Ne bi imel superšportnega motocikla, ne bi imel potovalnika, "jurja" je preveč, dvovaljnik mi ne sede, imam pa rad da "vleče". Kaj sploh ostane? Seveda športno-potovalni motocikel srednjega razreda, posebnež z V4 agregatom in lično zapakiranimi nosilci stranskih kovčkov. Nova ve-ef-er-ka 800.

Če smo pošteni ni čisto nova. Naloga inženirjev je bila, da ‘novo’ VFR 800 sestavijo tako, da bo nezmotljivo ve-ef-er-ovska. Tako je okvir popolnoma enak staremu, agregat pa je dodelan, popeglan, bolj ekonomičen, vendar še vedno pravi V4. Tiste male luknje pri 6700 vrtljajih skoraj ni več, je pa še vedno čutiti vklop VTEC-a. Stošest konjskih moči, ki jih 800-kubični agregat proizvede, ni tehnološki čudež, se pa po vklopu VTEC-a V4 izredno rad zavrti v rdeče polje, zraven pa proizvaja zelo fin zvok. Poleg vsega pa tudi po daljšem avtocestnem mučenju povprečna poraba ne preseže 5,5 litra na sto prevoženih. Pohvalno.

Honda VFR 800 2014 7Motocikel je sedaj veliko ožji, saj so hladilnika s strani prestavili pred agregat, nova maska z lučmi v LED tehnologiji pa od daleč malo spominja na Ducatija. Všečno in sveže. Prenovljena je tudi armaturka, pregledna, z dovolj podatki pa bo navdušila predvsem ponoči, saj je ozadje krasne modre barve. Smerniki so vkomponirani v ogledala, so seveda tudi v LED tehniki, se pa tudi sami izklopijo. Včasih celo malo prehitro. Nove so prednje, radialno vpete čeljusti, ki pa za konkreten pojemek zahtevajo kar močan stisk ročice. Dodelano je vzmetenje spredaj in zadaj, sedaj je za odtenek bolj kompaktno, športno. Bolj toga je tudi zadnja nihajna roka. Izpuh je tokrat speljan pod agregat in ob zadnje platišče, kar je škoda, saj zares lepo zadnje platišče zakriva dokaj površno izdelan glušnik. Ogrodje sedalnega dela je po novem aluminijasto, vsa prenova pa je prinesla 10 kilogramov manjšo skupno težo, vseeno pa je VFR 800 z 239 kilogrami le 3 kilograme lažja od večje VFR 1200.

Mehkejša, bolj nežna in mehka v primerjavi s staro.
Mehkejša, bolj nežna in mehka v primerjavi s staro.

V primerjavi s staro VFR 800, je nova v vožnji bolj dinamična, lahkotnejša, med prelaganjem v kratkih ovinkih malo protestira, po zaslugi serijskega nadzora nad zdrsom zadnje pnevmatike pa je tudi varnejša. Bil sem navdušen nad tem, kako hitro in relativno udobno se z njo prevozi 100-kilometrski avtocestni odsek, še bolj navdušuje to, da je tudi sopotnica pohvalila udobje, le drobni tresljaji na stopalkah malo motijo. Všeč so mi diskretni nosilci stranskih kovčkov in nizka poraba. Še bolj bi mi bila všeč, če bi bilo stikalo za sprehajanje po meniju nekje zraven stikala za hupo. Dve mali tipki skriti na armaturki sta pač stvar motoristične preteklosti. Gretje ročic je pet stopenjsko, vendar pa so ročice kar malo ozke. Pogrešal sem tempomat. Izpostavil pa bom neverjetno grdo stikalo za izklop TC-ja. Predstavljajte si punco lepega obraza, kako ji iz nosa štrli brokoli. No, tako nekako izgleda. Večkrat me je prijelo da bi ga nekako spulil, odlomil. Sicer pa je Honda VFR 800 prijeten in uporaben motocikel, le VTEC-a ne bom nikoli razumel. Je res potreben?

Armaturna plošča je zelo čedna, pa tudi svojo nalogo opravlja tako kot je treba.
Armaturna plošča je zelo čedna, pa tudi svojo nalogo opravlja tako kot je treba.

Pogovarjal sem se prodajalcem pri slovenskem uvozniku za Honde in skušal izvedeti kakega profila so kupci štirih novih VFR 800, ki se že vozijo po slovenskih cestah. Po vseh izrečenih besedah nismo našli druge skupne besede kot, dinamični in nevsakdanji. Predvsem pa vejo kaj VFR 800 pomeni. Pri vseh ‘nizkocenovnih’ nakedih in velikih endurah je kar prijetno na cesti videti tudi kako novo ‘LED’ VFR 800. Ko le ne bi bila japonska valuta tako močna in bi tale požiralec avtoceste lahko stal manj kot 12.480 evrov. No, ni pa nič dražja kot stara, kljub temu da je veliko bolje opremljena. Kot zanimivost naj povem, da vam pri BMW-ju za LED luči zaračunajo dobrega tisočaka ekstra.

Stikala TC-ja in ogrevanih ročice resnično niso oblikovalski presežek, a damskih ročic ne bodo motila.
Stikala TC-ja in ogrevanih ročice resnično niso oblikovalski presežek, a damskih ročic ne bodo motila.

Drugo mnenje (Mateja Pivk):
Na prvi pogled in od daleč res nekoliko spominja na Ducatija – iz česar bi načeloma lahko potegnili ugotovitev, da je videti precej čedna. In je. Pa vendar, čemu bi pri Hondi naredili motocikel, ki v spomin prikliče karkoli drugega kot…Hondo.

In čeprav je lepa – tale testna v beli barvni preobleki je bila videti kot mlada nevesta, se mi je ob prvem pogledu nanjo najprej kolcnilo po tistem prepoznavnem zadku z glušnikoma pod sedežem. Trenutek kasneje sem že vihala nos nad dejstvom, da je zadnje platišče z enojno nihajko res čedno. Ampak zaradi novega glušnika ga ne vidim.

Čedno zadnje platišče z enojno nihajko se skriva za ne tako zelo všečnim izpušnim glušnikom. Škoda.
Čedno zadnje platišče z enojno nihajko se skriva za ne tako zelo všečnim izpušnim glušnikom. Škoda.

A pustimo kozmetiko. Motocikli – tisti iz serijske proizvodnje, so na svetu predvsem zato, da se z njimi vozimo, o okusih se pa tako ali tako ne razpravlja…če motor svojo nalogo opravi z odliko in med vožnjo nudi dovolj užitka, mu je odpuščen še tako velik kozmetičen kiks. Pa ji uspeva?

Primerjavi s starim modelom je toliko prijetnejša, bolj okretna in lahkotna, da zaradi tega skoraj izgublja droben del tiste malce robate identitete. Je ožja, voznikov sedež je nižji, motocikel pa lažji ter zaradi tega zanimiv tudi za segment kupcev, ki doslej niso sodili med njene najbolj številne odjemalce. Voznice. Tiste malce bolj izkušene, ne začetnice.

Zadka niso dramatično spreminjali: tudi ergonomija sopotnika ostaja prijetna - tako kot na predhodnem modelu.
Zadka niso dramatično spreminjali: tudi ergonomija sopotnika ostaja prijetna - tako kot na predhodnem modelu.

Če sta ročici krmila za moško roko predrobni, stikala na njih pa (res) nerodno nameščena, to damskih dlani ne bo motilo. Tudi ročici sklopke in zavore sta nastavljivi - drobne damske ročice so hvaležne. Nova VFR 800 lepo pade pod rit in v roke voznice. Ker je nekoliko manj robata v vseh pogledih, utegne zlesti pod kožo marsikateri dami – če bo le zbrala pogum in jo upala preizkusiti.

Medtem, ko do starega modela zaradi njegove okornosti gojim nekaj zamere, mi je nova edicija 800-kubične VFR-ke po prevoženih 400 kilometrih in ‘odkopilotirani stotki’ postala všeč. Tako zelo, da sem malce pozabila na dejstvo, da so jih pri Hondi pozabili nataknit tempomat. In da je koreniti  nadgradnji navkljub še vedno malce težka in za spoznanje okorna v zaporednih zaprtih ovinkih. Pa da ožje plastike nudijo nekaj manj vetrne zaščite kot na starem modelu. Pa tudi to, da so me na cilju v desno roko skoraj vedno grizli drobni mravljinci – ne glede na to ali sem tja prispela kot voznica ali sopotnica.

Za sopotnice:
Sedež sopotnika ostaja enak – odlično, saj je bil na stari VFR zelo udoben. Tudi ročici ob sedežu skorajda nista preoblikovani. Lepo pašeta v dlan in nimata robov, ki bi grizli in povzročali žulje. Položaj nog je nenaporen.