Yamaha ZDA je pred kratkim objavila nov oglasni video za svojo blatarsko serijo motociklov. Čeprav so Yamahini krosistično obarvani videi praviloma zelo očem privlačni, je slednji pravi biser. Pa ne zaradi vrhunskih video posnetkov mojstrskih voznikov. Tisto, kar vas bo "potegnilo noter", je eno samo samcato vprašanje, ki so ga zastavili voznikom: "Zakaj voziš?"

Video, čeprav gre le za oglas, je tako prodoren, da se z lahkoto meri s posrečenim Hondimi "I Wanna ride". S katerim so pri hondi v preprostem videu segli v srce slehrnega motorista.

Pa se vrnimo k Yamahi – zakaj je video tako simpatičen? Ker so pri Yamahi vprašanim pustili prosto pot pri odgovorih, predvsem pa zato, ker se ob njem prav vsi vprašamo – Zakaj vozim? Motocikel namreč. Kaj je tisto, kar je tako privlačno, da se v finančnih stiski raje odpovemo gori drugega razkošja, kot prodamo motocikel. Tisto, zaradi česar ga imamo raje kot osebni avto, čeprav ni tako varen in udoben. Nima klime, redki imajo gretje, na vseh piha, večina je težkih, prtljažni prostor, ki ga ponujajo je skromen ali pa ga celo ni, vožnja z njimi pa je mnogo bolj zahtevna in manj lagodna kot z avtomobilom. Kaj nas vleče?

Nekaj posrečenih odgovorov zagotovo ponudi zgornji video. Privlačnost vožnje z motociklom zagotovo lahko iščemo tudi v večji povezanosti z okoljem, saj med vožnjo motocikla nismo stlačeni v kovinsko kletko. Slednje sicer ne pripeva k večji varnosti na cesti, a prav očitno je občutek tako zelo zapeljiv, da se je varnosti pripravljen odpovedati prav vsak motorist.

Tu so še adrenalin, pa privlačen, spon sproščujoč lifestyle, ki je nekoliko v nasprotju s polikano podobo za katero naj bi se pehal kvalitetno socializiran slehernik. Nekateri menijo, da jih motociklizem v celoti definira, čeprav v letu prevozijo malo kilometrov primerjavi s tistimi, ki jim predstavlja hobi. Tretjim pomeni pot do prave družbe, saj se sami ne upajo ali pa ne želijo podati na avanturo. Mnogim predstavlja statusni simbol, mladim pa vstopnico med "takulske".

Dekleta in dame, ki vozijo motocikle zagotovo čutijo dodaten blagodejen vpliv na samopodobo in samozavest – pa ne zato, ker bi bila vožnje motocikla za ženske v resnici mnogo bolj zahtevna kot za fante, saj je dandanes na trg na voljo cel kup motociklov za voznike vseh mer, pač pa zato, ker je motorizem še nedolgo tega veljal za skoraj izključno moški hobi. Nekaj šmira za nohti in kakšna kaplja potu pač nista izključena, in če je verjeti reku Friedricha Nietzscheja: "Kar me ne ubije, me krepi," potem motorizem zagotovo pozitivno vpliva tudi na princeske na zrnu graha.

In čeprav družba motoriste z veliko radostjo popredlačka med nedorasle, neuravnovešene in slabo socializirane ljubitelje tveganja, ki se zelo slabo vklapljajo v okolico, saj vedno in povsod vsaj malo štrlijo ven - kar naj bi bilo po splošnem prepričanju precej nezdravo za dobrobit okolice, je profil sodobnega motorista tako zelo nedoločljiv in razlogi za vožnjo tako raznoliki, da ga v resnici le težko vtaknemo kamorkoli. In ker bi bilo ob vsem tem razglabljanju in seciranju precej ne-fer, da bi svoj razlog za vožnjo zadržala zase, vam ga zaupam.

Moj razlog zakaj motocikel vozim, se spreminja skozi leta. Morda je celo vsako leto nekoliko drugačen. Nekoč je šlo za potrditev, da zmorem, čeprav še nisem bila polnoletna, kasneje za druženje in raziskovanje taiste družbe ter posameznikov v njej – vsak je imel drugačno zgodbo, a prav nobena ni bila dolgočasna. Svoj čas sem se vozila le zato, ker je bilo z motociklom lažje in hitreje kot z avtomobilom, čas pa meni vedno zelo ljuba dobrina. Danes mi motocikel v zasebnem življenju pomeni skoraj izključno športni rekvizit, na katerem se učim, uživam in temeljito očistim glavo skrbi. Kdo ve, kako dolgo bo tako.

Čeprav nalogo popolnoma zadovoljivo opravi tud par tekaških ali pohodnih čevljev in kosmatinec za družbo, mi vožnja motocikla predstavlja še nekaj več. V sleherni vožnji, pa naj bo ta asfaltna ali blatna, je združena in povzeta vsa moja moto-preteklost – od učenja vožnje "na črno", voženj v avtošoli, prvih kilometrov po opravljenem izpitu, izkušenj nabranih na dolgih in kratkih solo ali skupinskih vožnjah, vse do malenkosti, ki sem se jih naučila na zadnji "furi". Med vožnjo motocikla uporabljamo vse, kar znamo. Eni več, drugi manj, saj svojo motoristično pot šele začeli. Skozi motociklizem se učimo – če se ne, kaj hitro končamo v malinah. Skozi motorizem rastemo in se razvijamo. Z leti postajamo boljši. Zato vozimo.

Človek bi rekel, da imamo precej dober "hobi", mar ne?