da zadeva na koncu postane moreče dolgočasna.

Pa vsemu skupaj človek niti ne bi namenil veliko pozornosti, če se taista moreča resnost ne bi selila tudi v civilni motorizem. Ta se je iz hedonističnega prevažanja po ovinkih v sedlu "nekakšnega" enoslednega vozila na motornih pogon, v zadnjih letih prelevil v dirko za večjim, močnejšim, boljšim prestižnejšim, daljšim (popotovanjem seveda)..skratka iskanjem prave interpretacije najbolj "hardcore" in "badass" bajkerske podobe. Vsak jo razume po svoje, zato je tudi pojmovanj mnogo – a gonja za "jaz sem bolj žleht motorist kot ti" zagotovo še nikoli ni bila tako polna snobizma in k njemu pripadajoče zdrgnjenosti. Postavljena so nepisana pravila o najmanjšem "dovoljenem" številu prevoženih kilometrov, da posameznik še kvalificira za motorista, številu obiskanih motozborov in prekrokanih noči, da kvalificira za bajkerja in količini  zelo popadljivega ekscentričnega vedenja, da dama kvalificira za motoristko.

Motoriranje je hobi, način preživljanja prostega časa in celo tistim, ki so ga izbrali za način življenja (s tem pač ni šale), je nekoč moral zveneti kot nekaj pozitivnega, privlačnega in sproščujočega. Pa naj si je šlo za nenormalno dolge izlete v sedlu nepredstavljivo neudobnih in počasnih mopedov in  katerih danes niti pogledamo ne, ker nas je sram, učenje kolenčkanja v spremljavi izletov v maline ali ure in ure trajajoče mučenje s popravljanjem nepopravljivega v domači garaži. V resnici je šlo za nepredstavljive muke, ki jih naša motoristična žilica zagotovo ne bi preživela, če ne bi premogli dovolj humorja in sproščenosti. Zakaj nas danes v resnici zanima koliko kilometrov je slehernik prevozil v sezoni? Povprečna številka naj bi se po podatkih MNZ sukala okoli 3500. Veliko? Malo? Po pravici povedano ne vem, ker ne vem s kakšnim žarom so bili odpeljani. Kaj pa cena motocikla? Si motocikel vreden okoli 3000 evrov zasluži ta naziv? Bo lastniku v sramoto? Ne vem, ker ne vem kako dolgo je bil ta denar nošen na kup in koliko odrekanja je bilo potrebno. Je 30.000 evrov veliko? Ni, če je žep globok.

Morda, samo morda, je sodobni motorizem s sorazmerno lahko dostopnimi, velikimi, ergonomsko dovršenimi, varnimi in zanesljivimi motocikli postal tako zelo udoben in nenaporen, da sodobni motoristi ne potrebujejo humorja, pač pa samo delujoč mobilni telefon in dovolj togoten nastop na pooblaščenem servisu. Tudi argumentiranje slabe vzgoje in pomanjkanja bontona z veliko prevoženimi kilometri je očitno učinkovito, saj je zelo pogosto v rabi.

Bliža se konec leta. Marsikdo je motocikel pospravil na varno že konec septembra. Drugi se bodo vozili vse do pomladi in jim bo sneg predstavljal le dodaten užitek. Motoristi smo različni. Vozimo različne  motocikle in v sezoni prevozimo različno število kilometrov. Eni pijemo kavo, drugi pivo. Želim vam, da bi prav vsi v prihodnjem letu doživeli pravi žar motorizma, ne glede na to koliko je vreden vaš motocikel in koliko kilometrov boste z njim prevozili. Naj bodo vsi kar se da uživaški. Vaše in naše motoriranje ne bo izgubilo vrednosti, če boste nekoliko maj resni, če bodo naši motocikli malce starejši in bolj umazani. Prej obratno. Pozabite na to, kaj pravijo drugi in se imejte fajn.