Leto naokoli in spet je tukaj Junij, ki je v drugi polovici rezerviran za potovanje z motorjem.  V tem letu je bil plan obiskati Iran, vendar je pohlep po nafti stricev iz Zahoda, preprečil to potovanje.

V začetku Maja sem na AMZS zaprosil za karnet. Izvem, da ga je nekaj pred mano naročil  tudi motorist iz Gorenjske, ki planira obisk Irana mesec prej. Zaprosim za njegovo telefonsko številko, ker gospod na AMZS odkloni,  mu dam svojo številko, z prošnjo, naj jo da motoristu.

Čez kakšen mesec dobim klic od njega, da se po njegovih informacijah da priti z motorjem nad 250 ccm v Iran brez problemov.  Kakšen mesec kasneje pa SMS, da so ga obrnili na iranski meji, zaradi zaostrovanja razmer z NATO-m.  In tako je bilo sanj o obisku Irana konec.

Sledilo je iskanje druge destilacije,  odločil sem se obiskati Maroko in Zahodno Saharo.

Na Motosvetu preberem nekaj potopisov o  Maroku, prebrskam še nekaj ostalih internetnih strani  in naredim okviren plan poti. Sledi booking trajeka Genova – Tanger Med, kjer dodam opcijo postelje v skupinski sobi (4 moški) in komplet meni hrane. Oboje se je med potjo pokazalo kot dobra odločitev, potovanje traja več kot  dva dneva. Trajekt naredi en postanek, v Barceloni.

12.6. DOMŽALE-GENOVA  (cca. 650)

Krenem po  službi okoli 17. ure. V Genovo imam plan priti do 7. ure zjutraj. Cesta do Padove je lepo pretočna, ni zastojev. V Padovi je že noč in se odločim iti do Parme po regionalni cesti. Časa bi moralo biti zadosti. Tudi prometa je malo. V vsaki vasi je postavljen radar. Ne vem če delujejo, ampak vseeno se držim omejitev. Probleme mi dela prehlad, teče z nosa, vročine na srečo ni. Pri Parmi zavijem na avtocesto do Genove. V hribih temperatura pada in doseže najnižjo točko pri 8 C, oblečem dodatno obleko pod motoristično obleko, ker je še vedno hladno, oblečem še dežno obleko. Dve uri bi moralo zdržati, preden se začnem preveč potiti.  V Genovo pridem od 6.30.

13.06.  GENOVA

Vstop v potniški del luke odprejo ob 7. uri, pred vhodom čaka veliko avtomobilov, ki so naloženi do vrha, mnogi imajo tovor naložene na strehi.  Ljudje večinoma spijo v avtomobilih, nekaj jih spi ob robu cestišča. Gre večinoma za Maročane, ki delajo v Italiji.

Odpiranje vhoda je točno na minuto. Sledi urejanje formalnosti, vstop na trajekt okoli 12. ure.  Spoznam motorista iz Španije, kasneje se je izkazalo, da je bil ena redkih  oseb na trajektu, ki je govoril angleško. Fajn, našel nekoga s katerim se bova družila na trajektu.  Vozil je Triumph Scrambler, zanimiv motor.

14.06. BARCELONA

Prvi dan na trajektu je bil zanimiv, potem pa vse skupaj postane dolgočasno. Obroki in sprehajanje med obroki po trajektu. V Barceloni je sledil postanek in naklad vozil. Ostanemo na trajektu.

Zanimiva sta bila dva spačka, lepo urejena. Kasneje sem jih srečal na jugu Maroka, v spremstvu večjega »servisnega« terenca.

15.06. TANGER MED – TETOUAN (70 km)

Okoli 15. ure pridemo v luko. Za prvi dan sem rezerviral hotel v Tetouan-u, ki je blizu Tanger Med-a.  Pripeljem se v mesto in iščem hotel. Takoj me opazi mlajši moški, in mi pokaže hotel ter razloži, da je profesionalni vodič, kasneje sem ugotovil da se jih kar nekaj izdaja za to. Za 5 min dela seveda zahteva plačilo. Pogodiva se o ceni.  Drugače lepo mesto blizu mediteranske obale, ženske so oblečene v dolge obleke, redko katera pa ima pokrit obraz. Severni del Maroka je manj tradicionalen, nekaj nežnejšega spola  je oblečeno enako kot pri nas, kavbojke, majica,..

16.06.  TETOUAN – FES – MEKNES – AGOUDAL (683 km)

Držim se pravila, da se na pot odpravim ko se zbudim, budilko uporabljam samo kadar je nujno.   Drugo pravilo pa je, da se držim stran od velikih mest, v njih zaidem redko, z razlogom.

Zjutraj pridem do garaže nekaj pred 7.uro, kakšne pol ure pred upravnikom parkirišča. Sedem na betonsko ograjo in opazujem jutranje dogajanje. Zraven je vojašnica, vojaki hodijo ven in notri, pripeljejo hrano, itd. Pride starejši gospod, voznik taksija, starega MB iz osemdesetih let. Najprej  preveri olje v motorju, potem ga vžge, minuto dve motor neenakomerno in  glasno ropota, potem se  umiri in je pripravljen za odhod. Letnik MB okoli 1980, števec za kilometre najbrz že nekajkrat obrnjen.

Najprej grem do Fes-a. Na vpadnici se vzporedno z mano pripelje mopedist-domačin  in mi razlaga, da me želi voditi po mestu. Seveda še en od vodičev. Odklonim in se odločim da Fes pogledam na povratku, če bo čas.

Zavijem proti Meknesu in naprej na jug proti Atlasu, ki je  lepši, kot sem pričakoval. Cesta  je v dobrem stanju, razen nekaj odsekov, kjer je luknja pri luknji.  Vije se po visokih planotah. Vsake toliko časa me cesta pripelje v manjše ali malo večje mesto. Ljudje so prijazni,  gledajo motor, diskretno. Med njimi se lahko premikam dosti neopazno, kar mi ustreza. Seveda vprašajo to in ono, ampak na prijazen način.  V Atlasu se ukvarjajo predvsem s kmetijstvom. Pomanjkanja hrane ni videti, tudi velikih razlik med njimi ne. V velikih mestih je vse drugače. Po googlu je BDP v Maroku cca. 3000 USD.

Vozni park sestavljajo mercedesi, cca. 80-letnik, ki jih uporabljajo taksisti, potem stari Renoult-i, novejši avtomobili pa so v veliki večini Dacie, tako Duster-ji kot enoprostorci.   Tudi ti večinoma služijo kot taksiji.

Vozim cel dan. Nekaj malega pojem, drugače se ustavljam zaradi fotografiranja, predvsem narave. Pade noč, imam probleme z navigacijo, ker ne najde kraja Agoudal v Atlasu, kjer imam pri Ibarhimu bookirano prenočišče. Cesta  je vse slabša, iščem in na koncu mi uspe najti kraj po  oznakah cest.  Vozim se skozi majhne vasice, ko pade mrak pridejo ven tako mladi kot stari. Potrebno  je paziti, ker ne nosijo lučk s seboj, oblečeno so večino v temna oblačila. Nekajkrat ponastavim navigacijo in okoli 1. ponoči pridem v Agoudal.  Zapeljem v prvo gostilnico/prenočišče, nekaj spijem in ugotovim, da sem na napačni lokaciji. Plačam in se  poslovim,  grem kakšne pol kilometra naprej do Ibrahima. O njem je pisal KMET v svojem potopisu, res fajn možak.  Rečemo nekaj besed, popijemo en kozarček žganja, ki sem ga imel s seboj, ostali del steklenice  mu poklonim.  Priporočam vsem, ki se boste našli na tem koncu Maroka.  Agoudal naj bi imel pozimi tudi veliko snega.

17.06.  AGOUDAL – TINGHIR  – GORGES DADAS – OUARZAZATE – ZAGORA (380 km)

Grem proti jugu Atlasa, pokrajina postaja vse bolj kamnita. V dolinah so izviri vode in rodovitna zemlja, ki je vsa skrbno obdelana. Nad polja postavijo naselje, ostalo je kamnita puščava, brez  ali z zelo revnim rastjem. Vidijo se prazne struge rek, ki se verjetno občasno napolnijo z vodo.  Pred  Tinghir-om del poti vodi skozi kotlino, obdano z visokimi rdečimi skalami. Spodaj v kotlini je cesta, nekaj hiš in teče reka.  Ostalo vse kamnito. Lokacija je turistična atrakcija. Agencije pripeljejo turiste, otroci pa to s pridom izkoristijo za prosjačenje.

Nadaljujem proti Tinghiru in naprej proti  Gorges Dadas, to je naslednja soteska, ki je znana po tem, da ima zavito cesto kot npr. v Alpah in hribi so rdeče barve, kamni pa zaobljene oblike. Tu sem srečal manj turistov.

Nekaj pojem in nadaljujem proti Ouarzazate, do Zagore, kjer sem rezerviral hotel imam še vročih 160 km.  Temperatura raste, mojega KLE 500 še nisem vozil v tako vročem okolju. Ustavim se  in ga pustim vžganega na mestu. Čez nekaj časa se vžge ventilator. Super, dela. Grem naprej, ne obremenjujem ga po nepotrebnem.  Zvečer pridem do Zagore. Ustavim motor, nastavim lokacijo hotela. Spet neki tipi na motorjih, ki bi za vsako ceno radi dali moj motor v njihovo garažo. Odklonim in se odpravim proti hotelu. Gredo za mano. Zavijem v ulico, pa v še eno in tako naprej. Ostajajo za mano. Vstavim in vprašam v čem je problem. Še kar ponujajo parkirišče, na koncu jim ponovno razložim , da jih bom že našel, če bom potreboval.

Zagora je na vhodu v puščavo, temperature čez dan so visoke, enako zvečer. Moj hotel, ki je pred kratkim odprl svoja vrata,  je bil prej vila. Postavljen je nekaj sto metrov ven iz mesta v palmovem gozdičku, kar se je pokazalo kot dobra izbira. Temperatura je bila precej znosnejša kot v betonskem mestu.

18.06.  ZAGORA – MHAMID – ZAGORA – AGADIR  (648 km)

Zjutraj grem naprej proti jugu v Mhamid, v puščavo, nekaj 10 km od meje z Alžirijo na jugu Maroka. Poizkusim voziti tudi sipinah, vendar ne gre z mojim profilom gum. Se pogreznem v pesek in kar se da nežno poizkusim splezati ven. Uspe.  Po sipinah se mimo mene pripelje lokalec na na malem motorju, brez težav.

Vračam se nazaj v Zagoro. Cilj današnjega dne je Agadir, oziroma manjše mesto 10 km severno od Agadirja.  Pridem okoli 21. ure. Iščem rezerviran apartma. Na mestu lokacije apartmaja ni niti hiše, neko odlagališče gradbenega materiala. Pokličem tipa na GSM, nedosegljiv. Preverim z lokalci, kje bi to lahko bilo, peljejo me cca. 15 km naprej. Iščem, sprašujem, nič pametnega. Nekateri se trudijo pomagati ampak ne najdemo. Potem končno pokliče lastnik apartmaja, mlad fant, navdušen surfar  in se dogovoriva da me pride iskati na lokacijo, kjer se nahajam.   Končno v apartmaju.  Motorju snamem stranske kovčke in ga spravim v hodnik, pri vstopu v stavbo. Nisem imel najboljšega občutka glede varnosti, ker vhodnih vrat ni zaklenil, izkazalo se je, da je bil naslednje jutro motor nedotaknjen.

19.06.  AGADIR – TIZNIT – TAN TAN – LAAYOUNE (641 km)

Nadaljujem proti  jugu.  Danes imam plan prespati v Zahodni Sahari. Na zemljevidu je meja med Zahodno Saharo in Marokom označena z črtkano črto, ker je v 70-letih prejšnjega stoletja Maroko okupiral Zahodno Saharo, ki ima velike zaloge fosfatov. Maroko sedaj razpolaga z cca. 90 % vseh zalog fosfatov na svetu.  Okupirali so jo z pomočjo Francije, volja svetovne politike, da prizna samostojnost Zahodne Sahare je zaradi interesa bogatih držav po rudnih bogastev nična.  Zahodna Sahara ima 0,5 mio. prebivalcev, Maroko 33 mio.  Na internetu sem zasledil tudi, da se velike naftne družbe z Marokom dogovarjajo o  raziskavah morebitnih nahajališč nafte v Zahodni Sahari.

Prispem v Tan Tan. Od tu naprej gre cesta proti Zahodni Sahari v bližini Atlantika. Obala je v obliki klifa, puščava se konča ob morju. Veliko ribičev z dolgimi palicami lovi ribe. Postavljajo si šotore. Kakšnih 200 km naprej cesta prečka  Park Nacionale de Khenifiss.  Zelo impresivna kombinacija sipin, močvirja in nizke obale atlantskega oceana z peščeno plažo. Velikost parka je 1.850 kv. km. V močvirju živijo race in čapljam podobni ptiči, ki tu tudi gnezdijo.

Med Marokom in Zahodno Saharo, ni mejnega prehoda. Maročani za Zahodno Saharo ne želijo slišati in npr. ko sem vprašal za pot v Zahodno Saharo, so se delali nevedne, za njih je to Maroko. Nadaljujem pot proti Laayoune,  od Tarfaye me čaka še okoli 100 km poti.

V bližini Atlantskega ocena je na tem področju pogost veter,  v času moje poti je bil konstantne moči. V Zahodni Sahari so za elektrifikacijo mest postavili vetrne elektrarne, na enem polju sem jih naštel okoli 200.

20.06. LAAYOUNE –BOUJDOUR – LAAYOUNE – TAN TAN – GUELMIM  (810 km)

Plan za naslednji dan naredim dan prej.  Tokrat se je postavljalo vprašanje, do kam iti v Zahodni Sahari. Želja je bila do Dakhle, glede na časovno omejenost pa sem se odločil da bo najjužnejša točka ribiško mesto Boujdour, leži kakšnih 190 km južno od Laayoune.

Blizu Laayoune gre pod cesto transportni trak, ki je dolg 97 km,  kapacitete 2000 t/h in z njim letno prepeljejo 3 000 000 t fosfatov od rudnika do skladišča na obali. Najdaljši transportni trak na svetu. (vir. Internet)

Pot do Boujdour-ja je potekala brez težav. Peljem se skozi puščavo, ravna cesta, v dobrem stanju, vsake nekaj 10 kilometrov je postojanka policije. Mala hiška, z maroško zastavo, kjer so vedno policisti. Ob postojanki znajo postaviti ježke, ki zapirajo del cestišča. Pogosto me ustavijo, preverijo dokumente, nekateri želijo samo potni list, pa nekaj vprašanj kot npr. kakšen poklic opravljam, kaj sem po izobrazbi, kam grem,…. drugi hočejo še dokumente od motorja.  Malo jih podražim glede Zahodne Sahara, pa nočejo nič slišati, pa imel občutek da so me prej spustili napej.

Prispem v Boujdour, močan vonj po ribah, ljudje prijazni, na pomolu se pogovarjam z domačini, to in ono, pa kako so zadovoljni z življenjem tu,… pohvalijo, da je lepo in čisto ok. Slikam se na pomolu.  Najjužnejša točka poti. Domačini se ukvarjajo z ribolovom. Morje je bogato z ribo. Večjih ladij ob obali nisem videl.  Domačini uporabljajo za ribolov manjše čolne, z povišanim premcem.

Odpravim se nazaj proti Laayoune. Vreme se spremeni. Prej šibak veter se okrepi.  Podobno kot bi se pri nas peljal skozi vipavsko dolino ob srednje močnem vetru. Dobra stran pa je, da je konstantne moči. Pihal pa je od morja proti obali. Peljem se postrani in skrivam za vizirjem.  Vsake toliko časa mimo pripelje vlačilec, večinoma gre za hladilnike z vonjem po ribah.  Ko presekajo tok vetra in je bilo treba kar dobro zgrabiti motor.

Blizu Laayoune me ustavi policija. Pri ustavljanju zapeljem na puščavski pesek, motor zdrsne, tudi podplat na čevlju ne zagrabi in motor mi pade po tleh, praktično na mestu. Z desnim laktom zapnem ročico sprednje zavore, ročka se odlomi. Kažejo mi radar in mojo hitrost 93 km/h, omejitev čez puščavo je 80 km/h, kazen cca. 15 EUR. Postopek traja kar nekaj časa, jaz pa pregledujem škodo na motorju. Pravzaprav me kazen niti ne zanima, plačam, ponuja mi račun, ga odklonim in se slabe volje odpeljem naprej.

Prve kilometre se navajam na zaviranje in ustavljanje samo z zadnjo zavoro, na KLE 500 to še kar gre. Potem pa si ponavljam, da sprednje ročice ni, da pri zaviranju nebi izgubljal časa z njenim iskanjem. Danes me čaka še 430 km, prenočitev imam že bookirano in odločim se, da kljub smoli poizkusim pridi v Guelmim.

Veter ne pojenja, kamionov je tudi precej.  Kakšno uro kasneje mi neha delati števec za hitrost.  Ustavim se, ugotovim, da se je snela zajla, ki povezuje polža s števcem. Snamem masko, uredim in grem naprej.

V Tan Tan-u me ujame noč. Podnevi je na cesti malo ljudi, ponoči pa mesto oživi. Pri izhodi iz mesta se ustavim pri policaju, in ga vprašam, kako je z varnostjo ponoči na cesti. Pravi, da ni težav. Ok, potem nadaljujem.

Do cilja je še 130 km. To je dve uri vožnje ob trenutnem stanju motorja in pogojih na cesti. Zapustim mesto in ostanem na cesti sam z kamioni in avtobusi.  Kmalu ugotovim, da bo ta del poti poseben. Če podnevi vozijo dosti umerjeno, je ponoči popolnoma nasprotna slika.

Kamioni so podobni božičnim smrekicam, polni lučk. Najdem primerno hiter kamion in peljem za njim, v varnostni razdalji, ki naj bi bila primerna stanju motorja. Za mano pride vlačilec, prižge dolge luči, prehiti mene in kamion, potem gremo v hrib, dolg desni ovinek, isti kamion prehiteva  kamion in avtobus skupaj, prikolica pleše po cesti,…  skratka za motorista nevarna scena. In to se je dogajalo ves čas. Kamioni, ki prihajajo nasproti se prehitevajo, vozijo okoli 100 km/h,… sem resno razmišljal, ali nadaljevati pot v takem prometu. To je bila daleč najnevarnejša vožnja  z motorjem do sedaj.   Odsvetujem nočno vožnjo.

Pridem v Guelmim. V Maroku google map ne ponuja vodenja, kot pri nas, pokaže izbrano lokacijo na zemljevidu in trenutno lokacijo. Iščem prenočišče, se ustavim, gledam navigacijo. Ura okoli polnoči. Pride neki fant, kakšnih 10 let, prinesi mi risbico J. Me razveseli.  Potem mi prinese še kruh, ki ga je spekla njegova mama. Na koncu mu dam 5 EUR v zahvalo.

21.06. GUELMIM – AGADIR  (207 km)

Danes imam krajšo turo. Kilometri zadnjih dni se poznajo na splošnem počutju in prijetno bo danes odpeljati manj kilometrov.

Pred odhodom se v mestu ustavim pri lokalnih mojstrih, ki popravljajo motorje domačinov. Predstavljam si, da bo težko najti varilni TIG aparat za varjenje aluminija. Pokažem problem, mojster odkimava z glavo, v smislu, to bo treba popraviti v Agadirju,… ki je večje mesto. Pride drugi, pogleda, skoči v trgovino in prinese ročko zavore. Razstavi in zamenja, ročka je ok. Malo na trdo nalega v sorniku, ostalo ok. Plačam 5 EUR, čeprav ni hotel nič denarja, ročka 7 EUR in spet sem imel sprednjo zavoro. Ročka po obliki lepo paše na KLE.

Popoldan prispem v Agadir.  Prespim v istem apartmaju, kot nekaj dni nazaj. Cena je poskočila iz 6 – 15 EUR, zmeniva se za 10 EUR. Pogovor nanese na arganovo olje, ki se uporablja v prehrani ali za kozmetiko.  Ponudi mi možnost dobave do mojega odhoda jutri  zjutraj, dogovoriva se za ceno, ki se mi zdi kar visoka. Kasneje ugotovim, da je bila cena čisto ok. Je lepo darilo in enostavno za transport.

Maroko je menda edini proizvajalec arganovega olja, največ se ga pridela v okolici Agadirja.  Je zelo cenjeno, več o tem olju si lahko preberete na internetu. Prodajajo ga tudi pri nas.

Ostanek dneva preživim na plaži in nabiram školjke za mojo punčko.

AGADIR – SAFI – CASABLANCA (548 km)

Iz Agadirja krenem ob morju po cesti N1 proti Safi-ju. Cesta je slikovita, najprej vodi skozi manjše turistične kraje.  Gorivo sem imel na rezervi že v Agadirju, ker sem imel apartma cca. 10 km severno od Agadirja in sem pričakoval da turistični kraji skozi katere se bom peljal imajo bencinsko črpalko, se nisem vračal v Agadir po gorivo. Peljem se cca. 30 km, nikjer črpalke. Cesta se naprej nadaljuje v hibe, kjer tudi ni pričakovati bencinske črpalke. Vrniti se je bilo treba v Agadir, vozim počasi, bolj na hlape. Potem grem nazaj po isti poti. Pokrajina je posejana z arganovimi drevesi, cesta pa se od morja dviguje na visoke planote.

Na hitro si ogledam Safi. Prijetno mesto. Pred vhodom v mesto imajo večjo kemično tovarno, okoli katere se širi vonj po žveplu. Izdelujejo tudi druge kisline in okside. V bližini mesta tik ob morju je termoelektrarna.   Nekaj pojem, bookiram prenočišče v Casablanci in grem dalje.

Zvečer pridem v Casablanco. Iščem apartma. Ne najdem. Povprašam starejšega gospoda, pokažem zemljevid na telefonu. Pokliče sina (vozi novejšega Land Roverja,Discovery  Sport), kar je za njihove razmere zelo prestižen avtomobil. Dam mu moj GSM, z lokacijo, peljem za njim, najdemo stanovanje. Zvonimo, nič, kakšne dobre pol ure traja, da se nekdo javi. Odpre vrata, tip je bil malo poseben, .. komunikacija zelo težavna, kot bi nekaj močnega vzel,… Odločim se, da tu ne bom prenočil in se zahvalim temu, ki me je pripeljal. »Vodič« pravi naj vozim za njim. Ok, prav. Ustavi pred hotelom, na recepciji mi plača sobo (ni pustil, da si plačam sam), še malo pogovora in gre. Spet nekaj novega.

22.06. CASABLANCA – BENI MELLAL – OUZOUD (294 km)

Zjutraj si ogledam Casablanco. Mošejo ob morju, svetilnik in ostalo. Potem grem po cesti A4 proti Beni Mellal-u. Pokrajina okoli Casablance in proti Atlasu, je rodovitna, povsod sama polja. Veliko žit in sadnih dreves, po poljih se pase živina.

Sadje je odlično, npr. melone. Je poceni, prodajajo ga ob cesti.

Beni Mellal se nahaja na obronku Atlasa. Imajo veliko obdelanih površin, ki jih namakajo z vodo, ki priteče z Atlasa.

Vzpenjam se v hribe, danes imam cilj priti do Ouzoud-a, kjer so največji slapovi v Maroku.  Cesta poteka po slikoviti gorski pokrajini , hribih z visokimi  rodovitnimi planotami, ljudje se preživljajo z poljedelstvom.

Prispem v Ouzoud, cesta  P3105, scena enaka kot na vseh turističnih lokacijah. Najprej me ustavijo vodiči, ki bi želeli da v njihovem spremstvu obiščem slapove, ker se jih menda  drugače ni mogoče ogledati. Zavrnem ponudbo, plačam parkirnino za motor, malo poklepetam z potrirjem na parkirišču in ponudi mi  prenočitev pri domačinih po normalni ceni. No, z njegovo napitnino je bilo malo dražje J.

Pelje me od vrha slapov čisto v dolino. Nasproti teh slapov imajo domačini kolibe iz lesa, okrogle oblike. Notri je vzmetnica in to je to. Žarnica je tudi, vendar ne dela. Ni težav, imam lučko na GSM. Voda za umivanje je blizu. Ni prestižno je pa posebno, nudi tudi pogled na slapove.  Do kolibe pride  opica.

Kraj turistično zaživi nekaj mesecev v letu, ko si slapove preidejo pogledati  turisti, predvsem iz Maroka. Ob poti, ki vodi od vrha slapov v dolino so trgovinice ena ob drugi in male gostilnice. Ponujajo vse mogoče. Kupim nekaj spominkov.

23.06. OUZOUD –BIN EL QUIDANE – BENI MELAL – MEKNES  (361 km)

Dopoldan krenem proti Bin el Quidane, ki se nahaja ob cesti R304. Še ena zanimiva cesta v Atlasu.  Ob tem kraju se nahaja največje akumulacijsko jezero v Maroku (ali vsaj v Atlasu). Voda je zajezena in speljana preko hidro elektrarn, ki si sledijo v nizu po Atlasu.

Na koncu vodijo vodo skozi cevi do Beni Mellal-a, kjer jo porabijo za namakanje.

Spustim se iz Atlasa v Beni Mellal, stisnem sprednjo zavoro, ročica postane trda, sprednje kolo močno zavira, vonj po pregretih zavorah. Ustavim se sredi ceste, motorja ne morem več premakniti. Odstranim zaščito sprednjega diska, pregledam še zamenjano ročko za zavoro, ugotovim, da  je ročka zablokirala. Razdrem ročko, namažem sornik z sprejem za verigo, bolj ohlapno sestavim. Do doma z njo ni bilo več težav.

Pot nadaljujem po N 13 do Meknes-a. Tja pridem  okoli 21. ure. Prenočišča so tu dražja kot v drugih krajih, zlahka dosežejo 50-60 EUR/noč. Nekaj pojem v mali restavraciji v središčlu mesta in brskam po netu, v bližnjem hotelu ravno akcija, znižali ceno na 26 EUR. No tokrat bom spal v hotelu z ***.

24.06. MEKNES – VOLUBILIS – CHEFCHAUEN – TETOUAN  (326 km)

Najprej ogled Volubilisa, cca. 20 km severno od Meknesa.  Volubilis je ostanek starodavnega mesta iz 3. stoletja, v katerem so živeli Berberi, več  na netu.  Je pod zaščito UNESCA,  edina lokacija, kjer sem plačal vstopnino (7EUR) + 1 EUR parkirišče J.

Nadaljujem proti Chefchauen-u. Mesto se nahaja kakšnih 100 km pred Tetouan-om. Znano je po svetlo modro obarvanih fasadah hiš in ozkih ulicah. Je stisnjeno v hrib in parkiranje za avtomobile je težavno.

Popoldan sem prišel v Tetouan. Ker sem imel zadosti časa in je moj prejšnji hotel v tem mestu znatno dvignil ceno na bookingu, sem se odločil poiskati prenočitev mimo rezervacije po internetu. Po nekaj poizkusih najdem čisto ok hotel za 5 EUR blizu centra, motor pustim v garažni hiši.

Ostanek dneva preživim v mestu. Ogledam si tržnico, … Cilj, da predzadnji dan pridem blizu Tanger Med-a, je bil dosežen.

25.06. TETOUAN – TANGER MED (70 km)

Peljem se proti Tanger Med-u, po lokalni cesto ob obali. Okolica Tetuoana ponuja veliko turističnih nastanitev. Nekateri kompleksi zapirajo pot do morja, sledijo javne plaže,..tudi marine,..

Zelenice ob cesti zjutraj namakajo, okolica za njihove razmere nadpovprečno urejena.

Španija ima dva prekomorska ozemlja v Afriki (Maroko),eden od njih je Ceuta.  Pred Ceuto so dolge vrste prosilcev, ki želijo priti v Evropo. Prenočijo ob cesti, zjutraj komunala pospravlja za njimi odpadke, kartone na katerih prespijo, v zraku pa močan vonj po urinu.

Po najhitrejši poti se peljem mimo in prispem v Tanger Med. Tam zamenjam preostale maroške dirhame za eure in počakam na trajekt. Opravim carinske formalnosti, tudi rendgenski pregled prtljage. Motoriste na splošno malo pregledujejo, bolj so zanimivi kombiji in osebna vozila, mnogi od njih naloženi do vrha.

26.06. -29.06. TANGER MED – GENOVA – NOVIGRAD

2 dneva čakanja na trajektu + 650 km avtoceste in že sem na morju z mojo boljšo polovico in hčerko.

Skupaj v Maroku prevozil cca. 5500 km. Namen je bil videti Atlas, puščavo in življenje preprostih ljudi.  Z motornim agregatom ni bilo težav, ne na tej poti, ne nikoli prej,  poraba presenetljivo nizka,  4-4,2 l in nič več. Sedež je ozek, zato nosim pod obleko kolesarske hlače.  To je največja težava tega motorja, za naslednje leto planiram dograditi sedež.

V osnovi ima KLE 500 malo uporabne opreme, zato sem mu dodal digitalno uro, termometer in voltmeter. Zadaj dodatne rdeče lučke, ki jih prižgem ob slabi vidljivosti in imajo več načinov delovanja, spredaj dodatne lučke na crash barih. Dodani USB polnilci in nosilec za navigacijo.  Povišan vizir in ročni »tempomat« na ročki za plin. Vse našteto zelo prav pride na poti.

Z dvigom denarja v Maroku ni težav, bankomati so pogosti, redko katera banka zaračunava provizijo, tečaji se razlikujejo za nekaj odstotkov, 1000 dirhamov je cca. 100 EUR, tako da je preračun cen v EUR enostaven. Večina bančnih avtomatov ponuja možnost zamenjave denarja z ali brez konverzije. Ravno tako  ni večjih težav z oskrbo z gorivom. Črpalke so kar pogoste, gorivo sem plačeval z gotovino. Z enim rezervoarjem kapacitete 10 + 5 l, sem delal preko 300 km, za 300 km je bila poraba cca. 12 l. Pred odhodom sem razmišljal o dodatni posodi za gorivo, lahko rečem da bi bila nepotrebna.

Maroko priporočam, kdor ga še ni videl, se ga splača obiskati. Država je varna za potovati, seveda ima svoje posebnosti, vendar z nevpadljivim vedenjem ni pričakovati težav. Ljudje prijazni, privatne hiše so običajno bolj skromne. Obstajajo pa tudi soseske, kjer so hiše izredno razkošne. Lepo so urejene vse državne ustanove, kot so upravne zgradbe, bolnice, vojašnice,…

Slike so v galerijah TUKAJ, TUKAJ in TUKAJ.