pot_pelop_pic02Park starih hrastovih dreves, na mali planoti. Robovi strmo padajo v dolino in v strminah poraščenim z grmovjem je polno ovc z majhnimi zvončki, ki cinglajo kot bi neka čudežna reka tekla nekje globoko v dolini. Neprekinjen zvok zvonjenja prihaja od povsod in le kratki žvižgi pastirjev sem ter tja zarežejo v nežno valovanje.

pot_pelop_pic01Grčija je naredila name čuden vtis navidezne revščine, zapuščenosti. Ni videti veliko blišča, hiše izgledajo zanemarjene, avtomobili obtolčeni, vse to ne kaže kakšne vrednosti. Ljudje pa mirni in ponosni. Odprto te ogovorijo, ko se skozi kakšno zanimivo vas zapeljem prav počasi, veselo pozdravljajo. Prav prijeten občutek.

pot_pelop_pic04Potepam se sam po Peloponezu z motorjem, živim svoje sanje, vsaj za hipec. Saj ne vem kaj je tisto kar me žene. Znamenitosti ob poti? Nad prvo sem navdušen, pri drugi gledam, potem pa opazujem vse kaj drugega, to kar moram videti pa le polni spominske celice. Raje se zapeljem po gorskih poteh, srečujem ljudi ali pa sem sam s sabo in prav prijetno je včasih biti samo tiho. Tu srečujem tujce, govorim z njim, sem z njim le toliko kolikor hočem. Ne sprejmem njihovih bremen, ne dotaknejo se me njihove projekcije, misli, dejanja, če to ni moja volja. Ko mi ni prijetno mirno odidem, saj sem na potovanju, svoboden. Tudi v "normalnem" življenju bi nam bilo lažje, če bi se naučili odhajati, ko je to potrebno, ko tako čutimo. In puščati odhajati bljižnim in ljubljenim, ko to potrebujejo in čutijo.

pot_pelop_pic03Prvi dan sem ožulil rit na motorju, prevozil 430 km in se šele pozno zvečer sesedel na stol ulične picerije v Olimpiji. In šele zvečer ko sem obležal ob motorju z mastno pico v želodcu, s čemer so me grki prepričali, da drugače ne znajo kuhati, me je ujela duša in mir. Spet sem slišal veter, ki se je sprehajal med pomarančami in cipresami, videl zvezde, vonjal vonj mediteranskih cvetov. Danes, svoj drugi dan potepanja sem spet v sebi, ogledal sem si Olimp, še bolj me je prevzela vožnja po hribih, skozi male vasice, gričke poraščene z makijo, posejane z malimi hiškami, ki izgledajo kot zapuščene, pa so domovanja ljudi.

In ko sedaj sedim tu med starimi hrasti, vpijam nežni zvok reke zvoncev pod seboj, je kot bi čas odtekal brezbrižno v dolino, kot bi bil eno z vsem.