Že nekajkrat doslej smo z družino preživeli dopust med potepanjem po Italiji. Dežela ima veliko pokazati, pa tudi domačini južno od Trsta s svojim lagodnim pristopom do življenja in prijaznostjo so nam v teh letih prirasli k srcu in prav manjkalo bi mi nekaj, če ne bi vsake toliko časa skočil poskusit nekaj pregovorne južnjaške lagodnosti.

20130514203339_4i2w7vqlbu0no1

Še zlasti Toskana je s svojo relativno bližino kot naročena tudi za krajši obisk. In prav na vsakem vandranju sem najprej potihem, potem pa vedno bolj na glas razmišljal, kako lepo bi bilo kdaj te kraje obiskati na motorju. Stotine zavitih kilometrov podeželskih cest, malo prometa, pokrajina pa, kot da se je čas ustavil. In sem dočakal. Otroka sta prišla v tista leta, ko ju že lahko pustiš za nekaj dni sama doma in sta še celo sama vesela, da se stara dva za kak dan spravita z grbe, prazniki so ponudili nekaj več prostih dni in odločitev je padla.

Nekaj dni pred letošnjim 27. aprilom sva z boljšo polovico spremljala dolgoročne vremenske napovedi, a vreme je bilo kot loto. Vsakič drugačna prognoza. Pa sva spakirala v kufre tistih nekaj drobnarij, ki običajno potujejo z motoristom in v nedeljo zjutraj, po pogledu skozi okno, zlezla v dežjake in na motor. Že na poti iz Škofje Loke proti Medvodam sva šla skozi prvi dež in očitno sva mu bila tako všeč, da naju je z občasnimi premori spremljal po avtocesti skoraj do Benetk. Pred Fernetiči sva še polno natočila gorivo, pa »hajd žez mejo«, na avtocesto proti Benetkam. Glede na nedeljsko jutro, je bilo prometa pričakovano malo.

Za Portogruarom sem prvič zapeljal na avtocestno Area Servicio, da bi slekla dežjake, malce prezračila zadnjici in vrgla vase prvo kofe, a sva jo hitro pobrala naprej. Restavracija še ni bila odprta, okrepčevalnico, kavarno in WC pa je okupiralo nekaj avtobusov poljskih turistov.

20130514203340_xiv3hermtzscpw

Ko sva zavila z avtoceste A4 proti Mestram, sva z avtocesto za sabo pustila tudi dež. Oblačnost se je raztrgala in skozi zaplate modrine v oblakih je občasno celo posijalo sonce. Mestre sva zapustila po državni cesti SS 309 "Romea" in se usmerila proti prvemu dnevnemu cilju, mestu Chioggia, v prospektih turističnih agencij omenjano tudi kot male Benetke.

Chioggia je prijetno živahno, živopisno mestece, do katerega cesta pripelje čez nasipe in mostove skozi laguno. Že laguna je zanimiva za pogledat. Ponekod se ob oseki morje povsem umakne in za seboj pusti jezike mulja in mivke, po katerih je brskalo nekaj domačinov in očitno nekaj nabiralo. Vsa laguna je na gosto prepredena z v dno zapičenimi drogovi, ki tvorijo nekakšne parcele ali polja. Kdaj v prihodnje si bova vzela več časa in si zadevo bolj podrobno ogledala, zdaj pa sva bila v tranzitu, in če sva hotela kam priti, ni kazalo za vsak firbec lesti z motorja.

V kavarni Cafe Marconi, tik ob vhodu v stari del mesta, sva po prevoženih 310 km parkirala (parkirnih mest za motorje so polna vsa italijanska mesta in vasi, pa še brezplačni so), slekla dežjake, saj je postalo že pošteno toplo in je sonce uspešno sušilo oblake, ter si privoščila kavo in sveže rogljiče, ki so se kar topili v ustih. Sledil je kratek ogled starega dela mesta.

20130514203340_xi8k3u7gdhfcs6

Chioggia nima zastonj naziva male Benetke. Tudi tu so poleg lagune, kopnega dela mesta z ulicami in trgi še kanali po mestu, po katerih se domačini res ne prevažajo v gondolah, zato pa je vse polno drugih čolnov. Kanale premoščajo številni stopničasti mostovi v visokih lokih, da ne ovirajo plovbe pod njimi. Kar prehitro sva morala nazaj na motor. Sem se bova še vrnila, sva bila soglasna.

Od Rosolina, pa skoraj do Ravene, cesta vodi skozi naravni park delte reka Pad. Občasno na desni strani ceste skozi drevje uzreš laguno ali jezero, kjer gnezdijo razne ptice. Da je svet močviren, se pozna tudi po cesti, ki ima zaradi posedanja kar precej kotanj in je treba biti pri vožnji pazljiv, da kake ne pobereš.

Prijetno so me presenetili italijanski vozniki s svojim odnosom do motoristov. Stari ali mladi so, brez izjeme, takoj opazili motorista za seboj in se umaknili z avtom povsem ob rob. Tako je bilo varno prehitevanje kljub vozilom na nasprotnem voznem pasu. Moja mi je sicer zagrozila, naj mi na misel ne pride prehitevanje, kot so to počeli domači motoristi (varno sicer, a v škarje), pa nisem zdržal. Če te voznik pred sabo naravnost povabi, da pojdi mimo, bi bil čudak, če bi cijazil za njim.

20130514203339_fv1dsi0yh8ecgbKer sva se ustavila v Chioggii, sva tokrat izpustila obisk pisane ribiške vasice Commacchio – ki se tudi ponaša z nazivom Benetke v malem, slavne po svojem »tromostovju«. Bova obisk opravila kdaj drugič.

Zaradi vožnje po avtocesti in hitri cesti, mnogih prehitevanj, vožnje v dvoje in s kovčki, sem pričakoval večjo porabo goriva, zato sem pred Ravenno za vsak primer dotankal na samopostrežni bencinski črpalki. Bil sem prijetno presenečen, kljub prej naštetemu, motor ni pil več kot 6 l na 100 km, zato sem se laže sprijaznil z računom – bencin je bil 0,30 € po litru dražji kot doma).

V Ravenno sva pripeljala ob 11:40, po prevoženih 408 km. Kot običajno na najinih poteh, sva brez težav in z malo sreče prispela prav pred nekdanja severna vrata v mestnem obzidju, kjer sva parkirala motor in v slabih petih minutah prišla do najinega edinega cilja v Raveni - največje znamenitosti bazilike San di Vitale z znamenitimi bizantinskimi mozaiki. Ravenna je bila namreč od leta 402 do 476 prestolnica Zahodnega rimskega cesarstva. Vstopnica, ki sicer omogoča še ogled Bazilike S. Apollinare Nuovo, Museo Arcivescovile in Battistero Neoniano, je stala 9,50 € po glavi. Ker bi za ogled ostalih treh znamenitosti porabila preveč časa (razpršene so v krogu dveh kilometrov), sva se ogledu ostalih odrekla. Že sama notranjost zgradbe bazilike San di Vitale je arhitektonsko izjemna, odlično ohranjeni bizantinski mozaiki, ki prikazujejo cesarja Justinijana in njegovo ženo, cesarico Teodoro, in nabožne prizore, pa so, tudi po skoraj 2500 letih, še vedno osupljivo lepi.

Nekaj mozaikov iz bazilike San di Vitale
Nekaj mozaikov iz bazilike San di Vitale

Sprehod po glavnem trgu Piazza del Populo, oglede Dantejevega groba, še nekaterih bazilik in mavzolejev Teodorika in Galle Placidie sva pustila za kdaj drugič in po kratkem okrepčilu spet zajahala motor. Po hitri cesti za smer Rim sva zapustila Ravenno in nato zavila na avtocesto proti Riminiju – smer Ankona.

Ko sva vozila proti Riminiju, sva kot Julij Cezar leta 49. pred Kristusom prečkala reko Rubikon, samo, da sva midva to storila precej hitreje in prek mostu.

Čeprav sva imela prvotno v načrtu, da si vsaj na hitro ogledava tudi Rimini, sva se le spogledala in si pokimala – drugič. Obris gore Titano, na katere vrhu stoji stari del mesta San Marina in ki se je že risal na najini desni, je bil preveč vabljiv. Zavila sva z avtoceste in se kmalu začela skozi sodobna stanovanjska naselja vzpenjati v klanec. Ob 14.00 in po prevoženih 504 km sva prispela na vrh in zaparkirala na parkirišču za motorje pod obzidjem ob peš vhodu v stari del San Marina.

Ogledala in obhodila sva celotni stari del mesta. Srednjeveške trdnjave, kamnite hiše, obzidje, po ozkih kamnitih ulicah pa izložba ob izložbi, z vso mogočo kramo za turiste. Kot vsako italijansko srednjeveško mesto, ki kaj da nase, je obvezen tudi muzej mučilnih naprav. No, vse skupaj pusti vtis. Sploh, če, tako kot midva z ženo, uživaš v zgodovini (sam imam še ta privilegij, da je moja zgodovinar, pa še italijansko malo zna, tako da imam ob sebi vedno osebnega turističnega vodiča). Povzpela sva se na trdnjavo La Cesta, od koder je razgled daleč naokrog, na ostala naselja te male republike.

San Marino
San Marino

Pokukala sva tudi v cerkev cerkev Sv. Marina. Po vsej barviti kramariji na ulicah se zdi, s svojo skromnostjo in belino, prav revna. Prižgala sva svečko za srečo na poti, kot običajno vedno počneva na najinih poteh. Saj ne, da bi res verjel, da kaj pomaga, občutek je pa prijeten. Ob fotografiranju na obzidju pred mestno trdnjavo v ozadju sva slišala domačo besedo, družina iz Ljubljane. Izmenjali smo si nekaj besed, slikal sem jih skupaj, nato pa smo si zaželeli srečno pot. Tako kot midva, so bili namenjeni v Arezzo. Sicer turistov še ni bilo v poletnih količinah, srečevala sva skupine Američanov, Azijcev in nekaj posameznih Nizozemcev. Ostalo so bile pa družine domačinov.

Ker je bilo treba misliti še za naprej, sva ob 15.30 zapustila San Marino in se po severni strani spustila v dolino na SS 258, smer Arezzo. Cesta je na spletu označena kot ena najboljših moto cest v Toskani – lahko le pritrdim, da je res dobra. Po dolini reke Marecchia se skozi naselja Novafeltria in Ponte Messa povzpneš po neštetih ovinkih na Passo di Viamaggio (983 m).

Proti Passo di Viamaggio
Proti Passo di Viamaggio

Po vrhovih, ki se dvigajo do 1200 m visoko, so bila drevesa še gola, sicer pa se je mlado listje že odprlo. Krasna cesta, iz ovinka v ovinek, tisoče ovinkov. Cesta se zravna le v toliko, da lahko pobereš motor, pa ga že polagaš v drugo stran. Prometa malo, nekaj avtodomov in lokalnih motoristov, ki imajo očitno zbirališče v gostišču na prelazu Passo di Viamaggio. Ob spustu se na desni odpre pogled na jezero Lago di Montedoglio pri Sansepolcro. Večinoma znaki kažejo omejitev hitrosti 60 km/h. Z ženo sva se omejitvam oba čudila. Vsaj glede avtomobilistov je cesta tako vijugasta, da bi 60 peljal le kak profi rejlist. Družine pa s tako hitrostjo z avtom zanesljivo ne bi peljal, sicer bi vse kozlalo kot vidre. Za motorista pa nebesa. Ovinkov za 75 km, čisti užitek.

Prvotno sem načrtoval, da bova iz Sansepolcra zavila začasno na zahod proti mestecu Anghiari, nato pa proti severu, na cesti SP 45 in nato na SP 57 proti Subbianu, ki prav tako slovita kot eni najboljših motorističnih cest Toskane, a sva spet improviziral. Po vseh prevoženih ovinkih SS 258 sem si prav zaželel spet nekaj hitrejše ceste, pa tudi dan se je počasi začel prevešati v večer, zato sva jo mahnila po hitri cesti SS 73/E78 proti jugu, po najkrajši poti proti Arezzu.

Hitra cesta se vije v ozki, z gozdom in grmovjem porasli dolini, ki jo obkrožajo ne prav visoki hribi. Zrak je kar dehtel od sladkih vonjav cvetov. Vse je dišalo po akaciji in sladkem medu. Nekaj kilometrov pred Arezzom sta na počivališču dišali drugačni rožici. Dve mladi dekleti, očitno še sveži v poslu, saj se jima delo plačljivih deklet ni še prav nič poznalo na obrazu. Res sta bili čedni, povsem drugače, kot dekleta, ki sva jih ob cesti videvala v Arezzu, Bolonji, Ferrari, skratka povsod, kjer sva zapeljala na primestne ceste večjih mest.

Ob 18.00 sva prispela v Arezzo z zahoda in na zadnjem krožišču pred mestnim središčem opazila oznako za prenočišče B&B La Pace. Sledila sva tablam, enkrat vmes zgrešila, nato pa po dveh kilometrih le našla pravi naslov. Ni težko, hiša stoji desno tik ob cesti. Soba velika, kopalnica, kuhinja TV (brez pametnega programa) in garaža za motor, vse za 35 € po osebi. Hitro smo bili zmenjeni, takoj sva poravnala račun, lastnik nama je še predal šop ključev (od hiše, sobe, garaže) in bila sva prosta. Nobene policijske ure, nobene omejitve glede morebitnih večernih izhodov v mesto in sitnarjenja glede zadnje ure, ko se je treba vrniti v sobo. Odložila sva kovčke v sobo ter se odpravila na večerni sprehod v Arezzo. Tu sva že bila, zato sva mesto poznala. Res pa še nisva bila v mestu v nedeljo zvečer. Na ulici Corso D’Italija, ki vodi na stari srednjeveški trg Arezza, je bila gneča. Ulica je pravo sprehajališče, kjer se v nedeljo popoldne in zvečer dobijo prijatelji in znanci na klepetu. Nekaj časa sva uživala v sproščenem vzdušju ulice, nato pa sva se, vsak s pošteno porcijo sladoleda, umaknila na stopnišče cerkve na stari srednjeveški trg, kjer sva uživala v miru in zadnjih sončnih žarkih dneva, ki je ugašal v večer. Preverila sva še stanje doma in izvedela, kar sva tako pričakovala, vse je bilo v redu. Deca je znala poskrbeti zase.

Na Piazza Grande v Arezzu
Na Piazza Grande v Arezzu

Mir trga, toplota lepega pomladnega dne, vse doživeto tega dne in prevoženih 632 km je storilo svoje in vedno pogosteje se je v misli vrivala podoba postelje. Zato sva jo še pred nočjo pobrala nazaj v prenočišče, pod tuš in nato na zaslužen počitek.

Zjutraj naju je ob prvem svitu zbudilo ptičje žvrgolenje, v zraku pa je še vedno dehtel nežni vonj cvetja. Po zajtrku, ki sva ga lagodno zavlekla daleč v jutro, sva nekaj pred deveto uro odvrgla ključe sobe v poštni nabiralnik v veži in osedlala motor. Dan je bil lep, sončen, po nebu se je podilo nekaj oblakov, ki pa niso nosili dežja, zato so ostali dežjaki v kovčku.

Ko sva se usmerila proti jugo zahodu (sledila sva kažipotu za avtocesto) in zapustila mestno območje, sva padla v toskansko pokrajino. Cvetje, mediteransko rastlinje, oljke, trta, ciprese, borovci, palme, po gričih pa že značilne utrdbe, kmetije, dvorci in manjša naselja.

 

20130514203340_z6tbcm4dxajon7Mimo vasice Monte San Savino sva se namenila v Lucignano, kjer sva načrtovala prvi postanek. Lagodno sva se vzpenjala na griče in vozila po vrhovih gričev skozi stare vasice in opazovala sem ter tja iz borovcev, cipres in krošenj kostanjev in akacij ter drugega drevja štrleče stražne stolpe s prsobrani na trdnjavah in samostanih. V okolici vasi je pot vodila skozi nasade oljk in vinograde, skozi polja in sadovnjake, ves čas pa so naju ob poti spremljali rdeči cvetovi maka, v družbi rumenih, belih, modrih in vijoličnih cvetov, ki jim ne vem imena.

20130514203340_9vke4xwf6cbjyl

Se nadaljuje na naslednji strani…Števec goriva se je spet premaknil proti nuli, zato sem v Lucignanu po skozi pravljico prevoženih 35 km, najprej zavil na bencinsko črpalko in dotočil gorivo, da bo za nekaj časa mir.

Lucignano
Lucignano

Žena je ta čas padla v sosednjo izložbo, kjer je bilo lično razstavljeno raznovrstno toskansko pecivo. Nato sem motor zgolj prestavil na parkirišče pred vhodom v mestece ter v kufre pospravil odvečno motoristično opremo. Je postalo kar pretoplo za korduro. Sledil je postanek za prvo dopoldansko kavo in ogled mesteca. Kavo sva popila kar v kavarnici in slaščičarni v senci obzidja pred vhodom v mesto. Pocrkljal sem lokalno maskoto čivavo in mu (je bil fant) privoščil keks (doma imam psa, zato vem, kako je to). Domačini, po večini starejši možaki, so se muzali, jaz sem pa dobil novega neizmerno hvaležnega prijatelja.

Mestece je lepo, postavljeno na vrh griča nad nasade oljk in vinograde in močno spominja na podobna v Provansi. Značilnost mesta je ovalni tloris. Obzidje in hiše znotraj obzidja so postavljene v ovalu. Ovalne ceste, ki obkrožajo naselje, povezujejo prečne ulice, ki vodijo od obzidja v center k glavni cerkvi, ki je v središču ovala.

Utrinki iz Lucignana.
Utrinki iz Lucignana.

Prehitro je bilo treba naprej. Po lokalnih cestah SP 28 in SS 438 sva se opravila proti vasici Asciano in nato po Strada provincia (SP) del Pecorile do samostana Monte Oliveto Maggiore.

Cesta se vzpne v hitrih ovinkih na slemena hrbtov neštetih gričev, razgled sega daleč naokoli čez travnate planjave in polja, na slemenih stojijo osamljene kmetije in gospodarska poslopja, oblikovana kot prave srednjeveške utrdbe, do katerih vodijo makadamske poti, ki jih v špalirju obraščajo vitke ciprese. Vse se je kopalo v tisočih zelenih odtenkov. Kljub precej dežja v zadnjem obdobju, je bil zrak rahlo meglen, verjetno zaradi cvetnega prahu. Vsaj dišalo je tako.

Sredi tega leži benediktinski samostan Monte Oliveto Maggiore iz 14. stoletja z znamenitimi freskami (okrog in okrog notranjega križnega hodnika), ki upodabljajo Sv. Benedikta. V zavetju gozda cipres na visoki skalni polici, kjer samostan leži, še vedno bivajo menihi. Spust k samostanu preseneti. Zadnji kilometer se cesta z slemena hriba spusti na polico, ki jo s treh strani obkrožajo globoko vrezane soteske, povsem netipične za okoliško pokrajino.

Spet sva parkirala pred vhodom na območje samostana, tik ob dveh nemških motoristih. Že pri parkiranju sva zaslišala našo govorico – starejši turisti romarji iz Kranja. Ko so videli najino registrsko tablico, smo si izmenjali pozdrav. Srečala sva tudi nov avtobus poljskih verskih turistov, vsak je tovoril svojo škatlo steklenic vina iz samostanske prodajalne. Nekaj italijanskih družin je glasno čebljalo po poti, ki se skozi gozdič vije navzdol k samostanu, slepih za napise, ki so jih postavili za obiskovalce menihi, s priprošnjo za mir in tišino. Ogledala sva si samostan. Cerkev ima čudovite vitraže, pa tudi freske okrog križnega hodnika so vredne svoje slave.

Tudi naprej proti vasicam Montefresco- San Giovani D’asso, Montisi, Petroio, Madonnino, mimo Montefalonico do Montepulciana sta cesta in pokrajina čudovita: Lepi hitri ovinki, odprte travnate planjave zamenjajo nasadi oljk, vinogradi, polja travniki, pa tudi gozda je nekaj. Skozi manjše vasi, na križišču pri izhodu iz naselja, se včasih pojavi manjša težava – kam v pravo smer za naprej?. Včasih ni nobenega kažipota, a po sistemu iz nekdanje JLA “kartu čitaj, a seljaka pitaj” nekako znese.

Samostan Monte Oliveto Maggiore
Samostan Monte Oliveto Maggiore

Z Montepulcianom sva hitro opravila. Ne časa in ne namena nisva imela obedovati in piti (domača hrana in pijača sta glavni turistični atrakciji mesta). Muzej Etruščanov bo na vrsto prišel kdaj drugič, zato sva na hitro obhodila mestece in se odpravila naprej.

Po SS 146 sva zapeljala do 14 km oddaljenega mesteca Pienza, kjer sva se ustavila za malce dlje časa. Mestece je staro, majhno, a ljubko. V Pienzi je v vsaki drugi hiši butična prodajalna značilnih domačih izdelkov, ne moreš mimo sira pekorino in njihovih odličnih domačih testenin »piči« ali tipičnega brigrizka »bruschetto« (popečeni kruh polit z oljčnim oljem z dodanim česnom ter sirom pekorino). Svojevrstna zanimivost je, da iz kake prodajalne sira včasih skozi izpust prezračevalnih naprav prav »zadiši« po kozlanju, tako intenzivni so vonji nekaterih sirov. Ko sva prvič padla v take vonjave, sva prav previdno gledala pod noge, da ne bi zakoračila v ostanke nočne žurke. Nato nama je kapnilo, od kje prihaja vonj. Sprehodila sva se skozi vasico, kot vedno pokukala v cerkev in se v eni od mnogih gostilnic ustavila na kavi in poskusila nekaj vrst domačih sirov. Pač v skladu z reklom: umetnost in zgodovino nekega kraja najlažje spoznaš, če si ogledaš lokalno cerkev, utrip sodobnosti pa zaznaš v vaški gostilni. Čas je pa kar letel, ne da bi se zavedala.

Dan se je prevešal v popoldne, midva sva pa vedno bolj zaostajala za urnikom. Vtisov tega dne je bilo že toliko, da je v glavi zmanjkovalo prostora za nove. Zato sva spet vzela v roke zemljevid in improvizirala. Odločila sva se izpustiti ogled Bagno Vignoni in še enega za ogled priporočanega gorskega mesteca Montalcina in skrajšati pot do San Galgana z bližnjico. Sklenila sva, da jo po SS 146 ubereva preko San Quirico in po hitri cesti SR 2 proti severu do Buonoconventa, od tam pa na zahod preko Bibbiana, Murla, Casciana, Monticiana do samostana v San Galganu. Odločitev je bila zadetek v polno. Hitra cesta SR 2 je med vse ovinke tega dne spet dodala malce več »vetra v laseh«, češnja na torti pa je bila bližnjica med Buonoconventom in San Gajganom. Lokalna cesta do Murla, naprej pa Strada provinciale della Rocca di Crevol, SP 33, SS 223/E78, SP delle Pinete in SS 73/SS 6 se mirno uvrščajo med najboljše moto ceste Toskane. Čudovita travnata, nato pa vedno bolj gozdnata pokrajina, lepa cesta, polna srednje hitrih ovinkov, skoraj brez prometa, skozi gozdni nacionalni park, res napolni glavo motorista s prelepimi vtisi. Sredi popoldneva sva tako zadovoljna po prevoženih 46 km prispela v San Galgano-Montesiepi.

San Galgano
San Galgano

Nekoč mogočna opatija je danes podrta katedrala, na gričku nad njo pa cerkev – romanska rotunda z glavno znamenitostjo, zaradi katere sva se oglasila - meča v kamnu. Pred kakim letom sem na National Geographic gledal oddajo o njem in že takrat je padla odločitev, da bo to zadevo treba iti pogledat. Po nekaterih tolmačenjih je prav meč v skali v cerkvi v San Galgano-Montesiepi izvor srednjeveške legende o angleškem kralju Arturju in vitezih okrogle mize.

Meč v skali
Meč v skali

V vedno bolj poznem popoldnevu nama je postajalo jasno, da sva res preveč optimistično planirala načrt poti za ta dan. Ko bi pot razdelila v dva dneva bi šlo, tlačenje vsega v en dan pa je bilo odločno preveč zajeten kos pogače. Tudi pozni jutranji odhod iz Arezza se nama je začenjal maščevati. Zato sva jo po SS 73/SS 6 (31 km ovinkov skozi gozdovi in travnike) ubrala naravnost na sever proti Sieni in izpustila ogled še ene Toskanske znamenitosti – vasice Monteriggioni kakih 15 km severozahodno od Siene. Sistem obzidja in utrjenih stolpičev, ki obdaja vasico, predstavlja najbolj celovit obrambni sistem v Toskani. Sedem od štirinajstih stolpov je obnovljenih, sprehod po utrdbi pa očara z razgledi po okolici. Spet sva rekla – drugič. Siena je vredna ogleda, a ker sva jo že obiskala pred časom, sva mesto obvozila in na izvozu Siena Nord zapustila obvoznico SS 674 in po SS 222 zapeljala v pokrajino Chianti, proti Castellina in Chianti.

Pokrajina se je spet spremenila, cesta se je spočetka po slemenu vila nad vinogradi, skozi manjše zaselke in mimo velikih vinogradniških kmetij, skozi sadovnjake in travnike, kasneje pa vedno bolj skozi gozdnato pokrajino. Spet je pelo motoristovo srce.

Pod Pieve di Panzano v Chiantiju.
Pod Pieve di Panzano v Chiantiju.

Sonce je že nakazovalo, da bo počasi zašlo, začelo se je oblačiti. Ko sva po 40 km prispela v Greve in Chianti, je bilo že jasno, da sva si preveč smelo zastavila načrte za ta dan in da bo treba začet razmišljat o prenočišču. Ustavila sva se na zadnjem križišču pred izhodom iz mesteca in si ogledala usmerjevalne table za različne B&B. Hitro sva se odločila za najbližjega in v nekaj minutah sva bila že nastanjena v B&B Chianti Rooms. Starejša gospodarica je bila prijazna, soba lepa, kopalnica ,TV in garaža, spet 35 na osebo. Vsega skupaj sva drugi dan prevozila 274 km. S sinom, ki je tudi motorist (Hondinega cestaka je imel pod ponjavo v garaži), sva izmenjala nekaj besed v angleščini.

20130605091127_19mqcerd7i6xwy

Ponoči je pošteno deževalo in zbudila sva se v mokro jutro, oblaki niso obetali nič dobrega. Po zajtrku sva se ob 8.00 podala na pot. Cesta je bila sicer mokra, a deževalo ni več. Dežjake sva zato pustila pri miru. Dober kilometer sva vozila nazaj v smeri Siene, nato pa v križišču zavila levo proti krajema Duda in Figline Valdarno po cesti SP Chianti-Valdarno, preko Passo di Sugame. Omenjeno križišče ima usmerjevalne table le v smeri iz Firenz, zato sva sinoči gladko spregledala odcep. Čeprav je bila cesta mokra, je asfalt dober in užitki na 18 km precej zaprtih ovinkov skozi gozdove in redke travnike zaradi dežja niso bili nič manjši.

Proti Passo di Sugame.
Proti Passo di Sugame.

V Figline Valdarno sva zavila na SS 69, za San Francesco in Pontassieve – smer Firence in nekaj časa vozila po dolini reke Arno.

Po dolini reke Arno.
Po dolini reke Arno.

Pred Pontasieve sva zavila na SS 67 proti mestecu Rufina in končnemu etapnemu cilju, mestu Forli, že v ravnini na oni strani hribovja Alpe di Benedetto. Še ena cesta, ki sodi med najlepše moto ceste Toskane, ki tudi v dežju ohrani svoj sloves. Spominjala me je na Vršič in Trento, le da je dolžina ceste s precej zaprtimi ovinki 75 km. Zapisal sem tudi v dežju. Kmalu za Pontesieve je namreč začelo padati in dež naju je zdaj bolj, zdaj manj, zalival vse do Ferrare. Zlezla sva v dežjake, ki jih nisva slekla do doma. V Rufini sva natočila gorivo, saj nisva vedela, kako je s črpalkami v hribih. Pa ni problema. Ob poti sva jih videla še kar nekaj.

Na Passo del Muraglione (907 m) sva na sosednjih vrhovih po grapah uzrla še sneg, saj se vrhovi vzpnejo tudi do 1700 m, ustavljala pa se nisva več vse do Ferrare.

Passo del Muraglione.
Passo del Muraglione.

Iz Forlija sva se zapeljala na avtocesto proti Bolonji in nato do Ferrare. Ferrara je upravno središče dežele Emilija-Romanja. Mesto leži nekaj kilometrov južno od Pada, katerega rokav Po di Volano teče skozi mesto. Ferrara je univerzitetno mesto-univerza, ustanovljena leta 1391 je ena najstarejših v Evropi. To se pozna na ulicah - ogromno je mladih, pravzaprav jih še nikjer v Italiji nisem videl tako v večini kot tu. Mesto je nastalo v zgodnjem srednjem veku in je eno redkih italijanskih mest »nerimskega« nastanka. Mesto je del Unescove svetovne kulturne dediščine. Ferraro obdaja 9.200 m dolgo srednjeveško obzidje, katerega velik del je ohranjen. Nekaj metrov široko obzidje danes služi za rekreacijo in druženje meščanov.

V Ferrari sva naredila še zadnji postanek, se poslovila od dežja, si na kratko ogledala staro mestno jedro, ki je res vredno ogleda in si privoščila kavo in prigrizek v enem od lokalčkov na glavnem trgu.

V starem delu Ferrare.
V starem delu Ferrare.

Pred vrnitvijo sva še tankala, da bo mir do meje, nato pa hajd proti domu.

Domov sva se vrnila čez Gorico in Vipavsko dolino. Ob 18.00 sva razsedlala motor v domači garaži. Ta dan sva prevozila 630 km. Skupaj v vseh treh dneh pa 1536 km. Razen avtoceste sem užival v vsakem prevoženem kilometru. Namen poti – za poskušino prevoziti čim več motorističnih kilometrov po Toskani in na hitro pokukati v čim več krajev, kjer doslej še nisva bila, je bil presežen. Za še več uživanja bi si bilo dobro vzeti še kak dan ali dva več, ampak žal sva še vedno v krempljih omejitev – tako glede časa kot financ. Vsekakor pa sva z ženo soglasna, nekaj takega bova čim prej spet ponovila.

Konec.