Dvorana slavnih


Popularna vsebina

Prikazana je najbolj všečkana vsebina od 08/23/09 v vseh kategorijah

  1. damchy

    GRENKA IZKUŠNJA NEKEGA MOTORISTA

    Slike poškodb in operacij (slabi želodci pozor!!) Rentgenski posnetki: Oba kolena: Desni kolk: Desnoi koleno s strani: To je nekak to.....naj bo tale tema v spomin in opomin vsem nam ki obožujemo vonj po bencinu in gumah. fantje po pameti,pa srečno damchy
    141 všečkov
  2. RobiRoberto

    Vtisi z dnevnih voženj 2015

    Včerajšnji vtisi: NIČ NE BI IMEL PROTI, ČE BI SE MI VSAK DAN ZGODIL KAKŠEN TAK VTIS = Roberto on the road again with gasoline 25 km/h ROBERTO: Dober dan, jaz sem včeraj telefoniral zaradi rdečega SIM Orbita. Dober dan tudi vam. Rdečega bo treba še odpakirati. :notworthy: PRODAJALEC: Počakati bo treba uro in pol ali dve, da napolnim akumulator. Zato je bila najprej na vrsti kahwa ... :notworthy: ... in takoj za njo še nakup hrane za večerno "slavnostno večerjo", pri sosednjem Lidlu, kjer so tudi vedeli, da se v Mercator tehniki nekaj dogaja ... Zakaj Mercator tehnika ??? Ko je čet uro in pol zeooo prijazen prodajalc videl kako šepam po oddelku tehnike, me je posedel na dodatni stol za blagajno, poslal mojo drago v OMV "čez cesto" po bencin , midva sva pa ta čas izponila vse potrebne moje podatke "v knjigi" Sym ... :notworthy: Tako izgleda števec čisto novega skuterja. 500 prevočenih metrov pa pripada poizkusni vožnji prodajalaca po dorišču Meratorja, ko mu ga je končno le uspelo vžgati, ker je pred tem Orbit moral še "izpluvati" vse "konzrvirno olje" ... Pred 53 in pol leti me je moja mama iz postojnske porodnišnice peljala v Idrijo z avtobusom, danes sem se pa po mojem novem gasoline rojstvu vračal kar sam ... Dobrodošlice na RIDAH seveda ob taki uri ni bilo ... .) Obe dovolj visoki stranski gledali sta bili včeraj zame drugo in tretje oko :notworthy: , ker sem imel levega, kljub "integralni čeladi" (?) vseeno ves čas zaprtega, ker mi levo oko popači tudi dobro sliko desnega očesa ... Z yamaho pred pet in pol leti OUT, včeraj z Orbitom zopet IN ...
    89 všečkov
  3. Ducati StreetFighter S 2010 Dotatna oprema: - en kup karbona - en kup stvari od znamke Rizoma (ogledala, pokrova za odprto sklopko, pokrovček za olje, fluid cans za obe zavori in sklopko... ) - Akrapovič slip on - R&G tail tidy
    71 všečkov
  4. BMW R 80 Scrambler letnik : 1988 letnik predelave 2014 Predelave: - krmilo - gripi - ogledala - žmigavci - zadnja luč - gume Pirelli - custom nosilec števca + števec Daytona - predelava sprednje bremze Brembo z novo napeljavo - novi auspuhi ( nove cevi do orig. zadnjega izpuha z drugačnim vpetjem) - RFID brezkontaktna ključavnica ( motor nima klasičnega ključa) - nov zadnji del okvirja (subframe) - custom sedež z izvezenim lastnim logotipom - custom tačka - custom škatla akumulatorja - zamenjan in prebarvan tank - črno prebarvana mašina z brušenimi detajli - črno prebarvane felge pa še kak bonbonček sem ziher pozabil
    69 všečkov
  5. SharpNinja

    Galerija motociklov forumašev

    Tkole pa Bawarische Modifikation Warburg zgleda izven škatle ....ni lep, je pa hudober .)
    67 všečkov
  6. Moja nova mašina.
    66 všečkov
  7. Sem malo "ojačal" floto: Shot at 2012-06-15 Shot at 2012-06-14 Shot at 2012-06-14
    66 všečkov
  8. aero

    Cestna črno siva kronika

    Včeraj sem bil na kraju nesreče kjer sta umrla ta fanta. Ko slišiš po zvezi, da gre za motorista greš s težkim srcem na kraj, ker veš kaj te čaka, vidiš kaj sile naredijo telesu... Žal sta fanta preveč pretiravala in ju je tokrat stalo življenja, vsakega sreča enkrat zapusti. Gospa je lahko še tako gledala in ju ni mogla videti, pogledaš, ga ne vidiš, pogledaš še enkrat ga ne vidiš, zapelješ te pa zadane kot izstrelek. Še tako dobri refleksi 20letnika v avtu kot nekateri pravite tu ne bi pomagali. Enostavno sekunda, da se odzoveš pri takšni hitrosti s katero sta pripeljala ne reši ničesar. Njuna vožnja en ob drugem in dirkanje se na cesti ni izšlo, oba je potegnilo v smrt. Če bi pripeljala enkrat, dvakrat počasneje, če bi pripeljala po omejitvah bi se izognila tako je bilo pa premalo časa za karkoli, tudi gospa bi ju videla, če bi bilo po omejitvah ali pa nekaj čez omejitev... Na srečo nista trpela, bodo pa zaradi njune neumnosti trpeli njuni svojci, prijatelji in gospa, udeležena v nesreči, zaznamovala sta ji življenje. Tudi nam, ki smo bili tam bomo še kar nekaj časa imeli pred očmi krut prizor. Fantje naj vam bo ta žalosten dogodek v opomin, da cesta ni dirkališče. Še tako lahko obvaladate motor na dirkališču je cesta čisto druga stvar, na dirkališču ste varni pred seboj in drugimi, na cesti ne, na cesti hitro precenite svoje sposobnosti. Še nekaj bi rekel, ko motorist reče, da ga je nekdo izsilil naj se zamisli nad seboj, v večini primerov je tako, da te izsilijo takrat, ko si prehiter. Nimam ničesar proti motoristom, tudi sam sem ampak se vozim po omejitvah, rad imam življenje in motorje, v tem uživam in ni norenje toliko vredno, da zaradi tega umrem. Izživlja se na dirkališčih.
    65 všečkov
  9. Nov moped je doma.
    63 všečkov
  10. Takole sem se pa jaz poigral. Honda CB 750-F 1982.
    62 všečkov
  11. pa še moj: KTM SUPERDUKE 1290 gt 173 konjičev, 144nm navora quiki semi-active vzmetenje gretje ročk tempomat potovalni računalnik ni da ni..... Čakam še temno šipco, pokrovčke tekočin v oranžni barvi, kreše...pol bo pa dost.
    61 všečkov
  12. matjazg

    Galerija motociklov forumašev

    Moja nova pridobitev. Darilo od Crknjenih podgan za abrahama.
    60 všečkov
  13. gtgs

    Centralna Azija 2015

    29. dan sobota, 8. 8. 2015 ŽITOMIR – STRYI Sediva ob zajtrku in zemljevidu. Do doma je le še 1550 km in po Mirotovi teoriji je to idealno za dva dni vožnje. Seveda morajo biti vozne razmere solidne in na meji med Ukrajino in Madžarsko ne sme biti zastojev. In priti domov na nedeljo bi moral biti pravi praznik. Gotovo naju zelo pogrešajo! Pa se je izkazalo, da ni tako, kot sva si domišljala. Plani se ne ujemajo. Diskretna sporočila od doma pravijo, da imajo nedeljo vsi rezervirano za druge aktivnosti in ne bo nikogar doma ter da nama šele v ponedeljek pripravljajo sprejem. Po domače povedano sva v nedeljo nezaželjena. In ker sva naredila napako že s prepoznim odhodom, je ne smeva ponoviti še s predčasnim prihodom. (Ko sva prenesla odhod od doma (varianta Končni plan?!), sva podrla plane tudi tistim, ki so načrtovali zabavo po najinem odhodu. Kadar mačke ni doma, miši plešejo. Mačke so bile še en dan doma in mišji telefoni so se pregrevali.) Odločiva se, da bova hitela bolj počasi. Danes bova še v Ukrajini, jutri greva na Madžarsko in v ponedeljek popoldan bova doma. Tako bi lahko prišla domov spočita in ob belem dnevu. Rezervirava si prenočišče v mestu Stryi, do tam naj bi imela približno šest ur vožnje. Počasi spijeva še dodatno kavo in se odpraviva. Zadnji dnevi potovanja oz. vračanja v človeku vedno vzbudijo neko čudno melanholijo. Kot da ni več na potovanju; z eno nogo je že doma, pri obveznostih, ki ga čakajo. Loteva se ga čuden nemir, začenja hiteti. Mogoče pa je dobro, da ga kakšna sporočila malce zavirajo?! Narediva še krog po Žitomiru.Legenda govori, da je mesto dobilo ime po svojem ustanovitelju – knezu slovanskega oz. ukrajinskega porekla. Ustanovljeno je bilo v 9. stoletju. Danes ima približno 280 000 prebivalcev. V času hladne vojne je bila tu strateška letalska baza. Glede na to, da je sobota, bi človek pričakoval kaj več življenja. Občutek imam, kot da bi bilo vse prazno. Ko prideš iz mesta, je vse še bolj zapuščeno in revno. Gotovo je v Ukrajini veliko lepega in zanimivega, a na tem delu poti tega nisva videla. V krožišču je postavljen spomenik. Tudi v mestu Stryi, ki spada v lvivsko regijo, je vojaška letalska baza. Poiščeva hotel, v katerem imava rezervacijo. Vse je novo in urejeno, a na ograjenem parkirišču je le en avto. In zdaj še en motor. Po teoriji, da je dobro za prekrvavitev, greva peš v mesto. Žal tudi tu prevladuje občutek, kot bi bilo vse zapuščeno. Tržnica je že zaprta, na ulicah ni ljudi. Utrujena se vrneva v hotel. Gostov ni, natakarica pa poseda z dvema prijateljicama. Večer zaključiva v tradicionalnem slogu. 30. dan nedelja, 9. 8. 2015 STRYI (Ukrajina) – SZEKESFEHERVAR (Madžarska) Zjutraj zajtrkujeva v prazni jedilnici. Saj ne, da bi ljubila gnečo, a v sicer prijetnem hotelu je brez gostov čuden občutek. Odpraviva se. Prvih nekaj kilometrov je dolgočasnih. Kraji so, kot bi bili zapuščeni. Veliko objektov propada. Potem postaja pokrajina slikovitejša, cesta se začenja vzpenjati in vijugati. V tem delu je nacionalni park SkolivskiBeskydy. Pokrajina je bolj zelena, gozdnata in travniška.Tu so tudi smučišča in turistični objekti. A kakšnega turističnega utripa ni videti, čeprav je nedelja. Ironija pa je, da od tu dalje iz Ukrajine nimava nobene fotografije, čeprav sem vso pot do meje z Madžarsko vztrajno fotografirala. Očitno je kartica odpovedala. To pa sva ugotovila šele zvečer. Iz mesta Čop proti mejnemu prehodu se promet zgosti, potem pa dobesedno ustavi. Na ukrajinski kontroli končava izjemno hitro. Pozdrav, prelet potnih listov in nasvidenje. Prehitiva dolgo kolono vozil, ki se vije tudi čez reko Tiso. Za vstop na Madžarsko pa sva potrebovala tri ure in pol, čeprav je bilo pred nama samo pet avtomobilov. To je EU!Mejni organi so se pač odločili za poostren nadzor. Obrazci in postopki so za vse enaki. Najprej sem mislila, da se uslužbenec šali, ker je vprašal, kakšno porabo ima motor. Toda potem je popisal količino bencina! (Verjetno tihotapijo bencin, ker je v Ukrajini bistveno cenejši kot na Madžarskem.) Sledila je podrobna kontrola prtljage. Kot da bi bila spet na kazahstanski meji! Bilo je vroče in bila sva utrujena. Tega res nisva pričakovala. Smilili pa so se nama tudi ljudje v avtomobilih, ki so se pražili na soncu. Če bi vedela, kako bo na meji z Madžarsko, bi šla raje na mejni prehod s Slovaško in potem čez Avstrijo domov. A ko enkrat stojiš v vrsti, je prepozno. Prepotena sva ustavila takoj, ko sva prišla čez mejo. Ko sva se preoblačila, je mimo pripeljal policijski avto in upočasnil. Mislila sva že, da bova imela še eno kontrolo, a je odpeljal dalje. Midva pa sva odpeljala madžarskim sončnicam in koruzi naproti, proti Budimpešti, potem pa po obvozu mimo nje. In ta obvoz ni kratek! Ujela naju je tema, ko sva zapeljala v Szekesfehervar do motela, kjer sva imela rezervacijo. Pa tako sva načrtovala, kako bova prezgodnja, kako bova imela več kot dovolj časa za normalno večerjo (zadnja večerja!). Nič od tega. Sprehodila sva se do najbližje bencinske črpalke, kupila nekaj zelo nezdrave hrane in pijače in to je bila najina zadnja popotniška večerja. Ni, da bi se človek hvalil! 31. dan ponedeljek, 10. 8. 2015 SZEKESFEHERVAR (Madžarska) – HRUŠICA (Slovenija) Zapuščava zadnje prenočišče. Tako čudno je to zadnje jutranje pospravljanje in poslavljanje. Soba res ni bila nič posebnega, a naj ostane fototihožitje za spomin. Odhod do črpalke je že kar obredno dejanje. In potem iz mesta ven, po zeleni Madžarski. Zakaj se človek razneži ob prvem znaku, na katerem zagleda napis SLO in Ljubljana?! Z avtoceste se pogled ustavlja na Blatnem jezeru, na balah sena in na sončnicah. Misli pa hitijo domov. Slovenija! Bencin na Slovenskem, sladoled na Slovenskem … Zelena barva na Slovenskem… Slovenska gostilna in slovensko pivo. Slovenski kraji, slovenska trta, slovenski drevored, slovenska koruza, slovenski hmelj, slovenski motorist na Trojanah, slovenski hribi in slovenski kozolec! Slovenska prestolnica, predmestje Hrušice – Logatec z logaškim drevoredom… in potem pride končno na vrsto ena najlepših cest na svetu. To je odsek Kalce – Hrušica! Tu motoristično srce utripa drugače, tudi motor drugače prede; tu je še zrak drugačen! Lepota, čas in razdalje so seveda relativne kategorije. Okusi so različni, ljudje smo si različni, motoristi tudi. Zdi se mi, kot bi bilo še včeraj… Oče me vozi spredaj na Puhu, smehljam se in kažem tri prste… Končala sem prvi razred in stric Ivan me z mopedom pelje na počitnice. Na prtljažnik mi dajo blazinico, da me ne bi preveč tiščalo… Poletje je, imela bom sedemnajst let in Miro me vozi na mopedu. Križariva po makadamskih gozdnih cestah in nič me ni strah… S sposojenim šotorom prideva do Dubrovnika… Nekoč bova imela motor! Vračava se s potovanja. Že čez leto ali dve bodo poti, ki sva jih prevozila letos, drugačne. Zgradili bodo nove ceste, nova naselja, nove nakupovalne centre. Dvignil se bo življenjski standard. Povečalo se bo število turistov. Tudi uzbekistanskim ženskam se bo verjetno uresničila želja po potovanju in lahko bodo videle Benetke. Toda hkrati s tako imenovanim napredkom se bo marsikaj tudi izgubilo. In vse si bo postalo zelo podobno. Izginil bo čar daljnih in težko dostopnih krajev, z njim pa tudi čar skromnih, preprostih in dobrosrčnih ljudi. Takih, med katerimi se zaveš, kako malo je v resnici potrebno, da smo srečni. Zaveš se, kako si daleč od doma, kako zelo si želiš spet videti otroke (ki že zdavnaj niso več otroci!), objeti nečake (ki so te že zdavnaj prerasli in se že sami vozijo naokrog z različnimi stroji), pogledati na vrt, iti v gozd, posedeti s prijatelji… Vzpon. Prelaz Hrušica! (Slab asfalt, pa čeprav je slovenski!) Še par ovinkov do doma. Doma! (Neurejena okolica, pa čeprav je slovenska.) Po skoraj 16 000 kilometrih sva spet na štartu! Najprej ni bilo nikjer nikogar, ko sva parkirala, pa so kot horda planili na naju. Zakaj ima človek ob vseh teh objemih solzne oči?! Še dobro, da se je pozornost preusmerila na motor! Najmlajši član sprejemne skupine (triletnik) je molče stal ob strani in skrbna mamica mu je rekla: »Glej, Anže, kak motor!« »UMAZAN« je rekel Anže. S to izjavo dneva je požel aplavz. Vsi smo se nasmejali otroški iskrenosti. Svak nam je nalil zlati kanec slovenskega porekla (čistokrvne tolminske češpe), nazdravili smo in zabava se je začela. Notranjski sponzor je med drugim prinesel tudi paket mineralov, s Primorske smo dobili več paketov vitaminov, sorodniki so poskrbeli za beljakovine, plakat in cvetje. Nič nam ni manjkalo. Vsi so se izkazali, še posebej pa Nina, Lea in Robi. Nina je poskrbela za klasično hrano, Lea je spekla najboljšo torto, Robi jo je razrezal. Ekipi smo soglasno potrdili trajni mandat! Sestre smo zapele našo priložnostno himno. (Gotovo bi zmagale na karaokah v Kazahstanu!) Mimo je prišel še Lojze – pravi pevovodja – in bili smo popolni. Nebo je bilo polno zvezd, zrak je bil čist, gozd je šumel. In potem smo še jedli, pili, peli in si pripovedovali zgodbe. In nepremišljeno in prehitro sem obljubila, da bom napisala motopis. Bilo je kot v pravljici, dokler se ni nekdo spomnil, da je treba zjutraj v službo. Počasi se je začela družba razhajati. Šla sva spat. (Brez rezervacije.) Blodim po Pamirju. Vem, da sanjam, a ne morem izstopiti iz sanj. V moje sanje vstopa jeti. Jetiji SO! KONEC
    59 všečkov
  14. Urban K.

    Galerija motociklov forumašev

    2011 Aprilia RSV4
    58 všečkov
  15. Pozdravljeni vsi ljubitelji hitrosti,adrenalina in motociklizma. Sem Damjan,prihajam iz Bele krajine.Pred dobrima dvema letoma sem doživel in preživel hudo prometno nesrečo z motorjem. Po 3 mesečnem ležanju v bolnišnici, 13 težkih in mukotrpnih operacijah,enoletnem sedenju na invalidskem vozičku,ogromno terapijah in nekaj čez 200 šivov na nogah se počasi a vztrajno vračam v normalno življenje.še vedno pri hoji uporabljam berglo,bolj kot ne zaradi varnosti in zato ker imam zaradi posledic nesreče desno nogo skoraj 4 cm krajšo.v bližnji prihodnosti me čakajo še najmanj 4 operacije s katerimi naj bi nekoč spet lepo normalno hodil....kar sploh ne dvomim:) bil sem ponosni lastnik KAWASAKI NINJE ZX 12 R,ki pa žal ni ostala v enem kosu. spodaj bom prilepil tekst ki sem ga v trenutku čustev,jeze in občutkov spisal kakšno leto nazaj.Poudarjam da je bil tekst napisan v trenutku in je nekako izbruh vseh mojih takratnih negativnih in pozitivnih čustev. SEDAJ ZGLEDAM VELIKO BOLJE IN MOJE STANJE JE VELIKO BOLJŠE KOT NA DATUM NAPISANEGA TEKSTA. KO GLEDAŠ SMRTI V OČI: Bil je dan.....tak kot vsak dan.....nič posebnega.... bila je sobota.zjutraj sm se vstal okrog osmih,najprej odšel v kopalnico naredil par jutranjih opravil in se počasi spravil k zajtrku.po zajtrku seveda se odpravu k svoji zakratni največji ljubezni....zeleni ninji...kawasakijevi.....1200 kubični....huh ko se samo spomnem kk je bla lepa....vglavnem dam jo na stojalo,porabim pol stelexa in eno veliko rolo papirja...mora da se šajna....preverim še olje in namažem ketno da bo vse tip top in pripravljeno na vožnjo......medtem me kliče kolega igor in pove da je zvečer fešta pri rusu...ma kao rojstn dan in treba proslavit....si mislim ok super spet bomo pametno porabili sobotno popoldne ki se bo hitro prevesilo v noč....maaajka..že razmišljam kaj mu treba kupit da nebom pršu glih praznih rok...no vsaj ena buteljka more bit..glih končam vse v zvezi z motorjem ko me mama kliče na kosilo..si mislim o super evo pojem pol pa akcija na motor pa kak krog naredit...med kosilom kliče Bunkec in pravi da je ob 14.00 zbor pred tic tacom.....super si mislim spet se zberemo stara klapa na kupu....evo sm že v kombinezonu,čelada je že zapeta sedim na motorju.natikam rokavice,pomaham mami da grem in že se peljem novim dogodivščinam naproti.pred ciljem se še vstavim na omv-ju in natankam polnega....pitaj boga kakšna bo naša destinacija si mislim...prispem pred tic tac...vidim vsi so tam....bunkc,beni,cobra,muc,alen.....ok po popiti pijački odrinemo proti gorjancem....sonček sveti,da nas malo greje ampak še vedno ni tisto pravo vreme za uživancijo....ipak smo 15 marca....prispemo v novo mesto in se vsidramo v atmosferi zravn novega tuša.....spet debata....motorji,pa motorji,pa o motorjih pa grobnik.....moška zasedba bajkerjev pač......beni nas pumpa z veliko mero adrenalina kk on to na grobniku mi pa vsi ko mačke okrog vrele kaše gledamo in ga požiramo ...besede no.....počasi odrinemo,naredimo še krog po novem mestu in se počasi začnemo vračat proti črnomlju saj je naslednja destinacija zopet tic tac,malo me je pa tudi ura preganjala saj se spomnem da grem zvečer na rojstni dan k rusu....weee komaj čakam......poganjci so že za nami peljemo se proti gorjancem.ovinke kar požiramo pred sabo,čeprav z rezervo,saj asfalt še vedno nima tiste prave temperature....pridemo do "fajfe" in počasi nadaljujemo proti metliki.......predse spustim dva ki sta vozila za mano saj mi nekak ni blo kul da mi nekdo za vrat diha tisti dan....peljemo dalje levi ovinek...pripravim se za vstop,zmanjšam gas,pogledam na števec,igla se suče nekje na 120 km/h.pridem do ovinka,nagnem motor nakar na sredi ovinka zagledam.......faaaaaak mastno na cesti....kaj zdj???sekunda odločitve....zravnam motor.....zapeljem čez madež.....prepozno......krmilo zabije v desno zadnji konc odnese.....faaaaak natla grem......neeeeeeeee...skale pred mano z desne....letim naravnost..neeeeeee......tema.....konec filma..........................ni me........tišina....tema še vedno na očeh...počasi se mi vrača sluh ....slišim motorje...slišim nekdo kriči damjan damjan........vid se mi vrača.....prihajam k sebi...ležim na hrbtu nad mano krošnje dreves........premaknem glavo vidim prijatelji tečejo k meni....aha poznam jih.....alen,muc.....huh si mislim ok glava je cela....pogledam roke....premaknem levo desno...huh roke so cele........premaknem telo...probam malo levo desno....huh hrbet je cel si mislim.........fak pogledam noge.......hmmmmm...noge.....ajoj.....lahko bi si z zobmi zavezal vezalke na desni nogi.....stopalo imam na prsih...leva stoji po svoje.....faaaak ne to ni res sanjam......daj damjan zbudi se si mislim.....pridem do spoznanja da to niso sanje.....alen kleči ob meni kliče reševalce.....muc me tolaži da naj se držim in da je rešilc že na poti...bolečin ne čutim...žejen sem....vroče mi je......faaak...staknem čelado in pred tem zatrdim da je glava cela.....adrenalin nabija maximalno.....kličem domov mamo s svojim telefonom.....čao mami rečem......imel sm nesrečo na gorjancih...(skoraj pade skupaj od slišanega)...ne sekiraj se pravim...nič mi ni sm noge mam polomlene ....kolegi so ob meni in rešilec je na poti.....prekine me njen jok in stokanje sinko nočem te zgubit...drži se...pridem k tebi.......rešilec je že tle ......dobim par inekcij.....razrežejo mi zgornji del kombinezona....poln sm cevkic...infuzija že teče.....dajo me na nosila..še pred tem napihnejo tisto stvar okoli mene zaradi možnih poškodb hrbtenice...... nalagajo me v rešilca.....v daljavi zagledam motor.....ajooooj...ni ga.....na pol je šel ampak to zdj tud ni bitno..... prpeljejo me v bolnico ......tukaj se moj film ustavi........zbudim se naslednji dan v šok sobi......poln cevk,infuzija ena..druga tretja.....v ustih cevka za dihanje....nemorem govorit...... pogledam noge....faaaaak sami fixaterji.....polno železja na zunanji strani...nemorem jih premikat..niti prsta na nogi...... fak pa kako se lahko to zgodi meni???? gledam okoli sebe....sami aparati....vse piska...same lučke...umetna pljuča vidim tam ko harmonika se raztegujejo gor in dol....ne me jebat....v bolnici sm...nemorem dohajat dogajanja okoli sebe.....planem v jok.....jokam derem se zakaj???? zakaj glih jst..... odprejo se vrata zagledam ateta mamo in sestro.....vsi bledi,zajokani,,.,....predejo k meni.....še vedno jokam solze mi lijejo.....govorit nemorem....zaradi cevk....nekak jim dopovem naj mi dajo list in svinčnik da jih vsaj uno osnovno vprašam.... dobim kemik in z nekimi hieroglifi in tresočo roko napišem ....POVEJTE MI PO PRAVICI KK HUDO JE Z MANO....??? mama plane v jok,sestra prav tako....ate vidim da zadržuje solze...DAMJAN HUDO JE ,so prve besede.....DIAGNOZA: 10 zlomov na obeh nogah in 80% izgubljene krvi....PRAVIJO DA SM SREČEN DA SEM SPLOH ŽIV,SAJ MI JE ČEZ ODPRTE ZLOME KRI DOBESEDNO ODTEKLA......stisne me.....nemorem .....pa zakaj.....gledajo me nepremičnega.....mene ki sm bil vedno tk energičen nasmejan......nemorem nič...ležim....umiram skorajda......samo najbližji smejo k meni......eni so se malo prešvercali.....cele dneve ležim.....na hrbtu...premikat se nesmem....kaj bi dal da lahko spim na trebuhu tako kot vedno....huh mission imposible......dan za dnem jokam ...premlevam stvari.....mama je vsak dan pri meni ,me tolaži in vzpodbuja.....pride dan ko prvič vidim nekoga ki sm ga bil najbolj vesel....DEJAN....in njegova sabina......o dejan ko bi znal kk sm bil vesel da te vidim.....morda se spomneš da sm začnu jokat ko sm te zagledal....kulk vsega smo skupaj preživeli.....sekunda pa bi šlo vse......sabini je blo itak od vsega slabo ko me je tam vidla tk da so hitro šli.....dnevi so minevali.....kmalu je prišla marjana....moja najboljša prijatlca iz novega mesta....nemorem opisat kk sm bil vesel da jo vidim.....tud z njo sm marsikaj lepega preživel....na tuniong showe z njo hodu....v novem mestu smo se dobivali na portovalu...mi avtomobilski zanesenjaki....predelovalci.....jao marjana še danes mi stojiš ob strani......po mesecu dni so me premestili na intenzivno nego....nato pa na urologijo v samico ker sem fasal uno bedno bakterijo imenovano MRSA.....huda zadeva......za mano je že 7 težkih operacij.....dnevi minevajo.....vsak dan sem obkrožen z kopico tistih pravih prijateljev ki mi pomenjo vse na svetu......dnevi so dolgi kot še nikoli......vse se vleče.......vsak dan najmanj 2x jokam......dnevno dobivam obiske da je bila že soba premajhna.od sorodnikov prijateljev,znancev.....do divje jage.....fanti so z mano od prvega dne....BENI,KAJA,HENRY,BUNKC,IVANETIČ,TEKAVEC,MAL- I BUNKC.......NEMOREM VAM POVEDAT KAJ MI POMENTE.......kulk ste mi takrat v bolnici pomenli.......hvala je premalo.....vesel sm da sm živ in da sm danes obkrožen z vami.....saj ste res zlata vredni....... po 10 operacijah.......cca 40 uram pod narkozo ,čez 200 šivov na nogah (prešteto),po 3 mesecih zapustim bolnico......na vozičku....invalidskem.....groza...........nemoč- en..... No evo me končno sm doma......domača hrana...ljudje,ambient.....mater v bolnici sm shujšal 15 kil.....a že prej so vsi rekli da sm ko glista....heheh vglavenm,iti na wc je zame še vedno nekaj nepredstavljivega....nekaj česar ne zmorem....lulam v račko,kakam v kahlico.....ko malo dete...za odvoz odpadkov skrbi mama...tako kot 22 let nazaj.....ljudje to je nepredstavljivo.....pri teh letih nemoreš osnovnih stvari delat ....faaaaak po 14 doma preživelih dnevih me napotijo v dolenjske toplice na rehabilitacijo..... huh tam se je začelo najbolj grozno in mukotrpno delo v mojem življenju......POSTAVLJANJE NAZAJ NA NOGE...... vsak dan imam do 8 fizioterapij......vsi so prijazni sam moje noge ne....vse me boli,imam občutek da mi bojo noge odpadle .....kriza......ne mine dan da vsaj dvakrat ne jočem in se sprašujem zakaj je življenje tako kruto..... pride dan ko prvič smem stopiti na svoje noge.....huh celo noč pred tem ne spim.....nemorem....navdušenje in vse ostalo.....zjutraj se zbudim.....opravim s fizioterapijami in okrog 10 pridejo 3 fizioterapevtke z hojco (to je tista zadeva ki jo stari ljudje potiskajo pred sabo).....one pripravljene da shodim jst vsebolj dvomim vase...... pripravljam se kot bolha srat.....probam vstat.....negre.....sam na rit me vleče...mišice čist artrofirane....negre in negre......zlomim se jočem kot dž.....izgubljam upanje da bom še kdaj shodu......ob meni je vedno PETRA.....Brunerjeva...dela gor v toplicah....drgač črnomaljka....ona je res videla moje prve korake in me vedno spodbujala...me bodrila....tolažla.....brisala solze...dobesedno....Petra hvala ti....ful.smrk smrk po 4 tednih v toplicah naredim prve pametne korake.....tam okol 20 jih je blo...s hojco....znoj teče z mene....ne me jebat....včasih sm preteku 6 kilometrov dnevno...danes nemorem narediti 20 korakov.....hodniki v toplicah so neskončno dolgi.....ampak trmast kot bik pozabim na bolečine in na vse slabe stvari......počasi grem naprej.... prvič po dolgem času sedim na straniščni školjki,pa še to sta me mogle dve sestre zvlečt gor.....lulam še vedno v račko.....saj sm še vedno na vozičku...... po 6 tednih zdravilišča me odpustijo domov......hoja z berglami je še vedno misija nemogoče.....desna noga iztegnjena......huh na začetku še vedno ampak gre na bolje.......sama misel na vse me spravlja v jok in bedo.... doma preživim slaba 2 tedna....nato rehabilitacijo nadaljujem v centru za rehabilitacijo soča v ljubljani..... ustanova kjer vidiš kaj ti pomeni življenje.....ko sem prišel gor sm spoznal da sm vbistvu med vsemi jst še najmanj bogi.......ljudje brez roke,brez obeh,brez nog,duševno moteni,.....stari,mladi...otroci...ojoj....zakaj..- ....zakaj je to tako kruto okoli nas? spoznam veliko prijateljev......žrtve prometnih nesreč,padcev,kapi......šokira me to da so to vse ljudje ki so mladi,zelo mladi.......od 2 let pa naprej......groza.... začenjam z rehabilitacijo....... dobesedno ne poznajo milosti......ne vejo kaj pomeni nemorem,neznam,nebom.........boli me......tega tam ni......po enem tednu že stojim na berglah......poudarek je na stojim.....dan za dnem naredim korak več na poti do uspeha...........čez vikend sm doma.....čez tedn terapije,bazen,fitness.....vse da pridem k sebi......po 4 tednih že hodim...faaaaaaaak....hodim.......z berglami....na kratke razdalje.....maximalno dve razdalje hodnika......huh že to je dosti..... tedni minevajo jst pa sm vse boljši.....wauuuuuuu tud lulam že lahko stoje......lahko grem normalno na wc......lahk spim na trebuhu...na boku......moje stanje se izboljšuje.... po 9 tednih v soči me odpustijo domov....... hodim brez problema sicer z berglami ampak glede na poškodbe sm srečen da vsaj to lahko in da nism priklenjen na voziček saj ko včasih razmišljam če bi bil primoran ostati na vozičku bi raje izbral smrt....... zdj sm doma že 2 meseca.....zame več ni ovir.....hodim.....še vedno z berglami.....stopnice mi ne delajo težav......edino avta še nemorem vozit ker še čakam na upam da zadnjo 11 operacijo v decembru....ja prav ste prebrali 11.....viličarja pa že veselo furam pa vsi me kurcajo da prehitro hodim....to morm nadoknadit za vse nazaj preležano in presedeno... bolečin ne čutim...tudi ko se vreme menja ne...in to mi je všeč...naj tako ostane.......... to bi blo skoraj vse kar se moje življenske izkušnje tiče....... mejte se radi,cenite to kar vam je dano..... pa v edite da nebi nikomur privošču tega kar se je zgodilo meni...niti najhujšemu sovražniku ne.. Na sliki manjka celoten Akrapovič in karbonski rezervoar: Mesto nesreče:tablo sem falil za slabih 15cm: Ostanki motorja: Na kraju nesreče:
    58 všečkov
  16. RobiRoberto

    Moje izkušnje

    Najprej bi se zahvalil Damchyju, ki me je s svojo temo toliko ohrabril, da sem pričel pisati tudi svojo. K tej odločitvi je veliko pripomogla tudi moja današnja "hrabrost", da sem si 1. leto, 4 mesece in 15 dni po nesreči (6. septembra 2009) končno zopet upal na glavo namestiti čelado, za ketero sicer ne bi rad delal kakršnekoli reklame, prav gotovo mi je pa rešila življenje. Kljub temu, da sem še živ in skoraj popolnoma gibljiv, pa popoldne verjetno ne bom več vedel, kaj sem sedaj napisal. In tako bom moral tudi v prihodnje ob vsakem nadaljevanju pisanja teme, najprej pregledati svoj zadnji prispevek in nato ustrezno nadaljevati. Zato bi prosil tudi vse, ki boste brali to temo, da mi med mojo objavo ne zastavljate vprašanj, na katera bom pa z velikim veseljem odgovarjal po tem, ko bom objavil vsaj nekaj od tistega, kar bi rad v tem trenutku. Za začetek prilagam svojo današnjo sliko s čelado in kopijo Lestvice problemov v življenju, poskenirane iz knjige: Poškodbe glave, za Slovenijo izdano pri društvu Vita, društvu za pomoč pri nezgodni poškodbi glave. Original pa je izšel v Veliki Britaniji, avtor Trevor Powel. Lestvico pa sem vsaj zaradi malenkosti zasebnosti, pustil neizpolnjeno, vseeno pa vam zaupam, da so pri meni "v igri" prav vsi našteti dejavniki ... Mogoče še to. Zelo verjetno se bom s kom od vas, s katerim sem se poznal, srečal tudi v prihodne, toda ne se čudit, če vas ne bom pozdravil, ker vas ne bom prepoznal ...
    57 všečkov
  17. Dr.SPEED

    Maribor - Rusija, Mongolija

    Da malo opišem,kak je vse skupaj potekalo...zvok pri videjih je direktni:OK: če koga moti,naj si da moped,ko je bil čist in izpravni prvi dan čez Madžarsko do Ukrajine,nato čez Karpate do Kijeva,tukaj sem srečal Timošenkovo in začeli smo "švasat" tretji dan,do Ruske meje-ravnina in vročina brez Kamazov tukaj v Rusiji negre pravtako imajo viška starih helikopterjev nato preko Samare, Ufe in čez Ural do Novosibirska ,kjer sem se srečal s prijatlji s katerimi smo nato šli čez gorovje Altaj malo smo se igrali nikoli sam cesta in pokrajina pa:OK: včasih,je bilo tudi slabo vreme baza proti Mongoliji,zadja vasTashanta v Rusiji pred mejo
    57 všečkov
  18. Kmet2

    Vtisi z dnevnih voženj 2015

    Namen je bil osvajanje vrhov Krenem šele okrog 13h proti Kranjski Gori kjer na plakatu zagledam znanega človeka,ki je zadolžen da moji KTM-jčki delajo brezhibno Ko pridem mal pred vzpon na Vršič pa zapora ceste Znajdem se med Jodlarji in Lahi ,dogo se mi ne da poslušat pa obrnem in k vodi na malco Pojem pa nazaj,bemti spet zapora,so spuščali promet na 20min pa spet čakam med temi kozolci,se pa postavim v pole position ker če naletim na teh 20 jodlarjev pred mano ne pridem čez Vršič cel dan eni majo sabo celo dnevno sobo Pa le pridem na vrh Grem še na Mangart,ko sem letos napadel prvič je bil neuspeh .... ^_^ Snega pa še ni pobral Tukaj se pa tud za mene konča Ko se vračam v dolino pa na poti srečam staro ženičko kako se vrača v hrib proti Strmecu ,zgleda mi hudo upešana,obrnem in jo vprašam če želi prevoz ,brez besed se je skobacala na motor ,pa sem jo potegnil tista 3 km v hrib di njene hiše Ko bi vidli izraz sosedov ko sem jo pripeljal domov ,sploh pa izraz zadovoljne ženičke,ma to ti ne poplača nobnen denar!!! Nazaj se vrnem čez Novo Gorico preko Ajdovščine kjer obiščem še Damija34 od tam pa še na teretji vrh Nanos Pa so rekli da nea gre .) Domov se vrnem zvečer po 500km prijetno utrujen zdej pa mir do petka,potem pa če zdravje da se vam oglasim iz Bosne lp
    57 všečkov
  19. No pa še moja "igračka"
    57 všečkov
  20. Evo jo... naša Sandra je od včeraj dalje v UKC Ljubljana... je stabilna, na travmatologiji... z vojaškim helikopterjem je bila prepeljana iz Splita... denar za medicinsko ekipo je zbral klub. Danes je stekla ponovna vsa diagnostika, CT itd. da naši strokovnajki dorečejo kako jo dokončno "sestavit"... Sicer se jo lahko že obišče, z njo normalno pogovarja, je pa to seveda zanjo trenutno določen napor... Čaka jo torej dolgotrajno zdravljenje in "trdo delo"... vsi ji želimo vse najboljše, čim manj bolečin in veliko volje...
    56 všečkov
  21. Luksa me zvabi v Dolomite ,star maček jih je prekruzal že neštetokrat počez in pošrek , zato se odločim da grem . Sproti pa obiščeva še njegovo ženo v Nemčiji , tako sva v 2 dneh bila prisotna v štirih državah ....Slovenija Italija, Avstrija in Nemčija ... Končno najdel motor za sebe .....lepi so ti kraji .... Naturpark Drei Zinnen Passo Falzarego 2117 m Passo Pordoi Passo Sella 2240m Brenner in okrepčilo .... Insbruck Achensee... Tagernsee ....in končno na cilju v Nemčiji . Stuširamo ,pojemo in spat ,suhoparno toda zbiti smo bli , vsaj jaz ...... Kreneva ob 7.30 , mrzlo brrr a sonček že greje ...srečamo še enga kmeta.... .....25€ plačava vsak za vzpon proti Velikemu Kleku , kraja da ni primere , 2kavi ,voda 9 € mislim ,da me tej lopovi več ne vidijo vsaj nekaj časa . Naj reče kdo kar če Juga je zakon , ker se veliko vozim bi po teh krajih bankrotiral zelo hitro ..... Bmflar je svizce iskal ,da se ne znajo obnašat je pa velik povedal že moj kolega z Versysom ..evo to je bilo to za 2 dni . Diavel je služil kot mora , razen standardnega Ducatijevga kihanja,rukanja in cukanja po serpentinah ni bilo problemov . Je udoben za daljše fure ! Mam pa še eno slikco za Cartmana .................zadnji čas je da zažgeš tisto svojo Hondo Lp
    55 všečkov
  22. Kmet2

    Vtisi z dnevnih voženj 2016

    No ker ravno teče beseda o varni vožnji sem jo danes vadil z policijskim inštruktorjem ,sicer me je eno dvakrat fajn pohvalu tako da sem zdej po toliko varne vožnje končno pripravljen za nevarno Nisem več zdržal ,kljub dežju sem sem se usedel na polizan motor in odbrzel po AC do Postojne kjer sem se dobil z Boruttom in Cene-r.....še se kakšen pacient najde kljub dežju Potem pa v sonce čez Jelšane ,Opatijo in postanek v Lovranu Sonce in nov športni filter sta naredila za moje počutje zeelooo veliko motor res diha in noro vleče ,kljub vsem varnostnim pomagalom se čuti pri malo bolj predrznem odpiranju poplesavanje zadnjega konca .... Lepo je na morju ,20 stopinj ,mal je res pihal samo še vedno večji užitek kot ne Do vrha je bila potem vožnja solo .....lepo umirjeno ,nč ne rajsa in drajsa po tleh gor burja kar moteča .... Študenta smo meli vedno vmes ,edino ko nisem vedel kam je prevzel navigacijo Borutt in sodelavec v iskanju izgubljenega galeba ,Cene-r (nadzornik) Šli še v znano mestece na vrhu hriba ki pa je v celoti prekopano in trenutno nezanimivo ... Na poti ...nč posebnega sam zdela pa se mi je zelo zanimiva slika...... Misisipi Ja ,pa govorijo za bmfe da pijejo olje,tok kot ga ta Strom spije Novigrad ,pregled Jadrnic in Boruttov motor smo na mojega navezali kot bočno prikolico ko mu je zmanjkalo olja Za nazaj iz Kala smo se spet vračali po nekaki meglici malih kapljic .....prehitel ene dve skupinici motorjev .....in ujel Nanos v oblaku in sebe v blatu V Postojni okrepčali in vsak po svoje,kljub dežju je bila furca v znamenju dobre volje,dobre družbe ,dobre hrane in papice ter solidne kilometrine 450km ......juhuhu zaćelo se je lp
    55 všečkov
  23. Kmet2

    Vtisi z dnevnih voženj 2016

    Evo pa sem naredil prve km v 2016 po operaciji ,sem tok vesel da sem že cel MS posral z slikami ,ne mi zamerit,mam novo igračo in sem kot 5 letni froc pela pela bi reku Maus Dobil sem ga dostavljenega v nedeljo ob 8.30 pridirjal v stanovanje iz začel zganjat histerijo ženi ...gremo ,obleč se ,sonce toplo .....nekaj časa sta me gledala pes in ona kot da sem padel z marsa a moč prepričevanja in moj nedolžen proseč izgled je zmagal Prvi postanek na OMW ,ker nisem vajen te opletajoče drvarnice sem kar namatral roke .... Itak vmes vse poslikat .... Biba se je kar skrila Pridem na Črni Kal in relacija Koper -Črni Kal se je odprla ,kar v vrsti so stali me je pa čudil ta pogum ljudi ki so me označili za divjaka itd .....takrat ni blo važno nič sam da so se usedli v prikolo Evo pa smo začeli ,eni so bili ravno iz bolnice še vsi zagipsani in sveže privijačeni ,toda norost je zmagala In tako so se menjavali veslači v kanuju ....mahali krilili Snemali .... Šiht sem zaključil in po vsem sem jim moral še vsakemu posebej kupit tortico ......te moji prjatli me bodo obubožal V Kopru se končno odahnemo toda ne od Paparazzu ,tej so slikali ,snemali kot da prvič vidijo starega bmfa Še Tonix je prišel in parkiral tam kjer je prepovedano ...eh te bmflarji ,res prov posebna kasta Za nazaj pa nas je Tonix probal lovit a mu je Dami34 spustil olje iz kardana ,tako da smo ga upočasnili Evo še pozdrav Zmešane sekcije MS iz Kopra ...... Evo slik kot da smo prevozili vsaj 2500km ,je bilo pa prijetno delavnih 250km ......sezona se je začela lp
    55 všečkov
  24. izibajker

    Vtisi z dnevnih voženj 2015

    Petek. Že prej načrtovani odhod se je približal štartu in ob 11h krenem od doma. Da se izognem Lj. semaforjem in naseljem do Vrhnike oz. Logatca grem na avtocesto do Divače. Od tu naprej pa lagodno po stari cesti, čez Kozino proti morju. Na Črnem kalu postanek na parkirišču, od koder se lepo vidi "naš Trst". Še en motorist uživa v lepi panorami (zraven pa si rola čik). Stopim do njega in beseda da besedo. Že 10 dni je na poti. Iz Finske je krenil prek Švedske, Hamburga, Berlina, Munchena do Graza, kjer je obiskal frenda. Skozi Slovenijo, morda še okrog istrskega polotoka, potem mora pa nazaj proti domu, prek 2500 km ima do tja. Imaš danes kakšne posebne načrte, ga vprašam? Nimam. Omenim, da grem na Staare Rokerje v Umag in mu predlagam, da se mi pridruži. Seveda je takoj za. Peljeva mimo Kopra in Izole, kjer se skozi Jagodje cesta vzpenja do vidikovca. Tu se ponuja lep razgled na ta naš bivši otok. Ko napaseva oči (on pa pokadi obvezni čik) greva naprej do Pirana. Parkirava na vrhu pod obzidjem in se razmigava do glavne cerkve, odkoder se širi pogled na italijansko in hrvaško stran. Naslednji postanek je v Marini Portorož. Pokličem Union Jacka, da skupaj spijemo kakšno bevandico. Se mi ne oglasi (pozneje sporoči, da je bil ravno na sestanku), zato kreneva dalje. Mimo solin, in že smo na hrvaški strani. Do Umaga je še par kilometrov in kmalu sva v kampu. Na kapiji nas čekirajo prijazni organizatorji, za dobrodošlico takoj pade štamperle medice. Opozorijo, da se gre čez dobre pol ure na "degustacijsko" furo. Dolga kolona motoristov, ampak peljemo brez zastojev, saj redarji brezhibno usmerajo promet na krožiščih in križiščih. Prvi postanek je pri enem vinarju (pozabil ime), ki ima odlično vinsko klet, zraven pa vip sobo z barik sodi... Naslednji postanek je manjša pivovarna v Bujah, kjer varijo odlično pivo. Tretji pa na vrtu lokala (poleg je bencinska pumpa), kjer je na sporedu program v steklenicah Ožujsko, Laško in tako dalje. Tu nazdravljam s parom iz Visa. Povratek v kamp proti večeru. Nato greva s Fincem na "kulturni" program, se pravi pleskavica v lepinji + pivo + rokenrol. In to dober. Hrup je precej na nivoju, zato se bolj težko sporazumevava. Okrog 1h me zvije, on pa še naprej vztraja. Zmeniva se, da pridem z zajtrkom in da ga zbudim najkasneje ob pol 11h (ker pozneje je za zajutrek že malo kasno). Po zajtrku narediva še en obhod po kampu in si stisneva dlani. Tu se najine poti razideta. Defile vožna je napovedana za pozno popoldne in jasno mi je, da (žal) ne bom mogel biti poleg. Domov grede sem se namenil še na en ogled, pa doma bi tudi rad bil pred temo. Zato pičim direkt v smeri Plovanija, pa prek Padne v Koper in po avtocesti do Divače. Tam se podprem z lahko pico (s sirom so pretiravali, zato ni bila tako lahka) in mešanim pivcem. Nato pa pod Vremščico skozi Neverke do Pivke. Pa Postojna, Cerknica, Bloška polica, Nova vas. Tu se odcepim levo, čez gozd, v smeri Volčje, Brlog (sumljiva so mi ta imena.. .), in prek Karlovice do Velikih Lašč. Tam se je pa začelo oblačiti in pri Turjaku me je že lepo močilo. Ker nimam več daleč do doma se ne ustavljam, kavbojke so pa itak bile potrebne pranja... Zdaj se boste pa mnogi vprašali: ja kje pa so fotografije, dokazi? Jih nimam. Se mi enostavno ni ljubilo. Najbrž zato, ker nisem začutil nekega izziva, saj so bili ti kraji že velikokrat fotkani in objavljani (tudi) na teh straneh. Je bil pa tisti Finec nekaj posebnega. Pa ne samo zato, ker se je pripeljal tako daleč, ampak tudi zato, na čem se je pripeljal. Honda CB 750 (letnik 1972), predelava je njegovo delo. Še bolj odbita pa je oprema: odprta čelada (od avijacije) + podkapa + navadna zaščitna očala, švajserske rokavice, pa stara leder jakna in hlače... Ko je štartal od doma je bilo par dni prej tam pri njih še sneg, in verjetno se je občasno moral pogreti z (na finskem precej razširjenim) tekočim energentom, se pravi Vodko. Tomi, lepo te je bilo spoznati. Srečno pot domov.
    55 všečkov
  25. Nedelja, dan za odhod domov. V planu je bilo skočit domov čez Dolomite, ampak je vremenska napoved slabo obetala, zato smo se odločili za direkt pot domov. Po stranskih poteh. Na prvem postanku na bencinski postaji,sem opazil da mi na armaturi utripa Hi-Baterry, hiter pogled po meniju ki ga ima Ducatijeva armatura mi je pokazala da mi regulator napetosti ne dela ok. V tistem momentu mi je polnilo akumulator z 15,1 volti, kar je odločno preveč. Zato sem se odločil da ne mislim nabijat kilometrov po stranskih cestah,ampak jo pičim direkt po avtocesti domov, oziroma do kjer bo šlo, saj sem vedel da tole z regulatorjem ne bo ok. Vsako pumpo ob avtocesti sem se ustavil, toliko da sem videl kako mi kaže, in cca 150 kilometrov je bilo ok. Potem pa v Bologni, ustavim pogledam diagnostiko na motorju, in jeba akumulator polni samo še 11,8 volta oziroma ga ne polni sploh več. Po parih telefonskih klicih, asistence in mehanikov, sem se odločil da ne rinem naprej, da ne ostanem kje za cesto, tkaj sem bil vsaj na črpalki, v senci, pa štacuna zraven. No potem pokličem še fante ki so bili v kampu Misano, in predsednik našega kluba Miha najde odlično varianto. Nekaj fantov je bilo dol z kamperji in kombiji ,pridemo pote, dali ti bomo en motor ki dela, tvojga pa naložimo in šibamo proti domu. Super. Čakam na pumpi nekje okoli Bologne Pošiljam navigacijske podatke kje sem obstal Čez dve urci uletijo moji rešitelji :notworthy: Čez 4 urce sem bil že doma z temle strojem, Aprilia Atlantic 500  Nahuj je blo kok je folk čukasto gledal, ko sem jest v ful opremi, v enodelnem kombinezonu, v dirkalnih škornjih, v glavnem v ful opremi za športen motor vozil skuter :lol: Še sam sem se smejal ko je skuter tko letel telih zadnjih 400 km :lol: To je bilo to,slabih 1500 kilometrov ,super zabava, super dogodivščine, super družba, za to se živi WDW 2016 roll on 
    55 všečkov
  26. Urban K.

    Galerija motociklov forumašev

    2015 Yamaha YZF-R1
    54 všečkov
  27. Kaj naj rečem minilo je točno eno leto odkar sem postal delni invalid med Karlobagom in Senjom! Zakaj..........ker sem bedak ,ker sem želel vedno biti prvi in najhitrejši,ker sem vozil po robu zmogljivosti motorja ter pnevmatik,sem primer kaj se ne sme!!! V nesreči sem izpahnil koleno do te mere da ne bo nikoli več funkcionalno ,vsaj tako ne kot sem navajen živet adrenalinsko in športno aktivno. Počil 1 ledveni vretenec in izpahnil komolec! Rehabilitiram se že eno leto,za mano je 5 operacij ,v prihodnje čakam še na najmanj 2! Zakaj to pišem,ker mam pač danes drugi rojstni dan in v opozorilo meni podobnim kamikazam...........NE SPLAČA SE!!!! A vsaka izkušnja ni slaba saj nas nekaj nauči in kot so rekle babice "za vse je nekaj dobro" in res je bilo! Če se ne bi ponesrečil bi bil danes v krtovi deželi,saj so med nujnimi preiskavami ki so jih opravili našli tudi nekaj kar ne paše v mojo glavo in zaradi tega bi se en dan odpravil spat in se nikoli več zbudil,tako so mi razložili :mellow: No zdaj pa bodi pameten,po eni strani trpim,po drugi strani pa sem živ in lahko še kako kvalitetno živim kljub defektom Skratka želim vam povedat da na cesti previdno sploh v teh jesenskih dneh ,ko cesta ni več to kar je poleti kljub lepim temperaturam,listje odpada,kmetje vozijo pridelke itd, res si ne želim brat še kakšne tragedije sploh pa od ljudi ki jih poznam.Marsikdo od vas je dal čez kalvarijo nekateri hujšo nekateri manjšo a po večini ostanete tiho. Povejte delite svoje izkušnje neizkušenim in mladim ,vsi smo bili enkrat tam ,poučite jih da SE NE SPLAČA -_- Kljub vsemu pa ostajam pozitiven in se kljub vsem zapletom vračam v formo..............vidimo se naslednje leto pa ne na forumu temveč na cesti ,Lp P.S. Vse najboljše meni
    54 všečkov
  28. ludiluka

    Galerija motociklov forumašev

    Še par malenkosti in bo končana
    54 všečkov
  29. Zajcica600

    Galerija motociklov forumašev

    no pa mi je uspelo moja suzika
    54 všečkov
  30. Zivnorc

    Jadranska magistrala

    DINKO. .... tokrat malo drugače...
    53 všečkov
  31. Fantocci

    Vtisi z dnevnih voženj 2016

    Dvodnevni izletek, ruta večinoma nič posebnega, ampak lepa. Start v petek po šihtu proti Karlobagu, kamor prispem zvečer. Danilo je že dol in sredio apartma, tak da ni bilo treba drugega, kot se spustit u grad na lahko večerjico in dva kozarca kašteleta. Naslednji dan napad proti Drvarju in iz njega naprej v tisti najbolj zanimiv del poti, ob reki Uni. Običajno sem šel po bolj prometni in širši cesti skozi Bosanski Petrovac proti Bihaću, tokrat sva se odločila za drugo pot skozi NP Una, čeprav sem sumil, da bo tudi nekaj makadama vmes (in res, vendar le 4km, čeprav je na tabli pisalo 8 ). Štart je bil asfaltiran, pa nobenega avta v nekih 20 km na taki cestici ta most pri Martin Brodu ni preživel vojne v BiH, preko je postavljen pontonski, ki še sedaj služi. Mislim, da se bom k Uni še vrnil zanimivo: prvi nepokošen fuzbal plac, ki sem ga videl na Balkanu (dostikrat je edino igrišče urejeno v piko) Kulen-Vakuf za konec pa še malo Une v Bihaću
    53 všečkov
  32. Ducati Panigale 1199
    53 všečkov
  33. Ivana

    Pot okoli sveta

    Pa še nekaj utrinkov s Severne Amerike Banff, Kanada Grand Teton national park, Wyoming Wyoming Colorado Arches national park, Utah Arches national park, Utah Route 66, Arizona Valley of gods, Utah Redwood, California
    53 všečkov
  34. molotov

    Freedom run

    ZAKLJUČEK zdi se mi da bi bil primeren zaključek, saj sem napisal tudi uvod. Potovanje je bilo nepozabno. Bili so tudi težki deževni časi, ampak tako je jebiga. kar te ne ubije te ojača. Osebno sem pot zdržal brez večjih problemov, prav tako nisem imel veliko negativnih izkušenj z ljudmi razen ene ali dveh. Kondicije za motor sem imel dosti tako da fizično ni bilo problema. Delal sem od 200-700km na dan. odvisno koliko se mi je dalo. jedel in živel sem kot paradajz turist, najceneje kar se je dalo, ker drugače nisem mogel. Pa še hvalnica motorju. Moj Zemo je delal super. Moral sem dotegnit šraub na retrovizorju in šraub na akumulatorju in enkrat sem ketno našponal. To je to. PIl je zmeraj manj ko 3l ob turistični vožnji tudi 2.2l in to polno nabasan. Popil ni nič olja kljub 36 000km. Od opreme sem vzel s sabo čim manj, pa se bil vseeno na 120litrih prostornine. Ni tako slabo, sami veste koliko se nabere če greš z šotorom in komplet kuhinjo. Jedel nisem nite enkrat "vzunej" ampak sem si hrano delal sam in jedel večinoma na parkiriščih pred trgovino in podobnih romantičnih prostorih. Z motorjem sem se še hujše zasvojil, To potovanje mi je samo še bolj razprlo krila, že planiram za naslednje leto, nekam daleč ven iz evrope, kjer je suho in ni dežja. Ja seveda še dež. Najprej me je motil, potem vse manj, se ga navadiš, se navadiš biti moker in podhlajen. Ko sem prišel nazaj sem shujšal samo za 2 kg, sem mislil da bom več... Zdravje me je dobro služilo, bil zdrav kot riba. In še opravičilo: verjetno je v mojem pisanju nešteto napak. To pa zato ker pišem hitro in pa ponoči. tako da prosim ni treba popravljat. Hvala vsem za branje in Lp
    53 všečkov
  35. nemo

    Jadranska magistrala

    Dinko odpira čez tri tedne.Zdaj je tam še popoln mir, dobi se le kakšna travarica ali kofe Nekaj fotk iz prvega obhoda Jadranke v letošnjem letu.
    52 všečkov
  36. Whiskey

    Vtisi z dnevnih voženj 2015

    No, pa še dan Dva. Po obilni in zelo dobri večerji v restavraciji/hotelu Ana sem prespal nad veseljaškim lokalom ob glavni avtobusni postaji v Gospiču, Feniks. Naužil sem se cigaretnega dima in divjih ritmov narodnjakov v živo. Nepozabno in upam, da bo s tem mir vsaj eno leto. Silikonski čepi v ušesih in utrujenost so bili garant za spanje. Zjutraj sem v debeli megli štartal na 1.258 m visoki Panos. To je še ena opuščena radarsko-relejna vojaška baza na vrhu Velebita (nad zloglasno Barič Drago) z veličastnim pogledom na otoke in Jadran. Večina makadamskega pristopa je zelo solidna, ker ga uporablja gozdna služba. Od samega odcepa do vrha vodi ozka, zelo šodrasta 2,5 km dolga pot. Na strmejši drugi polovici je bilo garanje z gasom in balanco. Samo razgledi so odtehtali vse napore. Škoda, ker vreme za slikanje ni bilo idealno kot dan prej. Po spustu nazaj v Gospič je sledila vožnja do Sv. Roka in vzpon na prelaz Mali Alan, 1.044 m. Moram napisati, da je stanje makadama precej slabše kot pred 4 leti, ko sem gori kolovratil z Gsa. Kasneje sva se s FrigoFropsem dobila pri Dinku in uživala v vožnji nazaj po Jadranki. Poleg naju je prišel na obisk še en mlajši fant z R-6 ko. Nazaj grede sem želel preveriti ali drži, da ima ta mala xChallenge kobilica res 2 l rezerve. Seveda sem ostal kakih 10 km pred Novim Vinodolskim, pri odcepu za Smokvico, brez bencina. Hvala FF-ju, da ga je prinesel eno flaško. Skartka, tale vikend je spet bil kot se šika. p.s. Za info Hrvatski centar za razminiranje: https://www.hcr.hr/hr/sitemap.asp S Panosa proti Pagu in še naprej Poljana na Pagu, v ozadju Vir in Kornati Most na Pag in razgled v smeri Zadra Kobilica po naporu počiva na platoju Jesen na Malem Alanu Tulove grede pri zahodnih vratih Sv. Franjo na poti navzgor iz Obrovca Serpentine na zahodni strani Za spremembo za konec Prvič v zadnjih žarkih dneva
    52 všečkov
  37. Po nekaj zaporednih letih potepanj po bližnji Aziji in severni Afriki smo se letos julija odločili, da gremo tako kot lansko leto Dane z ekipo v Indijski del Himalaje in sicer iz Manalija v Leh. Po prihodu v Delhi in enodnevnem ogledu le tega smo z notranjim letom odleteli v Kullu- Manali. Tam smo bili dogovorjeni z lokalno agencijo za najem motorjev Royal Enfield bullet 500cc in kompleten aranžma 17 dnevne poti vključno s spremstvom ( mehanika, vodič in spremljevalna vozila, spanje po sobah ali v šotorih, zajtrk,večerja (pripravljena šotorišča sredi ničesar)). V skupini nas je bilo 14, od tega 10 Avstralcev in mi štirje ( 2 para). Večji del poti je bil makadam nekaj asfalta od dobrega do slabega, veliko prahu, blata, vode.... . Zadnji dan smo iz Leha z notranjim letom odleteli v Delhi in zaključili z ogledom Taj Mahala v Agri. Skratka, doživetje najboljše od vseh do sedaj. Zna biti, da naslednje leto zadevo ponovimo v istih krajih po drugih poteh.
    51 všečkov
  38. DAMI34

    Vtisi z dnevnih voženj 2016

    Ker so izvidi pogojno zadovoljivi, sem se odločil da grem....jebiga , ludo ludo, prvič mal bolj resno po 4 mesecih pavze
    51 všečkov
  39. Še pred enim letom so to bile le sanje: V tem času sicer nisem zrasla, tudi škatle nisem niti videla, me je pa tale lepotec danes pred nalivom pričakal pred garažo:
    51 všečkov
  40. DAMI34

    Galerija motociklov forumašev

    Moja ta nova bejba Z1000SX ABS KTRC 2015 Originalu zamenjane ročice, pregibne zelene, nalepke na feltnah zelene, temen vizir, ledice pozicija, kovčki v barvi motorja, crashi sw motech, 12V vtičnica
    51 všečkov
  41. Včeraj je bil dan za mooorje Zjutraj dobim sms od Kmeta2 da če sem za furo po Jadranki, se še upiram da grem sama ker sem za njih čisto preveč počasna, poleg tega pa sem se v bistvu itak že prejšnji dan odločla za solo varianto... Mi oporeka da bodo vozili zmerno – heh! :grrr Torej – šibam v LJ po motor, se do Vrhnike prešvercam po AC, tam ven in po ta stari lepo do Postojne, tam so že kofetkali Dami34, Kmet2, IgorKR, Suzuki in Gsxf750 in še ena druščina, ki jih še ne poznam. Ravno ko pridem ven da bi popila prej naročeno pijačo je bla že akcija. Na eks in gasa – sej se mi je zdelo da ne bo šlo… fantje majo preveč mevelj v riti Nekje od Pivke naprej jih izgubim. OK, bom šla pač svoj tempo si mislim. V Ilirski Bistrici se ustavim na bencinski da si kupim sendvič in še enkrat tankam pred mejo, napišem sms Kmetu da naj gredo lepo kar naprej brez mene. So bli vseeno na meji ker še ni prebral sms-a. Povem da šibam dol sama, naj uživajo v svojem tempu... Grem dalje, kot ponavadi do Jurdanov, tam na AC in naprej mimo Rijeke, potem ven za Bakarac in klasika – čez Novi Vinodolski, kjer sem vidla motorje od zgoraj omenjene bande, njih pa ne In naprej čez Senj in potem končno uživancija Mmm kaj je pasalo! Je bla pa celo pot taka invazija žužkov – je samo pokalo po čeladi, kombinezon je tudi ni kej bolje odnesel. Pa cel čas je bil en tak čudno kisel vonj v zraku – očitno neka zadeva cveti pa so potem vsi žužki čisto zmešani Vijuganje do Karlobaga, kjer sem se ustavla na bencinski, kupla tekoče poživilo za kasneje in se odločla da še ni dovolj uživancije, da šibam naprej … Skoraj prazna cesta – res užitek za vozit! Ko sem prišla do Starigrada, sem se odločla da še nimam dovolj ^_^ zato sem šla še naprej – čez Rovanjsko … do mosta … Tam je blo pa dovolj in ker sem bla malo že lačna in sem si zaželela ležanja na plaži, sem obrnila in šibala nazaj. Pri Juretu sem spet vidla bando na kosilu, a samo pomahala in šibala dalje Ker če bi se ustavla, bi mi zmanjkalo časa za malico in martinčkanje na plaži … Mmm kako lušen odklop – malca, potem pa malo pregrevanja na sončku ob spremljavi valov … Po dobre pol urce poležavanja je bil čas da se spravim nazaj v opremo in na motor. Nazaj po isti poti – Senj, Kraljevica, Bakar, mimo Rijeke, čez Ilirsko Bistrico, tam tankat, potem pa čez Pivko in Ride nazaj do LJ. Vsega skupaj cca 680 km. Fantastično
    51 všečkov
  42. SharpNinja

    Galerija motociklov forumašev

    Včer sva se prvič vidla v živo z novo mrcino BMW S1000R ....sicer še v škatli, čist frišn, ampak za par dni bo ready
    51 všečkov
  43. BMW S 1000 RR (letnik 2012):
    51 všečkov
  44. RVT

    Galerija motociklov forumašev

    Hitr gre cajt pa marsikej sva že čez dala v 10. letih in preko 100 000 kilometrih
    51 všečkov
  45. molotov

    VTISI IZ DNEVNIH VOŽENJ 2011

    No ker sem bil v sredo prost(konec šole ) sem se odločil da grem v Munich. Že dolgo časa si želim iti tja gor, pa je zmerej nekako časa primankovalo. V planu sem imel do Munchna preko salzburga nato pa nazaj čez italijo (brenner) avstrijo in domov. Eden glavnih razlogov, zaradi katerega sem se odločil da grem v Munich je bil BMW welt in muzej. BMW je namreč ena od mojih najljubših znamk avtomobilov in motorjev. In ker imam rad izive in rad iščem meje svoje vzdržljivosti sem se odločil da vse to naredim v enem dnevu. Vstal sem ob 4.00, brez problema, ves nestrpen. Zajtrkoval, se napravil in ob 4.30 bil že na motorju. Peljem se skozi center Jesenic, še zmeraj je noč. To mi je všeč, mesto je povsem prazno in mirno. Ko se peljem proti Kranjski Gori opazim da mi ne dela dolga luč, a me to ne skrbi preveč. Za mojim hrbtom že vzhaja sonce in jaz se vzpenjam na korensko sedlo. Peljem se gor, cesta je povsem prazna, dela se lep sončen dan in meni se smeji. Pripeljem se v Avstrijo, grem skozi Villach, do Spitalla po regionalni cesti. V Spitallu nadaljujem proti Salzburgu. Vzpenjam se na prelaz Katschberg in vživam v prelepih ovinkih. Prispem na vrh, in se hitro spustim nazaj v dolino. postaja megleno, a me to prav nič ne moti. Peljem se proti prelazu Tauernpas, a opazim da je cesta zaprta. 2 blokadi, in puščica ki usmerja na nek obvoz preko nekih vasi. Mislim si da ne more biti nič takega, preko česar nebi mogel z svojim motorjem. premaknem "barikado" in peljem naprej. vidim da cesta poteka pod avtocesto in da popravljajo most, sem mislil da je zaprta zaradi nevarnosti, popravil mostu. No to sem mislil . Peljem se naprej po dolini, cesta je vijugasta in jaz vozim na ful, ker pač ni nikogar tam. Nato pa šok. pred mani je cesta zasuta z plazom. ugotovim da so bile zapore tam z razlogom vem da grem lahko čez to oviro. Dobro da imam ozek motor, tako da se mi rata stisnit ob ograji med plazom in reko. ugotovim da so ljudje že tamo hodili. Ni važno, zadovoljen sem da mi je uspelo priti na drugo stran in počasi nadaljujem proti vasem. Pokaže se zapora, odmaknem se in spet sem v civilizaciji . V hipu se spset vzpenjam, tokrat na Tauernpas, cesta je za moj motor malce prehira, saj se vzpenja a je dovolj široka in ravna da se da vozit 100 brez problema. No in ker vozim 125ccm 4t motor ki ima celo samo 2 ventila in zračno hlajenje in ki proizvede 10 ps, nisem bil zmožen voziti 100 vozil sem 80 in nič hitreje - muka. Prispem na vrh prelaza in ugotovim da je to prav lepo smučarsko središče, z ogromno hoteli in bogato turistično ponudbo. Ampak vse je prazno ker je še zmeraj zelo zgodaj. Opazim tudi zanimivo parkirano Toyoto Land cruiser z super opremo za na sneg. Spuščam se nazaj v dolino in na črpalki imam prvi postanek, ampak ne zaradi motorja, ampak zaradi mene. Na hitro si pretegnem noge, pojem jabolko in gremo naprej. Prispem v Radstadt, opazim šolarje kako gredo v šolo. Radstadt je prav prijetno mestece, a nima prav ničesar zanimivega. Spomnja me na Radovljico. Pičim proti Salzburgu, tja pridem kar hitro. V salzburgu se držim glavne ulice in hočem čimprej v nemčijo. V mestu je gneča, glavni krivec za to je po mojem mnenju župan, saj je naredil tako imanovane bus lane. Skozi celo mesto teče pas na cesti ki je namenjen samo za avtobus in tako se voziš samo po dveh namesto po treh pasovih. To me jezi, postajam zelo živčen, ker v 20 min ni bilo niti enega avtobusa. Odločim se da se naredim Francoza in zapeljem na ta bus lane. Peljem se mimo kolone in hočem čim hitreje iz tega k..... mesta. nato pa za mano policaj. Začnem preklinjati, a se odločim da se delam Francoza še naprej, in tako greva skupaj iz mesta. Ni me ustavil, verjetno se mu ni dalu ukvarjati z enim Tarzanom na mopedu z slovenskimi tablicami. Meja z nemčijo je skoraj v samem mestu, zato se čez 5 min že peljem v nemčiji. Peljem se v nemčiji po route 304, magistralka na kateri je bil sneman tudi delček filma Transporter 3. Cesta je ravna, vse je v bistvu ravno in to je kar dobrodošla spremeba po jutranjih ovinkih. Je pa bilo veliko kamionov, kar me je presenetilo. Odločim se za postanek da se slečem, saj ratuje vroče, jaz pa imam na sebi 3 sloje oblek. Pičim naprej. Prehitevam vse po vrsti. Gas do konca 110 in dogaja mi na veliko. Počutim se kot Jason Statham, ko v Audiju A8 w12 vozi po dveh kolesih med dvema kamionoma . Cesta 304 te pripelje v sam center Munchna. In me je. Prispem v to mesto z 1.4 mil prebivalcev in se v trenutku zgubim. iščem MItteler ring, pa ga ni. Bluzim po mestu, vidim aston martina, Ferraria 599 GTO ( zelo redek avto) in na tone Porschejev 911. Končno najdem MItteler ring in čez 5 min sem pred BMW Weltom. Parkiram motor in grem notri, občutek enkraten, notri so vsi novi modeli, lahko se vsedeš v njih, poziraš... super vglavnem. No tega se hitro naveličam. Naveličam se BMW fanboyov ki bi kupili vse kar ima BMW znak gor. Enostavno ne razumem zakaj bi negdo dal za brisačo 30 eur, samo zato ker ima bmw znak gor. Take stvari mi gredo na živce, zakaj bi nekdo dal za majico 20 eur ker ima bmw znak gor. Kreteni bi kupili mrtvo mačko, če bi imela BMW znak gor. Jaz imam rad BMW avtomobile. Ponavljam avtomobile, ne odpirač z BMW znakom. Odpravim se v muzej, ta je za razliko od bmw welta za plačat. odrasli 12e pod 18 pa 6e. Ker sem 17 pridem poceni skoz. Splačalo se je. ne grem z skupino na okrog, ampak sam, ker verjetno vem sam več od vodiča. Vidim same lepa avtomobile bmw 507, bmw m6 e24, bmw m3 csl e46....Lahko bi bil notri cel dan a ne morem biti. Ob 13.00 po 2 urah v bmw svetu se odpravim domov Grem na avtocesto proti Garmisch Partenkirchnu. kolona vozil nekaj popravljajo a se prebijem skozi. Čez par minut že "drvim" po autobahnu. Nato ugotovim da sem že globoko v rezervi, nisem namreč tankal že od štarta, na števcu pa gladko preko 400km. a rečem saj je to autobahn v razdalji 30 km bo morala biti črpalka, a je ni vozim 20 km, pa nikjer pumpe. Začenjam biti nervozen saj vem da se bo čez 10km motor ugasnil. Konec. potem lahko samo še j... ježa. na prvem odcepu zavijem dol in sledim tabli Polizei. pidem do napol porušene stavbe sredi ničesar pred njo pa parkiran bmw serije 5 od Autobahn polizeia. pozvonim in na okno pride policaj ki me sumljivo gleda. stopi ven v roki pa lektrošoker rečem mu da imam problem, da mi bo zmanjkalo bencina. Napoti me do Bližnjega mesta(odaljenega 10km) meni bo pa motor crknil čez 5 km. Zahvalim se in odidem po neki lokalni cesti do mesteca. vozim 40 v 5 prestavi in upam da ne crkne. In mi ni! pripeljem se do mesta natankam polno in nazaj na autobahn proti Garmischu. Vozim z polnim gasom konstano 50 km do Garmischa, vmes me napere dež in pa parkrat dobro prestraši kakšen porsche ki zleti mimo z min 250. Pridem do Garmischa in grem proti Insbrucku v Avstrijo. V Avstriji sem nazaj na lokalnih cestah in pčasi pridem do Insbrucka. Sem že bil tam, nič posebnga. Odpravim se naprej proti najbolj prometnem Evropskem prelazu-Brennerju. Gor pelje avtocesta in pa lokalna cesta. Grem po lokalni, ker se po avtocesti vije reka tovornjakov. Cesta je počasna, vmes me še enkarat napere dež in odločim se da rabim Pauzo za kosilo. Ura je 5 jaz pa kosim, enostavno nisem prej občutil lakote, zato nisem jedel. malce se posušim, nato pa naprej. Piha veter, ni prav nič prijetno, a prispem na vrh. Spustim se v Italjo se oblečem ker je bilo mraz in gas naprej. Grem proti Bolzanu a se pred njim obrnem proti Dobiachu da grem nazaj v Avstrijo. tam sem že naredilokoli 600km in imam majhno krizico. Moker sem, veter piha, večeri se jaz pa u vukojebini. Kriza je trajala 100 km, sem že Avstriji, ko se mi razpoloženje dvigne. Pojem čokolado in vidim Pagani Zondo. Naj razložim. Izjemno redek avto, stane 300.000 eur in naredili so jih samo 100. Večja možnost je da te prehiti dedek mraz z sanmi kot pa da srečaš ta avto. Prispem v Lienz, ponovno dobre volje, a ratuje že tema. Pičim naprej po regionalki proti Spitallu gonim do konca in na pol poti zavijem proti Hermagorju. Do pot sem obvozil že veliokrat, ker je dobro saj je zelo ovinkasta in pa polmrak je že. Prispem v Hermagor in grem naprej proti Villachu prispem do Prelaza Korensko sedlo. Skoraj popoln mrak je že jaz pa brez sprednje luči. Ampak ker sem naumen grem čez prelaz z samo pozicijsko lučjo, ki ni vredna pol k.... ampak pridem čez, brez problema in presenetljivo hitro. Grem naprej proti Kranjski Gori in Jesenicam. Malce še urim svoj Nightvision in prispem domov. Domov sem prispel po 18 urah. Dan je bil enkraten, na čase tudi težek, a izredno zanimiv, Dokazal sem si da lahko. 200km poti me je pral dež a ni bilo pretirane panike. Postavil sem svoj osebni rekord v kilometrini na en dan 920km in od tega samo 60 km avtocest in to na 125ccm motorju. Potrdil sem rek da si največje ovire postavljamo sami, da smo sami tisti ki gradimo zidove okoli sebe, ki iščemo izgovore da nekaj ne naredimo. Overall sem užival čisto vsak trenutek tega izleta. Bil je super trening za moje planirane poletne počitnice po Franciji. Posebne zahvale gredo pa tudi mojmu mopedu - yamahi ybr 125, ki je delala brezhibno imela porabo z polnim gasom pod 3l in me ni pustila na cedilu kljub 30000 prevoženim kilometrom. Nakako sem se že zaljubil v ta moped in ga nebom nikoli prodal. Zdaj pa še prilagam par slikic da si napasete oči.
    51 všečkov
  46. V petek zvečer in v tudi v soboto zjutraj se nikakor nisem mogla odločit kam bi šla. Ker je bila proti Primorski gneča, sem malo pred pol enajsto (sem spet preveč sanjala zjuraj ) štartala z Vrhnike. Po AC do Jesenic, prebijanje mimo kolone proti Avstriji. Vmes ugotovim, da sem zmeda doma pozabla karto :oops: Super - se bom lahko sproti zmišljevala kam it V Kranjski Gori še tankat in čez mejo v Italijo, tam si zaželim prelaza, ki ga že dolgo nisem vidla - Naßfeld Pass / Passo di Pramollo. Čez Tarvisio do Pontebbe, tam pa na sever. Cesta je ponekod obupna, je bla pa dokaj prazna ... Naßfeld Pass / Passo di Pramollo - lepo je gor! Malo nižje ... ... in še malo nižje dol, kjer sem naredila krajšo pavzo da sem malo pila (je blo kar vroče) ... Potem pa sem se spustila v dolino do Tröpolacha, tam pa levo - na zahod do Kötschach-Mauthen, kjer sem ugotovila da je še prezgodaj za zavit v Italijo. Spomnila sem se na eno lušno cesto in zato nadaljevala še naprej na zahod - čez ... kjer mi je padlo v oči tole drevo In še naprej - lepi razgledi vse naokrog Moto selfie Na zahod vse do Obertilliacha ... Od tu do Silliana, kjer sem šla tankat (da ne bi blo treba v Italiji). Ker je bila ura že skoraj tri sem se odločla za krajšo varianto do doma (danes je zmanjkalo časa za Dolomite ). Zato sem v S. Candidu zavila na jugovzhod - čez Sesto ... Kjer sem se spomnila da sem tudi že bila. Vidla tablo za Monte Croce di Comelico in se odločla da grem tam čez ker se mi je tudi zdel nekam znan. Približno se mi je dozdevalo v katero smer grem, mi je pa vsekakor manjkala karta ker sem navajena gledat kje se vozim. Cesta do tja je prav lušna Gor pa seveda lepo! Že nižje dol - na poti ... ... do S. Stefano di Cadore, kjer sem zavila levo na vzhod - in nadaljevala do ... Od Sappade čez Ovaro do Amara in še naprej na vzhod, na poti sem se odločla da se vračam po primorski strani. Zato sem v Chiusaforte zavila desno in ob reki Raccolani nadaljevala do ...... Sella Nevee Od tam mimo Rabeljskega jezera čez Predel in mimo Bovca... ... od tam pa čez Idrijo (še tankat) in čez Hotedršico ... do doma. Vsega skupaj cca 640 km. Sem čisto brez kondicije letos ugotavljam Je blo pa lušno se malo spet potepat, sploh tako - brez vnaprej določenega cilja! :yes:
    50 všečkov
  47. stankolovski

    Galerija motociklov forumašev

    Nova bejba je tam kjer spada.. V garazi..testna 2012 letnik, 300 kilometrov prevozenih.. Prakticno nova.. Akrapo titanium, crash pad, nosilec tablice,smerokazi.. Vse original yamaha..v kratkem pride se temen sprednji vizir in pa najbrz polepljena na modro namesto rdece.. Ceprav se jo ze kar navajam.. Motor je pravi bombnik..;)
    49 všečkov
  48. jaja bučke pa ma ..... Ni ravno vtis iz vožnje ,je pa povezano z Damijevim zadnjim vtisom in ker to temo spremlja veliko ljudi ,ki me med drugim tudi vsakodnevno kontaktirajo kaj in kako sem se kot poblaščeni P.r. odločil da napišem in prilimam fotko iz našega MS obiska pri njem ........pa tudi zdi se mi da je to bolj povezano z temo kot krščanski znaki in provokacije..... Skratka Dami je pri objavljeni zadni furci v tej temi doživel ,al bom pa kar napisal preživel z hudimi telesnimi poškodbami . Desna roka :izpah komolca in komplet prelomljena nadlaktnica ter kompliciran zlom zapestja,zlomljena medenica ter notranje krvavitve ,podpludbe in hematomi po celem telesu ..... Evo en vtisek iz včerajšnega obiska ,sicer meglen a pritiče lastniku telefona ki je pod težkimi analgetiki Kot je videt mu gre na bolje in je že začel afne guncat Kawasaki duda in Ninja šalica pa sta ga dodatno razvedrila Pacient Dami34 na obisku pa forumaši Luksa,Trebor,Borutt,tisga v oranžni barvi ne poznam,Ferarist in NejcGs. Dami vas vse lepo pozdravlja in vam želi srečen Božič in novo leto ki ga bo preživel med sexi sestrami spodaj brez Danes gre na operacijo ,kjer mu bodo probali rešiti zapestje......Dami mi smo s tabo ,drži se frend!!!!
    49 všečkov
  49. stenc55

    Vtisi z dnevnih voženj 2015

    Evo, doma, dolžan sem par slik. Prvi dan: Pordenone: Prvi sonček dneva po Bologni Hotel: Drugi dan: Nekje ob cesti, pozabljena čisto sama gostilna, ata ne zna črke angleško, midva ne črke italijansko, vseeno smo se zmenili za kos parmezana, kje je prvi petrol, po kateri cesti naj greva, ker tista skozi Attone ni v redu za motor, naj greva koj tamle dol čez štiri kilometre "sinistra anke v Pistoia... bella corsa bruummm bruummm"... Še po očala je šel not da je lahko na telefonu pokazal. Pa sva šla. Cesta me je spominjala na tisto od Moščeničke drage do Pazina, samo asvalt je rdeč, drži pa ko.... Sem mislil da je to najlepša fura izleta. I've never been so wrong... Če boste kdaj šli tam okoli, v Montecatini terme (do koder sva se od Pistoie cjazila eno uro) na Via Aldo Moro je ena pizzerija-slasčičarna. Bogovska roba. Ujel sem jo slučajno, ker je bil edini plac s stoli zunaj, napisom pizzerija in PROSTIM parkplacom za en motor in nič več. Kufre sva pustila v hotelu, pa še pogledat tisti famozni turn v Pisi. Po Pisi skozi Lucca nazaj v hotel. Promet? Ajoj..... Talijančki pa njihovi kupljeni izpiti... Tretji dan: Hotelir nama je predlagal da greva po neki poti gradov. Direkt na poti so res samo trije, gor in dol okoli pa časa nisva mela. Vseeno sva šla. Slika je mal falena, Od Castelnuova di garfagana gre malo bolj levo. U bistvu načrtovana trasa, šla sva pa seveda drugje. Vseeno pelje preko Passo della Radici. Optimist sem si, ker sem končno začel gledati tudi table in le le Sygica naredil v Castelnuovu plan poti. Zdržal je točno 10 minut, potem je pa tabla za Modeno kazala v levo in ne v desno.... Nekje na 2/3 do Passo della radici. Nisem vedel da imajo Italijani tudi narodne heroje. Nenačrtovan cilj dneva, nisem vedel da greva čez gorski prelaz, sem mislil da je pot bolj podobna tisti prejšnjega dne. Super cesta do gor, super cesta naprej dol, okoli 80 km sva bila popolnoma sama. Kakšni trije avti in 5 motorjev nasproti. Aja, pa en obritonožec je ravno prihropel gor ko sva midva štartala naprej. Vseeno sva mu dala :thumbs up: Najboljša fura izleta. Naprej... Sva našla WC pod Montefiorinom na enem ovinku, naročila kapučin, dobila zraven cuker (nekaj rumenega in sočnega na biskvitu) in dež. Čez 10 minut je bil spet sonček. Od Modene naprej sva peljala po kar močni "osvežilni sapici", kot bi rekel Obelix in slikala eno random cerkev, niti ne vem kje. Edina slika "kulturne znamenitosti" poleg krivega turna, ki sva jo naredila v Italiji. Turista pa taka. Spanje v Veroni. Danes.... Ajoj...... Kukala mi majka.... V Veroni sva dala gor dežjake ker je 3 minute preden sva šla začel dež. Dež do Trenta +16°C: Dež do Bolzana. +12°C Dež do Brixna. +11°C Dež do Brunecka.+8°C Slučajno sva se ustavila malo od Brunecka naprej, Naletela na rešitev dneva. Moja je imela rokavice (po trditvah tiste luštne puže v KMC-ju nepremočljive) popolnoma premočene. Temperatura je bila pa komaj +7°C Ajd nove rokavice. Naprej na Ita-A meji, Strassen: SNEG! Bolj slabo se vidi ampak jebemomast, SNEG! Sem rekel sam sebi, če se tole začne prijemat iščem zimmer frai- bikers welcome. Pa se k sreči ni. temperatura 3,2°C Zmrznjena sva bila ko cucka, seveda ker je april pa Toscana ne rebiva nič prav prekleto toplega... V Lienzu se peljem skozi semaforje in vidim ravno na vogalu enega Hotel-Restaurant- Bikers welcome. Greva not na vročo župco, pa restavracija ni delala, sva pa dobila dvojno dozo vročega čaja. Tam nekje sva tudi pogruntala da bi bilo fino če bi eno urco počakala, ker se luknja v oblakih (posledično verjetno tudi nič več dežja) vozi ravno za nama. Sva probala in je bilo res. Niti kapljice več, cesta je bila pa vseeno še vedno mokra in tudi zeblo je še zmeraj. Končno doma po 10 urah, takoj v "civilko" pa v trgovino, ker je hladilnik prazen, midva pa lačna. Rezime: 4 dnevi, 1570 km, kolko denarja še ne vem, na vaških pupmah ti pride lokalec natankat in zaračunat, čeprav moraš včasih dotankat sam ker ne zna potegnit pištole iz tanka da lahko nalije do roba, en polnilec absolutno premalo za 2 telefona, 2 čeladi, tablico, kar reče Sygic da bo trajalo še 50% zraven zaradi postankov, prometa, ovinkaste ceste... zmeraj ene tople cunje s sabo čeprav greš v Afriko, vremenarji znajo brcnit v temo da bi jaz njih zbrcal nekam, z Italijani se da nekak zmenit tudi če ne znajo črke angleško, ti pa ne črke italijansko, res pa je da potem bolijo roke, treba bo pogledat zadnjo bremzo, je ratala nekam "spungy", motor+ midva+ trije kufri+ tanktorba rata vse skupaj malo težko, se pozna, torbici za telefon tudi 2 vrečki silicagela ne pomagata, se rosi če pridejo not 4 kaplje dežja, zmeraj en paklc robčkov nekje v enem pozabljenem žepu, se bom že spomnil kje so ko jih bom rabil, pa ne vem če bom še kdaj vozil po sveže naletavajočem snegu, pa obvezno fotoaparat, ker se mi ne da skozi vlečt telefon iz torbice, pa tudi slike so bolj tako. Snežink na zadnji sliki se ne vidi, Sygic zna zabluzit in te hoče na vsak način vlečt po zadnjih vaških gasah...
    49 všečkov
  50. KTM 990 ADVENTURE 2008 37.000km Dodatne luči Zumo550 Gretje ročk LeoVinci izpuhi(homologirani) Vzvratna ogledala od BMW F700GS Scott oiler(KTM) Cevne zaščite motorja Nalepke na kolesnih obročih(KTM) Veriga in zobniki ABS Podloga za mehek teren na stranskem stojalu športni filter in nova mapa(Akrapovič)
    49 všečkov
Ta dvorana slavnih je nastavljena na Ljubljana/GMT