Skoči na vsebino
  1. Ćale

    Ćale

  2. dano33

    dano33

  3. Zok

    Zok

  4. Hrgota

    Hrgota

  5. DinDiin

    DinDiin

  6. Igi Pop

    Igi Pop

  7. XTR

    XTR

  8. tomaz69

    tomaz69

  9. hladov

    hladov

  10. JamesTheMan

    JamesTheMan

  11. kawasaki5

    kawasaki5

  12. Sinki

    Sinki

  13. ALEŠ M

    ALEŠ M

  14. maus

    maus

  15. notranc

    notranc

  16. Ivana

    Ivana

  17. Rogerg

    Rogerg

  18. nemo

    nemo

  19. Joker

    Joker

  20. Basko

    Basko

  21. Erik99

    Erik99

  22. fazerčk

    fazerčk

  23. miklavc

    miklavc

  24. Whiskey

    Whiskey

  25. RobiRoberto

    RobiRoberto

  • Zadnji brskalci   0 članov

    No registered users viewing this page.



  • Podobna vsebina

    • gtgs
      Avtor gtgs


      MONGOLIJA 2017 - MOTOPIS  

      UVOD

      Letos bo ekipa razširjena. Primorsko-gorenjska odprava v Mongolijo je že pripravljena in nestrpno pričakuje odhod. Polona in Denis na advenčerju zastopata gorenjske barve, Miro in Zdenka pa primorske na običnem GS-u.

      Teden dni pred odhodom nam Miro pošilja poslednji opomnik, da ne bi kaj pozabili glede Mongolije in demokratično odloča namesto nas.

      Za ilustracijo t. i. demokracije objavljam njegovo sporočilo nam, navadnim članom odprave.  


       
      Zdravo! 

      Pridržujem si pravico, da kot najstarejši (beri! morda tudi najpametnejši) član odprave demokratično odločim kaj in kako.

      Če bomo kaj pisali in objavljali o našem potepanju,  je čas,  da to obelodanimo (pa brez nekega medijskega pompa).

      Zamisel:

      Zdenka piše uvod, ostali pa svoje začetne težave ali pričakovanja ali …

      Dodamo še opis začrtane poti …

      Potopis pa bi napisali kasneje, ker bo za pisanje sočasno premalo časa.

      LP

      mk


       
      MIRO: 

      Mongolija - beseda, ki jo izgovarjamo s strahospoštovanjem pa nihče ne ve, zakaj. Vsaj pri meni je tako.

      Pred odhodom - priprave

      Plani se že dolgo kujejo in zemljevid je že čisto zdrsan od prsta. Vendar ni vse tako enostavno in preprosto. Zima ni bila ravno primerna za nove plane in še sreča, da je bil plan v mislih že dlje časa.

      Pomoč pri planih


      Vse je šlo narobe.

      Kupil sem si novo obleko, tako, ki jo premorejo pravi offroad vozniki pa naj si bodo zaresni ali samo reklamni. (slika). Pozneje se je izkazalo, da so hlače številko prevelike (me je pač manj v hlačah, kot sem si mislil). Z nekaj težavami so mi jih zamenjali za manjše.


      Začel sem se ozirati za novim GS-om Rally - lepe modre barve, v kombinaciji z novo obleko čista šminka (to se za teren in brezpotja, ki so v planu, nujno potrebuje).

      Srce pa ni zdržalo vsega tega navdušenja naenkrat. Urgenca. Imel sem srečo. Pripeljali so me 5 minut pred katastrofo in ljudje v belih haljah so mi kljub medicinskim pomagalom, ki so kazala normalno stanje, verjeli, da je z mano nekaj hudo narobe. Znancu, ki je imel podobne težave kakšen mesec prej, žal niso verjeli ...

      Pa sem imel dva meseca časa za razmislek, kaj je prav in kaj narobe; in kaj bi moral in česa ne bi smel ...

      In kaj sem v življenju že doživel in kaj bi še moral pa če bi in če ne bi ...

      Plan je plan in treba je naprej. Nikoli nazaj, če pa že pa malo v loku.


      Pomlad je tu. Grem v trgovino naročit nov motor.

      Prijazni do mene kot vsako leto znova. Ja, vsa oprema, čudovito, lepa barva, doplačilo za sedež v dvoje, doplačilo za to in ono, številka (cena) taka, kot da bomo v treh na motorju. Dobava – meseca maja.

      Po planu.


      Iščem belo-modro čelado, da bo šminka popolna.

      Zdenki "sem privoščil" novo jakno z nekaj modrine, da ne bi preveč izstopala od moje perfektnosti in ji svetoval, da uporablja par let stare belo-modre rokavice, ki do sedaj niso šle na nobeno kombinacijo.

      Niti se ni pritoževala.

      Sredi maja povprašam, kdaj moram plačati motor, da ga pridem iskat, pa utekavanje ...

      Na drugi strani mobitela (včasih smo rekli žice) tišina. Potem pa: motor bo šele sredi junija. Pa še en ČE je bil vmes.

      PREPOZNO!!!

      In če je srce vzdržalo ta šok, potem bo tudi planirano pot.

      Nisem se preveč razburjal, ker to škoduje zdravju. Ampak kako bom pa sedaj šminkiral po mongolskih brezpotjih?! In kaj si bodo mislile kamele in konji, da sem barvno slep (še sreča, da večina živali vidi črnobelo).

      Doma v garaži odkrijem "starega" preizkušenega GS-a. Pa saj mu nič ne manjka!


      Redno je servisiran in vzorno vzdrževan. Vseeno mi ni dalo miru in se zapeljem do mojstra Romana, da še on vrže eno oko. Ko je ugotovil, da prevzema odgovornost za brezhibno delovanje motorja za naslednjih 17.000 km, je vzoren motor razglasil za razvalino.
      In namesto pet minut pregleda sva okrog njega hodila štiri ure. Pa poglej to pa ono pa tretje, za vsak slučaj zamenjaj to, pa vzemi še to s sabo ... Vse skupaj na mojo samozavest ni delovalo ravno najbolje. Pregled se je zavlekel v naslednji dan.


      Na koncu sva bila oba zadovoljna, kaj bo pa v resnici, bosta pokazala čas in pot.

       
      POLONA:

      Mongolija... zakaj bi zahodnega človeka vleklo v ta odljuden konec sveta?

      Odločitev, da se odprave v Mongolijo udeleživa, je padla zelo hitro. Moja dolgoletna skrita želja se je končno uresničila!

      Ko idejo izraziva na glas med prijatelji, se hitro najde nekaj podpornikov, ki z veseljem priskočijo na pomoč s svojimi izdelki. Zato na naši poti ne bomo nikoli ne spodaj ne zgoraj brez, nikoli energijsko podhranjeni niti umazani.


      Ponujene pomoči, ki je dandanašnji tako redka, smo izredno veseli predvsem zaradi zavedanja o moči prijateljstva.

      A po prvem navdušenju kmalu pride trenutek resnice. Kakšne temperature nas čakajo, kakšne ceste, kakšno multimedijsko okolje;-)... Z Denisom začneva graditi načrte. Potrebujeva ogromno osnovne opreme kot je orodje, gume, šotor, spalni vreči, novi škornji..., saj na taki poti še nisva bila.


      Miro in Zdenka, kot izkušenejša popotnika, svetujeta še to in ono. A kako bova vse skupaj zapakirala za mesec dni potovanja? To je bilo posebno poglavje v vseh pripravah. Do sedaj sva naredila nekaj tur, a to so bile poti po Evropi in bližnji okolici, zdaj pa se odpravljava v prostrana neznana brezpotja.

      Kako zapakiraš osebno prtljago v tri motoristične kovčke za mesec dni za dve osebi, pa šotor in spalni vreči, pa čevlje, higieno, fotoaparat, pa HRANO, ker moj mož vendar mora jesti najmanj 5x dnevno.

      A ko vse to nekako preštudiraš, prilagodiš in na koncu tudi izpelješ... pride Miro in reče:« A imaš olje, polnilce, zračnice...« Na, pa sva spet pred izzivom, kam zabasati še vse, na kar je Miro opozoril.


      Teden dni pred odhodom Miro (kot najstarejši in najmodrejši član odprave) obelodani, da bomo objavili naš podvig. »Pa dajta kaj še vidva napisat... vajina pričakovanja in plane, samo par besed, bomo objavili,« pravi. Denis se tej nalogi na prvo žogo in na deleč izogne in pisanje za moško revijo pade v ženske roke.

      Na poti v hribe začnem še dodatno analizirati notranjo željo po obisku Mongolije. Čemu me vleče tja, kaj bi rada našla, kaj začutila? Kaj pogrešam v zahodni, dekadentni družbi... Kaj me vleče na drug konec sveta, kjer so ceste še makadamske, kjer ni wi-fija in brezžičnega telefona, tudi hrana, po besedah ljudi, ki so Mongolijo izkusili, ni hvale vredna, nobenega udobja, ki se za poletni dopust spodobi, tople morske vode in božajočega sonca.

      Odgovor se ponuja kot na dlani. Gremo iskat široka prostranstva, kjer se počutim svobodno, neokrnjeno naravo, v katero človek ne posega egoistično, pristne človeške odnose, kjer človek človeku ni volk, temveč prijatelj, na katerega se v trenutku težav lahko obrneš. Gremo razpet krila, da nas življenje popelje do izkušenj, ki so nam namenjene.

       
      ZDENKA:

      Mongolija – dežela modrega neba

      Kamele, konji, rokoborci, lovci s sokoli, grleno petje, puščava, pašniki, brezpotja; šamanizem, budizem, islam, krščanstvo … In vodka!

      Otroška domišljija, mladostne želje in končno resni načrti, ko se življenje prevesi v drugo polovico stoletja … In nato šok, ko glavni motorist, predviden za mongolska brezpotja, pristane v Kliničnem centru (servis motorja)!

      Sreča v nesreči, lahko bi bilo še huje. Rehabilitacija …

      Za začetek ga sprehajamo, potem nabavimo turne smuči za okrog hiše. Asistiram. On pa sitnari …

      Ko ugotovim, da je edina tableta, ki bi pospešila zdravljenje tisti stari (športni) motor, ki ga gleda že celo zimo, ni dileme. Prijatelji, ki nikoli ne zatajijo, ga gredo iskat.  Garaža začne čudežno sevati in zdravilne energije spravijo motorista na prve daljše sprehode. (Znano je bilo, da on ne hodi peš; on se VOZI!)


      Zavest, da ima v garaži nekaj strojev, ki zahtevajo voznika, ga sili na daljše proge. Pomlad trka na vrata.

      K pospešenemu zdravljenju veliko pripomore Denis; njuni telefonski pogovori so sumljivo žensko dolgi. Pogovarjata se o motorjih, o opremi, o cestah, o Mongoliji in o Jošimuri. Preverim, kje je ta - meni neznana dežela - in ugotovim, da je to avspuh (japonski). Kasneje ugotovim, da je tako dober in tako lep, da ga morata nujno imeti (vsak svojega!).
      In če kupiš dva, imaš seveda popust na količino. Ah … kako je lep, kako hrumi, kako drugačen je od drugih …


      Ti dve Jošimuri sta uspešno izrinili Polono in Zdenko vsaj za dva spomladansko motoristična vikenda …
      Ženske so spomladi bolehne, na vrtu je veliko dela, otroci potrebujejo matere!

      Prvi moški moto izlet do Paklenice je bil uspešen: Dinko, ribice, motoristi in motoristke (celo ena simpatična medicinka vmes in par zelo znanih modelov) …


      Potem je šlo vse prehitro …

      Iz kleti je privlekel šotor (za vsak slučaj, če ostaneš sredi stepe; sicer bomo spali po hotelih) in nostalgično sva ga postavila.
      Malo je smrdelo po zatohlem in naftalinu, po tednu zračenja je bilo bolje. Po opravljenem testu, če še zmore zlesti vanj, se je smejala tudi naša Mumi.



      Potem je testiral tudi spalne vreče …


      Na moje pomisleke glede zdravstvenega stanja in predvidenih mongolskih naporov odrezavo odgovarja …
      (A delam lahko, na dopust pa ne smem, a ti veš, da imam še 20 dni lanskega dopusta, da pred tem posegom nisem bil 14 let pri zdravniku … jaz poznam statistiko, koliko odstotkov takih umre, koliko jih živi, sem vse preštudiral … ne mislim zdaj sedet doma in čakat, kdaj me bo kap …)

      Z Denisom sta resnično vse uredila. Ostajajo samo še malenkosti.

      Vize za Mongolijo sta šla (oba!) iskat v Varšavo, ker je tam Denis kot doma. (Kje vse sta kolovratila v vmesnem času, nam ni znano.)


      Vize za Rusijo bodo pravočasno. Turistične ali poslovne. Pravijo, da tranzitnih ne moremo dobiti, ker (po njihovih pravilih) v Rusiji lahko naredimo 500 km na dan, v Rusiji pa si s tranzitno vizo lahko le nekaj dni, kar je po njihovem mnenju premalo glede na naše plane …  (Žal ne vedo, kako sposobna sta Denis in Miro! Gotovo za več kot 500 km na dan!)

      Letalske karte je uredil Denis.
      Štartamo s cilja – od doma. S prevozom do letališča v Benetkah, nato presedanje v Istanbulu in naprej  do Biškeka.

      Motorja in dokumenti naj bi nas že čakali  v Biškeku - glavnem mestu Kirgizije.


      Naj bi … kajti znanci, ki so z istim transportom (ADV Factory) poslali motorje s Poljske v Kirgizijo, so tam izgubili par dni, ker so morali čakati na dokumente, ki so bili sicer obljubljeni, a jih ni bilo. Potem se je vse uredilo in zdaj se vozijo nazaj po Svilni cesti (menda celo po snegu).

      Včasih je dobro, da vsega ne vemo. Pustimo se presenetiti. Upajmo, da bo presenečenje pozitivno!


       
      Pripenjam še zimsko domačo nalogo o Mongoliji. (Prirejeno po wikipediji)


       
      Mongolija je azijska celinska država. To je dežela step, planin in puščav. Na severu meji na Rusijo, na jugu, vzhodu in zahodu na Kitajsko, na zahodu pa se približa Kazahstanu (38 km).

       Z 1.564.116 km² je po velikosti 19. država na svetu, vendar je zelo redko naseljena.  Ima približno 3 milijone prebivalcev. (Po velikosti jo nekateri primerjajo z Iranom, saj je samo malo manjša od njega, ima pa samo 4% prebivalstva v primerjavi z njim.)

      Približno 30% prebivalstva je nomadov ali pol-nomadov.

      V Ulan Batorju, glavnem in tudi največjem mestu, pa živi okoli 45% prebivalstva.

      Mongolija je visoka, hladna in vetrovna. Ima izjemno celinsko podnebje z dolgimi, mrzlimi zimami in kratkimi poletji.

      Geografija Mongolije se spreminja, od puščave Gobi na jugu do hladnih in gorskih regij na severu in zahodu. Velik del Mongolije sestavljajo stepe, z gozdnatimi območji, ki obsegajo 11,2% celotne površine. Najvišja točka v Mongoliji je Hujten na skrajnem zahodu, v pogorju TtavanBogd, ki je del mongolskega Altaja z višino 4374 m. Najdaljša reka je z 992 km Selenga, od tega sta začetni dve tretjini v Mongoliji. Selenga po prehodu meje v Rusijo v veliki delti priteka v Bajkalsko jezero.

      Politični sistem Mongolije je parlamentarna republika.

      Mongoli predstavljajo približno 95% prebivalstva in so sestavljeni iz Khalkha in drugih skupin. Khalkha predstavljajo 86% prebivalstva Mongolov. Preostalih 14% so Oirati, Burjati in drugi. Turški narodi (Kazahstanci in Tuvanci) predstavljajo 4,5% prebivalcev, ostali so Rusi, Kitajci, Korejci in Američani.

      Uradni jezik v Mongoliji je mongolščina in ga govori 95% prebivalstva. Na zahodu države sta kazahstanščina in tuvanščina, oba turška jezika.

      Danes je mongolščina napisana v cirilici, čeprav so v preteklosti pisali z mongolsko pisavo. Uradna ponovna uvedba stare pisave je bila načrtovana za leto 1994, ki pa ni bila izvedena pri starejši generaciji, ki ima največ praktičnih težav. Tradicionalna abeceda se počasi ponovno uvaja v šolah.

      Rusko se najbolj pogosto govori kot tuj jezik, sledi angleščina, ki postopoma nadomešča ruščino kot drugi jezik. Korejščina je pridobila na popularnosti, ker deset tisoč Mongolov dela v Južni Koreji.

      V skladu s popisom prebivalstva 2010, je med Mongoli starimi 15 let in več, 53% budistov, medtem ko je bilo 39% nevernih.

      Prevladujoča vera v Mongoliji je tako tibetanski budizem (lamaizem). Islam pa je prevladujoča religija med Kazahstanci na zahodu države.

      Gospodarstvo v Mongoliji tradicionalno temelji na paši in kmetijstvu,  obsežna rudna nahajališča bakra, premoga, molibdena, kositra, volframa in zlata pa so gonilo industrijske proizvodnje. Poleg rudarstva (21,8 % BDP) in kmetijstva (16% BDP), dominira industrija, sledita trgovina in storitve, prevoz in skladiščenje ter poslovanje z nepremičninami.


      Tradicionalno mongolsko bivališče je znano kot ger. V preteklosti je bil bolj znan ruski izraz jurta.  Mongolski umetnik in umetnostni kritik N. Chultem pravi, da je bil ger osnova za razvoj tradicionalne mongolske arhitekture. V 16. in 17. stoletju, so bili lamaserie (samostani) zgrajeni po vsej državi. Mnogi od njih so se začeli kot ger-templji. Ko ga je bilo treba razširiti, da bi sprejel vse večje število vernikov, so mongolski arhitekti uporabljali 6 ali 12 kotne strukture, s piramidno streho, kar je bil približek okroglemu geru. Nadaljnja širitev je privedla do kvadratne oblike templjev. Strehe so bile narejene v obliki šotorov. Rešetkaste stene, drogove za streho in plasti filca so nadomestili kamen, opeka, tramovi in deske in postali so stalni.

      V tradicionalni mongolski arhitekturi razlikujemo tri sloge - mongolskega, tibetanskega in kitajskega, kot tudi kombinacijo teh treh.

      Marsikaj od tega bi radi videli ...

       

       
      V pričakovanju uvodnih ovinkov po kirgizijskih hribih, vožnje po kazahstanskih in ruskih prostranstvih
      in v nestrpnem pričakovanju mongolskega modrega neba …


       
    • Cufa
      Avtor Cufa
      Sta s strani forumaša padli opazka in ideja, da je strašno  fajn brat potopise, ki jih pišete, pa strašno tečno brskat za njimi na forumu. Da bi bilo fino vse to imet zbrano  na enem mestu.
      Ker je temu v bistvu namenjena rubrika Potopisi in izleti na prvi strani portala, sva skupaj ugotovila, da bi bilo res fajn, če bi namesto v forumsko temo, te lepo zložili tja kjer bodo lepo arhivirani in jih bo tudi lažje najt in večje veselje prebirat.

      Ker je bilo izražen sramežljiv pomislek, da za prvo stran niso vsi potopisi primerni, ker naj ne bi bili vsi popotniki rojeni za pisce, in ker nikomur ne bomo zvijali roke, bomo naredili takole:
       
      Vsi ki bi radi objavili potopis – dolg, kratek, o popotovanju na drug konec sveta ali izletu do vikiburgerja, pa se vam zdi, da ste vanj vložili nekaj truda in bi ga radi pokazali še komu drugemu kot forumašem – ga lahko s fotkami vred pošljete na mateja.pivk@motosvet.com pa bomo skupaj zadevo uredili in v red spravili in objavili. Vsi, ki ste preveč sramežljivi, da bi se pokazali svetu, pa bi zadevo vseeno radi nekam nalimali, jo lahko prilepite v tole temo.  Ampak, vedite da jih bo tu čez čas težje najt.

  • Forum

×