Skoči na vsebino

Dvorana slavnih


Najbolj popularna vsebina

Prikazana je najbolj všečkana vsebina od 08/27/17 v Objave

  1. 53 točk
    Ni3ous

    Grand enduro Slovenija

    TET Balkans 5. dan Dolina Teth - Albanija. Kot sem že omenil, to je moj čas... zdani se že ob 5 ih zjutraj. Kmalu zatem sem buden in to brez kake budilke. Ko se zjutraj oblačim si običajno kar takoj nataknem moto zaščitno opremo. Prihranjen čas pri oblačenju in je manj zmede pri pakiranju. Poleg tega pa, če je zaščitna oprema kvalitetna in natančno izbrana, potem niti ni moteča, lahko je povsem udobna in prijetna za nosit. Prejšnji večer sem prišel potemi v dolino in sem šele sedaj zjutraj videl kje točno sem. Vse naokoli zelo visoke gore, Teth pa globoko v dolini. Jutro je bilo še povsem mirno, zato se sprehodim naokoli in si ogledam vas in okolico. Dela se lep dan, odličen za enduriranje. Kar prime me, da se grem spet malo vozit. Počasi se vrnem do Frančeskota, ki je že pripravil dober zajtrk z jajci in svežim sirom, ki ga pridelajo v tej dolini. Guesthouse: Pred sedmo odpeketam iz Tetha v smeri proti Skadru. Smes se igram s snemanjem filmčkov in slikanjem, kar običajno poteka tako da greš že mimo, ko ugotoviš, tole bi blo pa mogoče vredno posnet. Se nato vrneš, postaviš kamero, nato eden do trije mimovozi, nato nazaj, pobrat opremo in spet naprej, kar vzame kar nekaj časa. Je pa potrebno v kolikor hočeš na koncu sestavit en video, ker 3/4 materiala na koncu itak ni uporabnega. Na poti iz Tetha proti Prekalu v smeri Skadra. Tule na sliki spodaj se je blo trenba spustit skoraj do dna doline, nato pa po celi dolini naprej vzdolžno do predzadnje planine in za njo desno. Vzame več kot pol ure brez ustavljanja. Žal mi je da nisem šel preverit kam pelje ta pot preko brvi. Videti je bila uhojena zelo dobro in za vogalom je najbrž kaka skrita mala domačija, ki izgleda kot v pravljici. Prav predstavljam si vse skupaj, tako minimalistično vse. Ne vem povsem natančno za vse, je pa prišla informacija iz večih koncev, preden sem se odpravil na ta del poti.... da za odvozit dolino Teth rabiš 1 dan. 6 ur iz Tetha do Skadra ipd... s kakim SS motorjem mogoče ja. Ali pa otovorjen GS in dva na motorju ali kaj podobnega. Iz Tetha do asvalta proti Skadru sem porabil 2 uri in pol, pa sem se veliko ustavljal, razgledoval in digitalno dokumentiral lepote na poti. Ocenjujem da je bilo vožnje same za manj kot 2 uri. V "predmestju" Skadra zopet "normalna" civilizacija zato hitro izkoristim prvo opcijo in grem na pooblaščeni lokalni servis, da mal porihtam trpežno tenerejko, ki me nikoli ne izda. Na novo napeljeva tudi "snake wire", ki sem ga utrgal še v MNE. Mal uličnega varjenja pri lokalnem skuter majstru Od Tetha in mimo Skadra je vse skupaj okoli 20 km asvalta... In to je bil poleg odseka mimo Rheshen-a tudi edini asvalt tega dne... Pot se potem lepo nadaljuje in razvije v dinamične in raznolike odseke, ki ponujajo svojevrstne poglede na naravo. Svet se tu že spreminja v primerjavi s Črno goro in Tethom.... nič več visokogorja, manj je gozda in več grmičja in razgledov.. . Odličen teren za vožnjo, tenerejka se na takih odprtih terenih počuti fenomenalno in se da vozit 70-90 km/h čisto lepo. Na novo speljan odsek. Preusmerili so kompletno cesto za kakih 5 km. Na veliko gradijo... v tem primeru jez. In zopet na stari cesti, še zadnja trgovina v mestu, pavza osvežilni mali pirček, ter sirnico iz pekarne. V trgovini nakupim še nekaj klobas in kruha... nikoli ne veš kaj ti dan prinese... Nato naprej proti Fushe Lure....po kaki uri makadama pridem do odcepa za Lure park... Ta dan sem odvozil že zelo veliko, bilo je popoldne okoli 16 ure.. jaz pa že kar zelo utrujen od vožnje. V tistem trenutku vidim, da me trek pelje na slabšo pot... ni mi dišala. Bil sem pregret, utrujen, asvalta ta dan je bilo bolj za vzorec, tako da ni bilo časa za počitek... Kaj sem hotel... če sem rekel odvozit transbalkanski trek v celoti, da ga prečistim, potem ni druge.. pa zavijem desno v hrib... Kmalu sledi tabla, ki najavlja Nacionalni park Lure. Pot čez park vodi na cca 1700 metrov nmv, preko njega pa je posejanih 7 jezer. (Liqeni-jezero) V tem trenutku sem bil najbolj utrujen na celotni poti do sedaj... teren pa je prehajal iz "bad to worse". Slika ne naredi pravice. Je bolj strmo in skale večje. Po ovinkih je blo treba motor na sklopki držat, ker sicer nisi mogel manevrirat pravilno preko tako velikih kamnov. Pri vzponu v nacionalni park sem zopet dobil občutek da sem zelo daleč od vsega, pravzaprav je prav ta nacionalni park najbolj odročen na celotni trans balkanski tranzverzali. Nikjer žive duše, tu se res ne bi rad ponesrečil, ker ni nikogar blizu, da bi pomagal. Z jeepom tudi ne bi mogli prit po mene, ker so bile nekje vmes ogromne ( 1 metrske) skale skotaljene na cesto in je bilo prostora vmes le za motor. Torej le reševalna akcija s helikopterjem... v kolikor bi šlo zares. S sabo sem imel Spot tracker, kjer lahko s pritiskom na gumb sprožiš mednarodno reševalno akcijo, ampak na to se ni za zanašat.... situacije so lahko vse mogoče. Bolj ko sem se vzpenjal globoko v park Lure, lepše je bilo... Pozno popoldanski piknik in počitek na soncu ob jezeru... Nadaljevanje preko parka Vse sorte terena na poti preko... Čez park napredujem počasi, kajti teren je zelo zahteven in naporen. Zaradi lepot pa precej ustavljam, slikam in snemam. Zaradi tega si sploh vzamem čas, da se umirim, zaužijem lepe poglede in trenutke, mimo katerih bi sicer morda prehitro preletel mimo. Tule srečam edina človeka na celi planini v zadnjih urah. Možakar ima konkretno puško, tako da mi ne ostane drugega kot friendly pristop "I came in peace". Hitro postanemo zanimivi en drugemu... mene zanima puška... Njiju kje sem bil, kam grem in motor... Po pobočju sta pasla 600 ovc. Vprašam kaj s to puško dela in pojasni s kazanjem na gozd: ORSO PROBLEM. Orso pomeni medved. In zato imata puško in nikoli nikamor brez nje v tem nacionalnem parku. Ok, si mislim, danes tu ne spim zunaj za noben denar... Po prijetnem klepetu, ki je zgledal bolj kriljenje z rokami in uporaba italijanskih, srbskih ipd besed za katere misliš, da bo kaj bolje razumel... se počasi odpravim naprej, ker me že pošteno lovi konec dneva, jaz pa sem še zelo zelo daleč. Namen imam priti iz planine vsaj do kake vasi, kjer bi lahko prespal na območju, kjer medeved razume, da so v bližini ljudje in puške in se ne približuje preveč. Po tej sliki je jasno, da se razdalje tu merijo v času in ne v kilometrih... Sledi še odsek kjer je neurje povsem odneselo pot, ostalo je samo še kamenje, ki je jasno precej hujše kot zgleda od daleč. Uff tule tut ni bilo enostavno biti sam. No bilo je ok, ker s eni nič zgodilo...vendar polno naložena tenerejka z nekaj bencina pa ima krepko čez 200 kg. Ne bi želel pobirat, in bog ne daj da mi pade na nogo. Dan bo danes prekratek, še vedno sem predaleč od doline... Iza ovinka zagledam tole kolibo... dva mladeniča nalagata drva v peč... ustavim se ker sem utrujen, pa čeprav nimam časa in bom zgleda vozil po noči. Fehtam ju za vodo in napolnim meh, medtem pa me zanima kaj počneta.. . Pa sta me povabila na ogled... zbirata vse mleko ovac na planini in predelujeta v sir, katerega potem v celoti za visoko vrednost prodajajo v Tirani. Eden od njiju mi odreže radodaren komad svežega sira za s sabo... Zelo lepo od njiju. Izkažem hvaležnost in takoj trdita, da denarja pa ne sprejmeta... strpam sir v vrečko in majhen košček poskusim... uhhh kako dobro, hitro odlomim še en, vendar tokrat zelo velik kos sira in ga v pričo njiju hlastavo požrem. Izčrpanost, utrujenost dneva sta terjala svoj davek, telo je bilo podhranjeno in je klicalo po vodi in hranilih. Čas je bil ravno pravi. Zato pa sir najbojši, kar sem jih kdaj jedel v življenju. Zdelo se mi je da mi gre direkt v kri, spijem še malo vode in počasi prihajam k sebi. Dan je bil dosedaj zelo naporen kar se zahtevnosti terena tiče, za napredovanje pa je bilo treba veliko vztrajne vožnje. Na trenutke se mi je zdelo da vozim v nekem deliriju brez bolečine. Ko se odpeljem, mi je bilo čez čas malo žal, da nisem vprašal kje ona spita, morda bi lahko pri njima našel varno zavetje pred zvermi za čez noč. Tudi neko malo puško sta imela prislonjeno na vogal kolibe. Ni šans da spim v šotoru kjer še domačini ne gredo brez puške iz hiše.... Do mraka imam še kake pol ure. Da pridem iz planine pa še kako uro več, plus preden najdeš ustrezen plac za prespat in da postaviš kamp... uff danes bo še naporno, si mislim. Par ovinkov naprej se teren odpre zato spet vidim proti dolini. Moja časovna predvidevanja se kar ujemajo, do mraka ne pridem iz planine, kajti sonce je že zašlo za hribe. Ko sem pred leti z GES ekipo rovaril po teh koncih, smo na tem območju ostali brez goriva in sem vedel da moram biti blizu tistega rudnika, kjer smo takrat prosili za gorivo. Delavci v rudniku imajo goriva kolikor češ... ampak rudniška mehanizacija laufa komplet na dizel. Bencina nimajo niti decilitra! Uspem ne zgrešiti rudnika in se ustavim pri fantih, rečemo par besed in Hasim (vodja rudnika) se spomne ekipe motoristov (nas) izpred par let, ko smo iskali gorivo. Takoj postanemo bolj domači. Pojasnim da sem sam in da iščem zavetje za čez noč. Malo razmišlja s fanti se parkrat spogledajo in prikima. Pokaže mi kontejner na hribu poleg pa je parkiran ogromen bager. Pravi da lahko spim v kontejnerju, kjer so deli od bagra. Jaz več kot zadovoljen sprejmem ponudbo, ker je kontejner železen in medo mi že ne bo prišel do živega. Pojasnim da sem sam in da iščem zavetje za čez noč. Malo razmišlja s fanti se parkrat spogledajo in prikima. Pokaže mi kontejner na hribu poleg pa je parkiran ogromen bager. Pravi da lahko spim v kontejnerju, kjer so deli od bagra. Jaz več kot zadovoljen sprejmem ponudbo, ker je kontejner železen in medo mi že ne bo prišel do živega. Rudnik imajo sicer na lepem razglednem mestu Fantje so me prijazno sprejeli medse v svoj dnevni prostor v hiši, poleg pa je še kuhinja. Ponudili so mi krožnik svoje čorbe, ki je bila skoraj samo bolj slabo soljena voda. Ugotovim, da so poredko v dolini in da je tu življenje zelo skromno. Mesa niso imeli. Super, sedaj je na meni da se jim zahvalim za gostoljubje in povlečem ven klobase, kruh, svež sir ki sem ga dobil pri pastirjih kako uro nazaj. Razdelim enakomerno na krožnike, ki so ostali na mizah od čorbice. Malo zadržano so začeli, vendar jim je meso zelo sedlo. Nato skuham še eno pašto na svojem gorilniku, si spet porazdelimo vsak po malo. Sedaj je to postajala že prava pojedina. Spomnim se še da šparam za potrebe v sili še kuhan olupljen kostanj v vakum vrečki, ki sem ga prinesel od doma, zato odprem še to in spet vsi radovedno zobljejo. Za finiš pa ponudim še sladico - sladke dateljne brez koščic... to smo se vsi najedli. Jaz pa sem znatno zmanjšal tovor na motorju. Fantom sem zagotovo zelo popestril njihov jedilnik in korist je bila vzajemna. V njihovem dnevnem prostoru smo se družili še polno v večer, kljub jezikovni barieri smo se vse pomenili, od sistema kopanja rude v rudniku (kopljejo rudo kroma). Hasim je bil vodja rudnika in odgovoren za miniranje. Odprl je tudi skladišče dinamita, vse razložil in pokazal. En dan vrtajo luknje, drug dan zjutraj vstavijo dinamit, razstrelijo in nato cel dan vozijo rudo ven iz jame. Ponovi vajo vsak drugi dan. Impresionirala me je njihova higiena in red v hiši in okoli rudnika. Vse zelo urejeno. Po tleh kot da bi bilo posesano, pa je dnevni prostor po tleh surov beton, ne pa kake ploščice ipd zaključni podi. V kuhinji vsa posoda vzorno pomita in zložena. Zunaj pod streho v vrsti zloženi škornji, nogavice, oprema... vse po vojaško. Zanimiv je bil tudi sistem reda in sedenja v hiši, ki je potekal zelo hierarhično. Meni je takoj pripadel najbolj udoben del kavča, kjer je bilo še cel kup vzglavnikov na voljo. Niso dovolili, da sedem kamorkoli drugam kot tam. Prepričan sem da je Hasim (vodja) odstopil svoje mesto pred TV-jem. Dodal mi je še klopco, da sem lahko imel noge na njej in sem se zleknil kot grof medtem, ko smo klepetali in iskreno povedano prav sedlo mi je, saj sem bil od tega dne konkretno zmatran. Ob straneh so sedeli drugi delavci na lesenih klopeh brez podloge. Ko je padel mrak je zunaj kar zahladilo, saj smo bili še vedno relativno visoko v planini. Še preden smo začeli z večerno gostijo se iz teme v hišo prikaže nov mlad koščen zagorel obraz s palico. Kmalu ugotovim, da gre za čobana, ki pase v okolici in se pride malo pogret k njim in malo med ljudi. Po odnosu do njega dobim občutek, da se pogosto sam povabi tja. Tudi sedel je v počepu, malo odmaknjen od nas vseh, njemu očitno ni pripadal stol. Kadarkoli sem se obrnil k njemu je tako močno strmel vame kot v sedmo čudo. Zanimiv možic, samo gledal je, sodeloval v pogovoru ni povsem nič cel večer. Predvidevam da pri njih tudi ne dobi nič hrane (kar jim najbrž ni za očitat, ker tudi sami niso živeli v izobilju), kajti vsakič ko sem jaz pripravil nov "hod" večerje, sem moral njemu 2x ponudit, da je vzel in še to je pogledoval najprej po ostalih bolj v smislu ali je res zanj a res dobi nekaj tudi on? Večer je bil zanimiv, jaz pa sem kar ugašal od utrujenosti. Ta dan sem prevozil slabih 250 km, ki pa so bili ponekod zelo zahtevni in nevarni. Fantje tudi počasi odhajajo spat in izklopijo še agregat, zato ugasnejo vse luči, tudi luč na dvorišču. S čelno lučko se odpravim po potki navzgor do kontejnerja, v posteljo, spat. Ko odprem vrata je notri polovica delov od bagra. Vonj kot v kaki delavnici, mešanica olja in nafte... najprej umaknem nek ogromen karter in ga porinem kar pod posteljo, ker je v njem še kakih 10 litrov olja, potem odrinem še dolge debele hidravlične cevi, ter par kant olja, da se prebijem do postelje. V kotu najdem prevleko, pogrnem posteljo in se pošteno zleknem nanjo kot ubit. Higiena me ni skrbela. Sem pa 2 x preveril zapah na vratih. Medo ne boš me dobil.
  2. 45 točk
    hitrii

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    malo potepanja po prečudoviti novi cesti TAMARË - ALBANIA še vedno prijetnih 27 stopinj
  3. 45 točk
    Ni3ous

    Grand enduro Slovenija

    3. dan TET Balkans... Celo noč je lepo deževalo in proti jutru vse močneje. En tistih dni ko bi se najraje zakopal nazaj pod topel kovter, le da kovtra ni bilo ampak neka bolj konjska dekna in povšter trd kot kamen, soba pa bolj hladna...… realnost je bila manj idilična. Motor je bil celo noč na dežju.... Vsa oprema in prtljaga je bila povsem prepojena z vodo. K sreči sem zvečer iz motorja umaknil esencialne kose kot so spalka, nekaj oblačil in elektroniko… Dež ob zori poneha, po pobočjih se iz gozda dvigujejo beli oblaki, ki nakazujejo na izboljšanje vremena. Hladno jutro se je zvedrilo in ponovno sem pred sedmo uro že pozajtrkoval, oblečen v polni zaščitni opremi, motor pa kmalu zatem na delovni temperaturi… Hitro padem v ritem… TET trek vodi od Ramskega jezera preko višavja na cca 1500 nmv v smeri Blidinjskega jezera. Hitro ulovim tempo na široki pisti in po zadnjem kolesu preletavam neštete razmetane luže, ker s tem slogom voda ne šprica po škornjih, katere je dobro ohranit suhe, sploh kadar je hladno in imaš pred sabo maratonske etape do noči. Spust v dolino Blidinjskega jezera Nadaljevanje proti Čvrsnici Par ur kasneje sem bil že v Mostarju. Ker gre za večje mesto, sem izkoristil priliko in poiskal eno lokalno delavnico, avtoličarja. Vedel sem da tak mojster potrebuje pri svojem delu avtogeni varilni aparat in prav to sem potreboval, da saniram par stvari na motorju, kot je popravilo zajle sklopke in napokane stopalke za noge. Zatič sklopke sem moral dati zaliti, da preprečim ponovno okvaro zajle nekje na terenu. Pri mojem enduriranju in lastnostih tenerejke, ter tempa vožnje, vozim stoje cca 95%. Očitno je da nosilci stopalke tenerejke niso narejeni za to, saj jih vsako leto varim in tudi tokrat je blo treba popravit razpoke na nosilcih, ko sem bil že ravno pri stvari in imel pri sebi ustrezno opremo. V teh krajih znajo vse popravit in jih je mojster še malo "predelal" in ojačal, (dodal material) tako da bodo v bodoče zdržale precej več. Po dveh urah v Mostarju jo mahnem preko Pločnega (Mostar v dolini) na drugo stran do Zijemlje in nato proti planinam Morine. GPS mi pokaže neko vzporedno sled zato malo raziskujem po planini in najdem nek "back trail" mimo domorodnih ograjenih domačij in čobanov. Občutek sem imel kot da sem našel nek skriti zaklad. Griči na planini Morine so kot v risanki telebajski, vendar se med griči v zatišju skriva bogato lokalno življenje polno pastirskih hlevov in domačij, vendar je za to potrebno zapeljati na stran poti izven glavnega makadama, ki pelje preko planine. Vmes srečam še pastirja, se ustavim pri njem in rečeva eno o planinskem življenju tam gori. Kadarkoli sem naletel na domačine sem se vedno rad ustavil pozdravil in kako rekel z njimi in jim tako izrazil hvaležnost in spoštovanje do njihove zemlje. Po stranpoteh preko Morine, zaidem še do Crnega jezera. Odlični traili do tam, zanimivo za 1x pogledat in če bi bil tam ravno zvečer, bi verjetno tam tudi prespal. Iz Morin se brez zapletov spustim do Uloga po vijugastih makadamih... včasih so brzine kar malo prevelike glede na to da se vozim sam, saj ni nikogar blizu da bi pomagal v sili. Pomirjujoča je le misel da imam s sabo Spot Tracker in bi v sili lahko javil kje sem ali pa bi me vsaj lahko našli po gps koordinatah. Preden se začne asvalt do Kalinovika pot vodi še mimo kake 500 m globoke soteske, če bi šel tu čez rob bi zgrmel do dna... vendar slika nekako tega ne pokaže dovolj dobro.. Kalinovik je majhnoodročno mestece na cca 1100 m nmv, ki je včasih pozimi odrezano od sveta za več mesecev. Vzdušje tukaj je precej nenavadno, domačini pa zelo prijazni. Ustavim se v lokalni trgovinici ob cesti, da nabavim nekaj za pojest in se nato med malico zunaj zadebatiram z domačinoma, ki posedata na klopci. Sonce se je prijetno upiralo, čas je kar letel in skupaj spijemo še 2 Apatinska in se na polno zaklepetamo in smejimo. Nič se jima ni mudilo, meni pa tudi ne...frise so pokal kot to bosanci znajo, vmes pa še eno rečemo o lokalnem življenju. Komot bi spil še kak pir z njima, čez cesto je bil hotelček z bazenom, katerega sta na polno promovirala in na vsak način dopovedovala, da se moram sem še vrnit z družino in tu ostat par dni, ker imajo bazen in to... nekako sem si bolj mislil svoje, ker se mi ni zdelo smiselno razlagat, da Kalinovik sigurno ni ena izmed top destinacij če hočeš imet karkoli podobnega kopališču ali pa kak aquapark. Iz vzhoda so se začeli kazati temni oblaki, kar me je pregnalo naprej, da pobegnem nevihti. Par km iz Kalinovika se zopet nadaljuje deloma gozdni, vendar širok makadam, ki je nekoliko pomešan z zemljo. Pot je ponekje polna luž, vendar se je dalo voziti zelo hitro. Oprijem je bil boljši kot če bi bil teren suh... podlaga je bila super in se nisem ustavljal kaki 2 uri. Tako da sem zelo hitro prišel do Foče in preko meje v MNE. Takoj čez bosansko mejo gre trek levo v hrib za mostom, tako da se nekako ponesreči izognem MNE mejnemu prehodu. Se naredim neumnega in kar pičim dalje po asvaltnem vzponu od zadaj proti Durmitorskem višavju in čez kakih 5-10 km se spet začnejo makadami in kolovozi.. Vmes je en daljši travniški odsek cca 5 km z povsem nevidno potko. Tisti del je brez treka praktično nemogoče odvozit, ker je območje razgibano, ponekje strmo in precej skritih skal je povsod. Trek je tu narejen zelo natančno in prav vidi se da je to odsek TET MNE, ki sem ga sestavil s pomočjo domačih endurašev(oz so ga oni pripravili zame), ki to območje poznajo kot lastni žep. Sam tega treka ne bi našel ali sestavil nikdar. Pozneje se spet pot malo izboljša in spremeni v kolovoze in mimogrede ponuja čudovite poglede na kanjon Pive. Nevihte me že cel dan spremljajo, vendar kot naročeno TET vodi na način, da se uspešno izogibam ploham.. Tokrat me je nevihta lovila od zadaj, vse se je že zapiralo in povsem stemnilo.. ko se v nekem trenutku iz strani odpre in pokaže sonce ter celotno pokrajino obsveti z čudovitimi odtenki oranžne, rumene... hitro ustavim, skočim iz motorja in ravno uspem narediti 2 slike, ko oblaki spet prekrijejo sonce, svetloba izgine in vsega je bilo v manj kot minuti konec. Vseeno se izmažem s tole fotografijo. Sredi Durmitorja skrenem iz TET treka, ker sem dogovorjen da se srečam z skupino endurašev na Žabljaku, tako da po asvaltu krenem naprej do njih. Malo me je že lovil mrak, zebe me že 3 dni, ker je vreme nestanovitno trek pa večinoma vodi preko planin po visokih nadmorskih višinah... Preko Sedla je bilo samo 6 stopinj jaz pa v poletni kros opremi....meglica v daljavi je pravzaprav dež, ki je ravno padal. Vmes me je dobilo še par kapelj dežja in v mraku je temperatura padla na 4 stopinje. Zrak je bil po vonju čisto zimski, ne bi se čudil če bi začel padat sneg... So bili pa razgledi toliko bolj nagrajujoči. Po mraku prispem na Žabljak in se pridružim ekipi iz Bosne, Hrvaške, MNE in Srbije, s katerimi smo se družili še dolgo v noč ob enduraških debatah. Imeli smo pravi mali balkanski enduro miting. Ugotovimo, da smo se že srečevali sem in tja in da se pravzaprav več ali manj že poznamo od prej. Čudovit večer je bil to. Ko potuješ sam, je pot precej bolj organizirana, vse poteka bolj enostavno, hitreje, brez zapletov in čakanja. Dobra plat solo tripa je tudi v tem da se še toliko bolj razveseliš družbe ko na to nanese, pa čeprav ti sicer ni dolgčas na poti. Fantje so se dva dni vozili v družbi mojega starega prijatelja Janka (levo) iz Podgorice, ki je eden najjačih endurašev v MNE. Terene pozna na pamet po celi MNE, možak ima 2 metra, postava kot omara in XR-o prelaga po terenu kot na steroidih. Sploh se ne utrudi in ne rabi pavze. Lahko vozi cel dan, človek je enduro stroj Človek na mestu in v ponos mi je da sva prijatelja! Ta dan sem odvozil tko na pamet rečeno kakih 90 km asvalta, skupno pa 425 km.
  4. 43 točk
    mladench

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Brezveze
  5. 41 točk
    Ni3ous

    Grand enduro Slovenija

    Hvala fantje! Dan 4. TET Balkans Enduraši prejšnjega večera so še spali, ta dan so se odpravljali vsak proti svojem domu. Prvo in edino jutro na tem tripu, da sem dejansko moral pripraviti budilko za zjutraj. Z enduraši smo prejšnji večer bili pokonci dolgo in je spanca ostalo samo 5 ur. Vreme je bilo kislo, malo oblačno, preden sva štartala pa je sem in tja padla kaka kaplja dežja, ravno toliko da se ne odločiva nataknit dežjakov. Z Jankotom pa imava plan za ta dan, da se lotiva TET MNE. TET MNE je precej drugačen od TET BiH ali TET CRO, tam je več odprtih in hitrih makadamov, kjer je lažje napredovati in se kilometri kar vrtijo. TET MNE pa je druga zgodba. Teren je precej bolj razsut, debelo, zrahljano kamenje in se vse izmika po neutrjeni podlagi, skrite skale po kolovozih te lahko grdo in nevarno presenetijo, precej je ozkih in strmih serpentin, kjer sprednje kolo otovorjenega motorja kar odriva namesto da bi šel v ovinek. Veliko več je terena z hujšimi vzponi, kjer rabiš inercijo, da spraviš otovorjen 200kg enovaljnik do vrha ipd... V osnovi sem imel na tem tripu odvozit Trans Balkans track v celoti, 100%. Da ga preverim in prečistim, ter šele nato uporabimo za dejanski TET Balkans. Ker sem prejšnji večer zapustil TET trek na drugi strani Durmitorja in prišel k fantom na Žabljak, sva se zjutraj z Jankotom najprej vrnila 25 km nazaj v smeri Trse, na mesto kjer sem včeraj zapustil TET trek in nadaljevala od tam. Okoli 8 ih odrineva iz Žabljaka. 25 km asvalta do prihoda na trek je bilo mokrega in spolzkega, preko Durmitorja, preko Sedla. Vozila sva se kot po jajcih do tja. Rosilo je čedalje bolj, vendar sva še vedno odločna, da ne uporabiva dežjakov, saj bova sicer na offroadu zakuhala . Janko je vozil za mano, nekje vmes ga malo počakam, da me dohiti in se ustavi poleg mene in izjavi: Nikada ne vjeruj ženama koje su opite i nikada ne vjeruj Mitasu u kiši! Vrže v brzino in z enako previdnim tempom odpelje naprej. Kmalu sva ponovno na TET tracku, kjer sem ga zapustil prejšnji dan in v istem momentu posije sonce kot naročeno. Mitaske bolje držijo izven asvalta, mah celo bolje v blatu kot po asvaltu. Takoj spremeniva tempo vožnje v izredno dinamičnega po pol kamniti, vendar utrjeni kolovozni poti mimo katuna z ovcami in par pastirji. Spust proti Nevidiu s krajšim asvaltnim odsekom vmes Postanek v kafani Nevidio. Prijetno vzdušje z lastnikom kafane. Že iz voženj iz preteklih let z Jankotom po MNE, pa mi je povsem znano, da Janko tako ali tako pozna vsakega, pa ni važno kje v MNE se ustaviva. Dan je bil kar hladen in vetroven. Čeprav zunaj ni videti žive duše, je kafana notri čisto polna ljudi in je vse živahno. V Nevidiu natankava polno, kar je pogoj, če hočeš odvozit TET MNE po treku, brez da zgubljaš ure v kolikor ti vmes primanjkuje goriva. Nato nadaljujeva po čusovitih planinah naprej... Lokacija te cerkvice je impresivna, voziš se ure in ure preko planin in potem se kar naenkrat pojavi ta cerkev sedi ničesar. No kamenja zanjo vem da niso iz doline vozil... Kot sem omenil Janko je stroj, vozil pa je z Hondo Xr650, ki se po tem terenu znajde precej bolje kot tenerejka. Bilo je že sredi dneva, ko sem v enem ovinku zaružil.. že drugič na tem tripu in obakrat v MNE ta dan. Tempo je bil malo prehud, teren pa malo preslab, pa se je zgodilo... padec je bil kar neroden, sem precej prbil v tla, tko da sem kar mal počakal na tleh, da sem prišel k sebi od udarca in bolečin v rami in boku. Janko je spregledal da sem na tleh, obrne šele čez par ovinkov in se na poti nazaj dol še on zloži po tleh tja med skale. Sem se prav nasmejal, ker ko se je pobiral je najprej pogledal proti meni ali sem ga videl Medtem si ogledujem motor in vidim da so mi vibracije v 4 dneh vzele vse vijake na šusplati... par vezic in začasno rešiva problem, ko je motor ravno na tleh in je vse pri roki. Nato pobereva motor in se pokaže še več škode...če dobro užgeš ob skalo, tut snake wire ne pomaga... Dobro da je Janko kot en Hulk in je s kombinirkam poravnal bremz tačko v par potezah Sem samo gledal, ker jaz rabim šraufštuk, macolo in metrske vodovodarske papagajke, da lahko tako debel kos železa poravnam nazaj na svoje mesto. Pivot Pegz tačka jo je odnesla brez posledic, če odštejemo praske... kvaliteta ni kaj. Hitro vse sanirava in že letiva naprej čez kakih 10 minut... MNE je čudovita, trek pelje iz ene planine na drugo, asvalta ni skoraj nič. Tereni pa kar zahtevni, odročni in trajajo in trajajo,... možnosti obvozov tudi ni veliko, ali greš preko ali pa v celoti izpustiš neko sekcijo planin in greš na asvalt. Prečkava tako še par planin, nekatere z lepo mehko travniško podlago In končava na Kapetanovem jezeru... videt je lepo, ampak je bilo mrzlo kot pozimi, čeprav smo sredi junija. Pihala je mrzla, da je kar pilo toploto iz rok in obraza... Sledila so vzdrževalna dela vsak na svojem motorju... nataknit nazaj pogubljene šraufe, poravnat vse ipd... Dunlop 606 pa zgleda da bo zdržala dobro celotno tranzverzalo... Kot sem že omenil Janko vse pozna, ne glede na to kam prideva. Tako so naju zopet povabili v hišo na čaj, da se malo pogrejeva... Možakar v telovniku je gostitelj... Po dobri uri postanka in malo prigrizka sredi dneva počasi osedlava kobilce natakneva čelade ter odpeljeva / nameniva se proti dolini, ko se mimo pripelje gruča 100 kilskih KTM-ov... takoj pomislim, da ni to slučajno Ivan iz Nikšiča. Vodi organizirane enduro fure po MNE. Malo postojim ob poti in jih opazujem... vidim da sta 2 prav nerodna, najbrž prvič na motorju... Ha to je zagotovo Ivanova skupina, ki neke začetnike po planini sprehaja. Nikoli ne bi bil enduro vodič... take tolovaje gledat in nonstop čakat... nimam živcev za to. Raje se vozim za gušt. Janko je medtem tudi ugotovil, da gre za Ivana, zato jo mahneva za njimi in jih dohitiva. Ivan (desno) je tudi TET Linesman za MNE. Prijetno presenečenje in vsi veseli da se srečamo, se še slikamo in eno rečemo. Spust iz Kapetanovega proti dolini gre tule... si misliš pa tam je ja prepad ne pa pot dol... Spodnja slika je narejena kako uro kasneje, po spustu v dolino, prečkanju doline in slikano nazaj iz naslednje planine proti smeri od kjer je slikana zgornja slika. (huh zakomplicirano ampak je tako) Vse izven asvalta, terena da se ti zmeša... Ko takole vmes pogledam na zemljevid/gps in ocenjujem koliko sem že prevozil v zadnjih dneh in koliko terena me še čaka, se malo zaveš enormnih kilometrov, ki še sledijo.. Bolano. Pri teh endurance projektih človek ne sme gledat zadeve kot celoto, treba si je vzet vsak dan posebej, kot ločen cilj, ker če začneš razmišljat na veliko, te lahko mal stisne...razdalje so vseeno enormne, teren zahteven, napredek ne pretirano velik in zahteva veliko vztrajnosti in psihične kondicije, da te žene naprej in da ob tem tudi uživaš! In nekje vmes v dolini iz slike zgoraj... Počasi se je vreme spet začelo kisat... natakneva le vetrovke, da ne zebe in da vsaj malo zadrži vlago stran od jakne... Janko pozna kje so placi s studenčnico. Kot običajno narediva ekspresen 5 minutni postanek, kjer se osveživa in napolniva camelbacke in že pičiva dalje. Sledi vzpon v smeri Prokletij... pot v slabem stanju, vreme kislo... precej vztrajnosti je bilo potrebno tukaj... se mi zdi da je trajalo celo večnost da sva od "zadaj" po offroadu prišla do Rikavačkog jezera. Preden sva prispela je cel kup dolgih vzponov in spustov iz planine na planino, da sva prispela, večinoma brez razgledov, delno po gozdu.. Vreme je še vedno malo nagajalo, zato zopet vedriva ob jezeru pod neko streho piknik prostora s klopcami in mizo... in čas izkoristiva, da zakuhava juho in še eno pašto da se segrejeva in okrepčava. Po pavzi, debati nadaljujeva v smeri Podgorice proti krajem Korita in Poprat. Večkrat sva ponovno nagrajena z lepotami narave Črne gore, ki je naravnost izjemna. Pri Popra-u se najine poti ločijo. Janko gre domov v Podgorico, jaz pa se odločim, da jo mahnem kar naprej proti Albaniji proti Teth-u po TET treku. Prejšnji večer z enuraši v Žabljaku klepetamo in povejo, da so pred leti že bili v dolini Teth. Asvalt so potegnili že do vrha prelaza, naprej pravijo da je "kao ko asvalt". Ok si mislim, tole bo lepo prevozno in bom hitro tam, zato naredim pressing in poskusim potegnit do Tetha in tam nekje prespat... Vendar od Poprat-a do meje z AL je skoraj v celoti offroad, teren ne ravno enostaven, zato kar traja vse skupaj še nekaj časa da se sploh spustim v dolino Skadarskega jezera. Po cca 10 km asvalta pridem na Albansko mejo, takoj drug svet... Sledi še nekaj magistralke, prazna cesta široka... in policaj me uhvati, ravno ko čez polno črto prehitim eno počasnelo z avtom...ahhh šit in komaj zbremzam do policaja. Scena je bila kot v filmu, Bad Cop/Good Cop. En me je verbalno masiral, se drl name v albaniščini, js nisem razumel ama ništa.. vsake toliko je mahal z enim listom odtrganim iz zvezka, kjer je imel na roke napisano 10€, 30€ in 50€. Itak da je kazal skos tistih 50€, vsake toliko ga je spet prijel v roke, pokazal in žugal z njim, ter ga spet jezno zabrisal v prtljažnik... Naredil sem se še bolj neumnega, ko da ne vem, da hoče 50€ od mene oz. to je pa meni nepredstavljiva in nedosegljiva vsota s katero zagotovo ne prideva skupaj. Bolj brezizraznega se nisem delal še nikoli v življenju. Skrbelo me je samo to da zgubljam čas in da pred mrakom ne bom prišel v dolino Teth, nekje ob poti na asvaltu pa res ne bi rad spal... Potem pristopi kao Good Cop, z mirnim glasom, začne pisat listek na polički prtljažnika in na tistem odtrganem listu pokaže 10€. Jaz pokimam, on spiše dokonca in plačam. Takoj zatem ko zrihtava, pristopi zopet Bad Cop nazaj in popolnoma obrne kaseto, sedaj je tudi on prijazen, vljuden, miren glas... vse ok, malo ogleduje motor in opremo, občuduje vse ščitnike na body armorju in odobravajoče kima... Si mislim lej glumce albanske... Jebiga sam sem kriv da sta mi vzela 20 minut in 10 evrov, ampak zdej pa gasa naprej... Sledi še nekaj makadamski odsekov, kot bližnjica da se izognem asvaltu. Posrečen terenček in lep vložek, ampak dan gre proti koncu. Na prelaz za Teth pridem ravno ko zaide sonce... malo še dobim pogledov na drugo stran po visokogorju... nato pa sledi makadam v dolino. Nekje vmes ustavim in pogledam GPS... cilj je oddaljen 1.8 km po zračni liniji, vse skupaj pa kakih 20 km poti cik cak... kakšen kilometer globje na dnu doline Teth. Do dol sem rabil skoraj eno uro. Strmine tukaj so srhljive... vrh 20 metrske smreke, ki raste par metrov stran od poti je na isti višini kot pot sama... Na tem odseku me je prvič na vsej vsej turi postalo malo strah. Sam v odročnih krajih, tule se res ne bi rad zvalil čez rob poti... za povrhu je kmalu začel padat dež, vidljivost je bila še slabša, pot pa je postajala vse bolj razsuta in sprana od nalivov, kar se mi je zdelo daleč od tega kar si jaz predstavljam "kao ko asvalt", kot so to opisali enuraški kolegi prejšnji dan. Danes se mi zdi smešno, vendar ko si sam, ponoči, bogu za hrbtom se možgani poigrajo s tabo...pogledujem na armaturo... vozim se kakih 25-30 km/h, po serpentinah še manj... prvič me je bilo zares strah medvedov, ker medved menda lahko teče 50 km/h..torej zaradi tega, ker se mi je zdela serpentinasta pot v temi in dežju prezahtevna za hitro vožnjo in sem vedel, da če bi me lovil medved, bi me zlahka "potrepljal" po hrbtu, da malo počakam, ker po taki poti preprosto nisem mogel peljati tako hitro, kot lahko teče medved. Ufff. Do spusta v Teth me je pošteno opralo...Kampiranje v dežju z mokrimi oblačili, ni bila pametna izbira, zato se nastanim pri Francescotu, v enem izmed gueshousov, ki rastejo kot gobe po dežju v tej dolini. Privoščim si obilno toplo večerjo, da pridem malo k sebi, nato pa direkt spat. Dan je bil kar dolg in naporen, predvsem zaradi zahtevnih poti, ki jih ni bilo konca, ter slabih vremenskih razmer, ki tudi vplivajo na počutje. Ta dan sem skupno odvozil cca 340 večinoma težkih kilometrov.
  6. 41 točk
    protector

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Déjà vécu ... ili samo glitch in the Matrix u extended izdanju? Da, da, znam ... It happens when they change something. Sve je već proživljeno ... izlazak s crvene benzinjare, prolazak kroz nekadašnji mejni prehod, zeleni obronci planina oko Val Canale i bijele obale Felle. I čarobna SS13, skupa sa svim odvojcima u još čarobnije doline i skrivene brdske prijevoje ... Val Aupa, Cason di Lanza, Val Dogna, Altopiano del Montasio, Val Resia ... SS13 ide na zapad otprilike do ušća Felle u Tagliamento i potom oštro skreće na jug, skroz do Udina. Od spomenutog ušća, dalje na zapad i ravno u Dolomite, treba krenuti cestom SS52. Nakon odvajanja od SS13 i prelaska na SS52 nikakva se bitna razlika ne primjeti. Štoviše, ne samo bitna razlika ... nema nikakve razlike. Promet je u tom dijelu uvijek pomalo naporan jer se prilazi Tolmezzu, većem lokalnom centru, tako da je situacija ista kao i oko bilo kojeg grada te kategorije ... osim toga, ne treba nikako iz cjelokupne slike izbaciti niti talijanski vozački temperament i navike. Već oko Villa Santina situacija se primiri, a prolaskom kroz Quinis i Mediis postaje jasno kamo sve ovo vodi ... u brda i planine. Pravi, originalni i nezamjenjivi atak na osjetila počinje prolaskom kroz Ampezzo, mjesto u kome završavaju - ili počinju, zavisi od kuta gledanja - neke zanimljive ceste koje se spuštaju od jezera Sauris. >> Jezero Sauris i Passo Pura 2015: http://www.motori.hr/forum/index.php?topic=248788.msg4512178#msg4512178 Svaka talijanska brdska cesta koja drži do sebe - a SS52 u dijelu zapadno od Ampezza to svakako jest - mora imati grubi i pomalo ispucani asfalt, mjestimice mora biti neugodno uska i potpuno nepregledna, i mora svakako sadržavati barem jedan prijevoj vrijedan pažnje. Betonske galerije, mostovi i tuneli dobrodošli su i svakako poželjni elementi, iako nisu obavezni. Ako ću već tjerati mak na konac do kraja, bez poštenog prijevoja nema niti poštene brdske ceste ... prijevoj na SS52 zove se Passo Mauria i do njega se stigne tridesetak km nakon Ampezza. Spuštajući se s Passo Mauria dalje na zapad, nisam mogao ne primjetiti da mi se konfiguracija ceste na ovoj zapadnoj strani puno više sviđa i da bi bila prava šteta kada taj smjer ne bih odvozio uzbrdo, malo razigranijim tempom. Sastavljam si mentalnu zabilješku oko ovog detalja i vozim dalje ... Lorenzago di Cadore, Pelos di Cadore, sve nizbrdo uz prilično nagli prelazak na cestu SS51bis, pravac jugozapad uz jezero Cadore koje se tek periodički ukaže s lijeve strane ceste. SS51bis cijelom je dužinom uska, pretrpana raznim vozilima, traži stalnu pažnju i koncentraciju ... a ja tražim nešto - tablu, putokaz, znak s neba, bilo šta - gdje bude spomenuto mjesto Cibiana di Cadore. Da, to je ono s početka ... Cibiana di Cadore nije na SS51, već moram skrenuti na cestu SP347. Najprije nizbrdo, potom dobar komad ravno uskom cestom uz rub nekakvog potoka, i na kraju naglo uzbrdo ... i tu počinje zabava. Samo mjesto Cibiana di Cadore prolazim pet minuta kasnije, a na Passo Cibiana stižem nakon dvadesetak minuta izuzetno ugodne vožnje. Sa Cibiane se spuštam do prvog križanja - izlazim na cestu SP251 - gdje me dočeka hrpa putokaza ... vidim neka poznata imena, sva su u smjeru desno, idem i ja desno. Nedaleko od ovog križanja prolazim kroz mjesto Dont: odatle mogu lijevo na Passo Duran, ii mogu desno preko Pecola na Passo Staulanza. Nastavljam desno jer je to generalno u smjeru Cortine kroz koju mislim proći prije ili kasnije, već kada odlučim krenuti natrag u bazni kamp. Selva di Cadore, mjesto u koje silazim nakon Staulanze, koristim za kraću pauzu i osvježenje prije polaska na sljedeći prijevoj ... Passo Giau, pravi lijepi planinski prijevoj, prvi od današnjih dvijetisućaka. Cesta do vrha je malčice specifična, ima - kako i piše na jednom od usputnih znakova - 29 serpentina, a neke od njih doslovno su spiralne kao klasični vadičep. Na vrhu je bilo tridesetak motocikala, automobila, autobusa ... kao da je "šire" turistički zanimljiv. Ja preferiram one prijevoje bez autobusa, no Passo Giau vrijedi obići u svakom slučaju. Moram spomenuti da relativno nedaleko od samog vrha, s ove južne strane s koje dolazim, postoje i dvije sive kištre s kamerama i radarima. Nalaze se na razmaku od otprilike tristotinjak metara, što bi moglo značiti da mjere prosječnu brzinu na toj dionici. Za razliku od ovih brđana ovdje, austrijanci na Grossglockner još nisu nakenjali nikakve kamere i radare (navodno su se u međuvremenu i ovdje pojavile i neke kamere). Scenario spusta sa Staulanze ponavlja se i prilikom spusta s Passo Giau ... dugački spust, križanje i priključak na novu cestu, putokaz sa zanimljivim odredištima. Razlike su sljedeće: spuštam se po SP638, nailazim na priključak na SR48, na putokazu se spominju Falzarego i Valparola, još dva prijevoja iz klase 2000+. Što je najbolje, uopće nisu daleko ... samo treba skrenuti lijevo i ubaciti se na cestu s apsolutno najboljim asfaltom danas viđenim. Osim toga, konfiguracija ceste je otvorenija, nije sve u serpentinama, i nema kamera (kako kaže scdb) ... molto bene. Na prijevoju Falzarego također dosta motocikala, a ima i puno onih što pedaliraju u pripijenim gaćama. Bilo je i nekoliko autobusa ali nisu stvarali vidljiviji nered. Palo mi je na pamet, kad sam već ovdje, da skoknem i na Passo Pordoi ... nije to nešto dramatično daleko, no potpuno sam siguran da bi se u tom slučaju ponovio jučerašnji scenario: hvata me mrakača negdje u brdima i u hotelu poljubim vrata kuhinje. Zauzima odlučan stav: danas hoću toplu poštenu večeru. I zato nisam otišao na Pordoi. Nisam otišao na Pordoi, ali sam ipak skoknuo na Passo Valparola, današnji treći dvijetisućak ... štaću kad je tu blizu. Odmah sljedeće brdo. Mali đir tamo i nazad, kraća panoramska vožnjica po SP24 ... ma ništa specijalno. OK, prošlo je tri sata popodne, treba polako krenuti nazad na istok. Ovo polako je relativan pojam, no u svakom slučaju nije u pitanju nikakva ozbiljna žurba. Najprije polako do križanja gdje sam skrenuo za Falzarego, cestom bajkovitog asfalta i Monza konfiguracije, potom doista polako - adagio, jeli ... nije išlo drugačije, neki Česi u velikim autima stvorili kolonu - nizbrdo do Cortine d`Ampezzo. Kad mi je dosadilo vući se za Česima, a šanse za obilazak su nepostojeće, jednostavno sam stao sa strane i pričekao da odgmižu dalje ... kvragu i oni i njihovi veliki Audiji. A stao sam ne baš bilo gdje ... proširenje uz cestu, odmah iza tunela, kao mali balkon, s predivnim pogledom na Cortinu i planinčine iza nje. Šteta zapravo ne zastati i ne baciti pogled na Cortinu s brda u pola ljeta. Istini za volju, nije Cortina baš neka atrakcija od mjesta, ovako usput s motorića gledano. Odvozio sam dva đira po centru (neš ti centra velikoga) i većim ulicama koje vode prema njemu, čak sam malčice zašao i po rubnim dijelovima ... sve je ovdje podređeno zimi i zimskim zanimacijama. Nemaju čak ni poštenu benzinjaru, sve one samoposlužne sklepuše na 10 kvadrata. Ne, nisam otišao niti na Passo Tre Croci, iako mi je i to palo na pamet. Imam ja za povratak plan koji me svrbi još od ulaska u Dolomite. Izlazim iz Cortine, ubacujem se na SS51 ... bilo je tu i tamo gužvice no ništa od čega ozbiljnije boli glava, i najprije stajem i tankam na prvoj benzinjari sa živim ljudima. Ima ih još usput, nije ovo jedina. Natočim i vozim dalje, uz usputno uočavanje škatuljica s radarima. Primjećujem da se lokalci na neke baš i ne obaziru, iz čega se dade zaključiti da ni kod njih nisu sve kutije "popunjene". Alzo, plan još od prijepodne stupio je na snagu ponovnim ulaskom na SS52 ... Passo Mauria, s južne strane, bez pretjerivanja ali vrlo pristojnim Allegro moderato tempom. Čista uživancija. Dapače, i dalje je bila uživancija ... lijepi krajolici, lijepa arhitektura i mnogo slika na fasadama kuća što sam primjetio još prilikom ranijih dolazaka u ove krajeve. U bazni kamp u Rateču stigao sam još za dana, dovoljno rano da kuhinju obližnjeg restorana zateknem otvorenom. Ubrzano gašenje dana automatski je potegnulo i pitanje tako karakteristično za ovakve situacije: kojim putem budem sutra išao doma? ...
  7. 35 točk
    DAMI34

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Nič ne bom napisal, razn OUJEEEE
  8. 35 točk
    Rey

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Športna sobota je za nami. S kolegom sva plan naredila že dva tedna nazaj, v tem času so se javili še trije kandidati za izlet. Tako se nas je na pot odpravilo 5. Med sabo se nismo poznali oz.vsi 4 smo imeli istega skupnega kolega kar mi je pred odhodom dajalo malo mešane občutke, ker nisem navajen vozit v večjih skupinah....ponavadi sva dva oz.max trije, pa še to dolgoletni kolegi. No, na koncu je bil strah odveč, smo se kar dobro ujeli, tempo je bil kulturen, vsekakor bomo šli še kdaj skupaj na izlet Štart smo splanirali za 5:30 izpred OMV Bivje (zbor 5:20)...štartali smo ob 5:40 kar niti ni slabo Passo San boldo 706m Passo Pordoi 2239m Passo Sella 2240m Passo Gardena 2121m Passo Valparola 2197m Passo Falzarego 2105m Passo Giau 2230m Passo Tre croci 1809m Passo Mauria 1105m Na OMV Bivje smo bili ponovno ob 21:30. Oba Kawasakija sta bila pridna, Yamahi tudi nista delali problemov....Ducati...hja, ni hotel domov Očitno mu IT benzin na črpalki pri Udinah ni ustrezal (samo on je tankal) in po par kilometrih je prešaltal v "safe mode" (do 4.000 rpm). Nismo nič eksperimentirali, da nebi poslabšali situacije (iz forumov smo razbrali, da se je že zgodilo, da motor ni več vžgal po izklopu) in smo lepo vozili 85 km/h po AC do Bivja. Doma je kolega vgasnil motor in ga čez nekaj minut ponovno uspešno prižgal. Javil ni nobene napake, zdaj sledi testna vožnja do Domžal in priklop na računalnik, da pove kaj mu ni pasalo. Pa še nekaj fotografij:
  9. 32 točk
    Lipstick

    Jadranska magistrala

    Danes odpuščen iz bolnice , še toplice in čez štiri tedne kontrola.
  10. 32 točk
    protector

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    ... Ništa Pontebba, ništa Dogna, ništa Chiusaforte ... skrenuo sam tamo gdje je na putokazu pisalo Resiutta. Tako je, doma sam odlučio ići preko Rezije. Ako već nisam došao kako sam planirao, mogu barem otići kako sam planirao ... kroz dolinu rječice Resie, koja me mjestimice jako asocira na neke lokacije iz kaubojskih filmova, preko brda, pa uskom cesticom do Učje, i spustiti se u Sloveniju kod Žage. Iz ne znam kojeg razloga, jako mi se sviđa ovaj dio Italije. Prošao sam odavde nekoliko puta, a prošli puta - ima tome godinu ili dvije - čak sam malčice i skrenuo sa utabane rute za prolazak ... uvalio sam se na ceste i u sela ove regije koja su mrvičak izvan tih utabanih staza. Ovom prilikom otišao sam i korak dalje, ili je možda ispravnije reći korak šire. Kako sam to napravio? Ha, na križanju gdje se cesta odvaja prema Sella Carnizza, skrenuo sam kontra ... tamo gdje se spominje Prato di Resia. Eto, tek da vidim kako izgledaju Rezijanska (Rožajanska) sela iznutra ... i jako mi je drago što sam tamo skrenuo. Osjetio sam dobru vibru i pozitivnu mirnoću, dobro sam se osjećao i te sam dobre osjećaje ponio doma. Pola sata kasnije opet sam na cesti kojom sam i došao, planinčina je ispred mene i opet se pitam - iako sve odavno znadem - kako ću ja uz taj kameni zid? A mjestimično cesta - zapravo asfaltirana staza - doista izgleda kao da odlazi u čistu vertikalu ... da nema proširenja na okukama serpentina uspon bi bio ozbiljnije čupava avanturica. Trebam li posebno spomenuti da niti zaštitna ograda ovdje nije baš često viđeni asesoar? >> Sella Carnizza 2015: http://www.motori.hr/forum/index.php?topic=248788.msg4513987#msg4513987 Iza prijevoja nema više velikih strmina, a glavna "atrakcija" je prilično uska i uglavnom potpuno nepregledna cestica kojom sam se uspješno dokopao Učje. Lijepo, sad još samo da prođem tretman detoksikacije od silnih strmina i dubina, lošeg asfalta i uskih staza ... medicina je na dohvat ruke i na dohvat mecelerki ... SR646, regionalna cesta od slovenske granice pa na zapad otprilike do Tarcenta. Dio ceste od Učje do Passo Tanamea apsolutni je fetiš za određeni dio moto populacije ... asfalt iz bajke, konfiguracija kao iz priručnika za dizajniranje trkaćih staza. Dva prolaza gore-dolje (i dalje u Allegro moderato ritmu) i već sam kao novi ... mogu se spustiti u Sloveniju i mirno se odskrolati uz Soču dokle mi se bude dalo. Usput budem razmislio kojim putem dalje. A dalje ide otprilike ovako: Kobarid, kraće zdržavanje u Kanalu ob Soči ... ... uz Soču skroz do Gorice koju zaobilazim koliko je to moguće i prebacujem se na lokalnu cestu 444 do drvoreda u gradu Fructal sirupa i voćnih sokova. Tamo odrađujem tankanje i dok žvačem zalogaj i natačem napitak, pade mi na pamet (napitak mi dao krila) da bih konačno bilo u redu da se prevezem i preko Črnog Vrha do Godoviča (to je sve cesta 207). Znao sam otprije da je dio ceste podoban za nadahnutiju vožnju - a bome jest, naročito ovaj dio koji se nanovo asfaltira - i mislio sam da se Črni Vrh nalazi na brdskom prijevoju ... a zapravo je Črni Vrh mjesto na nizbrdici nakon prijevoja na kojemu nisam vidio nikakvu tablu s imenom. I nakon Črnog Vrha, na dijelu ceste prema Godoviču, također se prelazi preko omanjeg prijevoja/sedalca također bez vidljivih oznaka. Ovako ili onako, cesta je zanimljiva i rado ću je odvoziti još kojom prilikom. Od Godoviča do Logateca sve je već poznato i više puta odvoženo, kao i komad ceste od Logateca do Vrhnike. Da sam bio manje gladan možda bih svratio i u kraću šetnju po TMS-u u Vrhniki, no ja tamo izlazim na autoban i začas se teleportiram do svoje garažice. >> TMS (Tehniški Muzej Slovenije) Vrhnika 2015: http://www.motori.hr/forum/index.php?topic=225610.msg4447041#msg4447041 Sve skupa prelijepa 3 dana, brdo kilometara i brdo sati provedenih za guvernalom. Ne bilo bilo uputno predugo čekati da se ovako nešto ponovi ... uz sitnije izmjene i dopune, dakako.
  11. 32 točk
    lucif3rka

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Zadnje dva dni se nekako vsak popoldne znajdem bližje rojstnega doma kot pa ta novega, sem že skoraj pozabila, kako lepo je v domačih ovinkih ...
  12. 32 točk
    Ciko86

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Sobotno bežanje pred dežjem
  13. 32 točk
    ftp

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    En današnji okroli vtis
  14. 31 točk
    Ni3ous

    Grand enduro Slovenija

    Dodajam še par slik od tega dne. Gre za prvih 30-40 km TET MNE takoj po prihodu iz BiH. Travniške jase o katerih sem govoril, da jih sam ne bi nikdar uspel najt. Uspelo je s pomočjo Jankota in lokalcev... Vožnja tu čez je bla fenomenalna, čudovita svetloba, preko travniških poljan na polno rastočih rož, ki ravno cvetijo in ko se pelješ preko se očitno sproščajo eterična olja ali nekaj podobnega (kot če pomaneš malo sivke in zadiši), ker je tako močno in lepo dišalo da je blo res nekaj bajnega v kombinaciji z pogledi na drugo stran planin in igro svetlobe sonca in nevihtnih oblakov v okolici. Ta odsek je trajal tako po spominu... kakih 5-6 km.
  15. 30 točk
    hitrii

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    malo po ŽABLJAKU
  16. 29 točk
    moravčan

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    sonce je posijalo in 320 km je mimo
  17. 29 točk
    RSTDRIVER

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    kva nej rečem.... v soboto smo šli pogledat po kolk je pir v nemčiji....
  18. 28 točk
    Ni3ous

    Husqvarna 701 (Enduro in Supermoto)

    @Mattithyahu, @GO_Tomi, @Tex, @DAMI34, @ofc, @Mavti, @siks, @gsxf750, @jskrablin, @lightning Družba hvala za pohvale in spodbudo. Prepričanje da se nekdo veseli mojih potopisov, mi vliva energijo potrebno da se tak potopis začne in tudi spiše do konca, ker vzame veliko časa. Hvala za podporo! Ja tenerejko sem prodal, ker se bo v bodoče moje avanturistično doživljanje rahlo spremenilo, vendar na način ki bo verjetno tudi forumašem všeč. Grand enduro segment tule furamo že skoraj 8 let. V tem času sem doživel veliko, se naučil veliko in se ves čas tudi razvijal. Prodaja tenerejke in nakup drugega motorja je bil pogoj, da se lahko v tem segmentu zadeve razvijajo naprej. Namreč v prihodnje želim nadaljevati s solo enduro tripi v še bolj odročne kraje, tehnično še bolj zahtevne tako fizično kot za motor. Zato rabim motor, ki ima dobro osnovo za adventure enduro in je lažji kot Tenerejka. WR450 in podobne hard endure, so nekoliko manj primerne za adventure enduro zaradi prekratkih servisnih intervalov, pogostega štelanja ventilov, dražjega vzdrževanja, manj primerni so za tranzite, ter zadnji subframe ni izdelan dovolj močno za tovorjenje 25kg+ overland prtljage pri visokih hitrostih po zahtevnih offroadih. Tako sem vplačal Husqvarno 701, ki je idealna izbira za moje potrebe v vseh pogledih. Očitno sem opis 701-ke nekega dne zelo dobro zadel, ker moj stavek sedaj uporabljajo celo v ppt prezentaciji pri razvoju rally/adventure kitov za ta motor Servisni interval na 10 000 km. Ta motor ima vse kar potrebujem/oz. je najboljša osnova za moje prihodnje načrte... nato sledijo upgrejdi & personalizacije. Izboljšave za namene moje bodoče uporabe, ki bo med drugimi tudi udeležba na kakem rally-ju. Morda bo kdo rekel, da je isto kot 690, kar v principu drži, tehnično pa bolj ne. Poleg tega pa kaže da se je KTM 690 zapisal v zgodovino, ker novega ne moreš več naročiti. 701 ima v primerjavi z 690 spremenjenih par ključnih stvari, ki ta motor naredijo še boljšega. Glava motorja je drugačna in ni več težav z "rocker arms" odpovedjo, ki je bil velik minus pri KTM, nova 701 ima balanserje v agregatu, kar neverjetno zmanjša vibracije in ima daleč najmanj vibracij v primerjavi z vsemi enocilindraši kar so jih kdaj izdelali. Drugačna je tudi mapa, 74 konjev! Vzmetenje je drugačno od 690 in ima več hoda, drugačen oz. večji rezervoar goriva. Povsem nov je tudi okvir, kar prepreči zlom okvirja ( k temu prispeva tudi vzmetenje). 2018 model pa zgleda, da bo imel še malo večji rezervoar in Magura tako sklopko kot zavoro. Sem imel čast kot prvi v SLO na voljo testni primerek iz MotoXgeneration - uvoznik Brezovica. Motor me je prepričal. 145kg in 74 konjev, z vso opremo bo imel okoli 150kg. Neverjetno kako malo vibracij ima nova 701. Moč je vrtoglava. 3 prestava, 80 km/h, odpreš gas in gre na zadnje kolo za hec. Tenerejka ima original 187 kg, kar je velika razlika. Da ne govorimo o bornih 48 konjih... Trenutno čakam, da dobim enega prvih primerkov model 2018 v tem delu Evrope. V glavnem mislim, da se bo akcija v tej temi še nadaljevala in bo še zanimivo! Test ride: Iz tega motorja lahko narediš praktično RFR bike, kot ga vozijo na Dakar-u, le da ima 700 ccm. Vendar to je drag primer nekega ektrema. Civilizirane variante so bolj podobne temu. Jaz bom s predelavami predvidoma končal nekje vmes.
  19. 28 točk
    hitrii

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    prelep pogled na ALEKSANDER VELIKI in prijetnih 30 stopinj
  20. 28 točk
    Scarabeo 500

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Hčerka nekaj potrebuje v Ljubljani, a bi.... Niiiiii problema. Z veseljem . Torej Stara cesta do Ljubljane. V ljubljani je bila gužva. Preverim, če študentarija pridno dela, eni žurirajo. Kje domov? Ride, na Jezersko in po Avstriji. Motoristov je bilo le za vzorec. Scarabeo
  21. 28 točk
    ofc

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Sobotnih sončnih 450km
  22. 28 točk
    C eagle

    Galerija motociklov forumašev

    evo updejt... Kufri so gor... :D, čakam pa še cevno zaščito za motor... zdaj pa bi rabu še kakšen lep dan in nekaj dopusta...
  23. 28 točk
    luxsa

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Evo,tri z GG na email.
  24. 28 točk
    C eagle

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    S prijateljem sva se pogovarjala o furci in to je izpadlo: Zbor na Omv Bivje ob 8:00. Vsi točni, kolkotolko Štiri motorji, štirje vozniki in moja sopotnica. Smer Kras, Vipava, Col, Idrija, Žiri, Logatec, Postojna, Koper. Postanek na Kozini na Omv za kofe... Omenim Divje jezero... Moramo videt!!! Potem pa v Divači čez Kras proti Vipavi. Ajdovščina, Col, Godovič, Idrija. Pred Idrijo zavijemo za Belo, čez 600 metrov parkiramo, v hladu. Koliko je še neraziskanih krajev .... Ura je klicala h kosilu.... Smo se ustavili v Spodnji Idriji. Osebje prijazno, hrana super, cene normalne... Po prijetnem obedu, smo pot nadaljevali s tem, da smo se vrnili proti Idriji in zavili levo v smeri proti Žirem. Cesta pa kot bi se vzpenjali na Vršič, prave lepe serpentine .V Žireh zavijemo desno proti Logatcu. Cesta je na nekaj odsekih urejena s semaforji, ker jo temeljito popravljajo. V Kalcah levo proti Postojni in pavza na OMV. Tam se tudi uradno poslovimo med seboj, saj sta se dva vračala v Italijo, mi trije z Damirjem in mojo, pa smo nadaljevali proti Kopru. Nabralo se je prijetnih(čeprav temperaturno vročih (33-35°C)) 260 kilometrov. Dobra družba, dobra hrana in pijača, ter prijetna vožnja; kaj bi si lahko še želel.... In to z novo kobilco Lp, C eagle
  25. 27 točk
    DAMI34

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Onlajn
  26. 27 točk
    izibajker

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Ene par vtisov prejšnjega tedna Torek, 5. september 2017 Štart ob 13h. Preko barja, Borovnice, Vrhnike, mimo Idrije... Prvi kapučino pade blizu Kobarida. Kolegi na parkplacu so na svojih HD-jih priropotali iz osrednje Nemčije... Ob Soči do Bovca, pa mimo Mangrta na Predel. Prekrasni razgledi na hribovje in gorovje. Preko Trbiža smo v zgodnjih večernih urah v hotelu blizu Arnoldsteina. Soba za 3 je 110€/noč. Sreda, 6. september 2017 Po izdatnem zajtrku zakrožimo v smeri Tarvisio - Pontebba - Nassfeld. Na vrhu sledijo pavza, kofi in malica. Pa nobene taprave vročine ni bilo zunaj. Sledi spust in naprej do Hermagor-a. Popoldne nadaljujemo do Faaker See-ja, kjer ostanemo do večera. Stojnice zgledno založene, Harleyev ko listja in trave, ponosni lastniki (in lastnice) pa so tudi uštimani na nivoju.. Četrtek, 7. september 2017 Samopostrežni zajtrk v stilu nice and easy. Spakiramo in odpeljemo. Na krajši sprehod in kavo pa se ustavimo v Velden-u (Vrba na Koroškem), kjer je postavljen tudi en manjši Harley village. Po severni strani jezera nadaljujemo do Celovca, kjer nas začne kar konkretno prati. Navlečemo dežjake in nadaljujemo v smeri Borovlje. Tam zavijemo proti Železni kaplji. Čez nekaj kilometrov, na tistem odcepu, kjer bi šli lahko naprej čez Pavličevo sedlo v Logarsko dolino, pa ob ograji stojita dva modela. Precej zagorele polti, ampak ni izgledalo, kot da sta bila pred kratkim v solariju. Oblečena v trenirke in tanke jakne, na nogah natikači. Očitno tudi gobarila in planinarila nista v tistih koncih. Gledamo mi njih, gledajo oni nas. Sem imel pa fon v jakni pod dežjakom in brezrokavnikom, tako da se mi ni dalo brskat in slikat... Jezersko V Kranju se priključimo na staro cesto do Medvod. Vsi trije naši mopedi imajo ne ravno briljantno vzmetenje, zato se tiste betonske plate mimo Labor kar opazno čutijo. No ja, smo se vsaj malo razmigali. V Ljubljani sledi še zadnja kava. Smo se jo namenili srknit v Harley baru v Stegnah, ampak je bil zaprt. Iz Lj pa na ac rink in proti domu. Odlična družba, super fura in obilo dogajanja. Pa nekih 630 kilometrov je pokazal števec.
  27. 27 točk
    protector

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Zapad 2: Uglavnom iznad 2000 Lorenzago di Cadore, Lozzo di Cadore, Domegge di Cadore, Calalzo di Cadore, Pieve di Cadore, Tai di Cadore, Valle di Cadore, Venas di Cadore, Cibiana di Cadore ... ha, imam te! Ovaj zadnji di Cadore, Cibiana, to tražim ... tražim ga pogledom po tablama mjesta koje prolazim, ili po putokazima koji me upućuju na eventualno skretanje. Skretanje odakle? Skretanje sa SS51bis, uske i prometno preopterećene ceste koja spaja SS52 i SS51 ... otprilike rečeno. Dapače, kad sam ugledao putokaz koji me upućuje ne Cibiana di Cadore već sam koji kilometar i zagazio na SS51 a da nisam ni primjetio. A i kako bih primjetio ... od silnih Ducato i Doblo furgončića, nebrojeno mnogo Pandi, Punta, Činkvečenta i sličnih malih škatuljica, sve garnirano radovima na cesti s naizmjeničnim puštanjem prometa ... dobro da sam i stigao gledati sa strane. Koncentracija na promet i gledanje pred sebe, pokraj sebe i iza sebe ... ima tu i onih malih kutija s radarima i kamerama uz cestu, no u ovakvoj situaciji kamere su potpuno nebitne ... brzina preko 50 km na sat vrlo je rijetko moguća. OK, putokaz za Cibiana di Cadore sam na vrijeme ugledao, na vrijeme sam i skrenuo. Morao sam na trenutak i zastati ... malo mlake vode iz gepeka za rehidraciju, nekoliko trenutaka više za rekalibraciju ... ulazim u drugu zonu, nema gužve, nema malih Fiata, nema nervoznih šofera. Nema niti ravnog komada ceste ... ili je lijevo i desno, ili je gore i dole. Ponedjeljak je, koju minutu iza podne, ulijećem u Dolomite i osim toga doista ništa nije bitno. Ali nije sve počelo ovdje ... na cesti SP347 koja će me lansirati među blažene prijevoje Dolomita. Nije ovo niti prvi prijevoj danas. Zapravo je ovaj izletić počeo jučer, nekako usporenim kretanjem iz zagrebačke garaže tek oko 10 sati. Iskristalizirao se labavi plan koji je izgledao otprilike ovako: dohvatim se Ljubljane, na Kozarju skrenem lijevo i vozim do Gorice; od Gorice uz Soču vozim do Žage, tamo uđem u Italiju i kroz Reziju i preko Sella Carnizza izađem na SS13; negdje oko tromeđe nađem smještaj i dan-dva ganjam austrijanca po bregima ... nebitno u čijem govornom području ... slavenskom, romanskom ili germanskom. Kao i svaki plan, i ovaj je temeljito propao već na samom početku ... na Kozarju (Kozarje je jugozapadno križanje/petlja na izlazu iz Ljubljane) skrećem lijevo i odmah testiram kako radi Brembo M50 ... alzo, bremzam junački. Sve stoji. Tri trake, sve u njima stoji. Nije dobro. Nedjelja je, pade mi na pamet, bit će da je ovaj krkljanac u uskoj vezi s godišnjim odmorima, morem i plažama. Traži se izlaz iz ove situacije sada i odmah ... desnom trakom, koja je jedina davala znakove života, probijem se do prvog skidanja (srećom, nije daleko), izđem na Tržašku cestu, vratim se njome 3-4 km nazad, opet zajašim autoban malo pred Kozarjem i ovog puta uhvatim desni smjer. Do Jesenica, osim u suprotnom smjeru, nikakve gužve nisam vidio. Jesenice, Mojstrana, Gozd Martuljek, Kranjska Gora ... imao sam dovoljno vremena da u tih dvadesetak km smislim gdje budem potražio smještaj, a uobičajene adrese su Podkoren i Rateče. Podkoren ovom prilikom zaobilazim, smještaj nije loš ali ne vrijedi traženih novaca ... idem se protegnuti do Rateča. U Rateču veliko gradilište ... asfalta nema, no sobičak za mene ima. Raspakiravanje ostavljam za kasnije, uzimam ključ sobe, odlazim do obližnje crvene benzinjare ... njemu juhica, meni zalogaj i napitak. U jedan sat i pet minuta krećem ... budem ušao u Italiju - čitavih je 500 metara do granice - a dalje šta bude. U dva sata i pet minuta prolazim Nassfeld (a.k.a. Passo Pramollo) ... ... i odlučujem da je, eto, konačno prava prilika da pogledam kamo vodi onaj cestuljak odmah desno iza table ... a vodi ubrdo do jednog od okolnih jezera, uz dodatak tipičnih austrijskih planinskih motiva. Bilo je i krava ... bez njih nema austrijskog planinskog pejzaža. Vratim se s brda i lagano se spustim u Austriju ... najprije do Tröpolacha, gdje sam nedugo prije navratio na Reitwagen Ranch, a odmah zatim i do ceste B111, lokalne južne magistrale istok-zapad, koja se na zapad proteže skroz do Silliana. No dobro, ne budem ja sad baš do Silliana, možda je malo kasno za takav izlet, no mogao bih barem do Kötschach-Mauthena, mjesta poznatog kao ishodište ako se sa sjevera kreće na Plöckenpass (a.k.a. Passo di Monte Croce Carnico). Bio sam tamo dva puta do sada, cesta je odlična - naročito s talijanske strane - a sjetim ga se i kao mjesta gdje me sastavio ozbiljan planinski prolom oblaka. Bilo je i leda, no dok je led počeo udarati, ja sam već grijao smrznute ručice na šalici vruće kave ... ili je možda bio čaj. >> Plöckenpass 2014: http://www.motori.hr/forum/index.php?topic=246248.msg4366687#msg4366687 U tri sata i pet minuta stajao sam ispred oveće table ... Plöckenpass lijevo, Oberdrauburg desno. Kao da gledam ... ako krenem lijevo, opet se iz ničega bude pojavio veliki oblak i opet ću dalje voziti mokrih gaća. Ako skrenem desno, nastavit ću dalje idiličnim austrijskim brdo-cesta-livada pejzažima, a osim toga, mislim da ovaj dio ceste 110 do sada nisam prošao ... ili se barem ne sjećam. Hajde, idem desno, najprije kroz Kötschach ... ... iza kojega nastupa krasna brdska cesta, prelazi se i preko prijevoja koji nije označen (ili nisam vidio tablu, što je vrlo malo moguće), pa ću začas i do Oberdrauburga, nije to daleko. Oberdrauburg, Oberdrauburg ... a ne znam gdje sam njega preskočio. Uljuljkan valda u čarobne austrijske pejzaže, sljedeće čega se sjećam ovaj je putokaz ... Ha, svašta piše na njemu, ali ono ... tekst u zelenom negativu, donji desni dio ... Grossglocknerstrasse. Šta da radim sad? Kad sam već tu, a tek je pola četiri popodne, i živ bih se požderao da ne odem ... ma stignem, to je tu blizu. Ali najprije valja prejašiti Iselsbergpass, mali ali slatki prijevoj na cesti 107, gotovo potpuno nepoznat zbog svog velikog sjevernog susjeda sa iste ceste. Cestom 107 gasiram dalje na sjever, sada već i sa snijegom prekrivenim planinčinama koje se se nekako uvukle na horizont. Bez zadržavanja provučem se i kroz Heiligenblut, i kako sam prošao onu prvu serpentinu u samom centru Heiligenbluta, sve je mentalno leglo na svoje mjesto ... idem malo skoknuti na Edelweißspitze, a za dalje kako bude. U četiri i petnaest bio sam na naplatnim kućicama ... 25,50 EUR. Da, može se zahlen mit Karte. Kao da mi se čini da je to ranije bilo nešto jeftinije. Iako je glavni cilj Edelweißspitze, na rotoru ipak najprije skrećem lijevo i 15 minuta kasnije eto me na vidikovcu iznad glečera. Meni to više liči na baruštinu s malo leda, no neka ga zovu kako im se sviđa. Lijepih pejzaža ne fali ... Pomalo već i primrznut spuštam se do rotora i produžujem uzbrdo na drugi kraj. Kod Hochtora jasno vidim šta me muči, a ja nikako da odreagiram ... bijednih je 6.6 celzijevaca. Evo prilike da stanem i konačno izvučem (i navučem) onaj šuškavac iz gepeka. Ajme razlike. Još da imam i vunene rukavice ... Na glečerskom vidikovcu nije bilo posjetitelja koliko bih očekivao nedjeljom u pola sedmog mjeseca. Ista situacija bila je i na drugoj strani ... ni na Fuscher Törl niti na Edelweißspitze nije bilo ni posjetitelja niti motocikala kao prošli put kad sam tu bio ... bit će da je ciklona koja se mota ovim krajevima odradila veći dio posla. Da sam sutradan navratio ovdje, vjerujem da bi svih bilo i manje. Opet je nekakva ciklona u najavi. Nisam mogao ne primjetiti oblake koji su se motali naokolo. >> Grossglockner 2013: http://www.motori.hr/forum/index.php?topic=238013.msg4038099#msg4038099 Prošlo je već šest sati popodne i vrijeme je da krenem nazad u Rateče. Ostao sam među zadnjima, no usput vidim da još neki prolaze u kontra smjeru. Nije bilo nikakvih problema spustiti se nazad do rotora, niti nazad do Heiligenbluta ... kako se smanjuje nadmorska visina, tako temperatura raste. Cesta B107 ostala je iza mene i smireno se - da ne uznemirim radare i kamere - spuštam po B100 prema Oberdrauburgu. Kako sam prošao kroz/uz Oberdrauburg opet ne znam ... znadem samo da sam u nastavku puta prema Rateču počeo radosno uočavati mnogo do sada neviđenih prizora i pejzaža. Ma super, nikad dosadno. Nikad dosadno, naravno, sve do trenutka dok nisam nešto manje radosno ukapirao da sam potpuno fulao cestu "za doma", te da se umjesto po B111 ja i dalje vozim po B100 ... nešto sjevernijom cestom koja se također pruža u smjeru istok-zapad. Već sam bio na pola puta između Greifenburga i Spittala. Šta sad? Ako nastavim prema Spittalu to će značiti da moram još odvoziti lokalno od Spittala do Villacha, i od Villacha preko Wurzenpassa do Podkorena. Ako se vratim do Greifenburga, mogu cestom B87 doći do Hermagora, pa odatle po B111 do Tarvisia i još onaj mali komadić do Rateča. U svakom slučaju drama ... ne zato što će me negdje na putu uhvatiti mrakača, ili što ću se propisno smrznuti. Ne, ne ... zatvorit će kuhinju koja radi samo do pola 10 i ostade ja bez večere. Eto problema. Bilo kako bilo, vratim se ja do Greifenburga, ubacim se na B87 - po kojoj do sada još nisam vozio - i skupljam kilometre do Hermagora. Srećom, još je bio dan pa se dalo i uživati u vožnji ... konfiguracija ceste je zanimljiva, većim dijelom fitilji preko brda, a usput sam prešao još jedan mali passić ... 1030 metara visoki Kaiser Franz Josephs Höhe. Mrakača me uhvatila na ulazu u Tarvisio, što je ostatku puta dalo jednu dodatnu kvalitetu. Pred svoj hotelčić uparkirao sam 10 minuta prije 10 sati ... kuhinja ne radi, no našlo se materijala za 2-3 manja sendviča. Našla se i krigla Uniona. ...
  28. 26 točk
    DAMI34

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Kul je.. planinska koča Alan cca 1300mnv vzpon iz Jablanca na Veliki Alan slapovi Zrmanje
  29. 25 točk
    pik1

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    . ... kljub temu, da sem bil na meji zaradi "inkasantstva" že kar mal slabe volje ... me je pa "Plominka" na koncu le spravila v dobro voljo ...
  30. 25 točk
    Danilo D

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Zima zima bela, sezono nam je vzela ........ skor
  31. 25 točk
    hitrii

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Malo okoli MAVROVSKEGA JEZERA == SV.NIKOLAJ dostopen po kopnem Planinsko vseobsegajoče mesto Mavrovo ima edinstveno razliko, da imajo dve cerkvi posvečeni istemu svetniku. Prva cerkev, imenovana Stara Sv. Nikola, Stari sv. Nikolaj, je bil zgrajen leta 1850 in je služil kot sveto mesto že 100 let, dokler ni bil zgrajen jez in ustvarjeno je bilo umetno jezero, znano kot jezero Mavrovo . Cerkev je bila dolga leta delno potopljena v jezero in suše zadnjih let omogočajo dostop do cerkve peš. Dragocene ikone v tej cerkvi so bile začasno preseljene v majhno cerkev, ki se je spustila na hrib. Druga cerkev, posvečena sv. Nikolaju, znana tudi pod imenom Nova Sv. Nikola, novi sv. Nikolaj, je bil zgrajen na obali Mavrova leta 1996
  32. 25 točk
    Nearrain

    Grand enduro Slovenija

    Corfu is liberated !!! Najvisja pozicija je moja, kar se tice strateske prednosti
  33. 25 točk
    Scarabeo 500

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Sladkih 180 kilometrov. Veliko rid in malo makadama. https://goo.gl/maps/qYyJ2y5PB7N2
  34. 25 točk
    IZTOK

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Fajn je bilo. Suho, od 20 do 24 stopinj. Motoristov ogromno, a imajo ljubitelji Harley Davidson kaksno srecanje? Full je bilo Harleyev. So malo pocasni a jih je lepo poslusat Ta moj moped je tako udoben, da ko ga zajahas se kar vozis in vozis pa je kar naenkrat 600 km Tisti ovinki cez Jezersko so mi tako vsec, da sem sel se enkrat nazaj v Avstrijo pa spet do Jezersjega. A je to ze kaka odvisnost V Bovec cez Predel in spotoma na Mangart. Domov pa cez Zeleznike in Kamnik. Prispem v garazo in se ulije Malo srece tudi ne skodi.
  35. 25 točk
    ArcaneWater

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Včeraj malce naokol najprej z Žalca do Logarske nato čez Pavličevo sedlo in potem čez jezersko nazaj v Slovenijo, vmes še pica v Dobu pri Domžalah (Kapra) in domov Super izlet za motorje sploh jezersko
  36. 24 točk
    hitrii

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    pa še malo preko Durmitorja
  37. 24 točk
    dr.looney

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Ena sama samcata slikica z danasnje voznje. Start ob 8 00 iz Žalca preko Pavlicevega sedla do sosedov jodlarjev. Skozi Železno Kaplo - Volkermarkt - Brückl- po 92 -ki do Neumarkta - Murau- Turacherhöhe - Feldkirchen - Celovec - Ljubelj - Trzic - Kranj - Tuhinjska - domov. Nabralo se je 450 km. V prijetni družbi in ravno pravsnji temperaturi je minil en lep skoraj že kicast moto izlet.
  38. 24 točk
    notranc

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Zdravo. Čisto na hitr. Po kosilu od doma preko Kalc, Idrije na kavico in sladoled na Mostu na Soči. Potem preko Bovca na Mangart. Preko predela do Belopeških jezer in nazaj proti domu. Spotoma si privoščimo zgodnjo večerjo. Vračamo se preko Ljubljane in Rakitne. Tam sem srečal enga tapravga Živganorca, ki se je peljl proti Podpeči. To je to. Lp, notranc
  39. 23 točk
    solorider

    Jadranska magistrala

  40. 23 točk
    DinDiin

    Jadranska magistrala

  41. 23 točk
    JamesTheMan

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Prvič malo daljša fura po makedamskih in gozdnih cestah. Iz Maribora do Ruš, iz Ruš na Šumik, do Areha, spust do Hoč, Skoke, Miklavž in nazaj domov. Cesta iz Ruš proti Arehu je kr zanimiva, rabil bi bolj off road gume, vendar tudi s cestnimi gre. Največ nevarnosti na cesti je bilo iz Areha proti Hočam, na določenih odsekih je polno peska (verjetno od zadnjega naliva), ponekod je tudi polno zemlje, zgleda da furajo les iz gozdov. Tako da če se bo kdo vozil tam previdno.
  42. 22 točk
    Frenk 67

    Jadranska magistrala

    Dons Omis - Dubrovnik - Orebič - Omiš Cesta precej prazna, vreme pa kičasto, sam smer me je mal jebala, zjutraj v sonce in pozno popoldan nazaj spet v sonce500+ km of pure fun!
  43. 22 točk
    solorider

    Jadranska magistrala

    Racunalniski guruji iz fotelja, treba je peljat in ne filozofirat....
  44. 22 točk
    Dark

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Predvčerajšnjim sprememba načrta. Namesto na jug, na severovzhod. Novigrad - Buzet - Črni Kal - Postojna - 'Kačje ride' - Rakitna - Ljubljana - Kranj- Jezersko - Železna Kapla - Pliberg - Soboth - Jurij - Maribor. Kar nekaj zanimivih cest in krasnih ovinkov... Trikrat prevozil cesto od meje do Železne Kaple.
  45. 22 točk
    Nearrain

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

  46. 22 točk
    hajoktejn

    Galerija motociklov forumašev

    Duke II. Letnik 2003. KN filter, odprti raufnki. Pa oranžna ketna. Hooligan by nature
  47. 22 točk
    vandrovec

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

  48. 22 točk
    GO_Tomi

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Brez fototehnike, tokrat s kamerco. Pol sm pa en šrauf zgubu, pa se je še ta hec nehal. Za nameček sm najdu dva odseka slabo voznega makadama Tko sm izlušču par frejmov: Ampak vseglih zadovoljen.
  49. 21 točk
    amateur

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Žena me je poslala v Zreče, češ si v penzionu, pojdi in uredi zadevo. Po 10 uri se je pri nas le pokazalo sonce, pa sem se odpeljal po stari cesti čez Trojane. Na Štajerskem tudi ponujajo kalamare, a sem raje izbral telečjo obaro za malico. Za nazaj sem se odločil za pot mimo Dobrne po danes zelo vetrovni Savinjski dolini, odpeljal Logarsko dolino (po 16. uri septembra in oktobra ni več vstopnine). Čez Pavličevo sedlo nisem srečal prav nikogar, slikal Obir na eni strani in venec gora K - S planin z Lesnikovo domačijo na drugi strani (na vrhovih je že sneg, zgodaj). Po vseh omejitvah hitrosti, delih na cesti z obveznim čakanjem pred semaforji, je bil vzpon po ridah do mejnega prelaza pravi balzam za mojo dušo, tako, da sem se vrnil še enkrat v dolino in vzpon ponovil. Na naši strani me je presenetilo prazno jezero na Jezerskem. Mogoče ga bodo uredili, očistili, poglobili, Bog ve. Ne spomnim se pa, da bi srečal Scarabea.
  50. 21 točk
    blazzarss

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Kratek krog po šihu, je bilo treba izkoristi (baje) še zadnji lepši dan za nekaj časa Vožnja čez Cerkljansko hribovje nikoli ne razočara glede razgledov, tako da priporočam, če ima kdo željo malo raziskovat tiste konce. Cesta od Straže do Idrije pa je v tem času prava milina proti poletju (nobenih turistov).
Ta dvorana slavnih je nastavljena na Ljubljana/GMT
×