Skoči na vsebino

Dvorana slavnih


Najbolj popularna vsebina

Prikazana je najbolj všečkana vsebina od 12/22/17 v Objave

  1. 53 točk
    gtgs

    Mongolija 2017

    33. dan nedelja, 13. 8. 2017 BUDIMPEŠTA (Madžarska) –HRUŠICA (Slovenija) Od 17. dne potovanja, ko sva šla iz Mongolije, je vsako jutro nekdo prestavil steklenico mongolske vodke iz dna kovčka v torbo. (In vsak večer iz torbe v kovček.) Zato je ta vodka nekaj posebnega. Obredna vodka! (Usojeno ji je, da bo že naslednjega dne izhlapela v nadzorniške namene.) Ta isti svečenik pa ni nič kaj sveto mrmral, ko je vsakodnevno prestavljal vrečko s samimi neumnostmi … Danes zadnjič! Z vso opremo in obrednimi predmeti se odpraviva domovini in domu naproti. Na prvem križišču nama duhovi pustijo še zadnje opozorilo. Previdno! Zjasnilo se je in z avtoceste je videti Blatno jezero. Do Slovenije ni daleč, toda pred mejo je nujno pripravljanje zemljevida. Slovenija! Domovina z domačimi omejitvami! Da ne bi prišla prezgodaj domov, zavijeva še v Lendavo in do razglednega stolpa. In na razgledni stolp. Na parkirišču je tudi veliko motorjev in nekaj motoristov. (Tolminski motoristki in štajerskemu motorističnemu paru dolgujeva pijačo.) Pogled se sprehaja po vinskih goricah in preko njih. Lepo je. Misli se vračajo v Mongolijo, na Džingiskanovo razgledno ploščad. Lepo je bilo. Greva proti zahodu. Asfalt je ponekod pokrpan, na modrem nebu so razigrani oblački. Na Štajerskem se bohoti hmelj, postanek pa je kratek in brez piva. Na Kalcah zavijeva levo, na najlepšo cesto proti Hrušici. Asfalt ni več najlepši, a lahko se gre tudi po gozdnih cestah, malo po makadamu. Med domačim rastlinjem se opravi tudi obredno oblačenje čiste majice. Ne moreš vendar kar tako prismrdeti domov! Bližava se prelazu Hrušica. Vrnitev na štart. Čaka naju Mumi. Ostali so se po stari navadi skrili. Presenečenje! Objemi, pozdravi, poljubčki … Miza se napolni z domačimi dobrotami mojih sester, s sponzorskimi prispevki v trdnem in tekočem stanju … peče se in toči, toči … Nastopi ekipa s trajnim mandatom. Vse je po protokolu. Prižgejo se zvezde, potem se začne rezati torta … Hrušico, ki je znana kot tradicionalno bivališče medvedov, pa to noč preplavijo KAMELE! Bova še kdaj videla Mongolijo? Kaj sva pričakovala od Mongolije? Naporno pot in lepo deželo. Ali so se najina pričakovanja uresničila? So. In to podvojeno (napor in lepota)! Planote praznega prostora in brezštevilnih čred. Zemeljski plazovi in podori kamenja. Doline zelene trave in razlitih voda. Peščena prostranstva zgubljenih poti. Ni enostavno predelati lekcije potrpežljivosti in vztrajnosti. Ne smeš pozabiti, da imata moč in mogočnost narave vedno prednost. In da so skromni ljudje ob tvoji poti edini, ki ti bodo pomagali, če boš potreboval pomoč. Dodala sva svoj kamen na mongolskem ooveju kot dar in prošnjo za srečno pot; zase, za svoje in za vse tiste, ki si želijo najti svojo jurto miru. KONEC
  2. 52 točk
    Kmet2

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Lahkih nog naokrog-Ljubljana-Dubrovnik cca 760km Pa je prišel spet tisti dan ,ko mi vrže ven varovalko in začnem razmišlajat nekonvencialno in v zgražanje drugim. 2 meseca nisem bil na motorju,ker sem se poškodoval.....terapije na svoj račun ,saj imamo zdravstvo rezervirano predvsem za faking politično in tajkunsko srenjo. Razni šamani,čarovnice in nazadnje kiropraktiki so me sestavili za silo,da grem lahko vsaj srat ,brez ,da bi rabil do sekreta lekarno analgetikov . Ideja je že tradicionalna ,vsako leto poknem decembra do Dubrovnika. Čas, ko je pred Božičem in prazniki tam doli znosno,dokaj prazno in brez raznih Abramovičev z letalonosilkami,samo jaz in moj bavarček ,ki je celo leto v pogonu. Običajo gre z mano tudi žena a je trenutno spet tisti decembrski čas,ki ga hepanci začnejo tržit že septembra ......jebemti đinglbelse in vse kar paše poleg migrene dobivam od Sam doma,kitajskih lučk in Jelenčkov ,ki mi najbolj pašejo na krožniku in ne vpreženi Sami neki dobri možje ,ki pa me ponavadi zaobidejo in prav je tako. No da se skrajšam . Greš z mano ......pa me debel pogleda...allo božič je,treba z družino na kosilo,večerjo al zajtrk ,saj ne vem .....nič ne dam na te zadeve in mi tud dol visi,pa ne za družino,da se razumemo ,temveč za to skomercializirano amerikanizirano cerkveno decembrsko vzdušje,ki se me ne dotakne. Zdej se nekateri že zgražajo pa sploh nisem še prišel do minusa.... Skratka žena gre po svoje jaz pa po svoje. Najbolj se bojim ,ko gre k mami brez mene ,saj pride domov z tovarniškimi nastavitvami. Do zdaj ste dojeli ,da mi gre december in vse z njim povezano na qrac in tu se šele začne pravljica : Pridem v garažo po 2 mesecih ,dam kontakt ,bavarc zmelje tisto svojo diagnostiko a tud obrne ne....pričakovano! Pripeljem avto,kleme in to ob 5h zjutraj ,ko folk šele vstaja ,gleda čez okno in se čudi kaj ta debil na -6 spodaj počne z motorjem. Kresne v prvo,vržem tiste ene štumfe in gate v kovček in pičim proti soncu..... V Kočevju sliknem še Rudniško jezero. Nekje od Kočevja naprej padem v ledeno dobo -6......prižgem radijo na bmfi in komad....."Zapadel je prvi sneg.Pobelil sosednji breg.Zvezde na nebu nocoj svetlikajo se....Na motorju sam sedim ,vesel sem a se bojim ,da rit mi bo zmrznla" Ko moraš pa scat,je pa to svojevrsten podvig,saj imaš vrabčka zapakiranega kot božično darilce.....sploh nisem več hotu pit.. Ker sem doma iz teh krajev zavijem še na makedam ,poznam vsako potko in pozimi je čarobno čez hosto.... Sliknem še Kolpo in na mejo (Petrina)Preverjajo me obe carine,kot skoraj vedno po moje je kriva moja temna polt, ženskam je všeč ,policajem očitno ne.... Proti Delnicam Sibirija tudi na pogled ne samo po stopinjah.. ...tu se začne počasi dvigat sonček... Cesta mastna drseča,popeskana ,ponekod se peljem v ovink tudi samo 30kmh... Za fotko se pri Omladinskem jezeru zapeljem preveč na zasnežen rob.....mal je manjkal pa bi položu... Prvi postanek naredim nekje naprej od Novih Vinodolskih in zbašem v sebe malico,ki mi jo je pripravila žena.... Končno sonček,ki pa ga kvarijo sunki vetra a je mastrubatično proti megleni Ljubljani. Jadranka fantastična,suha,sončna in do 15 stopinj,gumo mi trga ,tak ,da moram tempo zmanjšat,treba pa pazit tiste senčne lege,tam je kar nevarno ,ko priletiš iz suhe na mokro... Senj preletim.. ,se pa ustavim spet v Karlobagu na kofi. Potem še pri moji drugi mami v Paklenici Milena Kneževič(apartmani delajo celo leto) ponudi mi kosilo a pred mano še cca 500km ,poljub na lice in že šibam ... Od Primoštena ... do Omiša me spremlja sonce v zatonu,fantastični razgledi..... ...ujamem tudi sončni zahod..... Od Omiša do Neuma pa me tepe veter in me je dost po celi cesti , parkrat celo rjavo črtico potegnu,bmf je kot jadro ko butne sunek vetra... V trdi temi se končno priguncam v Dubrovnik,hotel spodoben jaz pa po cca 760km malce trd . Prav razveselim se tople sobe in Božička v Kopalnici ... Jutri bom....jutri....eh bom še vidu kaj bom ,smo na vezi.. Lp
  3. 43 točk
    Kmet2

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Danes malce drugačen post ,če ni všeč moderatorjem,kot jim tudi sam nisem ,pač bris,brez dodatnega klobasanja ,lp Spat grem ob 1:30 ,premetavam se po faking postelji, ki je tako mehka,da sploh ne morem ležat na trebuhu ,ker me zapira v knjigo. Ko me na vodo je malo bolje,deci bodo že vedeli .... Ob 4:00 vstanem ,gledam tv in ob 6:30 sem prvi in edini na zajtrku. Obložim mizo,pojem vsa razpoložljiva jajca in si mizo dobesedno dam na noge.Zadnje čase se mi dozdeva , da je vse delano bolj za kitajce ,metr pa žilet. Prvo pride na šank s hrano pogledat kelnarca,gre nazaj v kuhinjo,potem priide kuhar in na poti nazaj že kriči kelnarci :.....moguče je,moguče....sem že vedel ,da niso navajeni ,da sklestim 5-6jajc naenkrat,za desert sem si privosčil,pa še neke kobasice. Zapletem se v pogovor s kelnarco,tud o jajcih ,sam od kur,ne mojih. Tu pa začnem razmišljat,to ne počnem velikokrat,ker se mi procesor začne pregrevat.... To kar bom napisal nima direktne veze z motorizmom in vtisi iz dnevnih voženj ,ima pa posredno. Večkrat dobim na svoje objave veliko pozitivnih odzivov,kar me veseli......med odzivi Car,Legenda,pravi motorist. Sam sem pa mnenja,da stvari,ki jih res počnem z moto srcem niso nič posebnega. Takih pacientov ,kot sem je zelo veliko ,imajo pa problem oz. dva. To je čas in denar,to me je naučil moj bestič Damijan Bajec ,ki je isti odfuk v betici ,samo čas ga baše,denarja ima dost .... Kot sem napisal ,sedim sam v ogromni jedilnici v času,ko revščina in prag nje pesti veliko slovencev . Ta čas me tudi zaradi tega ubija, sam bi pomagal vsakemu ,ki nima , pa ne morem ,dam kolikor lahko ,pa ne svoji družini,oni imajo streho nad glavo in niso lačni,temveč ljudem v stiski..... Večina ljudi vidi samo ,kar objavim in ne vidi kako stojijo stvari v resnici. Z ženo se trudiva nekako ostat v srednje ekonomskem razredu in to nama uspeva samo s trdim delom . Ona ima poleg res naporne službe še poučevanje plesa ob drogu....ja prav ste slišali,doma imam sexi zverinico ,ki me razveseli tudi z plesom ob drogu .....đabe......neprecenljivo. Sam se poleg službe ukvarjam s fitnesom in pomagam ljudem do željenih ciljev . Večkrat sva odsotna cele dneve ,da se nekako s krempeljčki drživA v srednjem klasu. Veliko pripomore, da nimava otrok(parazitki)je enkrat komentirala žena in požela valj zgražanj...nimava vikendov in hiše,temveč malo stanovAnjce , ki nama s psičko Bibi povsem zadostuje, v resnici sva dokaj skromna. Lepo nama je in samo to tudi pokaževa in samo to ljudje vidijo, sranja in gnoja ,ki ga premetavava pač ne...... Kaj sem želel napisat......ljudje smo različni,eni čakajo, da pade z neba,drugi so lenuhi,tretji in četrti pa so bolani,zatirani ,nimajo možnosti itd , tem slednjim bovA vedno pomagala,po najinih zmožnostih. No to sem sproduciral ob zajtrku s premalo mizico in jutranjimi faking đingelbelsi po radiu.... Imel sem ludo idejo ,da bi se zapodil do Albanije na tiste ride ,pa me je minil ,križ me ubija,tako da , sem prvo naredil raztezne vaje , obul tekaške patike in ob hotelu in obali naredil kardio. Sonček kljub zgodnji uri nažiga,prijetnih +15. Ko pridem nazaj šejk in v savno.... Savne so res tops ,lepe urejene ,uživam ... rAzen teh hrčkov ne razumem ,v savno hodijo z kopalkami in celo bermudami ..... Včeraj ste videli božička v banji. Dobil je toliko ponudb ,da je danes poslal svojega sina , je mali narcisek,zato previdno s komentarji..srečno odan ,da mi ne bo kakšen Murko kaj pisaril . V savnah sem bluzil 7h dokler me niso te hrčki spravili ob živce,navlekli od mulcu do bermud .....nisem ksenofob,rasist a pripomba se mi zdi na mestu.Eni taki rovtarji neotesani se mi zdijo,kot na diskoveriju,ko gledaš tiste k po močvirjih živijo,daš jim denar in dobiš brata hrvata Malo še počivam in uživam v razgledu. Ravno,ko to pišem uletita v moj hotel še dva pacienta forumaša na motorjih in to iz naše lepe kure . Vezalka je še bolj krhek po hudi nesreči a s srcem na motorju,bravo dec ! Pogučamo,najamemo taxi in avantura se začne.... Za kilometer in pol nam spulijo 10evrov,gamad ,ker ne znam biti tih sem takoj začel pizdit a sem se hitro ustavil ,ko so možgani dohiteli jezik .....motorji so parkirani pred hotelom ...nikoli ne veš. Pojemo ...... ...se odpravimo v stari del mesta,kjer naredimo par slik,spijemo pir in gremo spat. Jutri je nov dan ,upam da bavarc kresne ,saj je aku bolj kot gospodar "šepav"....
  4. 38 točk
    Kmet2

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Lahkih nog naokrog -Dubrovnik-Brežice-Ljubljana cca800km Zjutraj spet prvi proti zajtrku,no vsaj tak sem mislil. Igor že mezi,jajca na oko mi je pustil Obložim mizo ,tudi tist ,kar ponavadi ne jem ......sem tipičen slovenec ,sem plaču ,pa še za sabo bom vzel Večkrat dobim pripombo,da bi me raje oblačili ,kot futrali S fantoma se poslovim in pičim prvi. Ob 7.45 že rajdam na prvo pumpo v mestu,natočim in se čudim mimoidočim ....zunaj +8 ,folk pa v bundah,volnenih kapah in rokavicah ter ski buckah Sam se počutim v tem okolju in s temi temperaturami,kot pingvin na Antarktiki,povsem prilagojen Sonček počasi vzhaja Ko pridem ven iz mesta pa prava poezije,cesta obsijana s soncem ,suha,razen v kakšnih skritih ovinkih . Edina stvar,ki me živcira je faking čelada. Stara Shoei xr 1000 ,10 let ,brez zaslonke za sonce in zmahana notranjost a ni bilo druge. Primarne čelade imam pri Compaco v Velenju na servisu. Vseno pa uživam v ovinkih in soncu. Policajev ni bilo niti za dol niti za nazaj ..vrjetno lovijo tatinske božičke. Meje prečim brez problema , hitro in že sem v Neumu. Zapeljem v center ,mal posedim in naprej. Dišala mi je kava ,pa jo švignem še v Mali Ston ,tud tam se nastavljam soncu ,kot kuščar...uf,kaj to paše po Ljubljanski večni zimski megli. Pit stop naredim še ob Mali Neretvi,zbašem v sebe konzervo tune,pest mandeljnov in liter vode,se oblečem in po tehtnem razmisleku zavijem v Pločah na AC. Ne vozi se mi ,kot proti dol čez Split itd in ko prideš na najlepši del Jadranske magistrale že skoraj tema in nimaš nič,ne od ambienta ne od ceste. Ta bmf ima eno kapitalno napako ,poleg vseh ostalih(visoko težišče,hibe z ABS modulom itd....) in to so gume. Za tako težke letalonosilke imaš eno tri tipe in to je to. Vse pa so v mokrem smrtno nevarne (osebno mnenje,da ne bo kdo ven padu) . V vlažne in mokre ovinke grem kot da imam količek v riti,pokončno in s strahom ...res svinjsko popuščajo na taki podlagi . Po suhem pa so suverene in dopuščajo ,da brusim centralc in stopalke. Kljub vsemu pa sem zaljubljen v ta motor,staro kljuse mi pozimi in poleti odlično služi ...poleti za skupne vožnje z ženo,pozimi me dobro ščiti pred mrazom . Je pa tak ,biti zaljubljen je isto,kot,da se userješ v gate. Vsi vidijo,ampak samo ti imaš tisti topel občutek Tudi na AC ujamem par fotografij ..... Po AC ga brezkompromisno tiščim . Če sem za dol porabil 1 tank (23l) in 3/4 sem za nazaj ......eh ,nisem štel , vem samo ,da sem vsakih 160km nalil 21-22l .....letalonosilka po porabi Čez S.Velebit oz. odcepu -3 in megla,mastna cesta, ponekod celo ledena ,da sem tempo konkretno zmanjšal. Ob 13:15 sem vseno parkiral v Brežicah pri tašči in ženi .! V ljublano pridem cca 16:30 ,parkiram in do drugega leta ne dotikam ,ker danes nastopim dežurstvo jbg back in the real life Evo,pa se mi je vse poklopilo ,bil tudi s taščo v Brežicah na božičnem kosilu,pa ne zato ,ker je bil božič ,ampak zato ker sem bil LAČEN
  5. 38 točk
    gtgs

    Mongolija 2017

    17. dan petek, 28. 7. 2017 ULAN BATOR (Mongolija) – GUSINOEZERSK (Rusija) Zjutraj kljub dobrim namenom predolgo spiva. Vstaneva ob pol desetih in greva še na slavni zajtrk. Odpraviva se in med natovarjanjem poklepetava z garažnim mojstrom. Dava mu cigarete. Vesel je in vljuden. Prižge šele, ko speljeva s hotelskega dvorišča. Skozi mesto je gost promet. Neuspešno iščeva še poštni nabiralnik. V hotelu so rekli, da ne vedo, kje je. Celo menih, ki sva ga vprašala, ni vedel! Ob bleščečih stavbah pa so samo par metrov stran pogosti prizori prašnih ulic in nenavadnih novogradenj, za katere ne veš, kje bi imele dostop. Veliki brat te gleda! Kamere so povsod, žice so povsod … In tudi policistov se ne manjka. V predmestju je živahno. Na krožišču zavijeva proti Rusiji. Hrib na najini levi je razparceliran, ograje označujejo meje parcel. Na nekaterih že stojijo nove hiše, na nekaterih so jurte ali oboje, nekatere so še prazne. Ceste do teh novih naselij pa so po starem -neasfaltirane. Še cestninska postaja in Ulan Batorja je konec. Na prelazu so znana znamenja, do katerih imajo prost dostop tudi koze. Mogoče so pojedle kaj od popotniških darov. Na drugi strani je sveže nov hotel z igrali za otroke in z obvezno jurto. Kmalu za tem je tudi novo počitniško naselje s hiškami. Vmes, ob cesti in tudi čez njo pa so seveda živali. Koze so zavzele tud krožišče in parkirišče. Vzporedno s cesto se po stepi sprehajata dve dvogrbi kameli. Obcestni jarek pa je poln smeti. Pred Darkhanom prevladuje plastika. Vagoni tovornega vlaka so naloženi z deskami. Verjetno je les ruski. Ob cesti presenetijo še skulpture iz odpadnih materialov. Gotovo so tu vključeni v kakšen ekološki projekt?! Nimava časa, da bi se ustavljala. Greva v Rusijo! Pred nama je spet ravna cesta. Slovo od mongolskih ravnin prinaša tudi kip kamele ob cesti. Nekaj majhnih iz polstene volne pa gre z nama. Ob jurtah je gost promet in vzdušje spominja na veselice. V zadnji trgovini pred mejo se ustaviva in kupiva steklenico vodke Džingiskan. Ali bo preživela vožnjo do doma?! In potem ograja – mejni prehod! Na mongolski strani opraviva neverjetno hitro. Imava vsa potrebna potrdila, z malo ruščine in v prijetni družbi Mongolcev prideva hitro do ruske zapornice. Tu pa se ustavi. Čakamo. Očitno je to taktika za umirjanje živahnih Mongolcev. Ti hodijo na rusko stran do prvega trgovskega centra. Tam nakupijo blago, ki je ceneje in se vračajo čez isti prehod nazaj. Pogovarjamo se, zanimajo se za motor in za najino pot. Razlagam, da smo tudi mi včasih hodili v Italijo po nakupih, kot zdaj hodijo oni v Rusijo. Ko dobiva obrazce, jih izpolniva. Na tem prehodu je to kar na roko, brez računalnika. Dvakrat migracijska karta, deklaracija za motor in potem razgovor - kaj sva po poklicu, kje sva bila, kam greva ... Pregled prtljage je hiter, psi so se že prej sprehajali mimo. Uslužbenke so vljudne, a sistematične in vse se odvija počasi. Še hrupni Mongolci se umirijo. Pozdravimo se z vsemi. Celo glavna uradnica se nasmehne in pomaha! Še zadnji pogled nazaj v Mongolijo in slovo! V Rusiji sva! Začelo se je mračiti. In zdaj sva dobesedno na ruski zemlji! KONEC 2. DELA
  6. 34 točk
    KARMEN1

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Plominka v soncu
  7. 33 točk
    gtgs

    Mongolija 2017

    24. dan petek, 4. 8. 2017 KURGAN – ZLATOUST Zjutraj je mrzlo. S hotelskega okna se vidi predmestje Kurgana. Kurgan je mesto na obalah reke Tobol in ima približno 350.000 prebivalcev. Tu je tudi zgodovinski grič Mamajev Kurgan s spomenikom Domovina kliče. V ruskem izboru za ohranjanje naravnih, zgodovinskih in kulturnih zakladov Rusije je to eno izmed sedmih ruskih čudes. Žal sva omejena s časom; a na svoji poti sva videla vsaj eno od sedmih ruskih čudes – Bajkalsko jezero. Greva na obvoznico. Voziva se skozi močvirja, preko polj, skozi delo na cesti … preletava nas celo helikopter … Nimava časa, da bi se ustavila v Čeljabinsku. Ustaviva se samo za kosilo. Na pragu straži muca. Pokrajina je lepa, cesta je čudovita. Potem je cesta manj čudovita. In potem je še vreme manj čudovito. A nekatere fasade nadomeščajo sončne žarke. Prideva v Zlatoust na Južnem Uralu – mesto na meji Evrope in Azije! Leži ob reki Aj, v porečju reke Kame. Slovi po orožarjih in po umetniških gravurah na kovino; pa tudi po smučiščih. Danes ima približno 200.000 prebivalcev. Mesto je bilo ustanovljeno v 18. stoletju zaradi gradnje železarne, znano je tudi po prvih topovih iz ruskega jekla. Še danes je eden od svetovnih centrov za proizvodnjo nožev. Tu je več kot 60 zadrug in delavnic za izdelavo hladnega orožja. Rezervirala sva sobo na smučišču (voznikova nostalgija!). Ko sva prišla do tja, sva ugotovila, da je to v resnici stanovanje v stanovanjskem bloku, brez garaže oz. varovanega parkirišča, v soseski pa je vse polno različnih sprehajalcev … Mimo se je pripeljal domačin, ki naju je rešil dileme, kaj storiti. Odpeljal oz. vodil naju je do hotela (rekla sva mu, naj bo hotel za normalne oz. povprečne ljudi), kjer sva lahko pustila motor na ograjenem dvorišču; pa še nekaj znamenitosti je bilo v neposredni bližini. Hvala! Soba je v primerjavi z včerajšnjo 300% boljša, cena pa 100% višja. Skuham čaj, ponujene italijanske penine ne bova (za to ceno bi lahko par litrov vodke!), tudi vodke ne bova; kakšno pivo pa že lahko … Volček čepi na fotelju in že zelo pogreša dom! Sprehodiva se do spomenikov borcem iz 2. svetovne vojne in do pravoslavne cerkve. Nazaj grede je obvezen postanek v trgovini. Imajo celo ekološko vodko! Drva. Nad mestom že sveti luna, obvezen je še pogled na gradbišče! Vračava se mimo centralne mestne knjižnice, čez tramvajsko progo, mimo črne mačke do hotela. Zjutraj greva v Evropo! KONEC 3. DELA
  8. 32 točk
    DAMI34

    Vtisi z dnevnih voženj 2018

    Baje, kar počneš prvi teden v novem letu, boš celo leto, majkemi upam da res. Ker sem na prisilnem dopustu, je potrebno dneve izkoristiti in baje bo 2 dni kr ok, zato ni dvoma, v Paklo. Jah štart je bil nič kaj obetaven, mrzu 2C in moker, pa še megla... ampak vremena so se Kranjcem od Novega Vinodolskega razjasnila, tako da je prav sedlo malo našraufat gas. Malo sonca,al oblakov od 10 pa do vročih 14C, s skromnim povprečjem 84km/h... ampak orgazmično. Ker je vse zaprto in človek težko preživi cel dan z vrečko čipsa, bo Milena poskrbela tudi za večerjo...za desert bom pa kr sam.
  9. 31 točk
    gtgs

    Mongolija 2017

    29. dan sreda, 9. 8. 2017 VORONEŽ (Rusija) – KIJEV (Ukrajina) Zjasnilo se je. Pogled iz hotelske sobe je danes mnogo lepši. Zdaj ni več izgovorov in ne časa. Treba je pospraviti in naprej. Vsi smo nestrpni, domotožje dela pri vsakem po svoje. V jasnem vremenu je skozi mesto lepo … Mesto ostaja za nama. Na cesti je pestro, a na srečo še ni zastojev. Ruska polja in ruske lesene hiše so nekaj posebnega. Mestu Kursk se izogneva po obvoznici. Kava na takih črpalkah je trikrat dražja kot po lokalih ob cesti. A zadiši … Štorklje so v gnezdu. Ustaviva se še na zapuščenem počivališču, ki še vedno kaže, da je bilo nekoč zelo lepo. Na tem delu poti se nama vrtijo spomini izpred dveh let; človeku se nenadoma zazdi vse znano, kot bi bil že skoraj doma. Kozino ima resnično še nekaj koz. Za kozami pa je meja. Na srečo ni gužve, le kamioni stojijo v dolgi koloni. Na ruski strani sva opravila presenetljivo hitro. Na ukrajinski strani pa je pristopil vojak, ki je poskusil tisto znano o kavi, čaju, pa če imava kaj rubljev … Včasih se je dobro narediti še malo bolj neumnega, kot si že … Potem je prišel mimo drug uslužbenec in je rekel, naj greva z njim v pisarno (zabojnik). Bil je vljuden, postopek je bil hiter. Včasih se ti zazdi, da pri nekaterih ljudeh spregovori žalost. Vprašal naju je, kako je v Sloveniji, kako v Mongoliji, kako je bilo po Rusiji. Imela sem občutek, da bi najraje tudi sam šel nekam, kamorkoli, stran od tu, kjer je, pa verjetno ne more. Ko nama je vrnil dokumente, je rekel, naj hitro greva in srečno. Hvala. Med rusko in ukrajinsko stranjo je žalostna meja. Cesta je katastrofalna, zabojniki, v katerih delajo, tudi. Povsod so vojaki s puškami, vzdušje je grozljivo. Zdi se ti, da bo kdo od teh (pre)mladih vojakov zdaj zdaj preizkusil svoje orožje … Potem je vzdolž ceste ograja z bodečo žico. In zelo slaba cesta proti mestu Gluhiv. Niti pomisliš pa ne, da bi se ustavljal. Naprej! KONEC 4. DELA
  10. 28 točk
    gtgs

    Mongolija 2017

    15. dan sreda, 26. 7. 2017 TSETSERLEG – ULAN BATOR Odpraviva se šele ob desetih. Plačati morava še »garažo«. Včeraj o tem ni nihče nič vedel! Pred odhodom je ritualno obvezno še enkrat preleteti zemljevid. Potem se štarta. V krožišču izbereva smer UlanBator. Naključno vidiva še postavljanje jurte, ki bo verjetno služila v turistične namene. Miro bi okrog parkirišča zapeljal še en krog, pravi, da bi si malo ogledal … pa verjetno ne jurte in ne tojot! Naselje v hribu pozdravlja s pisanimi strehami, na drugi strani pa rastejo blokovska naselja. Potem je v dolini ob cesti vse polno čred. Mesto v ozadju jim služi samo za kuliso. Posnetek stranske ceste je slab; a z asfalta je laže obujati spomine na pretekle dni. Na koncu naselja se odpira asfaltiran pogled. Potem se ponavljajo mongolski prizori – črede, črede in še enkrat črede. In konkurenti … Dolina Orkhon je proglašena za kulturno krajino svetovne dediščine. Tu blizu je bilo starodavno mesto Karakorum - nekoč mongolska prestolnica. V tej dolini je tudi budistični samostan ErdeneZuu, ki ga želiva obiskati. To je najstarejši ohranjeni in še delujoči samostan v Mongoliji. Zgrajen je bil v 16. stoletju. V drugi polovici 19. stol. naj bi imel več kot 500 stavb, od tega 62 templjev, v njem pa naj bi delovalo 1500 menihov. Leta 1947 so kompleks spremenili v muzej. Leta 1990 se po političnih spremembah vanj lahko vrnejo lame in spet postane aktiven budistični samostan; del kompleksa pa je muzej, odprt za turiste. Od daleč se vidi mogočno samostansko obzidje, na zunanji strani pa so tudi nič kaj tempeljski objekti. Na parkirišču je pestro. Po prvotnih načrtih naj bi bilo na obzidju 108 stup, vendar tega števila (108 je v budizmu sveto število) niso dosegli. Koliko jih je, nisva štela; kompleks je ogromen. Sveto in posvetno pa sta si včasih zelo blizu! Znotraj in zunaj obzidja. Vročina, predvsem pa religija in kultura v tako veliki dozi in na enem mestu sta ubijalski za (navadnega?!) smrtnika. Trenutek uvida?! Prvi korak v budizmu?! Odhajava. Pred nama je spet mongolska širjava, ki jo reže ravna cesta. Asfaltirana cesta! Na križišču greva kar za Anbatar. Tako je, če izgine del table. Gotovo imajo srake prste vmes! Obvoz – mongolska klasika – še en most, ki ni prenesel naravnih sil. Miro ima krajše predavanje o statiki in navzkrižnih silah. Pameten človek, pa žal nima nikogar, da bi se lahko z njim pogovarjal! Na križišču južne in severne ceste proti UlanBatorju se nenadoma pojavijo prave sipine in kamele. Zgleda kot privid. Lakota je zahtevala postanek in odločila sva se za navadno šofersko gostilno. Preobčutljivi naj izpustijo fotografijo z muhami. Te pač sodijo v tako gostilno. Še sama sebi sem se čudila, da bova tu jedla. Treba se je sprostiti. Na TV je bila oddaja o mongolski zgodovini. Naročila sva domač čaj in potem še enkrat domač čaj. In malo preveč hrane. Skozi kuhinjsko okence je pogledala kuharica. Pomahala sem ji in prikimala; nasmehnila se je. Hrana je bila odlična, jedla sem tudi alge. Mirota nisem uspela prepričati, da je to nekaj peteršilju podobnega. On se je odločil, da tega pa že ne bo … Stregla naju je deklica, ki je imela gotovo manj kot deset let. Ko sva vprašala za račun, pa je prišel fant (verjetno njen brat). Nikoli ne bom izvedela, ali ji je dal kaj od napitnine, ki sva jo pustila, preden sva odšla. Muhe so bile še vedno tam. Proti Ulan Batorju gre gladko. Ravnina je posuta s čredami. Današnji asfalt je kot praznik, le posamezni deli so nevarni zaradi grbin, lukenj in nanosov blata in peska čez cestišče. Ponekod so še velike luže – morala je biti huda nevihta. Pokrajina je bolj enolična kot včeraj, več je rjavih in sivih odtenkov. Vroče je (30stopinj). Orla to niti najmanj ne moti. Jadra. Mogoče naju vidi kot dve sivi puščavski miši. Ujamem nekaj mongolskih frajerjev in žalostni pogled sopotnice pred sabo. Kot da sluti, kam jo peljejo?! Prvič zagledam obdelana polja, a kmalu spet sledijo klasični mongolski prizori. Prihajava v predmestje. Civilizacija?! Za nama ostajajo mehki griči Mongolije. Pred nama pa je cestninska postaja pred Ulan Batorjem. Spuščava se v dolino. Senca motorja je veličastna, midva pa sva dve drobni pikici. Zavedam se, da imava srečo. Lahko bi kot še manjši pikici obležala ali občepela kje v pesku na kakšni planoti daleč od Ulan Batorja. Luže, stroji za izpiranje zlata in volna so ob mestni vpadnici stalnica. Proti centru se promet gosti. Sonce zahaja. Tojota je še vedno zakon! Preko nadvoza v mesto jezdi Džingiskan. V mestu sta blišč in beda, umazanija in luksuz. Vidiš vse – od jurt do novih stanovanj, od kramarjev do luksuznih prodajaln, od tramvaja do luksuznih avtomobilov … reklam za mustang … in navdušenih bodočih motoristov s širokim nasmehom. V križiščih je včasih malo preveč pestro, a se kljub temu nekako izide. Mimo mongolske radiotelevizije se med bloki v drugem poskusu uspeva prebiti do hotela, ki sva ga rezervirala. Drugi poskus je bil potreben zaradi prekopane ceste.Mirotova orientacija je še vedno neverjetna! Center naju ni premamil, zmagala je postelja.
  11. 28 točk
    gtgs

    Mongolija 2017

    14. dan torek, 25. 7. 2017 TOSONTSENGEL – TSETSERLEG Jutranji pogled iz hotela – modro nebo, poti - pa ne makadamske, zelo zemljasto zemeljske - in luže, ki spominjajo na včerajšnji dan. Mongolec v pravih škornjih, dva na motorju, ulice … Odpraviva se predzadnja. V hotelu je samo še mongolska družina s simpatičnimi otročiči. Med njimi je najstarejši bodoči nogometaš, deklica je potencialna balerina, najmlajši pa bo motorist. Njihov oče nama je sinoči razložil, kako je s cesto do UlanBatorja. Večinoma naju čaka asfalt, samo par krajših odsekov je makadamskih. Najprej greva na črpalko, potem pa po glavni ulici iz mesta. Pravljična dolina z modro vodo in zeleno travo je posejana z jurtami in čredami. Na včerajšnji dan spominjajo le še tu pa tam blatne ulice in nanosi zemlje. Pri izhodu iz mesta se gnetejo nove črpalke. Spuščava se v novo dolino. In ponovno na makadam. Med vožnjo čez most gledava ostanke nekdanjega mostu. Voda je močnejša. Pastirji in črede so najini edini spremljevalci. Ustaviva se. Zapuščeno pastirsko naselje propada – narava ga bo počasi razgradila. Ostanki stavb pričajo o nekdanji lepoti in načinu gradnje. Pod podom so si svoj dom poiskali simpatični svizci. Živali se mirno pasejo, ne briga jih ne za najin prihod in ne za odhod. Cesta je spet lepa, vije se po robu doline, deluje kar nekam slovensko domače! Le ovce niso vzgojene. Pri nas bi gotovo stal opozorilni napis – Ovcam prehod čez cesto na neoznačenem mestu najstrože prepovedan. Pred prelazom je cesta spet slabša; voda dela po svoje. Na naslednjem prelazu se srečava z romunsko družinico na triciklu; pa tudi z domačinom, ki bi nam rad razlagal nekaj o religiji, a se mu je jezik že pošteno zapletal. Razlaga je bila v mongolščini, mi pa smo ga kljub temu bolj razumeli, kot je on samega sebe. Čokolada pomaga tudi pri takih zagatah. Pošteno razdelim koščke, a on vzame več in del vrže na ovoo, da bo za bogove. Mali motorist tako žalostno pogleda, da se mi zasmili. Vidiš, bogovi zahtevajo žrtve! Domačinu v tem trenutku izpod plašča pade steklenica vodke. Toda njemu so bogovi prizanesli – steklenica se ni razbila! Mi pa smo s tega kraja odšli hitreje, kot smo nameravali. Nikomur ni bilo do zapletanja. Spuščava se. Spet makadam in uničujoča moč vode. Prihajava v mesto. Na levi je predmestje, pred nama pa policija. Hitro dobiva hotel. Več asfalta pa pomeni tudi višje cene. In to sto odstotkov! Cena civilizacije?! Nenavaden detajl v kopalnici daje slutiti tudi njeno temno plat. V restavraciji pretiravava s čajem. Sledi krepka juha. Utrujenost preteklih dni naju je dohitela. Greva spat (brez sprehoda).
  12. 28 točk
    DAMI34

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Vtisi so, aaaaaahhhhhh....
  13. 27 točk
    MiNa

    Vtisi z dnevnih voženj 2018

    Kratko in mokro.... Do hotela Faraon
  14. 27 točk
    gtgs

    Mongolija 2017

    13. dan ponedeljek, 24. 7. 2017 ULIASTAJ – TOSONTSENGEL Pogled iz sobe daje vedeti, da nisva na luksuzni točki. A včasih se človek takih lokacij razveseli mnogo bolj kot česarkoli. Ko sva sinoči pridrsala do tega hotela, se nama je zazdel kot oaza sredi puščave. Motor je počakal pred hotelom na asfaltu. Sinoči sta za nama prispela le še dva motorista - norveška mladeniča. Ostala sta brez večerje (zadnjo porcijo sva pojedla midva), sta pa zato večkrat naročila pivo. Zjutraj sta povedala, da gresta le do reke, kjer bosta vsaj dva dni kampirala in se malo odpočila. Čudila sta se Mirotovemu načrtu in tempu, pa še dva na enem motorju?! Midva pa sva izrazila obžalovanje, ker nisva študenta, ki bi si lahko vzela malo več časa … Kaj je bolje –biti mlad, imeti staro hondo in čas - biti starejši, imeti BMW in premalo časa. Smeh je edini odgovor na neumno vprašanje. Na drugi strani je parkiral še domači jahač. On nima takih dilem. Pred odhodom se pozdraviva še z mongolsko družino. Deklica zna ruščino – uči se jo že od prvega razreda. Pregleda najin zemljevid, zanima jo, od kod sva. Ostalim vse razloži. Našteva države, skozi katere sva prišla. Zelo je simpatična! Potem greva mimo mongolskih junakov do banke in trgovine. Banka je lepa in sodobna, presenečenje je, da tu ljudje ne stojijo v vrstah. Pulti so nižji, z uslužbenci si na istem nivoju; pred okencem sediš in ne stojiš. V nekaterih pogledih nas Mongolci že močno prehitevajo! V trgovini imajo pestro izbiro, kupim pa le najnujnejše – vodo, čokolado in rogljičke. Ta čas, ko sem v trgovini,Miro z Mongolci vadi ruščino. Ob zemljevidu sin razlaga očetu, od kod sva in kam greva. Oče se drži za glavo in pravi uuuuuu! Zmajuje, zdi se mu neverjetno. Sin razlaga, da se mu zdi daleč, daleč, da še nikoli niso videli koga od tako daleč. Neverjetno! In z motorjem! Kakšen motor! Kakšni amortizerji! Amortizer se jim zdi še posebej zanimiv. Ni jim jasno, zakaj samo eden. Smejemo se. Poleg je parkiran super terenecmicubiši. Lastniku pohvaliva mašino. Zadovoljno se smehlja. Pravim, da to gotovo kar plava po pesku. Kima in se smeje do solz. Verjetno se mu zdim smešna. Tako simpatično je, drug drugega smo veseli. Zaželimo si srečno pot. Morava dalje, najprej čez most, potem še na črpalko. Občudujeva stari most, na črpalki pa občudujejo voznika. Prodajalka pravi, da bi šla kar z njim. »A vidiš!« se hvali Miro. Ne želim mu pokvariti veselja, mislim pa si, da bi si ženska po kakšnem dnevu vožnje verjetno premislila … Fotografiram. Res sta lepa. Zapuščava Uliastaj. Še zapornica in plačilo takse. Do Tosontsengela, kamor sva namenjena, je 181 km (neasfalta seveda!). Makadam iz mesta je prelep, da bi dolgo trajal. S slabšega gre na slabše. A vseeno je lepo. V dolini ob vodi so živali. In dva Norvežana, ki bosta počivala. Pomahamo si. Drevo! Še Miro se razneži in prizna, da že malce pogreša gozd. Od ruskega Altaja do tu ga nisva videla. Nadmorska višina je 2011 metrov in cesta se še vzpenja. Prepričujem ga za kratek odmor s kavo. Uspelo mi je. Malica, kavica, nato pa kaplje dežja poskrbijo za hitrejše pospravljanje. In spet naprej. Zdaj bodo postanki samo še za vodo in za iskanje prave smeri. Ujamem svizca! Prelaz je na višini 2505 metrov. Mongolci so že zdavnaj iznašli krožišča. Podlaga pa jim povzroča težave. Pred erozijo se skušajo ubraniti z nasipi in zidovi, a je včasih vse zaman. Pri spustu se zapeljeva dobesedno po zemlji, z leve pa grozi nevihta. Voziva ob trasi. Začne deževati, oblečeva dežne kombinezone – bolj proti umazaniji kot proti dežju. Tako hitro, kot je začelo padati, tudi neha. Končno je ob nasipu tabla z napisom. Do Tosontsengela je še 84 km. Oddahneva si, čeprav sva šele malo čez polovico; da je le smer prava, če že podlaga ni! Mladi pastir usmerja svojo čredo čez nasip. Ob trasi se križa veliko poti, prahu in prometa; vse je zvoženo in zavoženo! Živina se mirno pase in se ne da motiti. Tudi domačini so se ustavili. Pozdravljamo se. Privoščiva si kratek postanek (na mehki podlagi). Domačinov podlaga ne moti. Delimo si nasmeh, čokolado in lepe želje. Potem rineva naprej proti nevihtnim oblakom. Nekateri stojijo; zaradi tehničnih težav ne morejo naprej. Še navadni stroji imajo lahko probleme z gumami … Kako bo, če se ta prašna zemlja spremeni v blato?! Divje! Nebo je lepo, prizori so čudoviti, pot pa vse slabša. Spreminja se v drsalnico. Poti se nepredvideno križajo, ožajo, razširjajo, spajajo v eno in se spet razdvajajo v posamezne pasove. Narava se igra s človekom. A z motoristi so bogovi sklenili zavezo. Poslali so mavrice. Bližava se prelazu. Namesto po novi trasi je treba po zemlji. Nebo se žari. Lepo je, le ta blatna drsalnica kvari vzdušje. Ne vem, kako Miro vzdrži. Čepim zadaj, držim se ga kot klop in molčim. To je edino, s čimer mu lahko pomagam. Še fotografiram ne več; ne gre, da bi človek izzival. Še zalet na prelaz! Uspelo nama je! Sledi olajšanje. Spodaj levo je mesto. Obljubljeno mesto Tosontsengel! V mesto oddrsava kot še nikoli. Po blatni glavni cesti, na katero se pripenjajo blatne stranske ceste, prideva do asfalta, prekritega z lužami in rdečimi blatnimi nanosi. Očitno je bila pred nama nevihta. (Posnetki so slabi; naj gre kdo tja in naj prilepi boljše. Priznam, bilo me je strah te drsalnice.) Dobiva hotel - hotel Skyline! Po prevoženem dnevu sva precej povožena in hkrati srečna. Hvaležna. Da sva se pridrsala, pa čeprav tudi z oddrsavanjem. Ta navidezna meja neba in zemeljske površine … lahko bi pristala kje v blatu … pa sva v Skylineu! V restavraciji občepiva kot na drugem planetu. Čaj si lahko postreževa sama. Večerjo naročiva kuharici kar pri kuhenskem okencu. Lepo se zmenimo – malo po slovensko, malo po rusko, malo po mongolsko. Kuharica vzame kose mesa in nasekljano zelenjavo. To da v ekonom lonec in zalije z vodo. Pristavi na plinski štedilnik in prižge. Midva čakava. Hrana bo zares sveža. Dočakava. Večerja je odlična. Vse je odlično. Utrujena sva (in cela!). Greva spat.
  15. 26 točk
    Roman AT

    Vtisi z dnevnih voženj 2018

    Sm si ukradu slike s fbja ... današnja Zaplana ... "pasal k budali šamar" ... na enem izmed ovinkov cel kup ledu ... preživel na dveh ...
  16. 26 točk
    MiNa

    Vtisi z dnevnih voženj 2018

    Čeprav vreme ni bilo prav primerno, motoristov kar nekaj ...
  17. 26 točk
    The OO

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Božičnih 200 kilometrov! Pa nisem bil edini, ker sem srečal precej somišljenikov in uživačev na praznični dan.
  18. 26 točk
    Kmet2

    Jadranska magistrala

    Danes....
  19. 25 točk
    dejcpob

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Slikal bolj malo sem se tok vec vozu. Brezovica , postojna , rakek, rakitna , domov nc mrzl sploh
  20. 25 točk
    Lipstick

    Jadranska magistrala

  21. 25 točk
    C eagle

    Kaj vas je danes spravilo v dobro voljo ?

    Po dolgem času spet malo ribolova... Morje ko špegu... Ribolov uspešen... Pogled prečudovit... Piranska Punta, v ozadju Triglav... Pogled proti savudriji... Pogled na Kanin... In povratek nazaj zvečer... neprecenljivo... Za ostalo pa je MasterCard... Lep morski pozdrav in lep božič vsem, C eagle
  22. 24 točk
    DAMI34

    Vtisi z dnevnih voženj 2018

    Vtisi danes so v barvah
  23. 24 točk
    gtgs

    Mongolija 2017

    Z ruske zemlje sva počasi prešla na star asfalt, po temi pa tudi na novega. Rusko nebo se je ob najinem prihodu rdeče obarvalo. V črni ruski temi sva prišla do Gusinoezerska in do hotela. 18. dan sobota, 29. 7. 2017 GUSINOEZERSK – BAJKALSK Kava, čokolada in v kotu škornji, ki so prestali mongolski prah. Jutranje tihožitje. Pogled iz sobe pokaže žalostni razpadajoči stadion. Obujeva zloščene škornje in greva. Motor je preživel noč na ograjenem dvorišču za hotelom, kjer se trudijo tudi z vzgojo zelenjave. Tudi dvoriščna vrata so uspešno preživela noč. Prodajalke na ulici ponujajo poljske pridelke in gozdne sadeže. Še zadnji pogled na hotel – ornamenti na fasadi spominjajo na Mongolijo. Po prvi noči v Rusiji vse še spominja na Mongolijo! Na črpalki vozniki z nasmehom čakajo v vrsti. Z veseljem vsi gledajo tojoto. Tega, da je v bližini ženska v delovnem kombinezonu in s čelado na glavi, pa nihče ne opazi! To je v Rusiji čisto običajen prizor. Pred blagajno se vsi obračajo, ker črpalkar razlaga, kaj vse je na najinem zemljevidu. Prišla sta iz Mongolije! Vsak želi kaj vprašati in lahko bi kar ostala, a zaključim z izjavo, da imajo Rusi mnogo mnogo boljše ceste kot Mongolci in to prisotni sprejmejo kot priznanje. Radovedni množici dobesedno pobegnem. Z obnovo ceste bodo končali 15. 11. 2017. Greva proti mestu Ulan Ude. Spremlja naju vonj pokošenega sena. Breze se bleščijo v soncu. Rastlinje spominja na dom. Voziva se po vzhodni sibirski republiki Burjatiji. Ljudstvo Burjati je mongolskega porekla in predstavlja 30% prebivalstva. Tu blizu so tudi budistični samostani in izviri tople vode, a žal nimava časa za postanek. Tudi nadhod čez cesto v naselju Ivolginsk je v mongolskem stilu. Na hribu je vojaška cona, na ravnini pa že predmestje. Malo bova zavila s poti, da bi si vsaj na hitro ogledala mesto Ulan Ude in njegovo znamenitost – največji kip Leninove glave. Proti centru pelje nova asfaltirana štiripasovnica, zapeljeva se na most preko reke Ude. Mesto, ki ima približno 400.000 prebivalcev, je urejeno in čisto. Je glavno mesto republike Burjatije. Parkirala sva prav pred glavnim trgom pri policiji. Presenetil je kup okrašenih avtomobilov – očitno je sobota dan za poroke. Na drugi strani trga pa je bilo vse prazno. Na panojih je prikazana zgodovina mesta. Za njimi je bedel Lenin. Kot v posmeh komunističnemu vodji so pred njegovim nosom parkirane buržujske limuzine … in mladoporočenca v oblekah po zahodnjaški modi gresta tod mimo v svetlo (nesocialistično?!) bodočnost … Ostareli otrok socializma si ob umazanem nemškem motorju misli svoje … in verjetno ne bo gledal na levo, pač pa na desno … Odpraviva se iz mesta preteklosti in bodočnosti. Nazaj čez most in proti Irkutsku. Ob vodi je lepo, na drugi strani je železnica, ob cesti so hiše in vrtovi. Voziva se po podeželju. Za kosilo se ustaviva v ribji gostilni. Rib nimajo! Naroča in plača se pri šanku. Natakarica je mrka, Miro ugotavlja, da verjetno ni bilo tapravega šoferja mimo. Pijeva vodo in zeleni čaj. Danes je najbolj vroč dan na najini poti, 35 stopinj! Jeva boršč in govedino, kar je čisto dovolj, za to vročino celo preveč! Cesta je lepa, narava je lepa … in nenadoma se odpre pogled na brezbrežno Bajkalsko jezero. Če človek ne bi bral o njem, bi si mislil, da je morje.V resnici je Biser Sibirije, kot ga tudi imenujejo. Je najstarejše in najgloblje jezero na svetu. Po količini sladke vode je tudi največje. Količina vode v njem je enaka količini 20 % vseh sladkih voda na svetu. Po površini meri približno 31.500 kvadratnih kilometrov. Dolžina je 636 km, širina pa od 25 do 79,5 km. Tudi brez vseh naštetih podatkov je enostavno LEPO. Lepoto narave zmoti nova trasa; a cesta bo za vse, zato je vredno s potrpljenjem preko takih odsekov. Lepota je tudi v tehničnih detajlih. Na novih odsekih ceste se ne razmišlja … Tudi ob odcepih se včasih ne razmišlja, včasih se poglobljeno razmišlja, včasih te pa kar samo zapelje. Tako sva se dala zapeljati odcepu za Bajkalsk – samo malo bi pogledala in potem bi šla naprej … Malo sva se ustavila. Sibirsko rastlinje je vabilo v svoj objem, nostalgija po domačih zeleh je bila premočna. V Sibiriji vse vidno raste. Puhti od rasti. Če pa si tehnični tip, seveda opaziš kaj drugega, npr. izgubljeni vijak. In treba ga je nemudoma nadomestiti z novim. (Še dobro, da ni odletelo tudi kaj drugega!) Z novim šraufom je laže naprej. Samo malo bi pogledala … pa sva se odločila, da bi se kar ustavila. Bajkalsk je majhno mesto s približno 15.000 prebivalci. Tovarna za proizvodnjo celuloze in papirja, ki je v tem mestu, je bila omenjena celo v slovenskih časopisih – kot glavni onesnaževalec Bajkalskega jezera. Miro je nekoč bral tudi o ruskem smučišču, ki naj bi bilo tu blizu. Zaželel si je vonja po zimi. Poiskala sva to smučišče in se parkirala. Pristala sva v lepem hotelu. Ruska mačka je bila podobna naši Mumi. Šla sva na sprehod, uživala sva v miru in na svežem zraku, spila sva vsak svojo barvo piva in gledala smučišče. (Gledala sva tudi ruske petičneže, oblečene po zadnji modi; oni pa so gledali čudna in edina tujca in edini motor na parkirišču.) In utrujena sva se vrnila v hotel. Še malo počitka pred spanjem! Pa še ruski zemljevid bi moral malo preštudirat …
  24. 24 točk
    gtgs

    Mongolija 2017

    16. dan četrtek, 27. 7. 2017 ULAN BATOR Zajtrk v prazni hotelski restavraciji je pravo razočaranje in izguba časa. Zvečer so naju celo vprašali, kaj bova jedla. Jajca in sir, nič posebnega. Vseeno si tega nisva tako predstavljala, pa še več kot eno uro sva čakala. Čas v Mongoliji očitno ni problem. Imajo pa zato garažo in policiste v hotelu in pred njim. In med čakanjem na jajca sva lahko brala o zgodovini Mongolije, o Džingiskanu in njegovih osvajanjih; in o megalomanskem kipu, ki so mu ga postavili. Po zajtrku ga greva pogledat. Med tem bodo mogoče že končali z deli na hotelski fasadi. Naj v sobi zapreva okno ali ne, to je zdaj vprašanje. Vrat pa setako in tako sploh ne da zakleniti. Ključ se sicer obrne, a zakleneš lahko le od znotraj. Hišnik pride pogledat in pravi, da ni problema, ker je vse pod kamerami, pa tudi on bo pazil. Pobereva še par motorističnih stvari, ostalo pa prepustiva mongolski usodi. Po poti iz mesta vidiva tudi boljše hotele in še marsikaj. Razlog, da nisva na primer v hotelu Džingiskan, je samo eden. Stili so različni … Mesto se širi in širi. Kljub napredku pa je treba nekatera dela opravljati na star način; npr. pometati in odnašati smeti, barvati fasade … Najlepše je, ko med vožnjo ujameš lep pozdrav. Do konca mesta sledi pravi prikaz mongolske gradbene raznovrstnosti. Vsak komentar bi bil odveč, fotografije so dovolj zgovorne. V dolini sledi novo presenečenje. Veliki in enaki stanovanjski bloki delujejo kot kulisa, ki jo je nekdo pustil tukaj. Ko se približava, vidim, da so resnični. Napenjam oči, da ne bi spregledala kakšne oznake za Džingiskanov spomenik. Do sedaj je bila na vsej poti (približno 50 km) ena sama! Pred vojašnico je spomenik. Ob vodi je malo več življenja, potem je spet pusta peščena stepa. Končno, zagledam ga! Kot bi jezdil za ograjo, vzporedno z nama. Džingiskan! Potem se odpre pogled na celoten kompleks. Skozi slavnostni obok se zapeljeva na parkirišče. Štiridesetmetrski kip Džingiskana na konju je iz nerjavečega jekla. Stoji na okrogli stavbi, ki ima 36 stebrov; ti simbolizirajo mongolske kane. Džingiskan je živel v 12. stoletju in je bil ustanovitelj Mongolskega cesarstva, ki je bilo največje strnjeno cesarstvo v zgodovini človeštva. Opisujejo ga kot nepremagljivega vojskovodjo, osvajalca in vladarja. Kip so mu postavili ob 800 - letnici ustanovitve Mongolije. Med obiskovalci prevladujejo domačini, od tujcev pa Rusi in Korejci. Miro gre še malo okrog stavbe – odvodnjavanje, odvodnjavanje, Mongolci imajo s tem težave … Plačava vstopnino in se podava v notranjost. V okroglem prostoru preseneti pogled v nebo (kot iz jurte), ob stopnišču pa ogromen škorenj. In Miro se vidno navdušuje za lepote Mongolije. Najprej greva v spodnje prostore, kjer je predstavljena mongolska zgodovina. Vsakršna podobnost z domačim modelom je zgolj naključna! Poleg načrta za motozbor je razstavljene tudi nekaj obvezne motoristične opreme. In predlog za dan po tem … Z dvigalom se odpeljeva do stopničk, ki vodijo čez konjski hrbet na konjsko glavo z razgledno ploščadjo. Miro pravi, da pri nas ne bi dobili uporabnega dovoljenja. Stopnice so prestrme in preozke, pa tudi s stališča požarne varnosti ne bi šlo skozi … Na vrhu sta bila slepeče sonce in slepeči Džingiskan. Razgledovala sva se navzgor in navzdol. Potem sva šla še po razglednice in znamke in po nekaj kamelic. Kamel z motorjem ne bi mogla tovoriti do doma. Na trenutke je oblak zakril sonce in pogled na Džingiskanove konjenike je bil strašljiv. Odpravila sva se; tako ali tako naju vsak dan lovi tema in očitno tudi danes ne bo nič drugače. Pred odhodom pa je bilo nujno še malo poziranja. Veliko turistov je prosilo, če bi se lahko fotografirali z motorjem, nekateri pa z motoristom! Po Mongoliji, Rusiji in Koreji se ogledujejo posnetki … Obstaja skrb, da bo - na podlagi javno izraženega občudovanja - razvil pretirano dobro samopodobo, možen je tudi razvoj narcizma … In to pri človeku, ki je bil skromen, ko je rinil skozi mongolski prah! Ja, civilizacija res kvari človeka, da o motoristih ne govorimo! Ko sva se vračala v Ulan Bator, sva se ustavila še v nakupovalnem centru. Izgubljajoč se med neštetimi policami in izdelki sem uspela najti vodo in ostalo klasiko – čokolado in rogljičke; investirala pa sem v plastično krtačo za čiščenje motoristične obleke. Investicija se je obrestovala. Miro je skrtačil, kar se je skrtačit dalo. Kajti jutri – jutri se obrneva proti domu. Pa tudi ne bi bilo lepo, da bi preko Sibirije trosila mongolski prah! Ali sta denar in nakupovalni center pridobitev civilizacije?! V center UlanBatorja se vračava v mraku. Nebo je oblačno.
  25. 23 točk
    DAMI34

    Vtisi z dnevnih voženj 2018

    Zajčico sem malo na luft peljal, na briške gričke.
  26. 23 točk
    gtgs

    Mongolija 2017

    31. dan petek, 11. 8. 2017 ČERNIVCI (Ukrajina) – CLUY NAPOCA (Romunija) Pogled nad in ob posteljo je nenavaden. Dobro, da greva iz Ukrajine … Na parkirišču je stražil strašni čuvaj. Prišel je pozdravit, preden sva šla. Psiček z izrazito vampirskimi zobki nama da vedeti, da Romunija ni daleč. Za razliko od včerajšnjega dne in opustelih vasi, je v okolici Černivcev veliko novogradenj. Nekatere hiše spominjajo na dvorce … Meja med Ukrajino in Romunijo je blizu. Pred nama so bili trije ukrajinski motorji, priključila sva se jim in spustili so nas naprej. Med čakanjem na kontrolo smo se pogovarjali.Mladi motoristi gredo na dopust v Črno goro. Gotovo se bodo imeli lepo. Delava reklamo za Črno goro. To je lepa lepa država. Z morja pa obvezno pojdite vsaj en dan na Lovčen! (Seveda sva jima zamolčala podatek, da sva bila prvič tam pred šestintridesetimi leti …) Zanimalo jih je, kako je v Mongoliji in v Sibiriji … Čakanje je še prehitro minilo. Tudi na romunski strani so nam odprli zapornico. Nadpovprečno prijazen in nasmejan romunski carinik je pogledal potne liste in se celo pošalil, če smo sami Ukrajinci. Skoraj. Tisti, ki smo že malo motoristično zamazani, nismo. Ukrajinci so tačisti! In bili smo že v Romuniji (vinjeta za motor ni potrebna). Prve romunske ovce in prva romunska polja je nujno zabeležiti. Mogoče je malo pristransko, a Romunija mi - v primerjavi z Ukrajino - deluje mnogo bolj veselo. Polna je življenja, povsod se nekaj dela, prenavlja, gradi in ureja. Tu sva bila nazadnje pred štirimi leti. Zdi se mi, da se je vse spremenilo na bolje. Deluje veliko bolj urejeno. Tudi starih odpadnih avtomobilov ni več vsepovsod. Uredili so odpade. Ustavila sva se v slikovitem mestecu GuraHumorolui. Najprej sva zamenjala nekaj denarja, potem popila veliko soka, kar je nenavadno, a bilo je vroče … V pisani pravoslavni cerkvi je nek grešnik obsedel na stolu družine Logigan (donatorji so zapisani na medeninastih ploščicah). Nikamor se mu ni mudilo, kot bi bil pozabil, da hiti domov … Potem sva šla čez Karpate.Bilo je čudovito. Cesta, asfalt, narava … (Ostala vožnja tega dne je bila eno samo cincanje v gneči in v vročini. Bilo je 36 stopinj in nobenega mongolskega vetriča.) Tu pa so ovinki in zelena narava. Vzpon in spust sta motoristu v veselje. Naravne lepote in lepa cesta vplivajo tudi na lakoto. Ustaviva se za kosilo. V senci je prijetno, natakarica je prijazna (pa tudi lepa in mlada). Obsediva malo dlje, kot sva imela namen. Z dobrimi nameni je vedno problem … Po kavi se s težavo odločiva za odhod. Ovc je kar nekaj, a kaj je to v primerjavi z Mongolijo?! Lepo je videti kopice sena in še kakšen voz. Mesto je urejeno. Pod jabolkom pozira romunski Adam. Pred mestom Cluj Napoca se začne sonce poslavljati. Zanimivo, da se motoristom to vedno dogaja, ne glede na državo, časovne pasove, religijo in gospodarstvo … povsod so dnevi prekratki … Na srečo se povsod najde tudi prenočišče in prostor za motor. In kaj za pod zob. Pa čeprav instant varianta … Lahko noč iz Romunije!
  27. 23 točk
    DAMI34

    Jadranska magistrala

    Otvoritvena
  28. 23 točk
    DAMI34

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Onlajn
  29. 23 točk
    amateur

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Zunaj naliva, kolikor mora, zvečer greva z ženo še na eno pojedino k prjatlom, vmes pa je ravno še zadosti časa, da prilimam par slik s fure konec oktobra, ki sem jih šparal za bolj zimski čas, ko je na forumu malce manj prometa. Ampak letos je kot vidim do konec leta kar živahna motoristična zima. Ko penzionist išče drušno za na furo med penzionisti, jo je težko dobi. No eden se me je le usmilil in kljub jutranjemu mrazu sva se "dokaj" zgodaj odpeljala v kraljestvo Scarabera: Jezersko, Železna kapla, Velikovec, Griffen, Golica, Radeljski prelaz, Ravne, Pliberk, spet Železna Kapla. Noč naju je ujela pred Škofjo Loko. Doma v kleti še eno bavarsko pivo, pa tuš, pa ...
  30. 23 točk
    moto rider

    Potovanje okoli sveta: Žan Bregar

    Družba! Ko bi vi vedeli, kako je življenje kratko...!! Greš parkrat mal' okrog, pa se cifra ustav' na 65... In nekaj si zapomnite: Včerajšnjega dne, ne bo nikoli več!!!!!
  31. 23 točk
    Mavti

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Včeraj končno spet čas za na motor,ampak nič prej kot po nedeljskem kosilu(goveja juha ,restan krompir ,pečenka ,solata,...) je bila komanda.Ja kam pa leto se izteka pa, če danes ne grem ga bo prej konec,torej smer morje.Malo sem zabluzil po lokalnih cestah nato pa avtocesta in smer Piran,se pripeljem dol in parkiram zraven velike potovalne yamahe a glej ti to me voznik yamahe prepozna precej prej kot jaz njega in se izkaže, da je bivši maxscoterist. Seveda takoj grema na kavico od tam pa pošlje kolega mesič drugemu maxiscoteristu,ki pa odgovori, da se naj oglasima nazaj po poti ( ne vem če je kaj verjel tistemu mesiču).Se odpeljema na obisk in vržema človeka iz postelje(le kakot naj bo gdo vesel neboditreba ) Malo po debatiramo in ter ogledujemo kolegovo novo moto pridobitev,ki pa ni scoter ampak luksuzi potovalnik na tri velike črke ,kaj se to sveti bolj kot iz tovarne.No sonce je zašlo in treba je proti domu nazaj na cesto nato na avtocesto, tempomat na 1xx in gasa..Sem bil doma za čas posla Dan je bil čudovit in brez oblačkov razgledi fenomenali ,pa slikat skoraj čist pozabil Očitno sem zadnjimaxsiscoterist, ki še vozi maxiscoterPirann Napot od domaŽeja ,pa ne jaz Moram pa posebno pohvalit neverjetno veliko število avtomobilistov,ki so prali vetrobranska stekla ravnov časo moje vožnje za njimi so mi prišparali pranje motorja Lepih 445 kilometrov
  32. 22 točk
    DXR16

    Vtisi z dnevnih voženj 2018

    Res jih jebilo par kratkih kilometrov,ma sladkih.
  33. 22 točk
    gtgs

    Mongolija 2017

  34. 22 točk
    gtgs

    Mongolija 2017

    11. dan sobota, 22. 7. 2017 KHOVD – ALTAJ Zbudila sva se s peskom med zobmi. Škornji so čudežno zasijali. (Pa ne more motorist obuti umazanih škornjev!) Kombinezona sta bila delno skrtačena. Se je pa sivi v primerjavi s črnim izkazal za zelo hvaležno varianto. Priporočljiv za prašne predele! Iz Khovda sva se odpeljala v lepo jutro po lepem asfaltu. Miro je šele za popoldan napovedal makadam. Bencin ni problem, črpalke so, tudi lekarne so in dokupim še aspirine. Človek nikoli ne ve, kdaj ga bo zabolela glava … Ko se konča mesto, sledi spust. Čudovita pokrajina, čudovit asfalt. Rezerve vode in bencina in aspirinov. Nič nama ne manjka. Po včerajšnjem iskanju smeri in po tipanju podlage, po vsem požrtem prahu in po otrplih okončinah, današnji dan obeta čisti luksuz. Uživajva, dokler traja! Na odcepu za Altaj Miro skeptično napoveduje makadam. Tako je on bral. (Človek tudi bere!) Na srečo pa so bili ti motoristični podatki stari (novih ni!) in so Mongolci že potegnili asfalt! Ob cesti naju spremljajo različne kamnine, skromna domovanja in pastirske staje. Nekateri prizori so naravnost fantastični. Ustaviva se v prvem naselju. Na začetku srečava mongolskega partizana (kip), v hotelu se soočiva z relativnostjo časa, potem pa spoznava romunskega avanturista, motorista, novinarja in fotografa. Prizor je, kot bi ga izrezali iz kakšnega filma! Po vzajemnem občudovanju strojev sledi pogovor o poteh in načrtih. Mihail je bil v teh krajih pred osmimi leti, letos pa je s sabo pripeljal tudi ženo in sina. (Zdaj počivata.) Pokazal jima bo lepote Mongolije in obujal spomine. Za potovanje so si vzeli tri mesece. Lepo. Zelo lepo. Septembra morajo biti nazaj doma, ker gre sin v šolo. Tudi midva imava en tricikel, a se z njim peljeva samo parkrat na leto. To je spominski stroj in ni primeren za daljše relacije. Miro ga je dobil od prijateljev Snožetkov za neko okroglo obletnico (spremljajoči program je bil pester in bi zahteval poseben spominski zapis!). Malo se poslikamo in zraven nasmejemo.Zakaj tak nasmeh?! Predstavljam si, da Miro čepi v čolničku, pa nabijem gas po mongolskem pesku … V restavraciji dobiva čaj in neko cvrtje podobno našim flancatom. Natakarica na začetku pravi, da nimajo hrane, pa ji le dopovedujem, da sva lačna. Pelje me do kuhinje, odpre veliko zamrzovalno skrinjo, v njej pa je samo par zavitkov teh ocvrtkov. Ni problema, dobro, dobro, 6 komadov! Zmrznjenčke pomakava v vroč čaj in nič nama ne manjka. Natakarica se smeje, midva pa praviva, da je dobro, dobro, okusno. Skozi okno se vidi naselje. Nad steni visi mongolska slika Mongolije. Zunaj je vroče, tu pa je prijetno hladno in kar nič se nama ne mudi. Treba je dalje. Najprej do črpalke, potem pa skozi peščeno dolino, ki jo na desni obdajajo zasnežene gore. Vroče je in prazno. Prazno! Potem se prikažejo kamele, nato skromne koze, konji in obcestni opomin. Sredi ničesar se pojavi še prehod za pešce! Par jurt in spet praznina. Treba bo piti več vode! Pavza. Nenadoma se pojavi zapora ceste. Levo je makadam. Sledi nenavaden prizor. Prelomljen most. Ja, gradbeništvo niso suhe hruške! Statika?! Voda dela po svoje in kadar je, je ni malo … Vidiš, to je problem temeljenja … Potem je spet lepa cesta. Kamioni vozijo volno. Ujamem orla. Miro mi ne verjame. (No, če si ga res, bo pa gotovo motna slika!) Ujamem tudi rdeče barve, višino (2240 m), koze in ovce … In potem civilizacija! Letališče, mesto, motoristi … vmes jurte in mestne krave … Ustaviva se v prvem hotelu ob cesti - hotel Entum. Nimava rezervacije, a dobiva vse - parkirišče, sobo, čaj, tuš … Razkošje (po puščavi)! Simpatična receptorka se ne more načuditi mojemu potnemu listu. Prepisuje podatke in se začne hihitati. Nekaj reče sodelavcu, tudi ta me pogleda in se smeje. Pogruntam. Vprašam, če je njena stara mati mlajša od mene. Potem se vsi trije nasmejemo. Prizna, da je res tako, da je morala še enkrat preveriti letnico rojstva. Odpraviva se (peš!) v mesto. Pred prvo trgovino je parkiran modri stroj. V trgovini imajo vse, da o vodki ne govorimo! Odkrijeva tudi mongolski merlot. Danes mi je sicer žal, da ga nisva poskusila, a načrtovana pot je zahtevala tudi take žrtve! V centru Altaja je krožišče, v krožišču je skulptura … Kanali za odvodnjavanje so speljani vsepovsod, vidiš lahko potepuške pse, pa tudi luksuzne banke ... spomenike, vodomete brez vode … in zapuščene prostore … In sredi ceste tudi odprt ali - če je komu ljubše - nepokrit jašek! V naslednjem krožišču je medved. Stranske ulice pa so (recimo temu tako) manj urejene. Na drugi strani se razkriva svež grafit. Otrok nad njim naju veselo pozdravlja. Mesto ima več obrazov. Greva še v tempelj nad hotelom. Molilni mlini so novi, vse ostalo pa deluje dokaj zapuščeno, opustošeno in razpadajoče. Kot da nikomur ni nič mar. Tudi spomeniku, ki je na vrhu vzpetine, se pozna vandalizem. Z vrha je lep pogled na mesto in na hotel. Tisto okno, na katerem se suši črna majica, je najino! Večer zaključiva z večerjo. Sprehod, kultura in religija naredijo človeka lačnega, da o vožnji ne govorimo! Samo nekaj malega, pred spanjem ni zdravo … Ni za vegetarijance, je pa res – v Mongoliji je odlična govedina! (Pa čeprav ni slovenskega porekla.) Pila sva čaj. Miro je rekel, da tega ni treba fotografirati, ker mu kvarim imidž.
  35. 21 točk
    gtgs

    Mongolija 2017

    23. dan četrtek, 3. 8. 2017 OMSK – KURGAN Odpraviva se iz avtopralnice. Skozi predmestje prideva na glavno cesto za Čeljabinsk.Voznik opozarja na nevarnost, da bi zavila proti bližnjemu Kazahstanu. Pozor, ne v Kazahstan! Na krožišču se uspeva pravilno usmeriti. Vreme ni najboljše. Cesta pa BO boljša. Tu so na črpalkah drugačne mašine. Tako čistega motorja pa že dolgo ne … Narava je seveda lepa (narava je vedno lepa), zakaj je toliko posušenih brez pa še nisva uspela ugotoviti. Onesnaženje? Še eno za umetniški vtis. In potem spet klasično naprej do prvega postanka, ko lahko naredim nekaj rastlinskih fotografij. Od daleč pa ujamem tudi vsejedega motorista. Med kosilom v obcestni restavraciji sva srečala dva Italijana iz Peruggie. Izmenjali smo par besed. Gospa in gospod potujeta z avtodomom in vsako leto gresta v Mongolijo. Da pa gre človek v Mongolijo z motorjem, tega pa še nista videla. Mongolija nam je všeč – imamo nekaj skupnega. Upava, da jo bova tudi midva še kdaj videla. Zdaj morava žal proti domu. Italijana imata na razpolago veliko časa. Srečno! Nekatere dežele človeka začarajo … Temperatura neverjetno narašča; tako je pač v Sibiriji. Zjutraj naju je zeblo, po kosilu pa je 32 stopinj! Remont! Deli ceste so lepi, deli slabi. Teren je močvirnat. Polj je malo. Naselja so revna, veliko je opuščenih farm; videla pa sva samo eno novo. Temperatura se je z opoldanskih 32 stopinj spustila na 15, zvečer pa celo na 12 stopinj! Pred Kurganom sva imela uro hudega dežja in mraza. Ustavila sva se v prvem predmestnem hotelu, se počasi odtalila in uživala v ruski vroči vodi. Potem sva šla celo na večerjo. V restavraciji smo bili samo štirje. Čaj, juha, pivo, sladoled in zubočistki– čudne kombinacije!
  36. 21 točk
    gtgs

    Mongolija 2017

    12. dan nedelja, 23. 7. 2017 ALTAJ - ULIASTAJ Jutro obljublja celodnevno svobodo makadama. Miro se odloči za severno varianto – raje malo trša kot preveč peščena varianta. Do Uliastaja je 195 km. Glavni cesti iz Altaja in križišču pa sledi realnost. Asfalta ni več! V rečni dolini se odločiva za zajtrk. Po vseh tresljajih se zapeljeva po betonski cesti preko mosta in parkirava v prahu. Ljudje hodijo k reki po vodo. Približa se nama zvedavi fant. Stoji in gleda. Rečem mu, naj se usede poleg, ker bo malica. Miro zmajuje z glavo – ta pa res razume slovensko, tebe pa sploh! Seveda razume, otroci razumejo vse jezike. Daj, odlomi si, ne tako malo, več! Veš, Miro je bolj fin, on si bo košček ovil s folijo, midva bova pa kar tako še prste polizala. Fant se smeje, jeva čokolado in klepetava. On razume slovensko, jaz pa mongolsko. Oče in sestra sta nalila vodo, zdaj mora z njima domov. Tudi midva morava naprej, v hrib, čez hrib … Mahamo si … Potem imava pesek s peskom. Slediva zvoženemu delu in prvič zgrešiva. Ko Miro ugotovi, da sva preveč desno, čakava še na mongolsko potrditev. Na srečo se (v tojoti seveda) mimo pripelje vesela družba. Če bova rinila po pesku desno, bova z njimi prišla do kopališča ob reki. Tam je zelo lepo! Če pa bi rada prišla do Uliastaja, morava nazaj do tja in tja in potem bolj direktno v hrib. Hvala, hvala. (Nikoli nazaj, če pa že, pa malo v loku.) Polkrožna vožnja do trše podlage in Miro spet preverja smer. Zdaj pa v hrib do prelaza! Ob poti je videti odvrženeizpraznjene spremljevalce popotnikov po mongolskih brezpotjih. Na nek način je treba splakniti prah in ubiti praznino! Lahko pa bi si sposodili vsaj slovenske napise SMETI ODNESI S SEBOJ V DOLINO. Pridrsava do prelaza. In potem oddrsava po naslednji planoti naprej proti naslednjemu. Tu mi prihaja na pamet besedilo iz neke (?!) popevčice … vedno je več poti, izbereš pa tisto, ki je ni! … Pa ta tip je bil gotovo v Mongoliji, kje drugje bi lahko dobil tak navdih?! Od globokega premišljevanja me začne boleti glava. Prosim za postanek. Vzamem odmerek sestrinega zdravila za vse primere. Takoj je bolje. Razumem Mongolce, ne vem pa, ali jih po več odmerkih glava manj ali bolj boli. Planota je vse lepša. Zdravilo deluje. Za izbiro poti je zadolžen Miro. Ni mu lahko. Razveseliva se prvega smerokaza. A zgodba se ponavlja … več poti, izbereš pa … Nadmorska višina je 2333 m. Po dolgem času spet vidiva živali. Iz peščene podlage pa kukajo ostri kamni. To ni zdravo za gume! (Kje so zdaj tisti frajerji, ki sprašujejo, zakaj nekateri vozijo rezervne gume s sabo?!) Ob potočku dotankam vodo – za vsak slučaj. Če ne prideva danes do Uliastaja, jo bova pa prekuhala. Nebo je čudovito, a podlaga se lahko hitro spremeni v blato in to ne bi bilo čudovito. Svetloba in sence se igrajo in pokrajina je čarobna. Udori, ki si jih izdolbe voda, so nevarni, podlaga je varljiva. Te poti so res bolj za take osle, kot sta ta dva na senci. A en sam pogled poplača vse! Podlaga se spet spremeni in zaradi udorov je pot na nekaterih mestih sumljivo ozka. Miro preverja, če bo treba polkrožno. Ne, kar naprej! Pred nama se odpre nova dolina in slutiti je civilizacijo. Most?! Prideš čez, samo obotavljati se ne smeš, je Mirotova teorija! In potem spet preverja, kam naprej.Pot se oža, to je sumljivo. A treba je naprej. Odpre se nova dolina, spuščava se. Sonce je že sumljivo nizko. To pa ni edini problem. Motor se začne pregrevati, ventilator se stalno vklaplja. Spet se morava ustaviti, in preveriti, kaj se dogaja z mašino. Vsi trije smo potrebni počitka. Sonce zahaja, še zadnji prelaz in spust v mesto. Lepo je, a nevarno slepeče sonce in makadam nista zdrava kombinacija. Motor se je zdaj, ko je bila cesta boljša in sva se spuščala, nehal pregrevati. Tako, kot se je problem začel, se je na srečo tudi nehal. Uliastaj! Ah, še pet kilometrov. Kaj je to v primerjavi s celodnevnimi večpotji?! Nič. Malenkost. Stop, zapornica, asfalt! Uspelo nama je, prišla sva v mesto! Dobila sva hotel in (skromno) sobo. Utrujena, lačna in zelo srečna sva prišla do čaja, potem do piva in celo do jedilnika. Izbrala sva, kaj vse bi jedla, pa je natakarica rekla, da je samo še govedina z zelenjavo. Bova pa to! Potem je prišla povedat, da je samo še ena porcija. Dobro. Bova pa eno. Bilo je okusno in čisto dovolj za oba (lačne oči!), pozabila sva na fotografiranje. Lakota naredi svoje. Tu so ostanki. Pred spanjem je Miro še malo študiral.
  37. 20 točk
    gtgs

    Mongolija 2017

    32. dan sobota, 12. 8. 2017 CLUJ NAPOCA (Romunija) – BUDIMPEŠTA (Madžarska) Zjutraj je treba seveda pospraviti. Odštevava – danes in samo še enkrat! Na zajtrku je lepo presenečenje romunska jajčna omleta z zelenjavo in sirom. Romunska jajca dobijo visoko oceno. Še malo marmeladke … in greva … Mesto Cluj Napoca je po številu prebivalcev drugo romunsko mesto (takoj za Bukarešto). Ima približno 300.000 prebivalcev in je najpomembnejše transilvansko mesto. Znano je kot rojstno mesto ogrsko-hrvaškega kralja Matije Korvina. Centru se zaradi pomanjkanja časa izogneva, peljeva se skozi predmestje proti meji z Madžarsko. Povsod se gradi nova stanovanja, trgovski centri so odprti … Sledi lepa cesta skozi svetel listnat gozd. In potem skozi vasi, kjer prodajajo spominke, pa tudi uporabne predmete in lisičke (gobarska sezona?!). Proti Oradei so obnovili lepe obcestne kamne z oznakami. Peljeva se skozi naselje drugačnih hiš. Izstopajo predvsem nenavadne strehe. (Trenutni preblisk – podobnost z budističnimi stupami.) Približno 60% prebivalcev mesta Huedin je Romov, verjetno so to njihove hiše?! Sledi spet spokojna pokrajina. Do Budimpešte je še dobrih 300 km. Na počivališču si privoščiva krajši postanek. Imam občutek, da bi nekdo najraje šel kar direktno domov. Na srečo je ob cesti veliko različnih zaviralcev hitrosti. Na Madžarskem je vinjeta obvezna tudi za motorje. Meja je blizu. Prehod iz Romunije na Madžarsko je bil hiter. Kontrolirali pa so potne liste. Zdaj se voziva prek madžarskih polj. In mimo vpijočih reklam. Vsakršna asociacija po reklami, ki ji sledi polje polno buč je zgolj naključje. Sledijo tudi senene bale … Cesta je dolgočasno ravna. Miro pravi, da je po Romuniji lepše. Tam imajo ovinke. Vzporedna cesta zbuja spomine na Mongolijo … Vinska trta pa … po predelavi … v potrtih srcih up budi … Nenadoma si visoko. Da ne bi dohitela nevihtnih oblakov je ideja za postanek in kosilo sprejeta z odobravanjem. Pa tudi zemljevid bi lahko vsaj še malo pogledal. Po kosilu si takoj v Budimpešti. Malo je zabrisano, a bil je hud vihar, pred nama je bila nevihta … Toda SLO je bilo jasno videti. Potem pa se je začel odvijati že znani vsakovečerni scenarij v zvezi s soncem, svetlobo in temo. Pa še nevihta … Pristala sva v hotelu. Nevihta je šla mimo in nebo se je obarvalo prav po rusko. Šla sva na pivo. Imelo je grenak priokus, kot vsakič, ko se zaključuje … Madžarske coprnice pa so bile na delu. Ne more biti namreč naključje, da se zadnjo noč dopusta po tvoji postelji (v zahajajočem soncu!) sprehodita dve kameli.
  38. 20 točk
    gtgs

    Mongolija 2017

    22. dan sreda, 2. 8. 2017 NOVOSIBIRSK - OMSK Čokoladni zajtrk, pogled skozi okno na desno in na levo stran. Vreme je! Da bi le vzdržalo brez sibirskih neviht. Vsak dan najmanj trikrat oblačiva in slačiva dežne kombinezone. To je čista izguba časa! Pospraviva in greva, na recepciji pa si nekdo zaželi še malo branja (gledanja?!) ruskih revij. Na parkirišču počiva zvesti čuvaj. Z varnostnikom in njegovim prijateljem še malo poklepetava. Poznata bivšo Jugoslavijo, zanima ju, kako se zdaj živi v Sloveniji, kako je v Mongoliji … Ti ljudje so vajeni skromnega življenja, pa se ne pritožujejo. Zadovoljni so in pozitivno razpoloženi. Nekaj je treba delati in še dobro, da imajo delo. Tu blizu imajo trgovino z znižanimi cenami osnovnih živil. Nekako jim gre. Da bi le bili zdravi. Kamaz je uspešno zakrival motor in opremo. Vse je na svojem mestu. Posloviva se. Zaželimo si zdravje in srečo. Pripravljene imam cigarete in rublje za pivo. Take stvari dajem, ko odhajava. Ne maram, da bi se kdo počutil nelagodno. Vem, da nekaterim ljudem to, kar je za nas mogoče nepomembno, veliko pomeni. Srečno! Odločila sva se, da ne bova šla v center mesta, pač pa po najbližji obvoznici proti Omsku. Žal nimava časa za oglede. Pa sva kljub temu marsikaj videla; prevozila sva 38 km, da sva prišla do oznake za konec mesta! Novosibirsk ima več kot milijon in pol prebivalcev in je tretje največje rusko mesto poleg Moskve in Sankt Peterburga. V Novosibirsku je tudi tovarna, ki je na svetu največji proizvajalec jedrskega goriva za elektrarne in raziskovalne reaktorje. In muzej zgodovine sibirske kulture z znano zbirko mumij s planot severnega dela srednje Azije. Tu je tudi muzej na prostem, posvečen arhitekturi iz lesa. In veliko izobraževalnih in znanstvenoraziskovalnih inštitucij in veliko kulturnih inštitucij … celo Akademsko mesto! Fotografije so beleženje osemintridesetih kilometrov vožnje skozi mesto – brez cenzure. Zapeljeva se preko mosta čez reko Ob. Tu naj bi ob križanju železnice in reke tudi nastalo mesto, ki je imelo na začetku 20. st. večino stavb lesenih. Konec Novosibirska! Pa še vedno veliko stavb … Zavijeva za Omsk. Mesto leži na jugovzhodu Sibirije, blizu je meja s Kazahstanom. Ima približno milijon in dvesto tisoč prebivalcev. Promet večkrat poteka enosmerno, ker so zapore zaradi asfaltiranja in urejanja bankin. A vreme je lepo in cesta je večinoma tudi lepa. Za kosilo sva se ustavila v navadni samopostrežni restavraciji. Nekateri izbirajo manj zdravo hrano. Rusi imajo še črte na cesti rdeče! In to na novem asfaltu! (Začasno seveda.) In s kamerami snemajo reakcije potnikov … Gotovo so zabeležili tudi naše nenavadno motoristično srečanje. Prvi motorist, ki sva ga srečala v Rusiji, je Rus iz Kazahstana. Gre na Bajkalsko jezero, midva pa prihajava od tam. Vozi se samo po republikah bivše Sovjetske Zveze, v Evropo ne bo šel, ker je predaleč in tudi predrago je zanj, problem pa so tudi vize. Mesec dni dopusta preživi z 250 dolarji in se veselo vozi. Za motor se je odločil lani, ko je bil s kolesom na Krimu in je prekolesaril 5000 km. Bravo! Zdaj se bo vozil. Nasmejano. Srečno, srečno! Mrači se. To dejstvo je že splošno znano. Vsak dan proti večeru se namreč začne nekaterim motoristom mračiti. Potem si na obrobju mesta hitro poiščejo prenočišče. Skromno; tokrat nad avtopralnico. In motor lahko prenoči v pralnici. Prej pa ga je dal voznik samo splakniti. Samo z vodo in z ničimer drugim! In nič detergentov in krpic. Mongolski prah lahko preburno reagira. Nabere se kup opazovalcev in izpraševalcev. Nihče še ni bil v Mongoliji. Pa tako blizu jo imajo! Prah iz motoristov se lahko odplakuje s svetlim ali s temnim … To se lahko dela tudi v skromni sobi. Greva na sprehod. V delikatesi imajo sušene ribe. Gledava, kupiva pa klasiko za naslednji dan in še odplakovalec prahu za nocoj. Vračava se po temi. A je že polna luna?! Spat!
  39. 20 točk
    gtgs

    Mongolija 2017

    21. dan torek, 1. 8. 2017 KRASNOJARSK – NOVOSIBIRSK Zajtrk dobiva v sobo. Popolno presenečenje! Zadiši po malinah. Na široki okenski polici sušiva čelade. Tudi rokavice je včeraj popolnoma premočilo. Čelade zahtevajo čiščenje. Mongolski prah se kljub dežju še ni povsem odstranil. Zunaj kikirika petelin. Za hotelom je majhen bujen vrt. Očitno v Sibiriji vse podivja, ko je sonce. Mokro je dovolj; vsak dan po malem zaliva. Z mesta je slišati hrup, tu zgoraj pa so zvoki kot na podeželju. Soba se koplje v jutranjem soncu. Odhajava. Gospodarici je kar malo žal. Po včerajšnjem šoku, ko je zagledala motorista, je ugotovila, da sva dokaj normalna človeka. Na hodniku sva se sezula, čeprav je rekla, da ni treba … Še zadnji pogled na sinočnje razgledišče in spustiva se v mesto, do prvega izvoza proti Novosibirsku. Na mestnem obrobju so tipični prizori. Po predmestju pokrajina postaja čudno domača. Pa še krompir! (Se mar oglaša domotožje?!) Cesta je lepa. Na posameznih odsekih sicer potekajo dela, a to ni noben problem. Promet je tekoč. Ustaviva se pri obcestnih prodajalcih sibirskih bogastev in domačih izdelkov. Nekatere fotografije niso za občutljive živaloljubce! Eden od prodajalcev si vzame čas za naju, čeprav mu po pravici povem, da ne bova nič kupila. (Ampak turisti kupujejo medvedove čekane! Zmleti v prah so odličen afrodiziak!) Pred Ačinskim je opozorilo, ki se kasneje izkaže za zelo resnično. Na najini levi se odpira ranjena gora. Premogovni bazen Kansk-Ačinsk proizvede več kot 40 milijonov ton rjavega premoga na leto. Rudarjenje nepredstavljivih razsežnosti pušča vidne sledove. Do Mariinska in naprej sledijo lepi prizori sibirske pokrajine. Greva čez progo. Ustaviva se samo na kratko in spet greva naprej po ravni cesti, preko svetlih polj in skozi temne gozdove … Do naslednje sibirske nevihte. Preko luž, skozi rudniško Kemerovo (pol milijona prebivalcev!) do mavrice in naprej do naslednje mavrice, ko se odločiva, da bi bil čas za vožnjo brez dežnih kombinezonov. Po ravni cesti, preko širnih polj. Skozi breze se poslavlja sonce. Prihajava v Novosibirsk. Na obrobju na slepo dobiva hotel, prijazno receptorko, ki mi odpre čajno kuhinjo; pa še prijaznega varnostnika, ki na stajanki dobi poseben kotiček, kamor skrije motor. Včasih imava res več sreče kot pameti.
  40. 20 točk
    gtgs

    Mongolija 2017

    20. dan ponedeljek, 31. 7. 2017 TULUN – KRASNOJARSK Motor sva imela na stajanki za hotelom. Zjutraj so ga varovale le kuharice, varnostnika ni bilo nikjer. Pomahala sva in šla. Najprej seveda do prve bencinske črpalke. Stranske ulice v človeku zbudijo spomin na mongolske poti …vrtovi ob hišah pa kličejo domov, domov! Voda, bujno rastlinje in lep asfalt. Izjemoma je danes prek Sibirije tudi lepo vreme! Na posameznih predelih zaradi del na cesti ni tako lepo. A to spada zraven. Včasih je na cesti tudi sreča v nesreči. Še sreča! Zelenje pomirja. Hiške in voda tudi. Sledi spust in kratek počitek v sibirski zeleni džungli. In potem spet lepa lepa dolga cesta … Bliža se nevihta. In zima bo dolga. Prideva v mesto Kansk. Mesto ob reki Kan je bilo ustanovljeno že v 17. stoletju. Danes ima približno 100.000 prebivalcev. Greva čez reko in čez železnico.Lepa stavba industrijske dediščine … Lakota in utrujenost pa zahtevata hrano in počitek. Ustaviva se v obcestni gostilni. Začneva s čajem! In potem spet naprej, do prve zapornice in dalje proti Krasnojarsku. Še kakšnih 200 km. Nekateri gredo tudi prej s ceste. Spet sreča v nesreči. Spet prihaja nevihta in z njo vaja v oblačenju dežnih kombinezonov. Bližava se Krasnojarsku. Mesto leži na bregovih reke Jenisej in ima približno milijon prebivalcev. Je gospodarsko in kulturno središče Osrednje in Vzhodne Sibirije. Nastalo je že v 17. stol., razcvet pa je doživelo s prihodom Transsibirske železnice leta 1895. V mestu oz. nad mestom imava rezervacijo v hotelu Sova. Zapeljeva se na razgledno točko. Čudno bi bilo, če se ne bi mračilo … Med razgledovanjem spoznava popotnika, ki gre z džipom v nasprotno smer. Na hitro izmenjamo vtise in si zaželimo srečno pot (v obe smeri!). Z nezmotljivim občutkom bralca ruskih zemljevidov se zapeljeva do hotela. Sledi večerni sprehod. Na nebu je luna. Soba je pa malce divja?!
  41. 20 točk
    DAMI34

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    To je to...za letos
  42. 20 točk
    gsxf750

    Grand enduro Slovenija

    Na Štefanovo "konji" niso imeli dovolj, Ni3ous je dal idejo ob morju, pa se je sprehajalo po okolici Ližnjana (Medulin) na karti vrisano kot steza: ob Ližnjanu proti koncu sveta (rtu Marlera) je izgledalo takole: zgradbica v daljavi je svetilnik na rtu družbo so mi delali tile očitno je bilo, da je bilo tole včasih teren Jugo vojske. Sedaj se obnašajo bolj ekonomsko v več barvnih odtenkih Steza k morju je bila konkretno razmočena in blatna in konji so se umazali. V Medulinu imajo ob cesti rešitev za take primere. Reagira na kovance 5Kn. Konji so se do kombija parkiranega ob Puljskem letališču ravno dobro posušili :-) Potem je zmanjkalo sonca. Dan za "sprehajanje" se je naredil šele ob 13:30, ko je sonce zmagalo nad turobnostjo in s pomočjo brezvetrja naredilo prijetnih 13-14 Celzijev. AC Pule do Buj je bila praktično prazna :-)
  43. 20 točk
    KARMEN1

    Domači ljubljenčki (živali) :)

    Včeraj, na pohodu
  44. 20 točk
    Kmet2

    Jadranska magistrala

    Včeraj
  45. 20 točk
    gtgs

    Mongolija 2017

    10. dan petek, 21. 7. 2017 OLGY – KHOVD Pogled iz hotelske sobe in Miro se takoj počuti domače – pesek, armatura, opaži … Ob sedmih začnejo z delom. Hitro se odpraviva. Mesto se vidno spreminja. Na glavni cesti je lep asfalt. Še kravam je všeč. Naselje se konča, začne se vzpon in zasneženi vrhovi se prikažejo kot na dlani. Mongolske krave in mongolske koze se ne dajo motiti. Verjetno smo motoristi tu redke živali, zaradi katerih se ne kaže vznemirjati. Prazen prostor, gore, jezero in nenadoma in nenapovedano konec asfalta. Bilo je prelepo, da bi trajalo! Gradbišča in prah postajajo stalni spremljevalci. Ob novi trasi je nešteto cest in poti, po sipkem pesku si vsak misli, da bo dobil boljšo varianto od predhodnikov. Dejstvo pa je, da so vse slabe. Podlaga, po kateri se voziva, se na kratkih razdaljah hitro menja. Ob vodi se ustaviva, skuhava kavo in pomalicava. Razkošje v naravi! Treba je dalje. Lepota je povsod, kamorkoli pogledaš. (Sem spadajo tudi mongolski motoristi!) In mongolski jezdeci. Prvi, s katerim sva govorila, je bil mlad in spreten. Brez GPS-a, brez telefona, brez kompasa, brez zemljevida, tudi mamice ni bilo v bližini! Dobro smo se razumeli – on ima konja, midva pa motor. On je Mongolec, midva (kao?!) Slovenca. Konj je super. Motor je super. Jedli bomo čokolado, pili bomo vodo. Srečno! Potem je treba razmisliti o smeri. Ali je še prava?! Nekaj časa trda podlaga, potem pesek, potem zemlja, potem malo mešano. Domačini pa imajo svoje predstave o tem, katera smer bi bila … pa malo čez traso … saj ravno v tem je problem … trase so vabljive, a zakipane tako in drugače, pa še jarek desno, jarek levo … kamioni … CESTA BO … CESTA BO … (prihodnji čas) Zdaj se lahko zanesem le na voznikov občutek za orientacijo (in na njegove zemljevide in kompas). Na separaciji vprašava za smer proti Khovdu. Bo treba nazaj, okrog, proti drugemu prelazu?! Oddahneva si – naprej, desno, prelaz, potem videti Khovd. Midva imeti veliko srečo. Na prelazu zagledati Khovd. In molilne zastavice. Svete gomile ali kopice kamenja ali ovooji so okrašeni s trakovi ali šali iz modre svile. Ovoo čaščenje je ritual šamanizma. Ljudje se ustavljajo na teh mestih, jih trikrat obhodijo v smeri urinega kazalca in dodajo kamen kot znak svojega spoštovanja. Na teh mestih molijo za srečo na poti, za družino, za otroke, za srečo v prihodnjem letu … Danes so nama bili duhovi naklonjeni. Dvakrat lahko ugibate, če sva trikrat obhodila grmado kamenja. Spustila sva se proti mestu. Ko si blizu cilja, zna biti nevarno, koncentracija popusti, podlaga pa tega ne ve. Toda prizori so bili fantastični. Nevihtni oblaki, voda, pesek, jurte, konji … Asfalt sicer ne spada v to estetsko podobo, a zelo sva se ga razveselila. Na vhodu v mesto stoji nekoč pomembna stavba (novo imajo v centru). Na ulicah se srečujeta blišč in beda. V predmestju ni blišča. V drugem poskusu sva dobila sobo s kopalnico in večerjo.
  46. 20 točk
    Nearrain

    Domači ljubljenčki (živali) :)

    Siesta na zofi je prepricljivo premagala sprehod po mrzli megli...
  47. 19 točk
    MARE 65

    Domači ljubljenčki (živali) :)

    Naša zverina...prvo je potamanil vse ovčke...zdaj jih pa čuva, da mu jih ne bi kdo požru...
  48. 19 točk
    gtgs

    Mongolija 2017

    28. dan torek, 8. 8. 2017 VORONEŽ Ni po načrtu, a si privoščiva dan motopočitka. Glavni razlog (se prepričujeva) je dež. Zakaj bi rinila po dežju, bova raje jutri, ko bo lepo vreme, vztrajno sedela na motorju. Malo poležavanja in sprehajanja tudi ne more škoditi. Zajtrk do postelje … Sva v 10. nadstropju in niti hotela si nisva še uspela pogledati. Res je popolnoma prenovljen. Pogled na mesto pa je zaradi dežja bolj otožen. Voronež ima že več kot milijon prebivalcev in je razdeljen na šest upravnih okrožij. Greva na sprehod, da vidiva vsaj delček mesta. Mimo Puškina, do opere in baleta, mimo Bunina, skozi park, mimo lepot Rusije, mimo doma igralcev, mimo izložb, ki vabijo v trgovine, mimo lutkovnega gledališča … … do gostilne in do (po dolgem mesecu enkrat zgodnje) večerje … Po poti nazaj do hotela se ustaviva še v gruzinski pekarni. In še v trafiki, kjer kupujem (po Mirotovi definiciji) same neumnosti, zato gre kar ven. Z gospo trafikantko pa se lepo zmeniva. Najprej ne more razumeti, zakaj bi ruske cigarete, ko pa ima tako veliko izbiro tujih. Ah, gospa, to bo za spomin, ki gre v dim – v Slovenijo! In gospa razume. In majhne majhne vodke, ker velikih ne moreva voziti s sabo … Ko odhajam, pravi: RUSIJA VAS POZDRAVLJA! Hotelski hodnik se zdi utrujenemu sprehajalcu brezkončen. Kljub temu si Miro ne more kaj, da ne bi analiziral še gradbišča tam spodaj … Še vedno prši. Mesto je preveliko za en sam dan! Vsi bi šli spat.
  49. 19 točk
    Akito

    Domači ljubljenčki (živali) :)

    ...skoraj domača žvauka ... ..pred uro iz kuhinje...včasih pride čisto blizu do kuhinjskega okna......
  50. 19 točk
    gtgs

    Mongolija 2017

    19. dan nedelja, 30. 7. 2017 BAJKALSK - TULUN V restavraciji je samopostrežni zajtrk. Dežuje. Ko odhajava, se odpravi tudi hotelska mucka. Iz izložbe žalostno gledajo živalce, ki hočejo z mano. Varnostnik nama odpre parkirišče, pozdravljajo naju sinočnji znanci. Sobolja gora in smučišča ostajajo za nama. Po mokri cesti greva drugam. Oblačno je in še jezero deluje otožno. Cesta je čudovita. Na desni je železnica. Menjajo se stara in nova naselja, hišice z vrtički in vrtovi. In še kakšen prijazen psiček vmes. Začneva se vzpenjati, jezero ostaja za nama. Na griču kraljuje nova restavracija. Sledi spet spust po lepi cesti. Irkutsk je že blizu, do Novosibirska pa je samo 1889 km. Razdalje v Rusiji so malce drugačne od tistih v Sloveniji. Pred Irkutskim pozdravljajo zvezda, srp in kladivo. Mesto ima več kot 600.000 prebivalcev. V drugi polovici 18. stoletja je bila zgrajena cesta do Moskve (Sibirska cesta) in Irkutsk je postal pomembna trgovska postojanka za trgovino med Kitajsko in Rusijo. Še danes je eno od največjih gospodarskih središč vzhodne Sibirije in pomembna postaja na Transsibirski železnici. Do Moskve pa je približno 6000 km. Predmestje je ena sama novogradnja. Skozi mesto se bova samo zapeljala, da dobiva vsaj vtis o sibirskih krajih. Čez železnico, čez reko, še čez en most, na črpalko … in nazaj na obvoznico. Vreme ni najboljše. A če se dovolj dolgo voziš, se lahko tudi zjasni. In med postankom moraš loviti komarje. Gospa, ki sva jo srečala na črpalki, je bila nekaj posebnega. Ena sama pozitivna energija in preprostost. Tankala je svojo lado, potem pa pristopila in rekla, da takega motorja še nikoli ni videla (in takega motorista!). Čudila se je, kje sva bila in kam greva … Še nikoli ni bila nikjer daleč. Živi tu blizu na kmetiji in je zadovoljna. Življenje je pač tako. Želi nama zdravja in srečno pot. Tudi midva sva ji zaželela vse dobro. Iz ozadja se je med fotografiranjem pačil neki tip, ki mu ni šlo v glavo, da se pogovarjava z njo. Verjetno je trpel za kompleksom večvrednosti. Pa še neolikan je bil. Zavila sva v predmestje Tuluna. Mesto ima približno 50.000 prebivalcev in je v Irkutski oblasti. Ker je začelo deževati, sva se ustavila v prvem hotelu, ki sva ga videla. Dobila sva zeleno sobo. Šla sva na sprehod – za prekrvavitev. V trgovini sva samo gledala posušene ribe. Kupila sva klasične artikle. Na poti nazaj pa sva videla, kaj ostane od mogočne hiše. Opomin, kako je vse, kar ustvari človek, minljivo.
Ta dvorana slavnih je nastavljena na Ljubljana/GMT
×