Odločila sva se, da podobno kot Krf lani (in alpski del Italije ter Avstrije) tudi letos odpotujeva z motorji malo po svetu. Lanska pot, ki sva se je lotila s »cestakoma« (Hondi CBR 1000 RR), nama ni ostala v najlepšem spominu, še posebej zaradi moje prometne nesreče tik pred Dolomiti. Kakorkoli, življenje gre naprej in tudi jaz sem se sprijaznil s situacijo, čeprav posledice lanske nezgode še vedno čutim in jih bom verjetno čutil vedno.

Postanek Kriva Palanka
Postanek Kriva Palanka

Moj prejšnji motocikel pa je ni odnesel tako »ugodno« kot jaz. Nabavila sva nove motocikle znamke Honda CBF 1000 FA in pričela razmišljati o najini letošnji avanturi. Imela sva načrt, da bo cca dobrih 14 dni dolga pot vodila v malo manj znane države in kraje, vendar nama je načrte prekrižal neugoden vozni red trajektov, katere bi morala uporabiti za prehode z ene celine na drugo. Kaj napraviti? Po tehtnem premisleku se odločiva, da prvotni načrt opustiva, in lotil sem se načrtovanja nove poti. Kar hitro mi je uspelo narediti nov načrt, a glej ga »zlomka«, ponovno sva naletela na nepredvidene težave. Turčija, ena od najinih držav na poti, se je nenadoma znašla v neredih in demonstracijah, zato je bilo odsvetovano potovanje tja. Z glavo v zid se ni dobro zaletavati, saj si jo lahko kaj hitro razbiješ, malo pa je ostal prisoten tudi neprijeten dogodek od lani in vse skupaj sva vzela kot nekak znak, da bi bilo pot treba spremeniti. To sva tudi napravila in določila dan najinega odhoda – 12.6.2013. Da pa ne bi priprave na odhod potekale preveč mirno, so nama jo nepredvideno zagodle še neodložljive zadeve, ki so najino pot skrajšale iz prvotnih 14 dni na dober teden časa za realizacijo projekta. To pa je precej malo glede na okoliščine in lepote, ki sva jih hotela obiskati. Dogovorila sva se, da bova sproti improvizirala in poskusila prevoziti, kar se bo pač v času, ki nama je na voljo, dalo. Rečeno, storjeno!

Prišel je 12.6., datum najinega odhoda. Po precej nestanovitnem in deževnem vremenu v preteklih tednih je bila napoved za čas potovanja precej optimistična in še v jutranjem mraku sva odrinila na pot. Smer je bila skozi Zagreb in naprej proti Maslenici. Na počivališču »Plitvice« (zagrebška obvoznica) sva popila jutranjo kavo in nadaljevala pot. Vožnja je potekala brez posebnosti, vendar moram omeniti, da naju je kar močno zeblo, saj so temperature zraka nihale med 7 in 11 stopinj, kar pa je vse prej kot prijetno za vožnjo z motorjem. Nekako sva se prebila do Maslenice in tam se je končno pokazalo sonce v vsej svoji razkošnosti ter naju pričelo greti.

Maslenički most
Maslenički most

Po krajšem postanku sva pot nadaljevala v smeri Splita in naenkrat je pričelo močno pihati. Vožnja je postala precej neprijetna in naporna, saj naju je na trenutke veter hotel stresti z motorjev. Kdor si je izkusil to, sam ve, kako to zgleda, ostalim pa ne želim, da občutijo takšne izkušnje. Čez nekaj časa sva se ustavila in si malo odpočila od naporov. Veter je končno izgubil svojo moč in nadaljevala sva pot v smeri meje med Hrvaško in Bosno proti kraju Neum.

Neum
Neum
Prstaci v Neumu
Prstaci v Neumu

Našim sosedom Hrvatom se vidi, da so novopečeni Evropejci, saj takšnega kompliciranja na meji že dolgo nisem doživel. Grejo se nekakšen svoj »šengen« in to na čuden način. Pa pustimo to, bosanski organi na meji so čisto nekaj drugega in s svojo prijaznostjo ter vedrino so naju spravili v dobro voljo. Odločiva se za postanek v lični restavraciji na koncu Neuma. V roke vzamem jedilni list in doživim pravi mali kulinarični šok. Na jedilniku imajo med ostalo ponudbo hrane popolnoma legalno tudi »prstace«. Za tiste, ki ne vedo, kaj so »prstaci«. So zelo cenjene školjke, ki so zaščitene, še posebej na Hrvaškem, saj so z njihovim nabiranjem v preteklosti precej uničili obalo in mnogo ljudi se je opeklo pri prekupčevalskih poslih z njimi. Sploh ne razmišljava ter si jih naročiva. Teh nekaj kilometrov morja, ki jih ima Bosna, je resnično lepo urejenih in ljudje vedo, kaj je turizem. Po slastnem prigrizku nadaljujeva pot in zelo hitro sva spet na meji. Tokrat gre hitreje in že se voziva po »jadranki« v smeri proti Dubrovniku.

Dubrovnik
Dubrovnik

Precej hitro nama mine čas in naenkrat sva v Dubrovniku. Kljub temu, da še ni prava turistična sezona, je v mestu pravi kaos. Policija na vsakem koraku. Le kaj je temu vzrok? Na obisku v Dubrovniku je bila neka delegacija in po ustaljeni navadi jih je treba zaščititi. Le zakaj? Česa se bojijo? Precej sva že utrujena, saj je za nama lep kos poti in odločiva se, da ne bova komplicirala ter bova poskusila najti v starem delu Dubrovnika prostor za najino prenočevanje. To nama dokaj hitro uspe. Najdeva »sobico«, veliko toliko, da gresta vanjo dve postelji, zraven je manjši tuš s sanitarijami. Najini prevozni sredstvi pa parkirava na ograjenem dvorišču v sklopu objekta. Lastnica nama pove, da je to edino, kar še ima prosto, in hitro se dogovorimo za ceno. Glede na vse skupaj ni bila mala, saj sva plačala 45 evrov brez zajtrka.

Hočem si vzeti potrebne stvari iz Givijevega levega stranskega kovčka in sledi nepredvideni šok. Kovček se noče odpreti. Poskusim ga sneti z nosilcev in tudi to ne gre. Malo se še trudim in obupam. Nočem si pokvariti dneva in postati nerazpoložen. Še dobro, da sem imel stvari razporejene po vseh treh kovčkih enakomerno, tako da nisem bil odvisen od tega, ki je trmasto vztrajal in ni hotel popustiti. Pametnejši pravijo, da popusti, in tako sem se tudi sam sprijaznil z zagato in ga pustil pri miru.

Precej hitro nama mine čas in naenkrat sva v Dubrovniku. Kljub temu, da še ni prava turistična sezona, je v mestu pravi kaos. Policija na vsakem koraku. Le kaj je temu vzrok? Na obisku v Dubrovniku je bila neka delegacija in po ustaljeni navadi jih je treba zaščititi. Le zakaj? Česa se bojijo? Precej sva že utrujena, saj je za nama lep kos poti in odločiva se, da ne bova komplicirala ter bova poskusila najti v starem delu Dubrovnika prostor za najino prenočevanje. To nama dokaj hitro uspe. Najdeva »sobico«, veliko toliko, da gresta vanjo dve postelji, zraven je manjši tuš s sanitarijami. Najini prevozni sredstvi pa parkirava na ograjenem dvorišču v sklopu objekta. Lastnica nama pove, da je to edino, kar še ima prosto, in hitro se dogovorimo za ceno. Glede na vse skupaj ni bila mala, saj sva plačala 45 evrov brez zajtrka.

Hočem si vzeti potrebne stvari iz Givijevega levega stranskega kovčka in sledi nepredvideni šok. Kovček se noče odpreti. Poskusim ga sneti z nosilcev in tudi to ne gre. Malo se še trudim in obupam. Nočem si pokvariti dneva in postati nerazpoložen. Še dobro, da sem imel stvari razporejene po vseh treh kovčkih enakomerno, tako da nisem bil odvisen od tega, ki je trmasto vztrajal in ni hotel popustiti. Pametnejši pravijo, da popusti, in tako sem se tudi sam sprijaznil z zagato in ga pustil pri miru.

Dubrovnik - mesto
Dubrovnik - mesto

Hitro se stuširava ter preoblečeva in že pričneva s pohajkovanjem po starem delu mesta Dubrovnik. Mesto je lepo urejeno in je kaj videti. Dan se začne prevešati v noč in treba bo obnoviti moči za nadaljnjo pot. Najdeva prijetno restavracijo in si privoščiva škampe na buzari, katere poplakneva s pivom. Po odlični večerji se počasi odpraviva k počitku, saj bo treba zjutraj naprej. Hitro zaspiva in še prehitro nastopi nov dan. Oblečeva se zunaj, saj v sobi ni prostora za to, in na hitro popijeva jutranjo kavo v bližnjem lokalu. Zajahava svoji »kobilci« in že voziva v smeri Črne gore. Na meji podobno kot prejšnji dan! Hrvaške oblasti delajo zastoje, Črnogorci pa nama zaželijo prijetno bivanje pri njih in naju spustijo naprej. Ker sva iz Dubrovnika napravila že kar nekaj kilometrov, se zaustaviva na prijetno urejenem prostoru za »bajkerje«. Sprejeta sva lepo in lastnik se z nama takoj zaplete v pogovor o vsem mogočem. Ne gre mu v glavo, da je pri nas v Sloveniji takšno stanje. Po televiziji je gledal demonstracije in podobno, zanimalo ga je, če je vse res ali pa gre le za sovražno propagando. Pokaže nama črnogorskega »harleya« in nama plača rundo pijače.

Črnogorski Harley
Črnogorski Harley

Tudi sam dam za rundo. Med sproščenim pogovorom izveva tudi, da se v Črni gori ni treba bati policije. Njihovi policisti so dobili navodilo, da tujcev ne smejo nadlegovati. To pa zato, da bi pritegnili čim več turistov. So pa državljanom Črne gore zato dvignili kazni za štirikrat. Poslovimo se in odpraviva se naprej proti zalivu Boke Kotorske. Pot naju vodi skozi Igalo in Hercegnovi ter naprej proti Risanu, Perastu in do Kotorja, kjer zavijeva na gorsko cesto proti Lovčenu. Pred nama je kot na dlani celoten zaliv in uživava v prekrasnih panoramah.

Panorama zaliva Boke Kotorske
Panorama zaliva Boke Kotorske

Cesta je presenetljivo dobro vzdrževana in na ovinkih popolnoma brez peska. Pravi užitek se je bilo peljati po njej. Vzpenjava se naprej proti Lovčenu in Njegoševemu mavzoleju. Prispeva do točke, ko ne gre več naprej drugače kot peš. Na parkirnem prostoru pustiva motorizacijo in posediva. K nama pristopi starejši možak, ki je tam lokalni kustos. Ko ugotovi, da sva Slovenca, nama v dobrodošlico ponudi požirek domače žganjice in prične razlagati zgodovino. Med ostalim nama pove, da kdor ni bil tukaj, ta ni videl Črne gore, in da je letos dvestota obletnica rojstva črnogorskega pesnika in državnika Petra Petrovića (drugega) Njegoša. Treba je še povedati, da je ta kraj nacionalni ponos Črne gore in njenih državljanov in zares je lep.

Na Njegoševem mavzoleju
Na Njegoševem mavzoleju
Njegošev sarkofag
Njegošev sarkofag

Še za časa bivše države so tja smeli le visoki politiki, za ostale je bil ta kraj nedostopen. Odpraviva se skozi tunel v skali po 461 stopnicah proti mavzoleju, ki ga sestavljajo terasa, sam mavzolej, kipi, kapela, Njegošev spomenik, kripta z grobnico in razgledna ploščad. Pot mi je bila kar naporna, saj sem brez kondicije za takšne podvige s svojimi nogami. Naposled prisopihava do mavzoleja. Splačalo se je. Resnično je vreden ogleda, saj ti čudoviti razgledi s ploščadi nudijo nepopisne užitke, ko se vidi Črna gora v vse smeri. Počasi se vrneva do parkinga in obiščeva še tamkajšnjo restavracijo. Privoščiva si njegoški pršut in sir ter črnogorsko pogačo (različica kruha). Med kulinaričnimi užitki k nama prisede domačin - voznik kombija, ki je pripeljal nekaj nemških turistov. Hitro se zapletemo v pogovor in vpraša, kam naju vodi pot naprej. Poveva, da imava načrt priti do kraja Virpazar ob Skadarskem jezeru in tam prenočiti. Takoj nama ponudi pomoč. Pokliče prijatelja v Virpazar in nama rezervira apartma. Zahvaliva se mu za pomoč in počasi se odpeljeva v smeri Cetinja in naprej proti Budvi. Med potjo proti morju srečava motorista, ki z vrtoglavo hitrostjo švigne mimo naju kljub serpentinasti cesti. Po nekaj kilometrih pa sledi neljub prizor. Voznik osebnega vozila je strmoglavil v 250-metrski prepad. Poskusiva biti neprizadeta, a ne gre tako lahko.

Sveti Štefan
Sveti Štefan

Hitro se odpeljeva skozi Budvo in mimo Svetega Štefana proti kraju Petrovac, kjer zavijeva proti Skadarskemu jezeru in Virpazarju. Tekoče prevoziva serpentinasto cesto in že sva v Virpazarju, mestecu s približno 100 prebivalci, ki živijo pretežno od turizma. Vsak tam pozna vsakega in zelo hitro sva nameščena v čudovitem apartmaju z balkonom, ki nama ga je priskrbel domačin na Lovčenu. Cena apartmaja je bila 30 evrov za noč – več kot ugodno z ozirom na komfort, ki ga nudi. Hitro sva se dogovorila tudi za večerjo z lastnikom. Pripravil nama je mešano ribjo ploščo na žaru, sestavljeno iz postrvi, krapa, jegulje, ukljena in lubina zraven mešane solate, vse pa sva zalila s pravim domačim črnim vinom Vranac. To ni bila večerja, temveč »požrtija«. Komaj sva se privlekla do apartmaja in zaspala.

Virpazar
Virpazar
Skadarsko jezero
Skadarsko jezero

Že ob 6. uri zjutraj pa naju je lastnikov sin popeljal z ladjico po Skadarskem jezeru. Bilo je nepozabno. Ob pitju kave sem preletel njihov časopis in izvedel, da se je nesrečni voznik, ki je prejšnji dan padel v prepad, smrtno ponesrečil. Prav tako pa sem bil šokiran, ko sem izvedel, da je tudi motorist, ki je prejšnji dan švignil mimo naju, trčil v nasproti vozeče vozilo in nesrečno končal. Zares žalostni novici, ki sta naju preželi s čudnimi občutki na najini nadaljnji poti v smeri Bara in Ulcinja proti albanski meji. Po prijetni vožnji sva prispela na mejo in bila spet pozitivno presenečena. Niti Črnogorci niti Albanci niso komplicirali in zelo hitro sva pot nadaljevala proti glavnemu mestu Albanije - Tirani. Vidi se, da se je tudi Albanija pričela odpirati in turistično udejstvovati. Po dobri cesti sva se počasi bližala Tirani. Promet je bil vse gostejši. Ko sva prispela v mesto, sva naletela na pravi kaos. Kako tam vozijo, mora človek doživeti! Izsiljevanja, vrivanja, hupanje vse povprek – človek mora imeti dobre živce, če tega ni navajen.

Tirana - mesto mercedesev
Tirana - mesto mercedesev

Tisti dan je tudi začelo močno pripekati sonce – začel se je vročinski val. Na hitro sva se ustavila v albanskem glavnem mestu, popila vodo in nadaljevala pot proti Elbasanu v Albaniji. V tej gneči in kaosu sva zgrešila pot za avtocesto, kar sva ugotovila šele po nekaj kilometrih. Kljub vsemu se nisva vračala in sva pot nadaljevala čez gorsko, redko naseljeno pokrajino proti mestu Elbasan. Pot je bila precej adrenalinska zaradi ceste ter načina vožnje Albancev, pa tudi cel živalski vrt domačih živali naju je spremljal na poti (koze, ovce, osli itd.). Videla nisva nič posebnega, razen nenaseljene pokrajine in redkih napol razpadajočih hiš in vozil znamke Mercedes benz. Albanija je gotovo država z največ vozili te znamke.

Albanska vasica
Albanska vasica

Končno sva prispela v Elbasan. Nadaljevala sva pot v smeri Makedonije in v slabi uri prispela na mejo. Tam sva morala prvič pokazati prometna dovoljenja motociklov. Kot sva izvedela kasneje, je to zaradi dogodka, ki se je zgodil lani, ko so slovenskim motoristom, članom moto kluba »Pohorski abohi«, v Ohridu ukradli motocikle, ki pa so jih na  srečo dobili nazaj. Od takrat je v Makedoniji takšna praksa, da so nameščene kamere na vstopu in izstopu iz mesta. Vidi se, da policija dela svoje delo. Ko sva prečkala mejo, sva zelo hitro prispela na območje Ohridskega jezera in naenkrat sva se znašla v predmestju Ohrida. Takrat pa so se k nama vsuli ponudniki prenočišč na kolesih, skuterjih in tudi peš. Tega še nisem doživel – ponudba je bila večja od povpraševanja. Prijazno jim povem, da sva potrebna osvežitve in da bova šele nato iskala nastanitev. Zavijeva prav do obale Ohridskega jezera in zaustaviva pri prijetnem lokalu, ki je imel postavljene senčnike, mize in stole prav ob obali jezera.

Ohridsko jezero
Ohridsko jezero

Naročiva si hladno »skopsko« pivo. Nisva še dobro napravila prvih požirkov, ko k nama pristopi možak star kakšnih 60 let, ob sebi je imel staro kolo. Začne ponujati apartma in varovano garažo za motorje. Povabim ga, da naj prisede, in plačam mu pijačo. Hitro se dogovorimo za apartma in garažo. Cena je bila 25 evrov za lepo opremljeno srednje veliko stanovanje z garažo, kakih dobrih 200 metrov od kraja, kjer posedamo. Pove, da so bili pri njem na stanovanju prejšnji dan trije motoristi iz Slovenije. Bili naj bi iz Ptuja. Vprašava ga še, kje se da dobro in ugodno jesti, in že naju pelje na lokacijo. On s kolesom, midva pa lepo počasi za njim z motorjema. Hitro se osveživa in preoblečeva ter takoj najdeva majhno restavracijo kakšnih 50 korakov od vhoda v stanovanje. Prijazen natakar naju pozdravi in prinese jedilni list in pivo. Poveva mu, kdo nama je povedal zanj. Naročiva večerjo. Jedla sva "tavče na gravče" (različica makedonskega prebranca) s klobaso in šopsko solato ter lepinje, vse skupaj pa sva zalila s tremi velikimi skopskimi pivi. Cena je bila presenetljivih 12 evrov - res ugodno in okusno!

Ohridska poceni večerja
Ohridska poceni večerja

Poklepetala sva še z natakarjem, ki nama je povedal, da je povprečna plača v Makedoniji med 130 in 150 evrov mesečno. Zvečer sva se sprehodila ob Ohridskem jezeru in po lepih ulicah Ohrida ter odšla k počitku. Prebudilo naju je sončno jutro in našla sva lokal, kjer sva popila kavo. Odpravila sva se v smeri Skopja. Najini Hondi sta hitro »požirali« kilometre, saj je bila cesta dobra, in naenkrat sva se že peljala skozi narodni park Mavrovo. Nadaljevala sva najino pot. Predmestje glavnega mesta Makedonije - Skopja je bilo pred nama. Zapeljala sva proti centru mesta in se zaustavila, da se odžejava in malo spočijeva.

V Skopju
V Skopju

K nama pristopi ženska, stara gotovo več kot 80 let. Prosi naju za cigareto, katero tudi dobi. Čeprav nisem vraževeren in sem jo prvič videl, nama na hitro pove presenetljive stvari iz najinega življenja (zadela je praktično vse) in nama zaželi srečo v življenju. Dam ji nekaj makedonskih »denarjev« (njihova valuta) in poslovi se. Prijazen lastnik objekta za športne stave in gostilne v njenem sklopu naju usmeri na naslednji cilj. Opozoril naju je, da je treba zelo paziti na bolgarske policiste, ko prideva čez mejo.

Predvečerni Ohrid
Predvečerni Ohrid

Zahvalila sva se in nadaljevala vožnjo proti Krivi Palanki, mestecu, ki je zadnje na poti proti bolgarski meji. Prav hitro sva se znašla na meji. Bilo je vroče in precejšnja gneča za izstop iz Makedonije. Makedonski obmejni policist je zahteval dokumente motorja, »zapičil« pa se je v potni list. Očitno še ni imel v rokah biometričnega slovenskega potnega lista. Po dolgem preverjanju me le spusti naprej. Zapeljem nekaj metrov in počakam na svojo partnerico. Med tem se med naju vrine domačinka z avtom. Vidi se, da se pozna s policistom, zato jo takoj spusti naprej proti bolgarskim obmejnim organom. Enak postopek kot pri meni se ponovi pri partnerici in po kar dolgem čakanju oba odpeljeva proti bolgarski meji. Tam pa sledi zelo zanimiva situacija. Žensko, ki se je vrinila, so postavili na stran in začel se je podroben pregled njenega vozila. Naju so bolgarski obmejni organi usmerili na pas za diplomate (CD) in takoj sva lahko nadaljevala pot.

Opozorilo, ki sva ga dobila v Skopju glede bolgarske policije, je prišlo še kako prav. Prvih 50 kilometrov vožnje po Bolgariji sva srečala vsaj 10 policijskih kontrol v akciji, zato sva vozila popolnoma v skladu z omejitvami.

Pot po Bolgariji
Pot po Bolgariji

Stanje se je umirilo in vožnja je postala spet tekoča. V Bolgariji mi je bilo zanimivo, da med dvema krajema ne najdeš skoraj nobene hiše, tako redko je naseljeno predmestje. Nadaljujeva pot in prav hitro sva na obvoznici, ki pelje okrog glavnega mesta Bolgarije, Sofije.Odločiva se, da bova napravila kratek postanek in potem poiskala prenočišče, saj je bilo že kar pozno in dan se je počasi začel spreminjati v mrak. Na počivališču sva srečala mlad bolgarski par s »cestakom«. Izmenjali smo nekaj besed in dobila sva namig, da v Bolgariji ni varno kar tako puščati motorjev, saj jih kar veliko izgine. Poslovimo se in odpeljeva v smeri mesta Botevgrad. Tam pa se začne najina težava. Nikjer motela ali hotela, da bi prenočila! Še tista dva, ki sta bila, pa sta bila zasedena. Taksista v Botevgradu vprašava, če ve za kakšno prenočišče. Poskusi nama pomagati in kar nekaj časa porabiva za vožnjo od hiše do hiše in poizvedovanje. Ko se voziva za njim, imava nelagoden občutek, saj naju je vodil po precej mračnih ulicah in delu gozda. Bilo pa je tudi vedno bolj temno.

Transfagarasan - začetek vzpona proti vrhu
Transfagarasan - začetek vzpona proti vrhu

Na nekem križišču naju celo napadejo psi in komaj jim uidemo. Odločim se, da se tega ne greva več, in ubereva svojo pot naprej. Po kakšnih 20 kilometrih naletiva na prekrasen hotel, vendar smola – tudi ta je popolnoma zaseden. Počasi že obupavava, a treba je naprej. Zaustaviva se na majhnem počivališču ob cesti. Naročiva si pijačo in povprašava, če je kje blizu kakšen hotel, ki bi imel proste kapacitete. Dobila sva informacijo, da so v kraju Lukovit, nekaj kilometrov naprej, kar trije hoteli, in bova tam najbrž našla prenočišče. Hitro spijeva in peljeva naprej proti Lukovitu. Končno prispeva v mesto in najdeva prelep hotel. Prijazna receptorka nama pove, da imajo še nekaj prostora, vendar niso poceni. »Izstreli« nama ceno 150 evrov za noč! Bila sva šokirana. Povem ji, da ne potrebujeva nič posebnega in da sva že cel dan na motorjih ter da se naju že loteva obup. Zgleda, da jo je to malo omehčalo in dobila sva sobo za dva ter varovanje motorjev za 80 evrov na noč z zajtrkom. Takoj pristanem na njeno ponudbo, saj bi bil v skrajni sili pripravljen plačati tudi veliko več od cene, ki nama jo je ponudila kot prvo. Varnostnik naju pospremi do prostora, kjer parkirava motorje, in hitro sva v sobi. Ura je bila že skoraj 11 zvečer. Sledilo je presenečenje. Veliko sem potoval in bil sem že v marsikaterem hotelu, a v takšni sobi nisem bil še nikoli. Vse sobe imajo svoja imena. Najina se je imenovala Hong Kong in tudi urejena je bila v takšnem stilu.

Soba v Lukovitu
Soba v Lukovitu

Nekaj prelepega! Ko sva šla k večerji na teraso hotela, sva videla nekaj imen drugih sob (Reuters, Paris, Wall street, itd) – zares veličastno. Naročiva večerjo. Odločila sva se za bolgarski specialiteti in resnično je bila hrana okusna ter servirana na »high« način. Večerjo zalijeva s pivom. Izvedela sva, da je ta hotel izven kategorije in da nudi gostom posebne trenutke, zato tudi ni poceni. Večerja pa se mi sploh ni zdela pretirano draga, saj sem plačal za hrano s pivom 21 evrov. Pri vrnitvi v sobo grem na recepcijo poravnat še najino nočitev. Prijazni receptorki plačam in dodam še napitnino. Zelo sva jo razveselila in zaželela nama je vse lepo na poti naprej.

Bolgarska večerja
Bolgarska večerja

Takoj sva utrujena zaspala. Zgodaj zjutraj vstaneva, pozajtrkujeva in dobre volje nadaljujeva pot po Bolgariji v smeri mesta Ruse, kjer je meja z Romunijo. Precej hitro sva na meji in bolgarski mejni policist naju kar spusti naprej. Zagodrnja nekaj v smislu, da ga »zvrčanje« motorjev moti. Znajdeva se na impozantnem mostu čez reko Donavo, ki meji obe državi. Prelep je pogled na široko Donavo in že sva na romunski strani. Romunski obmejni policist sploh ne pogleda dokumentov, vpraša naju, od kod sva in kam greva, ter nama zaželi srečno pot. Odpeljeva se naprej v smeri Bukarešte. Vožnja je minila zelo hitro in že sva v predmestju tega velikega mesta. Oziram se po tablah, ki bi naju vodile v smer proti mestu Ploiešti, vendar kot zakleto ni nobene. V enem od križišč pri rdeči luči zaustavim ob domačem motoristu na »harleyu«, ki je s svojo »bejbo« čakal na zeleno luč semaforja.

Pot po Romuniji
Pot po Romuniji

Pozdraviva se in povprašam ga, v katero smer morava. Ponudi se, da naj peljeva za njim, saj bova drugače težko prišla na pravo pot iz velike Bukarešte. Ponujeno pomoč z navdušenjem sprejmeva in že se vozimo skozi lepo urejeno mesto. To je trajalo kar nekaj časa, saj je Bukarešta zelo razvlečena. Na enem od izvozov nama z roko pokaže, v kateri smeri naj greva, sam pa zavije desno. Zahupamo si v pozdrav in pot nadaljujeva po hitri cesti v smeri Brasova. Odločiva se za postanek, saj je postalo neznosno vroče. Naročiva si »fast food« prigrizek in spijeva dve vodi. Natakarica je bila zelo neprijazna in sprva sploh ni hotela vzeti evrov, ko pa je uvidela, da nimava drugega denarja, se je sprijaznila z evri. Odpeljeva naprej proti najinemu cilju – vasici Bran, ki je znana po gradu grofa Dracule. Cesta je postala precej slaba, bilo je veliko lukenj, robat asfalt, asfaltne zalivke in podobno. Precej naju je treslo in vožnja ni bila niti najmanj prijetna. Če k temu dodam še veliko vročino, je bila pot prava muka. Na odseku ceste, dolgem kakih dobrih 40 kilometrov, srečava vsaj osem policijskih kontrol z radarjem. Voziva počasi in previdno, toda kljub temu naenkrat policist pokaže, da naj zavijem desno in ustavim. Vklopim smernik in začnem zavijati proti desni, ko naenkrat pokaže, naj peljem naprej, in kriči nekaj v smislu »beži-beži«. Očitno je hotel zaustaviti nekoga drugega. Peljeva naprej in prideva do odcepa proti vasici Bran. Cesta je zmeraj slabša in po dobrih dvajsetih kilometrih se utrujena le prebijeva v Bran, kjer je grad grofa Dracule. Zanimivo je to, da v resnici takratni vladar Vlad Tepeš, imenovan Dracul (zaradi svoje krvoločnosti in neizprosnosti), sploh ni živel tam, in da so ta grad popolnoma skomercializirali zaradi filmov o Draculi, ki so jih snemali na njem.

Trdnjava Poienari - dom Vlada Tepeša Drakule
Trdnjava Poienari - dom Vlada Tepeša Drakule

Pod gradom je vse polno stojnic z razno kramo. Kič na vsakem koraku! Hitro najdeva lep apartma z garažo za ugodnih 25 evrov na noč za oba. Bil je precej blizu gradu. Omeniti moram, da sem ponovno poskusil odpreti Givijev levi stranski kovček, ki je očitno zaradi slabih cest končno popustil pri svoji trmi in se je dal naenkrat lepo odpreti, kot da ni bilo nič narobe. Vsaj nekaj! Napraviva kratek sprehod po okolici in si privoščiva večerjo. Bila je okusna, čeprav ni bilo dosti mesa. Odpraviva se k počitku in kljub zloveščemu občutku gradu Dracule, ki je v neposredni bližini, takoj zaspiva.

Romunska večerja
Romunska večerja

Prebudiva se v sončno jutro in ugotoviva, da naju ponoči ni nihče »pogrizel«. Spijeva kavo in že sva na poti v smeri mesta Fagaraš, kjer se praktično začne Transilvansko pogorje. Cesta postane spet lepa in hitro sva na odcepu za Transfagarašan. Uradno je cesta zaprta do 30.6. in ne veva, ali je že prevozna. Zaustaviva se na bencinskem servisu, da vidiva, kaj in kako dalje. Tam so tudi trije nemški motoristi, ki nama povedo, da so ravnokar prevozili znameniti Transfagarašan, in so mnenja, da tudi midva ne bi smela imeti problemov pri tem.

Takoj postaneva odlične volje, saj nisva vedela, če bo možno prevoziti to cesto, pa tako daleč sva šla na čisto srečo. Popijeva vodo, dolijeva bencin v najina motocikla in že se peljeva proti vasici Cartišoara. Cesta je lepa in hitro se vzpenjava. Naenkrat se pred nama odpre čudovita panorama doline, obdane z visokimi gorami. Po nekaj kilometrih prispeva na sedlo, kjer leži naravno ledeniško jezero Balea.

Ledeniško jezero Balea
Ledeniško jezero Balea

Prečudoviti so pogledi na neokrnjeno naravo in privoščiva si daljši postanek. Del Transfagarašana, po katerem sva se pripeljala, je severni del, tako da naju ni več strah nadaljevanja poti. Počasi se odpraviva naprej. Pot naju popelje z grebena skozi predor in naprej proti jezeru Vidraru, ki je veliko umetno akumulacijsko jezero in se pojmuje za preddverje Karpatov.

Jez na jezeru Vidraru
Jez na jezeru Vidraru

Cesta se dalj časa vije okoli tega jezera in končno prispeva do jeza, čez katerega poteka cesta naprej v dolino. Od tam je lep pogled na grad - utrdba Poienari, kjer je v resnici živel Vlad III. Tepeš, imenovan Dracula.

Grad Bran Drakula
Grad Bran Drakula

Nekaj kilometrov naprej se zaustaviva pod gradom Poienari in si privoščiva špagete ter solato, saj sva že počasi sita raznih lokalnih specialitet. Po postanku nadaljujeva pot v smeri mesta Pitešti. Cesta postane prav naporna in neprijetna. Trese naju tako, da začne že pošteno boleti zadnjica, k temu pa je treba dodati še veliko vročino in pot se spremeni v eno samo mučenje. Zaradi teh tresljajev in ostalega poimenujem ta del poti v »Ritodrmašan«. Cesta je tako obupna, da bi lahko rekel nekaterim našim makadamskim cestam »avtoban«. Stežka se prebijeva do Piteštija in si končno oddahneva, ko spet pričneva voziti po normalni cesti. Pot naju vodi skozi mesto Slatina pa naprej proti mestu Craiova, ki je univerzitetno središče Romunije. Tukaj najdeva prenočišče, soliden hotel s tremi zvezdicami in varovanjem motorjev za 25 evrov na noč za oba. Osveživa se in odideva na večerjo. Jedla sva »cordon blue« s prilogo in solato ter vse zalila s pivom. Moram povedati, da je to bil zame eden izmed najboljših »cordon blue-jev«, kar sem jih kdajkoli jedel. Vročina je napravila svoje in precej hitro sva utrujena zaspala. Naslednji dan sva po jutranji kavi hitro odšla proti mestu Drobeta - Turnu Severin, kjer je v bližini meja s Srbijo. Ko sva prispela na mejo, so naju romunski organi spustili naprej, da nisva čakala na vročem soncu.

Đerdapska klisura - soteska Donave
Đerdapska klisura - soteska Donave

Meja poteka čez hidroelektrarno Đerdap, in ko se pelješ čez jez, vidiš, kako velik objekt je to. Na srbski strani pa gneča! Začuda se pojavi srbski policist, ki nama pokaže, da naj prideva naprej. Hitro je uvidel, od kod sva, in takoj je stekel pogovor. Povedal sem mu, da sem že malo sit Romunije, on pa je takoj pokomentiral: "Mogli bi biti kao Jugoslavija prvi u Evropi, da nismo raspali i političari nisu sve uništili!« Precej sem bil presenečen nad njegovim komentarjem – človek se nehote zamisli. Odpeljeva se naprej po soteski Donave in pričneva uživati. Temperatura je nekaj stopinj nižja kot prej, tako da se ne kuhava več. Cesta je odlična, zelo redek promet in kilometri so kar izginjali. Bil je pravi užitek, kar se tiče lepot kakor tudi vožnje. Naenkrat sva v bližini mesta Požarevac. Tam napraviva krajši postanek in že nadaljujeva pot proti Beogradu, katerega obvoziva v smeri Surčina. Privoščiva si še en postanek, napojiva jeklena konjička in popijeva vodo.

Postanek pred Beogradom
Postanek pred Beogradom

Temperatura je pokazala 40 stopinj – zares za umreti! Zelo težko sva se odpravila naprej proti Novemu Sadu. Od utrujenosti in vročine so se nama pred očmi občasno pojavljale pike. Bil je znak, da sva na koncu z močmi. Naposled prispeva v Novi Sad. Dokaj hitro zapeljeva proti turistični coni na otočku, vendar je vse pod vodo.

Novi Sad
Novi Sad

Donava je napravila svoje. Obrneva se in zapeljeva proti trdnjavi Petrovaradin. Ko prispeva na trdnjavo, tam najdeva hotel s petimi zvezdicami. Sploh ne razmišljam – namestiva se tam. Vse imajo super napravljeno v grajskem slogu, sobe so res komfortno urejene, pa tudi pogled na Novi Sad je prelep. Le, da ne bi bilo tako vroče! Cena za oba z zajtrkom in varovanje motociklov je 78 evrov na noč. Vprašava, kje bi lahko večerjala, in povedo nama, da imajo teraso za to.

Predvečerni Novi Sad
Predvečerni Novi Sad
Vukovar
Vukovar

Do sem je bilo vse lepo in prav. Sledilo pa je veliko razočaranje. Ko sva dobila naročeno hrano, seveda Karađorđev zrezek s prilogo in ostalim, pride natakar in naju prosi, če lahko čim prej pojeva, saj imajo neko predstavitev. To ni bil pravi način, saj so vedeli za predstavitev in mirno bi nama lahko povedali, da nama zaradi tega ne morejo postreči hrane. V neposredni bližini je še kar nekaj odličnih restavracij. Naju pa so na neprimeren način odslovili, še preden sva v miru pojedla. Povrhu pa je bila hrana precej pod nivojem, katerega sem navajen v Srbiji. Zares žalostno! Razočarano sva odšla na krajši sprehod po obzidju. Ko sva se vrnila, sem receptorki povedal za neljub dogodek in protestiral nad odnosom. Zelo ji je bilo žal. Vem, da ni bila njena krivda, a grenak priokus je vendarle ostal. Sprostila sva se v sobi s klimo in se malo tudi ohladila, ko naenkrat nekdo potrka na vrata. Počasi odprem in pred vrati stojita od zadrege vsa rdeča v obraz natakar in pomočnica receptorke. V rokah držita pladenj z ohlajenim šampanjcem in dvema kristalnima kozarcema. Povesta mi, da to pošilja direktor zaradi neljubega dogodka, ki se nama je primeril. Zahvalim se jima za trud in ju odslovim, češ naj direktorju povesta, da se ne dam podkupiti s steklenico šampanjca. Z nelagodjem odideta, midva pa kmalu zaspiva.

Zjutraj iz protesta spijeva samo kavo (zajtrk sva odklonila, čeprav je bil vštet v ceno) in hitro odideva. Nehote me prešine misel – danes je 19.6.2013 – obletnica moje prometne nesreče, ki sem jo doživel na najini lanski poti. Upam, da se ne bo zgodovina ponovila, kot radi pravijo tisti, ki so vraževerni. Malo se vseeno počutim nelagodno. Odpravim črne misli in pot naju že vodi skozi Bačko Palanko, kjer hitro prestopiva mejo s Hrvaško, in skoraj sva že v Vukovarju. Tam napraviva kratek postanek in oddrviva naprej proti Osijeku. Tam se usmeriva proti Belemu Manastiru in hitro prečkava mejo z Madžarsko, zadnjo na najini poti. Nehote me prešine misel – spet sva v Evropi! Ceste so lepše, tudi promet je zelo redek in kljub pasji vročini sva zelo hitro v bližini mesteca Mohacs, kjer napojiva sebe in najini Hondi. Po postanku pot nadaljujeva po novi cesti proti mestu Pecs in naprej v smeri Kaposvar-a. Ob poti si v senci na travi privoščiva še en počitek za obnovo moči. Odpeljeva naprej proti Balatonu (Blatno jezero) in turistični destinaciji po imenu Balatonszemes. Ko prispeva, je vročina na vrhuncu, najdeva senco za najini »kobilci« in se usedeva na vrt bližnje restavracije. Privoščiva si kosilo, mešano madžarsko ploščo s prilogami in solato (trije bi se pošteno najedli), spila pa sva 4 litre ledene sodavice. Ko sva se dodobra podkrepila, osvežila ter spočila, sva se odpeljala naprej proti mestu Nagykanizsa in v smeri slovenske meje.

Kosilo ob Blatnem jezeru
Kosilo ob Blatnem jezeru

Prav drvela sva po prelepo urejeni cesti, saj sva vedela, da sva z vsakim opravljenim kilometrom bliže domovini. Ko sva prepeljala mejno črto in tablo, ki označuje našo državo, sem zakričal od navdušenja »yes« in z levo roko stisnjeno v pest pomahal. Na bencinskem servisu tik pred Lendavo sva napravila še zadnji postanek. Dotočila sva gorivo in se odžejala. Bila sva dobre volje, saj nisva imela več veliko do doma. Odpeljala sva še ta zadnji kos poti in nad pričakovanji hitro prispela na cilj. Števec se je ob prihodu domov zaustavil pri prevoženih 3671 kilometrih v osmih dneh. Izčrpana, a polna vtisov z najine poti, sva si privoščila dobro ohlajeno steklenico zlate Kauranove penine »Kim«, ob kateri sva se sprostila in uživala srečno vrnitev.

Spet doma
Spet doma

Najina motocikla znamke Honda CBF 1000 FA sta delovala celotno pot več kot odlično. Tudi nad zaščitno opremo nisva imela nobenih pripomb, le vročina je bila zadnje 4 dni neznosna. Našla bi se kakšna malenkost, kot na primer rokavice, a to je druga zgodba. Edina pripomba glede tehnike je padla na moj levi stranski kovček znamke Givi, ki je iz neznanega razloga odpovedal svojo poslušnost, a se je vseeno nekaj dni kasneje vdal tresljajem po romunskih cestah in potem deloval do doma brez napak. Tukaj je še treba omeniti nevšečnost z vijakom Givijevega nosilca kovčka na desni strani, prav tako na moji Hondi. Vendar se je tudi ta vijak po vztrajnem popuščanju prve 4 dni (venomer sem ga moral na novo zategovati) kasneje umiril in zdržal brez problemov do doma. Omenil bi še, da sva celotno pot prevozila brez navigacijskih pripomočkov in da nisva plačala nobene kazni policiji.

Penina doma na koncu poti
Penina doma na koncu poti

Na koncu najine letošnje »pustolovščine« bi se rada iskreno zahvalila uradnemu uvozniku motociklov Honda za Slovenijo – podjetju AS Domžale in gospodu Sergeju Petkovšku za vso pomoč, ki nama jo je nudil, še posebej pa za njegovo neizmerno potrpežljivost, ki jo je imel z nama. Zahvaljujeva se tudi podjetju Moto center Yogi d.o.o. iz Vinske gore pri Velenju, ki nama je pomagal pri realizaciji najinega projekta z določeno opremo. Zahvala gre tudi podjetju Nikon Slovenija in gospodu Tomu Vrešaku za foto opremo, ki so nama jo posodili za ta projekt, saj sem mnenja, da brez te opreme ne bi bilo napravljenih toliko prečudovitih fotografij tekom celotnega potovanja.

Kaj naj rečem za konec? »Vse je dobro, kar se dobro konča«! Lanska zgodovina se k sreči ni ponovila in prav je tako!