Dvorana slavnih


Popularna vsebina

Prikazana je najbolj všečkana vsebina od 02/15/17 v vseh kategorijah

  1. 30 všečkov
    nemo

    Jadranska magistrala

    Še nekaj utrinkov iz včerajšnjega Jadrankovanja Znanilci pomladi: Metulj in mladi jagenjčki Bonaca pred Karlobagom Jata delfinov pred Karlobagom Tihožitje Počitek po prvih 10K
  2. 29 všečkov
    Ker smo štirje v klapi je potrebno izdelati prilagoditve vsakemu posebej in pred odhodom so mi postavili par omejitev: 1. stacioniranje na enem mestu, pa potem ogledi 2. vsaj ženski del noče potovati cele dneve in šibati od ogleda do ogleda, kak dan pavze bi jima kar koristil, mogoče celo plažkanje, pa sončkanje (no tle smo se krepko ušteli, nestanovitno vreme ni dvignilo temperatur čez 20C) 3. zatorej je bil enostaven plan. 5 dni smo meli na razpolago, en dan sever, drug dan na jug, 2x v sredino otoka pa bo kar bo in dan poležavanja. Tako naj bi zgledalo na gugl maps: v resnici smo pa takle obluzili: Torej zmenjeno. Mare mi da naslov enega nudl kampa v Corsicana village, s teto sva se hitro dogovorila (čas predsezone in kamp uradno zaprt), ključi in geslo za kapijo so nas resnično čakali v kuverti in tako smo najeli apartma za 4 osebe. Dan 1. Transfer Ajdovščina-Livorno-Corsicana Village cca 600km Dan prej uletita Kmet in njegovaitak da je padel dunja večer, zjutraj pa okoli 7 ure štart po dolgočasni italijanski avtocesti do Livorna. Booooring, totalni dolgčas, da roke zaspijo. Ampak smo odvalili, šta se mora, nije težko. V Livornu se nam pridruži še Nearrain in njegova, po čistem slučaju smo se dogovorili par dni prej in nato skupaj obdelovali Corse. Kot sem napisal, dolgčas na AC, pa tut dolgčas na trajektu, čeravno vozi samo 4 ure, si ne morem predstavljati tistih, ki trpijo na njem 2 dni recimo, ko gredo v Maroco. Končno se začne ladja premikat in pogled na Livorno. Smajliji on d faces, dokazujejo veselje nad potovanjem. Vsak preganja dolgčas po svoje, jaz plešem balet (ena gospa mi prec stisne 10€) Kmet špila obalno stražo (rešuje Pamelo) ostali del Bejbwača pa uživa v brezdelju. Tako nekak prežwečimo tiste 4 ure ko parkiramo v Bastii. Pozno popoldan uletimo v Corsicano. Sam kamp nič posebnega, ampak mir, prostor in motorji zaščiteni. Takoj ko sparkiramo, pride konkurenca pokazat svojo lepoto in se šopiri okrog mojega mopeda. Zaenkrat sem tiho, ampak če bo srau, bo kmal v loncu mu potiho zažugam. Pa ni bilo panike, razn občasno pohotnih klicev, se ni zgodilo nič, zato mu je ostalo vse perje Kot vedno, moški skrbimo za tovorjenje, prekladanje, mazanje verige, moja pa prec naokoli za iskanjem drugačne, svojstvene, karakterne Korzike, brez cest in motorjev. Kljub temu, da smo bili nastanjeni na najbolj dolgočasnem, ter poseljenem delu otoka, ji je uspelo par lepih fotkic: se nadaljuje...
  3. 28 všečkov
    18., 19., 20. dan Po 14-ih dneh potepanja so dnevi na ladji in do doma samo še lanski sneg. Na srečo je vreme lepo in toplo in ob pivu na krmi meljemo zgodovino zadnjih dni. Če bi me za 3 dni zaprli v kabino, bi se mi zmešalo. Spet sidramo v Barceloni in celo dopoldne čakamo kdo ve koga. Končno se po dveh nočeh in pol ter dveh dnevih prikaže svetilnik v Genovi. Izkrcanje je hitro in tekoče in nismo edini, ki kar bežimo od te dolgočasne ladje. Še eno tankanje na italijanski avtocesti in šest ur ožemanja gasa. The Tour de Marroco is finished. Pri Pavletu doma nastavijo foto opremo in pečen kostanj in v nizkem štartu čakajo na tuarega. Ostali sicer nismo bili deležni visokega državniškega sprejema, ampak sladko je bilo pa vseeno. Vsem, ki se je tole zdelo dolgočasno in ste ob tem trpeli, se globoko opravičujem v upanju, da ste pravočasno kliknili na miško. In ker ne bi bilo lepo, da se kitim s tujim perjem, je prav, da napišem še to, da je avtor večine teh fotk dežurni fotograf Pavle (Nemo), nekaj pa sva prispevala tudi midva z Jožetom (Roksy). Hej, vi trije: Še enkrat hvala za prekrasne dneve v Maroku! https://www.youtube.com/watch?v=2AWsMTFuoto&list=PLaSTD-pyMRbGVfWTrWJHM3NU94eaRd8O6&index=14
  4. 27 všečkov
    dan3 dame volijo, v iskanju plaž proti jugu za Bonifacio, naprej pa bomo videli Dan bo kar lep pravi ilmeteo in še 15 drugih aplikacij, tako da ni bila prav posebno težka odločitev kam. Ne bom poimensko našteval vseh, bile so lepe, ena lepša od druge samo dve omenim: Rondinara in VIP beach no in potem smo se pasli.... ure minevajo, mi pa še kr po plažah, ko se končno nekdo spomni, da je čas, da se počasi premaknemo. Izrijemo se iz mivke, jaz pa že fixam in pizdim spet bo treba prat Gremo proti Bonifaciu, pa nekoliko prej zavijemo na slavne "vedute" razgledi so majka. Vodni prš in veter, nevihta v daljavi...če bi meli vsaj dober aparat, tako pa smo s cegli slikali....mislim, da smo vsaj 100 fotk tule naklepali nekaj časa še mencamo, da se nevihta umakne in smer Propriano, pravzaprav Ajaccio. Seveda, ko človek omeni Ajaccio, se vsakdo spomni nesreče JATovega aviona in umrlih Slovencev. Večina misli, da se da kaj videti v samem mestu in težko je dopovedat, da Ajaccio ni nič posebnega in da so razbitine pravzaprav v gorah. Sama pot Propriano-Ajaccio ni niti slikovita, niti preveč zanimiva. Takole nas Kmet čaka..zihr je že lačen okrepčilo, nič kaj fensišmensi pade kar ob cesti... Kot sem omenil, pot dokaj nezanimiva, zaprti ovinki, nobenih razgledov, rovte in spet ovinki. Nekje vmes Nearrain pobegne (garmin pokazal krajšo pot) mi2 s Kmetom pa slediva tablam za Ajaccio. Telefonsko dogovarjanje sproži nekoliko slabe volje in dogovor da se dobimo kar v mestu, brez veze da se iščemo. Za kazen, ker nama je pobegnil se ustaviva še v avtopralnici, kjer opereva mopede. Sicer bi ga itak, mivka je svinja, vsa se je nalimala na verigo. dobimo se v centru, ura je že pozno popoldan, pade kavica in plan, kje najhitreje nazaj. Najprej pa nekaj luštnih slikic mesta Nah, na avion smo pozabili. Ura je pozna, uberemo najkrajšo najhitrejšo pot nazaj. Ajaccio-Corte-Aleria. Po poti pade mrak, v začetku mamo dober ritem, a počasi nas zdeluje utrujenost in naveličanost in bolj kot se cesta dviguje manj vidim. Za nameček pade še megla Nimam izbire, ustavim, zamenjam čelado z mojo bejbo, ker ima prozoren vizir. Nearrain vozi pred mano z vsemi 4 vklopljenimi smerniki, fak vidim pol qurtza pred sabo, bolj kot ne ciljam cesto. Kawa, da nis mogla mal boljši luči narest, pizidim sam pri sebi. A na vrhu je spet vse poplačano. Spust v dolino je že v trdi temi. Nič kaj fajn. Vendar cesta je dovolj široka in hitra, da rutinirano več al manj spimo na mopedih. In potem se zgodi, v nekem kraju mislim da Rottani, tik pred Alerio, ko vedno pazimo na utripajoče znake 50, da le ti pritegnejo pozornost sploh v trdi temi, se Kmetu zažene srednjevelik blesav pes pod kolo, al pa je šel čez cesto, še sedaj ne vemo. Kmet se mu izmakne za vsega 10cm, in jaz...ajebemumast, ga skoraj povozim. V zadnji sekundi zlomim moped in odmaknem. Kar prpo mi je naredilo. In jebemti utripajoč znak katerega sem gledal. Pozno okoli 9-10 ure uletimo. Direktno čez tole: da si privoščimo tole: in potem smo samo še umrli. Se nadaljuje....
  5. 27 všečkov
    skalar36

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Ja nč, evo obljube: Zjutri pokličem Kmeta2 če gre zraven, pa pravi, da ravno piše knjigo 1001 izgovor, da ni treba it zraven, ko si na vrsti, da častiš. Jz ga sumim, da, ali se ne upa skozi Postojno, al ima pa strupeno kačo v tošlnu, da ga ne upa odpret, da ga slučajno ne pič. Ja, sm šou pa sam.
  6. 26 všečkov
    sej pišem, no. Evo, nekaj tehničnih nasvetov v stilu, no mani no hani. Karte za trajekt niso poceni, sploh če maš za plačat 2 osebe in motor. Zato smo naštudiral par variant in jih uspešno realizirali med 4 urno plovbo. Cvenka je padlo ravno toliko, da smo pokrili 50% vrednosti prevoza. Ampak dnar je dnar, in če se špara se špara povsod. Torej prvi plan je bil nakup otroške karte. Ponavadi je za decu do 12 godina gratis v spremstvu staršev. Zato sem nekaj časa igral očeta samohranilca, mularijo pa zagnal v igralnico. Nekaj časa je šlo vse po planu, dokler se mi tale dva jazbeca nista spravla na motorje, pol je bilo pa vsega konec. Pritekli so Carabinierji, že na daleč so mahali z rokami in vpili Alt, Polizzia...in kaj sm hotu, plaču sm kazn za prehitro in objestno vožnjo za oba. Itak starši nosmo odgovornost Pol sm si zmislu nov plan, Kmeta sm poslal špilat klavir, valda bo kaj cvenka padlo. Pa ni šlo in ni šlo, dokler mu nismo dali sončnih očal in je začel igrat komade Stevija Wonderja. Tako, da po prejšnji 100% izgubi smo sedaj prišli na nulo. Ampak Kmet on se uživi v vlogo in nadaljuje. Kmal so mu začel nosit euriče, sam da neha Tok, eto, pa smo pršparali. Le dobra volja in ene 3 ure igranja na klavir je potrebno se nadaljuje....
  7. 26 všečkov
    Edina živa bitja daleč naokoli. Pred dnevi je voda prečkala cesto. Nekaj šodra so pospravili, ostalo zvozili. Do naslednjega dežja bo moralo biti dobro. V naslednjih nekaj km je bila cesta najbolj uničena. Ponekod globoko blato, ponekod pa je bilo nekaj ceste samo še na sredini, ob straneh pa jo je odnesel hudournik. Temu francozu je šlo kar malo na jok. Kako je prišel ven iz te doline, si težko predstavljam. Kjer je bilo vsaj malo suho, se je dalo lepo peljat, sicer pa je bila poštena drsalnica iz rdečega, mastnega blata. V najnižjem delu doline je bila cesta še vedno pod vodo. Po nanošenem kamenju je morala biti pred dnevi tukaj huda ura. Pri treh moških in eni ženski: koga poslati v izvidnico - peš čez vodo ??? Po cca 5 km se spet zapeljemo po slabem asfaltu. Teh ovinkov, hribov in dolin ni hotelo bit konec. Na 160-ih km smo prevozili eno vas in srečali 3 domorodke z osli. Potovalna hitrost je bila obupna in nekje v hribih, bogu izza nogu, nas je ujela tema. Po takšnih cestah je cela jeba vozit podnevi, ponoči pa je še za odtenek bolj pestro. V Demnate smo pripeljali v trdi temi. Edini hotel, ki smo ga uspeli najti, je bil živ obup in še brez garaže. Lastnik se je sicer trudil na vse pretege, da bi nas zadržal, a smo se raje odločili, da potegnemo še 60 km do Ouzoud. Kraj naj bi bil zaradi znanih slapov turistično bolj razvit in ponudba prenočišč temu primerna. Ob 11-ih zvečer parkiramo pred hotelom de France, pomalem že naveličani nočne vožnje in prilično utrujeni. Zadovoljni s sobami in ceno (12 eur z zajtrkom) se razkomotimo na vrtu pred hotelom, kjer poseda še nekaj turistov in veselo nabijajo po internetu. Iz naše rezerve potegnemo zdravilo proti utrujenosti in kmalu se nam pridruži šef hotela. Pravi, da pozna našo slivovico in da mu je hudo všeč. Slivovice ravno nimamo, zato mu nalijemo naš šnopček, v zameno pa nam ponudi kakšen dim iz svoje smotke, ki jo vsake toliko potegne. Jožeta matra zob in odkloni, Pavle kategorično zavrne, meni pa zadeva diši in zakaj pa ne. Po treh dimih in 15-ih minutah sem bil totalna koma – živo truplo. Noč je bila dolga in sladka.
  8. 25 všečkov
    THE ROAD/cesta z veliko začetnico. Verjamem, da meni pa tudi ostalim dvem to nekaj pomeni in kot prvo nisem mogel verjeti: ni šodra, ni peska, cesta je čista ko solza. kot drugo: faking asfalt je nor, grob ima da papca gume, samo bmk prime pa ko satan, ali je rdeče ali je zelene barve, kot kaže uporabijo avtohotni kremen (kaj bi pa drugega) in moped leti, ter lima kot tretje, narava in pokrajina omogočata pravilno izpeljane zavoje, porasta je relativno malo, vidnost odlična, ovinki zarisani s šestilom in ko ujemeš ritem, pa čeprav v dvoje, samo gas na polno pred ovinkom ali ena dol ali pa tut ne, padec v ovinek, dotik zadnje zavore, pa spet ročica na ON. Tok dobro leti, da mi je moja ob priliki rekla: pa saj je kot bi plesala valček. dan 2 Aleria-Atlani, nazaj v Alerijo, Casamozza-l'lle Russe-Bastia pa mal prot severu pa nazaj. Za drugi dan smo vedeli, da bo najbolj kisel, le obala kjer smo nastanjeni naj bi bila suha in kr vetrovna. Zato pade odločitev moški del posebej, punce pa naj majo svoj "fraj dan" Odrinemo proti severu in kmalu zavijemo levo v hribe. Po nekih 30km nas že zaliva. Nč, dejmo dežjake gor. S Kmetom se opremiva, ko Nearrein ugotovi, da je pozabil spodnji del. Nč, nima smisla, gremo nazaj v kamp. Tačas majo dekleta svojo zabavo. Kavice, plaža, umetnikovanje (mal sem jim zavidal) pa še čaranje v kuhinji (tega jim nisem zavidal) Tak da, pustmo bejbe, poberemo dežkota in gas nazaj. V hribih kjer smo bili predhodno že zliva ko satan, zato potegnemo še naprej pa v Casamozzi levo za L'lle russe. Ustavimo pri ruševinah nekega mostu, pred nami zliva, pa mal počakamo in fotkamo. Kar dobro nam gre izogibanje dežju, sicer je asfalt moker a mi suhi. Prečimo Korziko kar hitro. dokler ne pride čas kosila...zamezimo nešto kar v portu je blo dobro k svina, no lah je celo bila, le teh je eno malo morje na otoku. In potem je prišel čas, da ulovimo odpravo 1, ki se danes krca na trajekt za domov. Če se ne motim, preko San florenta prečimo do Bastie, tam še mal bluzimo okoli, dokler nam Sneci ne pošlje GPS koordinat. Uletimo v "šoping centar", kjer opazimo znane motorje in prec onečastimo enega, najtabeltabulšga, seveda Snidenje je tako prisrčno pocukrano, da sem se kar obrnil stran ko sem slikal čvek, vtisi izmenjave informacij, ura leti, fantje se morajo ukrcat, mi pa domov. Gremo skupaj v garažo, kjer jim predstavimo prave mašine. Klapa navali kot nora, zato raj ne komentiram teh fotk, mi je pa čisto jasno zakaj Duče šlajsa po tleh Potem je bilo potrebno še pokazati kaj mašine zmorejo in se peteliniti do kraja Ni bilo dolgo, ko so varnostniki začel nekam sumljivo gledati, zato smo jo raje skliznili stran Pod večer pa tule ujagamo fantastičen restorančič na plaži, ki je postal kar vsakodnevni https://www.google.si/maps/place/Chez+Rose+Marie/@42.2379427,9.5524943,3a,75y,90t/data=!3m8!1e2!3m6!1s-KM0QpSf4--k%2FV0xVkOSpaeI%2FAAAAAAAAAGU%2FRhZg2HY6mv8UQsBAB-UrauCa1YPObj_6wCJkC!2e4!3e12!6s%2F%2Flh4.googleusercontent.com%2F-KM0QpSf4--k%2FV0xVkOSpaeI%2FAAAAAAAAAGU%2FRhZg2HY6mv8UQsBAB-UrauCa1YPObj_6wCJkC%2Fs203-k-no%2F!7i4032!8i3024!4m5!3m4!1s0x0:0xae1fa59432459081!8m2!3d42.2379427!4d9.5524943!6m1!1e1?hl=sl grrrrr, kar sline se mi cedijo.... se nadaljuje.....
  9. 25 všečkov
    Schultz

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Včeraj pa sva s Sulico malo prečekirala Istro. Najprej eno kofe na Vikiju in potem dalje. Ko sva odhajala je glih Frenk 67 parkiru, če se ne motim. Po Vikiju pa na Buzet in potem malo križem kražem preko Pazina do Labina, kjer so nastali tejle utrinki. Učka je še malo zasnežena. V Labinu pa en skok do kampa svete Marine. Potem pa sva se vrnila nazaj v Labin in nadaljevala proti Opatiji. Na tistem šik ovinku, kjer je Hotel z ošterijo sva se ustavla na kosilu. In potem s polnimi želodci proti domu. Prevozili čudovitih 288 km.
  10. 24 všečkov
    pade pavza, takoj naredimo pozdrav Sneciju Njegova ekipa se tudi potika po Korziki, zato se mogoče še kje srečamo. Nadaljujemo po ozkih cestah in turobnem vremenu proti jugu, lovimo sonce... opazujemo prevoz domačih živali Pademo v Propriano in potem naprej za Bonifacio...vmes pa ludnica od ceste in šlajsanje Dučeta Popoldan se nagiba h koncu...zato kratek ogled Bonifacija, tako al tako se bomo še vrnili, punce majo veto na en dan relacij, in takrat so plaže + Bonifacio v detajle ko prispemo v kamp je že trda tema. Se nadaljuje....
  11. 23 všečkov
    Barve/colours Marsikje sem že bluzil a Korzika je nekaj posebnega. Barve so izrazitejše, gore so bolj rdeče, teksture so drugačne, niso podobne niti Alpam, niti Dolomitom, niti Jugi, so svojstvene, bolj zdrobljene, drugačnih oblik. Pogled se kar ne more ustavit, pravzaprav je kamen potrebno prijeti, občutit pod prsti. Dan 4, danes jaz kombiniram ruto. Plan je samo eden z dvemi pointi: 1. piknik na Monte Cinto (najvišja gora na korziki) 2. ogled dvojnega mostu v kraju Albertazze spet preigravamo iste ceste, sicer me ne moti, dovolj so hitre in lepe, da vedno kaj novega najdem, nakar zavijemo v prvo izmed dolin. Skozi ozke kanjone se dvigujemo, občudujemo naravo in avtohtone domače živali, ki se nas nič ne bojijo. Živijo v miru svoj lajf in uživajo. Ker me domači ljubljenčki zanimajo, takoj ugotovim, da so na naslednji sliki trije bikci, in sicer dva korziška, pa en avtohtone kočevske pasme. Predvidevam, da ga majo predvsem za razplod Ker se nam ne mudi, piknik je lahko kadarkoli, zapravljamo čas na skoraj vsakem ovinku. Na kratko: uživamo. ni mraz, ni vroče, je qul Vrh je kao neko smučišče, tam pa tam je kak bager, delavcev in urejevalcev pa bolj malo. Mi pa edini turisti. Najdemo odličen "spot" za piknik, ter hitimo prazniti kufre. Sicer bi lahko imeli gril, duče je bil spet pošlajsan po centralcu in dovolj vroč za kako hrenovko na hitro opečt, a punce niso bile preveč zagrete za novotarije, zato bi se reklo: no go!! Nazaj v dolino jo vsak po svoje mahne, ustavljamo se kjerkol nam paše. Naj poudarim, na Monte cinto gre ena cesta in dol ena cesta, a z Nearreinom spet čakava Kmeta. Nakar me kliče izgubljena duša in pravi: "Stari, js sm se zgubu!!!" Ni mi jasno kako, trdim, da je to nemogoče, cesta gre gor in cesta gre dol, ne morš falit! A Kmet pravi: "lej, sm 100%, tle so neki kaktusi" Počasi ugotovimo, da je našel še eno cestico, do nekega nasada. Zato ga obrnem in usmerim, hkrati mu pa s skupnimi močmi narišemo zemljevid, da ne bo spet zgrešil (tokrat zadane in parkira na označeno mesto) Sledi nova dolina in dvig proti Calcucci, še bolj ozko še bolj dramatično, sploh v trenutku, ko me kmalu prehitri in ovinkesekajoči domačin sname z motorja...spet je šlo na mm, da nisem zlomil in odrinil mopeda, bi me oplazil. To je bila pa tudi edina "situacija" poleg pasje že opisane. Na hitro obvozimo "Lac de Calcuccia" še kak km naprej pa: uf, ma "che bello, che bello" bi rekli Taljani, za Francoze in Korzičane pa ne bi vedel To je to, kar se obveznega dela današnjega plana tiče. Sedimo na kavi in kombiniramo, ura je zgodaj in ni zgodaj, okrog 17 je. Jaz bi šel nazaj, pa danes dal kaj na zob, Nearrein bi šel naprej za Osani-Galeria-Calvi. Kmet bi šel pa z obemi Po polurnem preračunavanju vseeno ugotovimo, da se ne bo izšlo, cesta je zaprta in zavita, definitivno bo nočna vožnja in punce se seveda uprejo. Torej v kamp in po alkohol. Potem je šlo pa sam z dobrega na še bolj odbito. Natrobli smo se ko marjetice, še pav ni več tulil, ker smo ga pregnali in za čas večerje je bilo tekomvanje, kdo prej priteče do našeg "omiljenog restorana" na plaži. Zmagu je Kmet, sploh ni čutil, da ma poškodovano koleno. Je pa zato naslednji dan 2x bolj čutil Kakorkol, lastnik nam je za domov, ko so nas že ven iz restorana metali rekel: Aj rajd ju vit maj baggi on d bič!!! In res nas je, še sedaj se čudim, da nismo koga izgubili, zakaj tišu je, da smo bili več v zraku kot na mivki. se nadaljuje.....
  12. 23 všečkov
    ta je se od nedelje pol sm mislu jt se do socerba, sam je ratalu mal ksnu in sm vedu da se bo ohladilu, pol raj nism sm pa zato sou dns! u metropoli je blo prijetnih 15°c, sm mislu da ne rabim druzga kot kratke in dolge majce...:D do socerba me je ze zacelo mal hladit, ma ni blo hudga pol na vrhu se mal martincku da se segrejem je blo idealno pol sm tm u daljavi vidu se en grad ura se ni bila prekasna, pejmo pogledat (grad v daljavi) in sm sou se do sesedovga grada nas je lepsi, do tega niti ne mors prit tko enostavno k je use okol privat, zapornice, table, svega in svasta ena potka tm blizu je tolk da ga loshk usaj od delc vidis sam grad pa je bil zaprt (prasu enga lokalnega tam) in se pogled na drugo stran za nazaj je pa se kar shladilo, sonce je uslo za hrib, ma tud k sm prsu iz doline in se zadnjic vidu sonce ni dost pomagalo tm do 5°c se je spustilo ni se glih tapravu za se prevec po tmi trajbat
  13. 22 všečkov
    vozila nism slikou kr je "samo skuter" Strada Costiera Sesljan - Barkovlje
  14. 21 všečkov
    Že v štartu me je presenetilo par dejstev, namreč kako vozijo. Skozi naselja so praviloma omejitve 50, tam pa tam celo 70 in vsi vozijo tako. Zakaj? Zaradi kupa radarjev. A zunaj naselij?....no tam je pa zelo prosto. Tudi 130km/h šibajo avti. Nobene panike nobene paranoje. Ampak to mi je nekak normalno, bolj me je zmedlo to, da ko prideš za avto, se ta umakne desno, celo na bankino. In vsi pričakujejo od tebe, da greš mimo. Da je to nepisano pravilo sem si potrdil, ko smo prišli za policaje, tip se gladko odmakne desno, roko skoz okno v stilu hajd mimo, kaj čakaš. Ampak, ampak "polna črta" si mislim, čez nekaj časa, pa vseeno grem mimo. Sori Borutt sam to je čista resnica. Očitno jih je gneča v mestih naučila, da se promet odvija hitreje, če motoristi gredo mimo po sredini. Pri nas? Ja pri nas te označijo za kriminalca, objestneža, pa še kdo bi te z avtom najraje zbil Drugo dejstvo: no WIFI. Folk dejansko uživa, totalni hedonisti. Sedijo ob "petit" mizicah, srkajo kavo, dejansko klepetajo in nihče ne updejta statusov Tretje dejstvo: normalno, če so uživači, je hrana božanska in res je tako. Tudi mali lokalček ima izvrstno hrano, veliko pozornosti dajo na izgled, začinjenost, drobnarije. Pa pozabite, da boste komolce naslonili na mizo, vse je tako preprosto malo, skoraj dekadentno. in četrto dejstvo, na Korziki se nimajo niti za Francoze niti Italijane, tam so Korzičani. Čeprav govorijo podobno kot v seriji ALO ALO Jutro 2 dan: Aleria-Zonza-Sartene-Bonifaccio No plan is a good plan, je moto, zato natančnih rut ni bilo, bile so samo smeri in nujne točke, ki smo jih prerazporejali glede na vreme. Le to je bilo skoraj atlantsko zmešano, kar pomeni, da je ne enem hribu scalo, na drugem pa sonce sijalo. Torej jug Bonifaccio, sever Cap Corse, na Monte cinto, pa še do kraja Albertacce pogledat dvojni most. Medtem, ko je Nearrain programiral ruto za prvi dan, je Kmet že vlačil Ducatijeva jajca po okolici in slikal. itak, da se je spet izgubil, zato je takoj napisal SMS/MMS in poslal smo reševalce. Sicer ni bil daleč, le na drugi strani kampa Končno odrinemo, ura že 11, pa smo nekaj mencali. Najprej smo lovili Kmeta, potem čakali, da odnese oblake stran z rute in ura je bila cajt. Kmalu je bil odcep za Zonzo in zavijemo v prvo od lepih dolinic. Sicer je oblačno, a cesta suha in testosteron začne nabijat, ovinki se polagajo en za drugim, sopotnice tolčejo po čeladi, Kmetov duče šlajsa povsod. Fak, saj bo še požar zanetil si mislim. Ustavimo, programiramo, testiramo, spet programiramo, mah s kladivom bi lahko tolkel po njem. Al je Kmet pretežek al pa moped en jajc s premehkim vzmetenjem, eno bo zihr. Žal se bo potrebno sprijazniti z usodo, gremo raje slikat. Vmes proti vrhu nas oplazi dežek, a nobenemu se ne da vlačit dežjaka, raje slikamo, sam da ne bomo kaj zamudili. poleg prascev so baje nevarni tudi leteči srnjaki, ampak majkemi, niti enga nismo videli. kot vedno zapravimo full časa z umetniškimi fotografijami Tako se privlečemo do Zonze....se nadaljuje........
  15. 21 všečkov
    Do Črnega Kala, in nazaj čez Pivko. Ene par slik iz akcije: lp
  16. 21 všečkov
    Frenk 67

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Na ridah obicajna februarska guzva Na OMV-ju enako Pri Vikiju dva Primorska HDjevca, kasneje se je pojavil se Dami34 V Piranu pa guzva za pop.... Ampak kicasto vreme
  17. 21 všečkov
    Popoldan v Khenifri krožimo po centru gor in dol in ocenjujemo, kam se damo za čez noč. Kljub temu, da je za nami samo 250 km, se nam ne da več in pika. Ravno ko hočem prešpricat krožišče, se pripeljejo policaji v džipu in ustavijo ob meni. V glavi mi že rojijo izgovori in laži, ki mu jih bom izpovedal, on pa mi ponudi pomoč, če jo rabimo. Seveda. Hotel, in ne ravno na ta glavni cesti. Follow me in čez tri minute smo pred solidnim hotelčkom, kjer smo super dobrodošli. Tako kot včeraj, je tudi ta hotel de France, le da je nivo nekaj višji. Da bo noč mirna in da ne bo treba pešačit, spravimo motorje na varno, tik ob mize, predvsem pa za varno zaklenjena vrata. Ker smo se že naveličali njihove jutranje kulinarike, ki se ponavlja iz dneva v dan, smo tukaj vzeli samo spanje (11 eur), za večerjo pa seveda, kot se spodobi.
  18. 20 všečkov
    Odprl 2017. Končno. Nekaj čez 230 frišnih kilomtetrov. LJ - Postojna - Ankaran - Milje - Trst - Sežana - Postojna - Ljubljana Safe & Sound.
  19. 20 všečkov
    Za tiste, ki se odpravljate na tiste konce in vam manjka še kakšna uporabna informacija, se lahko gremo " vem jaz - zvedel boš tudi ti". Vse potrebno okrog trajektnih kart in tudi nakup lahko uredite na strani www.gnv.it , ki vozi iz Genove, ali pri drugem prevozniku Grimaldi, ki parkira v Savoni. Lansko leto smo mesec dni pred odhodom dali za karte 340 eur /glavo za notranjo kabino + motor, pri čemer je postavka za motor toliko kot za osebo. Dva na enem motorju plačata precej manj. Letos je bila sredi januarja, (za termin 15.4. in 3.5. nazaj), cena za 2 os. v zunanji kabini + motor = 580 eur. Čez 14 dni je bila že 690 eur, po mojih izkušnjah bo marca okrog 800 eur. Očitno je ta termin precej zanimiv in temu primerno povpraševanje po trajektu dviga ceno. Za nazaj so zunanje kabine že prodane. Ker se nekateri ne morete odločiti glede gum, bi bilo najprej dobro, da se odločite kaj in kje boste vozili. Na naši poti nismo planirali ruženja po mivki in vožnjo po pistah v smeri Pariz - Dakar. Na motorje smo nataknili TKC 70 (moje so imele za seboj že 6.000 km) in smo z njimi brez vseh problemov prevozili 3.800 km po Maroku + transfer do Genove in nazaj. Vozili smo cca 70 km (skoraj nič)makedama preko Tizi n' Ouano, nekaj malega po Merzougi in nekaj km blata na poti do Demnate. Včasih smo nabasali na kakšen odsek slabega asfalta, v principu pa so bile ceste boljše, kot v SLO. Bencinskih črpalk je dovolj. Skoraj vsaka vas ima svojo "tank štelo". Sem pa tja pa kakšna nima!!! Zato je zdravo točiti, predno prešaltate na hlape. Na nekaterih ne sprejmejo plastike ali pa jim ne dela pos terminal, zato je dobro imeti nekaj gotovine. Tudi bankomatov je veliko. Bencin je po celem Maroku 1 eur +- nekaj centov. V času našega potovanja nismo imeli nobenih problemov z iskanjem spanja. Predvidevam, da bo aprila drugačna slika. Že samo iz male Slovenije se nas, kot kaže, odpravlja za eno majhno četo. Lani smo imeli rezervirano spanje za prvo noč, da nam ni bilo treba ponoči iskati in raziskovati ter še za drugo in tretjo noč v Fesu, ker smo vedeli, da pridemo tja ponoči. Nekako tako bo tudi letos. Vsa ostala spanja smo urejali sproti, bodisi face to face, ali pa čez booking. Ponudbe je dovolj, tako da je odveč strah, da bo kdo ostal na cesti. Lahko pa , da bo malo dražje. Cena naših bivanj se je gibala od 10 - 15 eur z zajtrkom, razen hotel Ibis, kjer se cena giblje tam nekje med 30 in 35 eur. Pa še to se da zmanjšati tik pred vhodom v hotel, ko se konektaš na wi fi in čez booking narediš rezervacijo. Jahanje kamel in spanje pod šotori v puščavi nam je ponudil naš gazda v hotelu v Fesu. Predvidevam, da ima vsak lastnik hotela oz. kasbaha v Merzougi svojega "agenta" v večjih mestih po Maroku, ki jim rihta goste za tour de mivka. Glede na velikost grupe pa je potem tudi ceno lažje zbijat oz. se pogajat. In če je grupa večja, je lahko tudi žur bolj konkreten. (Grupa, pa grupni, pa grupak pa to, ....) Fino bi bilo, da se na trajektu mogoče dogovorimo za enega takega grupaka!!! (zaradi cene, seveda) Čez dan se nismo prav veliko ukvarjali z kulinariko. Zjutraj smo napolnili truge vsak po svojem občutku in načeloma je to držalo do večera. Če že nimaš čisto nič pri roki, se lahko naješ v vsakem selu za male pare (cca 5- 10 eur, tudi manj). Za 10 - 15 eur dobiš pošteno kosilo, je pa priporočljivo, da malo pogledaš, kaj ti bo nametal na krožnik, ker drugače sledi mukotrpno čepenje na WC-ju. Po vseh prenočiščih je bilo wc papirja dovolj !!!!! ( Linex (blažev žegenj), predvsem pa Saldiar in aktivno oglje prekineta samotno bivanje po wc-jih.) Pijačo smo nekajkrat nabavljali v Carefourju, kjer imajo posebne oddelke za alkohol. Cene so kar približno enake: pivo okrog 2-2,5 eur, liter rdečega vina od 4 eur naprej, žgane pijače pa tako kot v SLO ali dražje. Po hotelih in kasbahih pa je pivo cca 5 eur, vino pa okrog 20 eur/l in več. Policaji se ne pustijo fotografirat za (skoraj) noben denar. Tudi orto domorodci ne marajo fotoaparatov. In ko že misliš, da te ni videl, ko si ga slikal, boš potem na fotki videl, da te je gledal direkt v objektiv in te z pogledom skoraj ubil. Če slučajno pride do slabe volje in hudih besed, zna kakšen euro umirit situacijo. Že ob pristanku trajekta domačini ponujajo sim kartice maroškega mobi operaterja. Ne vem, kako je z temi karticami, sam sem si jo raje nabavil v mobi trgovini. Za nekih 10 eur naj bi imel dovolj prenosa in telefoniranja po Maroku. Mobi signal je tudi tam, kjer ga najmanj pričakuješ, razen puščavskega juga, kjer lahko samo preko satelitske telefonije javiš, da si že skoraj mrtev. Ob vrnitvi se pred check in kioskom ponujajo lokalni đeki in precej arogantno ponujajo svojo "storitev". Napol pismeni seveda ne znajo niti formularjev izpolniti tako, kot je treba, potem pa zahtevajo še plačilo. Če se vam ne da izpolnjevat formularja, potem boste z lahkoto odvedli za 2-3 pive na trajektu (15 eur). Jaz jih sigurno ne bom več častil. Najbrž je še kaj, kar vas mogoče zanima pa se ne spomnim. Če komu lahko še kako pomagam, bom to naredil z velikim veseljem, sicer pa se vidimo 15.4. v Genovi, ob 18.uri na Excellent. Lp Mac
  20. 20 všečkov
    Na poti proti Beni Mellal se termometer giblje okrog 35 C, vroče je in med vrsticami si drug drugemu priznavamo, da smo na momente že malo siti enih in istih stvari pa šodra in vsega, kar se dogaja okrog nas. Mogoče je to zaradi nekega notranjega občutka, ker se že vračamo proti domu, ali pa zaradi žeje ! V prvi vasi pod hribi nabašemo na kasbah, ki je že na zunaj kazal, da je nekaj posebnega. Zapeljemo skozi kapijo, notri pa …….. Lastnica naj bi bila gospa iz Salzburga, ki je staro razvalino preuredila v hotel za 6 zvezdic !!! Prehod skozi recepcijo nas je pripeljal na noro urejen vrt z bazenom, v katerem so ravno takrat avstrijski penzionerji zganjali vodeno telovadbo. Tudi naše razpoloženje je natakar v trenutku dvignil na max: točeno pivo (odlično) je v tistih koncih prava redkost. Za tiste, ki se v Maroko odpravljate prvič, mogoče uporabna informacija glede denarja: nekaj gotovine je vedno priporočljivo imeti v žepu. Vseh spanj se na žalost ne da plačati s kartico, ravno tako na vseh bencinskih pumpah ne sprejmejo plastike. In da ne boste kot potujoči bankomat, imate možnost dviga v vsaki vasi. Z približno 200-300 eur (v Dirhamih) gotovine v žepu boste kar nekaj dni preskrbljeni, če le ne boste preveč žejni ali kako drugače razsipni. Način transporta razno raznega tovora pri maročanih nima mej. Prav zanima me, kako prevažajo svojega kralja? Če gre prehitro in za to ne poskrbijo policaji, nastopi Mirjam. V takem trenutku pride še posebej do izraza zadostna Varnostna razdalja ! (sorry Mirjam, malo heca mora biti!)
  21. 19 všečkov
    Vsi govorijo o Korziki. Že 2013 je bil plan, pa ga nisem mogel zrežirati, kajti vedno je kaj padlo vmes. Ne nismo bili doma, le drugi plani so povozili alfa plan. Korzika je mala, Korzika je lepa, Korzika ma vse od morja do hribov. Povsod te fantastične slike, rute, Korzika je blizu. Počasi sem mel poln q...c, ker vsi lazijo po Korziki, samo mi ne, al nas jebejo operacije, vreme, skrbi...vedno je bilo nekaj. In nato smo končno šli. Zato, tule ne bo koristnih informacij, niti ne rut...no par črt in lokacij, bo pa Korziciranje. Corse skozi moje oči, delno pa skozi oči moje žene. In naj kar povem: Korzika je balzam za oči!!! Korzika je predigra za brbončice!!! Korzika je orgazem za desno zapestje!!!!!!! se nadaljuje.....
  22. 19 všečkov
    14.dan Vse kaže, da nam Alah pripravlja še en lep dan. Po "vrnitvi iz devetih nebes" sem spet ves nov in naspidiran. Časa imamo na pretek, zato ob kavi v miru uživamo v toplem jutru na vrtu in počasi delamo plan za danes. Do trajekta imamo še približno 700 km in štiri dni časa, zato se nam nikamor ne mudi. Danes so na vrsti najprej najvišji slapovi v Maroku. Zjutraj si šele dobro ogledam, kako zgledajo ta "nebesa". No ja, tudi boljše je že bilo. Ko sem bil že prepričan, da je vse hudo, s čimer sem se srečal sinoči, mimo, je prišel kelnar z čajem. Klasika – z večje višine naliva, večji đek je. Škoda le, da je vodo za čaj samo pogrel in ne tudi zavrel. Še predno sem se dobro lotil zajtrka, sem že tekel v sobo. "Slapovi" !!! Do odhoda se je akcija še ponovila, garancije za mirno bodočnost pa nobene. Svojo nalogo je malo kasneje z odliko opravil Saldiar. V dopoldanskih urah se je kraj šele dobro prebujal. Že v prejšnjih dneh sem opazil, da ti arabci niso ravno ljubitelji zgodnjih ur, kljub temu, da se zvečer ne dogaja kaj posebnega. Do slapov imamo slab km in jo mahnemo kar peš, po bližnjici. Večina lokalov se šele odpira, očitno se pravi ringa-raja dogaja v popoldanskih urah, ko navalijo organizirane skupine turistov. Ponudba: ni – da ni. Ampak edino opico lahko nahraniš zastonj. Vse ostalo se plača. Na SZ delu Maroka, med Atlasom in Atlantikom, se razprostira ogromna in rodovitna ravan, brez enega hribčka. Vodo iz vrhov Atlasa zajemajo v akumulacijska jezera in po neštetih namakalnih sistemih speljejo kilometre daleč.
  23. 19 všečkov
    Predno potegnemo naprej, Jože nakupi še malo premoga. Njegova dobrota je neizmerna. Cesta proti Ouarzazate je še v stari verziji, na večih mestih pa so že zakoličeni odseki nove ceste. Na hitro še zavijemo v Ait Benhadou, vasico, katero so v mnogih filmih uporabili za kuliso. Spet smo v Ouarzazate, kjer domujejo studiji raznih filmskih hiš, kar opaziš na vsakem koraku. Ker nam prečkanja Atlasa še ni dovolj, se nekaj km iz mesta spet obrnemo proti severu. Po karti sodeč bi morala biti prijetna in razgledna fura, do teme bi morali biti na cilju. Že po nekaj km se pokaže, da cesta po obilnem deževju pred dnevi, še ni porihtana.
  24. 18 všečkov
    Pred check in office-om še enkrat in tokrat zadnjič nasedemo na finto enega od domorodcev. Z odločnim nastopom, ki ga uprizori na parkingu, nam pobere trajektne karte in še celo potne liste mu izročimo. Predno mi kapne na pamet, da smo mu dali najpomembnejše, kar imamo, jo že veselo maha proti pisarni. Dohitim ga med njegovimi frendi, ki na enak način napnejo vsakega, ki te procedure ne pozna. V našem imenu potem kao izpolni formularje za policijo, predvsem napačno in pomankljivo, na kar nas kasneje policaj prijazno opozori za naslednjič. Ko nam vrne potne liste in kupone za trajekt, zahteva plačilo in komaj se ga znebimo za 10 eur. Pred trajektom je že poštena kolona vozil, motoristom je namenjen poseben vozni pas. Parkiramo se med italijane, s katerimi smo potovali skupaj že pred 14-imi dnevi in opazujemo maroške policaje in carinike pri kontroli kamionov. Sicer rutinski pregledi pa vendar brez milosti. Pri vsakem tretjem šleparju pride svež smrček in prevoha kamion po dolgem in počez. Pred rampo še vizuelni pregled prikolice in vlečnega traktorja. Končno smo na vrsti tudi mi. Parkiramo se v kabino, po uri sodeč bomo izpluli z zamudo. Takoj pa preverimo, če je na šanku še vedno tista prijazna teta, ki jo bomo v naslednjih dveh dneh še nekajkrat obiskali. Na zdravje! Konec dober, vse dobro. Vsi živi in zdravi. Tebi, Maroko, pa hvala za vse!
  25. 18 všečkov
    Še zdaj ne vem, zakaj mu pravijo tudi Modro mesto oz. zakaj so po starem delu mesta vse hiše, vključno s satelitskimi krožniki na strehah, pobarvane v modro. Takoj na začetku mesta, od koder je mogoče celo najlepši razgled, smo bookirali spanje v solidnem hotelu (18 eur brez zajtrka) z eno drobno napako: ob 9-ih zvečer je v baru, v kletnih prostorih, organizirana žurka. Ok, bomo šli pa na ples! Še predno se odpravimo v mesto, preverimo prizorišče napovedane žurke. Dva velika, z vrati ločena prostora in v obeh pošteno opremljena šanka. V prvem prostoru so bile mize in stoli razkošno okrancljane in pripravljene kot za ohcet, drugi prostor pa je bolj ličil na kakšno našo domačo gostilno, z mizami in stoli, primernimi za ravs. Ozvočenje pa kot za na štadion. Smola, pa ravno pod najino sobo. Ponudba na šanku je bila res pestra: od A do Ž. Preverjeno! Za 3 eur nas taxi odpelje nekaj kilometrov do centra in ker se v temi ne znajdemo najbolj, zgrešimo modri del mesta. Nekaj krogov po trgu in med štanti z klasično ponudbo nam je zadosti, da se vrnemo nazaj. Gremo na ples. V hotelu se spustimo po stopnicah v bar, da od blizu vidimo in doživimo maroški žur. V prvem prostoru se ob mizi v kotu stiska mlad in lepo oblečen par, nekaj korakov stran pa razbijata in se dereta dva, ki sta kao ansambel in pevec. Vstopimo v sosednji prostor, kjer smo že popoldan spoznali prijaznega natakarja. Skoraj vse mize so zasedene, sami zdravi in krepki mladci. Maroški proletariat. Nekateri mirno sisajo pivo, tu spodaj v kleti jih tudi njihov bog ne vidi. Spijemo še nekaj za lahko noč in gremo v mižule.
  26. 18 všečkov
    13.dan Že pred odhodom v Maroko smo bili soglasni, da se ne bomo preganjali in igrali po peskovnikih in izvajali akrobacije. Tudi iskanje ostankov zadnjih udeležencev Paris - Dakar po rečnih koritih in ravninskih pistah nismo vključili v plan. Pač pa smo si zaželeli vožnje po občasno slabših cestah Visokega Atlasa, kjer se voziš med nešteto hribi in hribčki na višini naše Kredarice in skozi vasi, ki so pozabljene od našega in njihovega boga. Tizi n' Ouano je že za nami, Tizi n' Test smo si pustili za naslednjič, za danes nam ostane Tizi n' Tichka ter ob povratku na sever do Demnate Tizi n' Outfi in nekaj nižjih prelazov. Spet se je izkazalo, da se včasih splača dvignit rit malo prej, ali pa se vsaj na hitro spokat. Naš Soir je imel ob bazenu razkošen prostor, namenjen druženju, pivckanju čaja, poležavanju, skratka uživanju. Svojo skrb in gostoljubnost nam je gazdarica pokazala že ob polnoči, ko nam je postregla vročo zelenjavno juho. Mogoče je bilo to mišljeno kot 'bosanska kafa' – ajde posle toga na spavanje – ampak juhca je sedla 200/uro. Tudi zajtrk nam je postregla z vso pozornostjo. Nobena primerjava z Ibisom ne pride v poštev. Ker se mi je pomalem že svetlikalo, da se bom (in upam, da res) v Marakešu še pojavil, sem koordinate tega Soira shranil v Garmina. Sergej – sem gremo !!! Tudi na izhodu iz mesta se vidi, da z kupi smeti ne morejo računati na turiste, ki so jim glavni vir dohodka. Urejeno in čisto ko 'suza' ….. do table »konec Marakeša«. Naprej je pa spet Maroko. Za tega nisem najbolj siguren ali naklada prvič, ali ponovno. Sem pa siguren, da so ga naložili do neba. Zadnjih 25 km, ko se začne vzpenjati cesta na prelaz Tichka, nas pričaka takšna tripasovnica, da bi si jo pri nas marsikje lahko samo želeli. Glede na to, da je to glavna prometna žila proti jugu, bo nekaj podobnega v zelo bližnji prihodnosti tudi na južno stran proti Ouarzazate. Še predno zlezemo z motorjev, nas na prelazu napadejo domorodci, ki ponujajo to in ono, predvsem pa kič. Pavle v trenutku zgine, kot da ga uzela magla, tudi Jožetovo dobroto so hitro zavohali. Kar naenkrat sva z Mirjam sama pri motorjih. Letajo tudi okoli naju, ampak nekdo pač mora biti pri opremi. Čez nekaj minut se prvi vrne Pavle z nasmehom, da je nekaj moral kupit, ker je tip kao v neki žlahti z nekom iz naših koncev in da to se pa spodobi. Jožetu so spet uvalili neke kamne. Meni je bolj ličilo na premog, ampak ajde. Tudi naju z Mirjam zvlečejo v svoje brloge, kjer naj bi naju obdelali. Kič na kič, prstani, zapestnice, verižice na sto in en način, …… OK, saj nekaj pa res lahko vzamem za našo, si mislim in vzamem v roke ogrlico iz ne vem kakšnih že kamnov. Ta stvar se mi še najbolj dopade od vsega in možakarju že sijejo nule iz oči. Njegova želja po 50 eur mi je totalno nesprejemljiva. Nekaj časa se dajeva kdo bo koga, potem pa se obrnem in počasi odpravim proti motorju. ……………… Na koncu smo bili eni malo bolj, drugi pa malo manj zadovoljni: 5eur + 5 cigaret. Deal!!!!!
  27. 17 všečkov
    Zgleda , da pravo obdobje nakupov, menjav...še ni prišlo. Da malo "oživim" temo predstavljam novo(drugo) italijankico... Trenutno je še na zimovanju... Sicer pa takole zgleda
  28. 17 všečkov
  29. 17 všečkov
    16.dan Kljub temu, da je vsak dan nekaj novega in da smo cele dneve v gibanju, da zares vsak dan uživamo na polno in veselo cepamo kilometre brez kakršnega koli problema pa vendarle vsak dan bolj sovražimo eno in isto zadevo: selitev torb in drobnjarije z motorja v sobe, zjutraj pa nazaj. Saj s časom postane tudi to rutina, ampak vsak dan bolj mučna. Na naši poti nam je ostal še en "must see point" in nekaj malega km. Počasi se že vidimo, kako nas razjeda dolgčas na ladji in kako se nam smeji tista teta izza šanka, ko spet težimo za pivo. Rahla utrujenost in posledično lenoba se poznata tudi v foto arhivu. Ampak danes nas čaka še malo modrine. Za pridne in poštene – pošten zajtrk. Po Meknesu ni treba prevoziti prav veliko kilometrov, da občutiš, da je to eno od štirih kraljevskih mest v Maroku. Na vseh križiščih in krožiščih ter še kje so na veliko postavljali bandere. Kdo ve, mogoče imajo tudi tam dan reformacije ? Nekje na pol poti do Chefchavena zavijemo na bencinsko pumpo. Pa ne po gorivo. Malo se nam že ne da več in poleg bencina ponujajo še nekaj več. Ker je tukaj tudi avtobusna postaja, je gostinska ponudba še malo bolj bogata. S šefom dorečemo katere kose razstavnega eksponata želimo in kako naj bodo pečeni, da se nam ne bi ponovili čevapi iz Foum Zguida. Tik-tak je odrezano in žerjavica razpihana ……. ..… in po dolgem času je Pavle spet zadovoljen, ko namesto tajina veselo obira kosti od ??? Ne glede na izvor teh reberc je treba priznati, da so bile ena boljših zadev za opoldansko tolažbo. Takoj za nami so na žar ponudbo navalili potniki, ki jih je v Marakeš peljala Diana.
  30. 17 všečkov
    Poleg tega pa imamo še vabilo na večerjo od nesojenega gostitelja. Tržnica že spet v stilu »sve i svašta« in »ni da ni«. Podobno kot v Marakešu tudi tukaj nemogoče naredijo takoj, na čudeže je treba malo počakat. Po telefonu kličem našega novega znanca, ampak mi ženski glas maroškega operaterja ves čas odgovarja eno in isto. Tip pa se ne javi. Razmišljam, zakaj bi nas nategnil in mi gre na jetra, ker ne vem, kaj mi govori baba po telefonu. Vsedemo se na razgledno teraso, pri sosednji mizi pa zagledam mlad par, za katerega imam občutek, da govorita angleško. Prosim ju, če bi hotela poslušat odzivnik na mojem telefonu in mi prevesti. Jasno: No money, no funny. Iz svojega telefona pokličeta našega frenda in čez 10 minut smo že pred njegovo oštarijo. Tako kot doma, se tudi tukaj kaže moč denarja. Po fotografijah sodeč, sta prepotovala že dobršen del sveta. Prav slabo jima ne gre. Lepo in bogato nas postrežejo ........ ......... in lepo in bogato tudi plačamo – 17 eur /glavo ! Jebi ga ! Nekje je pač moral dobiti notri tisto, kar nismo pustili pri njemu doma.
  31. 17 všečkov
    15.dan Do trajekta smo imeli še 3 dni in okrog 500 km, katere smo razdelili na tri etape. Torej časa več kot preveč in za danes smo si zaželeli kopanje v bazenu. Kmalu od Khenifre naprej ob cesti opazujemo z oranžno folijo pokrite podolgovate škarpe oz. nekaj podobnega. Po nekaj km ugotovimo, da so pobrali na tone čebule in jo na tak način skladiščijo, predno jo transportirajo naprej. Po ponudbi ob cesti se vidi, da se vozimo po rodovitnih koncih Maroka. Do Meknesa smo imeli slabih 150 km, ura je bila ravno pravšnja, vročina pa tudi. Začnemo iskati nastanitev, kjer se bomo v bazenu namočili in oprali prašino zadnjih 14 dni. Pred semaforjem se ustavim ob domačinu in pohvalim njegovo TDM-ko. Ko ga povprašam za hotel z bazenom, se gremo spet "follow me" in po nekaj minutah smo pred nobel hotelom. Vse lepo in prav, ampak iz bazena ni nobenega razgleda, še sonce ga ne obsije. Gremo dalje. Na bookingu najdemo naslednjo možnost in ker ob ponudbi ni navedenih koordinat, naslova pa garmin ne sprejme, si ga prepišem na list papirja. Od oka ocenimo, kje bi lahko bila lokacija in gas. Kljub temu, da smo zadeli kar pravo smer, smo imeli možnost ugotoviti, da Meknes sploh ni tako majhno mesto. Nekajkrat smo se ustavili in pri domorodcih mahali z listkom, končno se ustavimo pri ogromni hiši v novem naselju izven mesta. Na naše zvonenje ni bilo odziva, zato se zavalimo v travo in po telefonu pokličemo lastnika. Po 15-ih minutah se pripelje komplet familija, z opravičilom, da sploh niso vedeli za našo rezervacijo. Nesporazum je hitro rešen, odprejo nam kapijo in zapeljemo na dvorišče. Hiša je urejena in lepa, vrt okoli nič manj. Naše prvo vprašanje pa je seveda bazen, ki je naveden v ponudbi. Na žalost je tudi tukaj konec sezone in bazen so izpraznili nekaj dni nazaj. Gazda nas povabi v hišo, da bi nas mogoče le uspel zadržati. Hiša kot v filmu, ampak brez bazena. Odpade. V opravičilo zavrti telefon in nam posreduje informacijo, da bomo svoje želje lahko potolažili v hotelu Ibis. Okrog 35 eur na glavo, ampak bazen je poln vode! Pred odhodom nas še povabi na večerjo v njegovo "oštarijo" v centru medine in pove za najbližjo pot do Ibisa. Po 10-ih kilometrih parkiramo pred hotelom in kar pred vhodom preko bookinga "malo znižamo" ceno nočitve: 27 eur na osebo. Spakiramo se v sobe, potem pa juriš v ledeno mrzlo vodo. Mirjam je v skrbeh, ker je Jožetov zob še vedno boleč in otekel, ampak tastar se ne da. Sicer bomo vsi mislili, da ne zna plavat ! Proti večeru se odpravimo v medino. Gužva je nenormalna, vsi rinejo tja, kot da kaj zastonj delijo.
  32. 17 všečkov
    Včerajšnja akcija spravljanja peletov je bila strogo nadzorovana...
  33. 16 všečkov
    zajebu sm k sm prsu dmou sm pogledu kje sm se vozil in sm opazu da to ni bil ta grad k sm ga vidu iz socerba, ampak neka cerkev ql, gremo pogledat dns en giro do Grigano, k sm vidu da majo tud italjani ksn lep grad/dvorec (na tej se tud lohk vidi tist moj nesojen grad :/ ) (vreme je blo nad pricakovanji, v metropoli je vse izgledalo da bo dez) (stroj, "grad" in Trst) (razgled z vrha) ("grad" k sm ga vidu s socerba) (razgled je bil fenomenalen) pol pa direkt dmou, da me ne bo spet zeblo sm zadovoljen da sm grad zajebu! p.s. a gdo ve kako se naredi google photo sphere? sm ze isku in nalozu aplikacijo cardboard, sam dela slike samo v horizontali, gor in dol ne mors gledat ce gdo rabi sm nrdu eno v tej cerkvi...
  34. 16 všečkov
    dAlencc87

    Oglasi iz interneta

    Zgleda da ne bova skup prisla tukaj!!!!Prvic..Ne pljuvam po motorju,kot sem napisal,z njim ni nič narobe (preberi si se enkrat).. Drugic..Z objavo hocem samo opozoriti potencialne kupce na prekupcevalca z motorji..Kaj jaz vem kaj on počne doma z motorji,ki jih ima namen prodati..Motor je šel od mene z 58000 km..In ne,nisem ga klical če jih je zbil,samo ker jih je tolk napisano in ker se mi zdi sumljiva oseba,pač povem tukaj gor..In nič zato če je bil na pisti,in enkrat paden..Zrihtan je bil tip top,njemu sem to povedal (aja a misliš da ti bo on to povedal če ga poklices?!)..O verigi in zobnikih nisva nič debatirala.. mozakar se sploh ne spozna na motorje..Edino kar zna je,da navija gas pri mrzlem motorju,kar je počel ob ogledu pri meni in sem mu to tudi povedal..Videl je poceno plastiko na levi strani,kar je posledica trka z avtodomom,ki je parkiran zraven v garazi..Upam da nisem komu naredil zdaj krivice s tem,ker ne maram dilerjev..S to debato sem zdaj jaz zakljucil,ker iz muhe delava slona..Spotaknil si se ob mene cist neupraviceno..Lep dan se naprej!!
  35. 16 všečkov
    Ni nam lahko
  36. 15 všečkov
    ArcaneWater

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Treba blo mal ven it pogledat malce lokalne turce
  37. 15 všečkov
  38. 15 všečkov
  39. 15 všečkov
    Jaz pa danes po predhodnem obvestilu, da je koža fertig po ovčjo kožo v usnjarno Grčar.Delajo do petih pa sem moral krepko pohitet ,da sem jih še ujel na šihtu,potem še malo v btc center zapravljat, navezat robo na skute in domov.Čez 902 je bilo mrzlo ko ps
  40. 15 všečkov
    Danes sem se fural po neki čudežni deželi Je pa fajn če maš gopro, ker ti ni treba vn telefona vlačit. Pa še nekaj utrinkov. Tisto k hoče zadnje kolo prehitet prvo sem zanalašč naredu. lp
  41. 14 všečkov
    Ha, ha, se vidi , da se moto sezona šele dobro začenja in da imamo še dovolj časa za takšno in drugačno pisanje po forumu. Saj nekaj uporabnega in pametnega se bo pa na koncu mogoče le našlo. Tale potopis mi je vzel kar precej časa in pošteno povedano sem vesel, da ste nekateri za odtenek lažje preživeli minule turobne dneve. Še vedno mi vsake toliko pade na pamet kakšna informacija, ki bo prišla prav začetniku na poti po Maroku. Npr. to, da na pečenega prasca tam dol lahko mirno pozabite (Cartman). Prej boste slišali Avsenikovo Na Golici, kot uživali ob odojku. Sicer pa to sploh ni pomembna informacija. Še vedno imam občutek, da sem ob pisanju veliko razmišljal tudi o tistih, ki se tja odpravljajo prvič in so v takšni koži, kot sem bil sam oz. smo bili vsi trije + Mirjam. Sam sem imel to isto turo izdelano že za prvomajske praznike 2014, ko naj bi jo odpeljal popolnoma sam. Pa iz tega nisem delal nekega bav-bav, kot to želijo prikazati nekateri. In skoraj vse sem potegnil z interneta pa nisem noben heker. Tako kot za pot po jugi, skok v Grčijo in Albanijo pa še kam, da ne naštevam preveč, se je treba pripravit. Bolj ko si pri tem natančen, bolj prideš skozi. Le kaj vse potem potrebujejo tisti, ki se (sami) odpravijo preko bivših sovjetskih republik, zaokrožijo še v Azijske države, obrnejo Mongolijo, ali pa celo skočijo še na kakšen drug kontinent??? Predvsem pa - brez muje se še čevelj ne obuje. Kdor je zase prepričan, da je sanjač oz. cvikator (amateur), potem mu najbrž res ni rešitve. Se pa vedno splača malo potrudit, rezultati so lahko neverjetni. Kakšno pot kdo ubere do npr. Maroka, je bilo tukaj že preveč prežvečeno. Vsak izbere tisto, ki mu najbolj paše. Le zakaj v oštariji ne naročite vsi enakega pira ali soka? Informacijo, ki jo je navedel AK84, sem na tem forumu napisal tudi sam pred nekaj meseci pa so bili nekateri preveč pametni, da to ne pride v poštev, ker se po Evropi prevaža samo še po sistemu zbirnikov. Malo morgen - kdor išče, ta najde. Ne glede na ceno takega transferja, se vsak odloča zase. Ker je naslov tega potopisa očitno res kamen spotike, sem se hudo resno zamislil. Najbrž si do smrti ne bi oprostil, če bi v črni kroniki zasledil, da se je na osnovi tega potopisa nek še ne osiveli motorist namesto na Trojane na krofe ali pa v Piran na girice, zapeljal direkt v Genovo in hop na trajekt za Maroko. Doma pa ga fotr in mama iščeta po garaži. Zato pristanem in sprejmem predlog DAMI-ja in tudi izibajker-ja za spremembo naslova. Mogoče pa do "popolnega uspeha" manjka samo še to. In če mi je dovoljeno, bom predlagal svoje 3 predloge novega naslova, moderator (katerikoli) pa naj izbere: 1. Maroko - Tajin, pesek in kamele 2. Maroko - Namesto na trojanske krofe 3. Maroko - 20 x do Pirana in nazaj Seveda z obveznim pripisom, da kot avtor navajam zgolj vsebino potovanja v potopisni obliki in za morebiten pobeg osivelih in neosivelih motoristov od doma, ne odgovarjam. Moderatorji na delo !!! Dost je, da ne bom preveč zatežil. Če koga še kaj zanima, čimprej z vprašanji na plano, da zapolnimo kvoto 100 vprašanj - 100 odgovorov. Fejst bodite! Mac
  42. 14 všečkov
    Ni3ous

    Grand Enduro Meeting 2017

    Naj tole ne postane tema kjer se bo že 30tič analiziralo kje se lahko vozimo in tako skisamo namen tega srečanja. Iz Ljubljane do obale se da priti po makadamu brez da bi kršili zakon o vožnji v naravnem okolju. Stvar posameznikov je ali se bodo tega zakona držali, ker se bo vsak peljal do obale po lastni presoji in izboru ter na lastno odgovornost.
  43. 14 všečkov
  44. 14 všečkov
    "Organiziran pasji dvoboj"... ...potem pa še malo ljubavi...
  45. 14 všečkov
    Nepopustljiv je in kar žal mi je človeka, ker bom moral biti spet neizprosen. Noža nisem imel v planu in ga niti ne rabim. Ampak glihanje je tam nacionalni šport in iz 50 eur zaključiva pri 20 eur, vendar za 2 noža. S Pavletom imava dodaten balast na motorju in še sedaj iščem kandidata, da mu podarim to dragocenost. V našem hotelu stopim do bara, če je kakšna možnost za kavo ali kaj podobnega. Ni šans. Prostori so v slabšem stanju kot kakšna štala in zgleda, da je bila poštena veselica. Pred pakiranjem si na balkonu privoščimo lasten zajtrk. Kot da se že poslavljamo po tej skupni turi, Pavle privleče na dan še zadnjo steklenico ognjene vode. Pravi, da je bilo super splanirano in odpeljano in tole je za nagrado. Samo en pogoj je še postavil: flašo moram takoj odpreti! Ni problema ! Do Tangerja je dobrih 100 km in do trajekta še dodatnih 50. Ker smo zgodnji, splaniramo zapravljanje še zadnjih dirhamov nekje v medini in nabavo tekoče popotnice. Niti v sanjah si nismo mislili, da bomo v nekem Tangerju nabasali na takšno prometno gužvo, kot smo. Bolj kot medino smo iskali, kje in kako se bomo prebili med vsem tem plehom, vozički, ljudmi, osli, ….. Po dobri dveh urah iskanja, spraševanja, iskanja po google maps in prevoženih 60 km po centru sem ter tja, parkiramo pred veleblagovnico na vhodu v mesto, mimo katere smo se že enkrat peljali. Na žalost je namenjena pravim vernikom in ne nam, zato ostanemo z dolgim ksihtom in 5-imi litri coca cole. Na črpalki zraven marketa še zadnjič natočimo poceni bencin in gas do trajekta.
  46. 14 všečkov
    mac

    Vtisi z dnevnih voženj 2017

    Sorry, mogoče bo mal off topic, ampak ne morem, da ne bi: Točno to nas jebe v tej deželici in nas bo zjebalo do konca. Če bi se vsak malo bolj zase brigal in si ustvarjal misli o sebi in ne o drugih, bi bilo precej, precej lepše. Privoščil bi ti, da se čimprej vsedeš na motor zaradi svojega užitka in ne zaradi sosedov. Mac
  47. 14 všečkov
    dan 4 povratek domov preko jadranke cca 420km A preden nalimam še tistih par slikic, ki so ostale, še ena nočna zgodbica, pravzaprav "situacija" bi se reklo. Sredi noči nas zbudijo podobni zvoki zlo intenzivno nabijanje in cviljenje: Dva Slovenca (pa ne midva s Kmetom) sta nekje snela domačo Pouličarko in nabijala, kot da se jima gre za lajf. Pijani vsi trije, a baba se drla, kot da jo iz kože stavijo. Tok glasno, da smo se vsi zbudili. Skočim k oknu in se zaderem: dej jo, raztž jo....sam še smeh sem slišal in neko floskanje, pol pa mir. Kmet zjutraj vstane stopi na balkon v gatah in se nekaj preteguje, ko mu sosed zraven nas pravi: Sram te bilo!!! Kmet pa čukasto nazaj: Pa nisem bil jest tok, tudi zadnji dan/noč je bila zabava. Počasi spakiramo domov, ker je čas zaokrožimo preko Ripača in Gračca do Paklenice in počasi domov. V Jablancu naredimo še pavzico, pravzaprav še marsike drugje in izlet zaključimo. Lahko samo še napišem: Bosna je lepa!! The end
  48. 13 všečkov
  49. 13 všečkov
    17.dan Noč je bila obupna. Do 4-ih zjutraj sem imel občutek, da ležim na zvočniku, do jutra pa so nadaljevali vaški cucki, ki so imeli svoj koncert kar pod balkonom. Kljub temu smo bili zjutraj kar razpoloženi. Po vseh teh dnevih smo bili že toliko "in", da smo hitro našli kakšen štos iz preteklih dni in slabe trenutke odgnali z zajebancijo na svoj in še raje na tuj račun. Predvsem pa smo čutili, da gremo danes domov. Saj je bilo lepo in oh in sploh. Ampak doma je najlepše. Ker smo sinoči zgrešili modro mesto, smo še pred pakiranjem ponovili včerajšnjo vajo s taxijem. Očitno tam res ne smeš biti prezgoden (ob 10.uri), ker se še nič ne dogaja. Za fotografske navdušence je lahko v tem delu mesta veliko dela – motivov je nešteto. Po eni uri imamo dovolj modre barve. Na poti do hotela se ustavimo še na trgu, kjer folk veselo uživa ob jutranji kavi in berberskem whiskeyu. Na koncu ulice si me za žrtev izbere touareg, ki bi mi rad na vsak način prodal touareški nož v etuiu iz kobrine kože. Napaka!
  50. 13 všečkov
    dan 3. Bihač- kostelski buk - grad Ostrožac in krogec po selima ter spet makedamu, pa nazaj cca 120km Lačni nikoli ne štartamo, zato je skoraj nesmiselno, da spet hrano tule flikam. Prva pavzica je kmalu pri Kostelskem buku: pa še reklama za TWIX in dva oslička eden od njiju se takoj zaljubi v velikonočnega zajčka ne, ni ga pojedu, brez panike Par minut naprej pade par lepih ovinkov in na vrhu hriba grad Ostrožac. mahnemo jo na potep Kamniti kipci vsepovsod, ki kar kličejo po uganjanju norčij očitno jo je nekam zatiščalo Kmet rad zgleda pametn jaz mam pa najraje luknje, o bejbah v ozadju pa ne bi diskutiral Ne me vprašat kako sm gor zlezu, a sem!!! Na koncu pa še puncam demonstrirava kako se stvarem streže!!!! Dost norčij, gremo še mal naprej pogledat gotiko in grotesknost zapuščenih stavb Nadaljujemo po začrtanem planu, vmes Kmet najde potko do vode, kjer upalimo par romantičnih Tukaj je izrekel naslednje sladke besede: draga, če boš pridna, ti bom takega kupil sam drugačne številke bo mel pri strani. Takoj ga je nagradila s poljubom Naslednji par je pa bolj zasanjane narave Dost romantike, gremo dalje in v prvem kafiču sledi posodobitev stanja na vseh živih možnih družbenih omrežjih spet nadaljujemo ob vodi, buki tu in buki tam naprej bolj monotonija kot ne, ceste nikakve, slik ni, no ena sposojena. spet je kar nekaj kilometrov makedama in ko pridemo popoldan v Bihač je veriga na mojmu SXu 2x bolj debela kot original. Ni druge kot na prvo avtopralnico, pa pranje mopeda, predvsem verige. Popoldan preživimo v lenarjenju, mazanju verige in družinskih obveznostih Zvečer pa v mesto na odlično večerjico. se nadaljuje....
Ta dvorana slavnih je nastavljena na Ljubljana/GMT