Že za prvomajske praznike sva z ženo nameravala z motorjem za nekaj dni obiskati Umbrio, a nama jo je deževno vreme zagodlo in potovanje sva morala preložiti. Ker so otroci že toliko odrasli, da jih lahko pustiva same tudi daljši čas, sva začela razmišljati o daljšem dopustu, na katerega bi krenila z motorjem.

20140901104942_6cz973ltebas8xSamo kam? Ko sva na spletu videla nekaj slik gradov južne Češke, je odločitev padla. Greva na Češko, pa še žlahto v Nemčiji bova lahko spotoma obiskala. Priprave so stekle in v ponedeljek 14.7.2014 zvečer je bila prtljaga pripravljena, midva pa nabrušena za potovanje. Vremenarji so sicer ravno za Avstrijo in južno Češko za naslednja dva dneva strašili s padavinami, a sva se sprijaznila s tem. Če ne kreneva na pot, se nama spet zna zgoditi, da obtičiva doma.

1. dan – torek, 15.07.2014

20140901104902_p1ukiy9mx2dvnfS prtljago sva bila zelo špartanska, pa se je še vedno nabralo dobrih 40 kg. Me je celo noč skrbelo, da ne bo teže preveč, zato sem zjutraj še nekaj kosov obleke spravil nazaj v omare, potem pa sva s kovčki in nepremočljivo potovalno vrečo, kamor sva spravila šotor, spalke in opremo za kampiranje, z dobrimi 35 kg najnujnejše prtljage osedlala najino Hondo XL 650 V Transalp Raily, letnik 2001, sedla na motor in ob 05.15 zapeljala iz Škofje Loke v torkovo jutro, proti Kranju in na AC proti Jesenicam. Na črpalki na Jesenicah sva dotočila gorivo in kupila avstrijsko vinjeto, pred Karavanškim predorom pa so naju oskubili še za 7 €, kolikor znaša cena vozovnice za predor. Jutro je bilo sveže, zato je toplota v predoru prav prijala. Pod oblačnim nebom, a brez obljubljenega dežja, sva zapeljala mimo Beljaka, Špitala proti Salzburgu. Vmes sva se na eni od okrepčevalnic Rosenberger ustavila na kavi. Tik pred odcepom AC proti Dunaju pri Salzburgu sva prejela prvo prho izpod neba. Pa ni bilo hude, le kake pet kilometrov naju je pralo, pa ne premočilo, nato pa sva še nad Salzburgom, v smeri proti Dunaju, že zavozila v sonce. Vroče sončno vreme naju je potem spremljalo enajst dni najinega potovanja. Vremenarjem sva zgrešeno vremensko napoved rade volje odpustila. Ko sva za sabo pustila jezeri Mondsee in Attersee, se je izkazalo, da sva za seboj pustila tudi bencinske črpalke, kazalec goriva pa je kazal vedno bolj na prazno. Že bolj na hlape sva ob 10:10, po prevoženih 341 km pripeljala do mesteca Steyrermühl nad Gmundnom, kjer sva zapeljala z AC in pošteno natočila goriva na prvi bencinski, do katere sva se pripeljala. Je bila že kar kriza, avtocesta in več teže kot običajno sta po pričakovanju nekoliko zvišali porabo motorja. Ta je po avtocesti znašala med 5,7 in 5,9 l/100 km. V Linz sva pripeljala ob 11:00, po prevoženih 400 km. Prav nasproti parka pri vhodu v stari del mesta sva parkirala motor ob tam že parkiranih vespah domačinov in se odpravila na ogled in nekaj pojest.

20140901104903_a06duib9e1yrzcKo sva se po slabih dveh urah vrnila k motorju, naju je mimoidoče dekle prijazno opozorilo, da tu parkiranje ni dovoljeno in pokazalo na znak ravno nad najino glavo. Presneto, prej ga tudi slučajno nisem opazil. No, na srečo redarjev še ni bilo naokoli. Poklepetali smo še malo, nato pa sva po regionalni cesti 125 krenila v smeri proti Freistadu. Vozila sva skozi pokrajino, ki je še najbolj podobna naši Dolenjski, le vasi in osamljene kmetije so bile večje. Zlasti kmetije na samem so zanimive, še vedno so stavbe postavljene v obliki štirikotnih utrdb, ki obdajajo zaprto notranje dvorišče. Sem se začel spraševati, če še vedno Turki jahajo po deželi.

Zaradi obvozov ob gradnji avtoceste proti češki meji sva morala na lokalne ceste kar pošteno na vzhod skozi vasi Kefermarkt, Gutau in St. Oswald tako, da sva v Freistad prišla z vzhoda in ne z juga, kot bi bilo običajno. V Freistadu sva se vrnila na načrtovano cesto 38 do Bad Leonfeldna in nato na sever po 126 do češke meje. Pokrajina pa še lepša kot prej, valovito gričevje, z njivami in travniki, so prepredali smrekovi gozdovi, kot bi jih s Pokljuke presadil. Cesta pa tako lepo ovinkasta, da bi se v nedogled vozil po njej. Sem in tja je bilo na njej še videti zadnje mokre lise plohe, ki sva jo zgrešila. V krožišču pred Bad Leonfeldnom sva zavila na 161 in po dobrih dveh kilometrih sva bila na Češkem. Že hitro za mejo sva ob cesti opazila prve stojnice, na katerih so prodajali gobe. Kar nisem mogel verjeti svojim očem, polne gajbice za krompir lisičk so ponujali v prodajo. Vozila sva skozi idilično gozdnato pokrajino s posameznimi travniki, ob cesti je tekla rečica Bystra. Poleg Vltave od Vyssi Broda do trga Rožemberka nad Vltavov je bila to edina bistra tekoča voda, kar sva jih videla na Češkem. Vse reke in ribniki so kalno rjave barve, bolj podobne gnojnici kot vodi. Zdaj šele razumem Čehe, zakaj izgubijo pamet, ko pridejo na našo Sočo.

V Vyssi Brodu sva zavila desno na cesto 163 ob Vltavi, nato pa po nekaj kilometrih proti severu, na cesto 160 do Rožmberka nad Vltavou. Cesta je ves čas obrasla z drevjem, lepo ovinkasta in skoraj prazna. Zakaj? Ja vsi Čehi so raftali ali čolnarili po Vltavi, ki tu ves čas teče ob cesti. Če je bila cesta prazna, je bilo na reki povsem nasprotno. Dobesedno na desetine čolnov je plulo navzdol po reki, cele družine so uživale v lepem dnevu na vodi. V nekaj deset kilometrih do Češkega Krumlova sva videla nekaj sto čolnov. Vsakih nekaj kilometrov ob reki je tudi kamp, noben ni bil prazen in povsod so bili na obali čolni. V manjši trg Rožmberk nad Vltavou sva pripeljala ob 14:40.

Rožmberk nad Vltavou
Rožmberk nad Vltavou

Zaparkirala sva ob glavnem trgu ob reki pri Gostišču »U Martina« in si šla ogledat grad Rožmberk, ki kraljuje na griču nad trgom. Na poti na grad sva se prvič resneje srečala s Čehi, ki so bili edini turisti. Presenetili so naju s svojo zaprtostjo. Veliko bolj zadržani so od ljudi, ki sva jih doslej srečevala na najinih potepanjih po Evropi. Ko sva se srečevala z njimi, so vsi umikali poglede v tla, nihče se ni nasmehnil, še pozdraviti nisem mogel nikogar, ti sploh ne dajo priložnosti. To obnašanje sva opažala tudi kasneje na vseh najinih poteh po Češki. Na začetku je čudno, potem pa se navadiš. Po ogledu sva se vrnila na kavo in sladoled v Restavracijo pri Martinu in tako na najprijetnejši način prevedrila kratko nevihto.

Rožmberk nad Vltavou
Rožmberk nad Vltavou

Po dobri uri sva po že suhi cesti in v popoldanskem soncu nadaljevala po 160 naprej ob Vltavi do starega mesta Česky Krumlov. Slika se ni spremenila. Lepa cesta po gozdnati dolini ob reki Vltavi skoraj prazna, vsi Čehi pa v čolnih.

Vltava
Vltava

Potem pa šok, ko sva zapeljala v naselje, kot bi padla 60 let nazaj v realsocializem. Tako sem bil presenečen, da sem popolnoma pozabil na fotoaparat. Cesta je tekla ob stari opuščeni tovarni iz propadajočega betona s potolčenimi okni, potem ob propadajočem tekočem traku na stebrih, ki je nekdaj dovažal v tovarno kdo ve katero surovino in ki se je na vsem lepem po nekaj sto metrih kar končal v prazno, nekaj metrov nad tlemi, ki jih je zaraslo grmovje. Ob obeh straneh ceste skozi skromno naselje so stale propadajoče delavske hiše, od katerih se je luščil omet, pred katerimi so se bosonoge igrale trume romski otroci, njihove mame in očetje, strici in tete in bog vedi kdo še vse, pa so sede na pragovih hiš ali polomljenih stolih na dvoriščih kadili cigarete. Ko je naselje izginilo za ovinkom, sva se zopet vrnila v sedanjost. Prav neverjetna izkušnja.

V Česky Krumlov, najin končni cilj tistega dne, sva pripeljala ob 16.00. Ustavila sva na pol praznem parkirišču tik ob vhodu v stari del mesta. Pol prazno zato, ker je bila zapornica v okvari. Avtomobilisti niso mogli nanj, čeprav se jih je kar nekaj trudilo okrog zapornice, midva sva se pa ob zapornici z motorjem zlahka prerinila nanj. Najprej sva sklenila poiskati prenočišče. Ob reki sva sicer gledala za kampi, a sva sklenila (tudi zaradi nestabilnega vremena), da če cena ne bo pretirana, greva prenočevat v kak penzion.

Česky Krumlov
Česky Krumlov
Česky Krumlov
Česky Krumlov

Dobesedno umirala sva za tušem, saj je bil za nama vroč in naporen dan. Ni bilo treba daleč, le na drugo stran ceste in nekaj metrov v hrib, do Penziona Gardenia. Cena 1500 Kč (55 €) je bila najvišja, kar sva jo plačala na potovanju po Češki (pa cenejša od sosednjega penziona), soba krasna, pod streho in s pogledom na staro mesto, pa zaprto dvorišče za vozila gostov. Preselila sva motor na dvorišče penziona, prtljago v sobo, pa pod tuš. Na ogled mesta sva šla »v civilu« in kot prerojena. Mesto je res lepo in ima dušo, splača se ga obiskati. Ravno prav je živahno, da ni gneče, istočasno pa daje mesto čutiti turistični utrip. Med turisti so večinoma prevladovali domačini, nekaj je bilo še turistov iz Daljnega vzhoda in Američanov. Nikamor se nama ni mudilo, sprehajala sva se po čudovitih srednjeveških ulicah in trgih, se povzpela na mogočen grad nad mestecem. Zanimivo je, da imajo v nekdanjem obrambnem jarku ob vhodnih vratih v grajski kompleks zdaj nastanjenega pravega odraslega medveda, ki s svojim žmohtnim vonjem tudi pripomore, da človeka kar potegne nazaj v srednji vek.

Česky Krumlov
Česky Krumlov

Po ogledu gradu in grajskih vrtov sva šla v staro mestno jedro posedet na pijačo na vrt bara in »gelaterije« Mona Lisa, ob obalo Vltave. Zvesta imenu bara je iz zvočnikov v prihajajoči večer tiho donela italijanska »kancona«, midva pa sva ob pijači in skutni torti premlevala vtise tistega dne. Z mladim natakarjem smo se spustili v dolg razgovor. Fant je sedem let delal na Hrvaškem in je tekoče govoril hrvaško, zato je bil prav vesel, da lahko svoje znanje komu pokaže. Prav v čast je bil svojemu poklicu, s svojo prijaznostjo in odprtostjo. Večinoma sva na Češkem srečevala gostince, ki so bili še najbolj veseli, da so jo lahko čim prej odkurili od tujih gostov v varno zavetje šanka. Bemti, saj ne grizeva, sem večkrat pomislil. Zapitek je bil ugoden (coctail Pina Colada, veliki Budwiser in torta), brez napitnine, 189 Kč (7,90 €). Že v temi sva se vrnila v sobo. Pogledala sva poročila na TV, predvsem zaradi vremenske napovedi. Še vedno so napovedovali nevihte čez cel dan in tudi ponoči.

Česky Krumlov
Česky Krumlov

Zanimivo je, da Slovenci zelo dobro razumemo Čehe, obratno pa ne gre prav dobro. Veliko bližja jim je srbohrvaščina. Veliko jih tudi dobro govori ruščino (posledica ruske zasedbe in dolgoletnega članstva v vzhodnem bloku) in na najino presenečenje so jo bili v pogovorih z nama tudi na lastno pobudo pripravljeni govoriti. Tako sva lahko vsaj v osnovi obnovila tudi nekaj znanja najine gimnazijske ruščine. Roko na srce, kot dijak nikdar nisem verjel, da mi bo ruščina kdaj prav prišla. No, vsaj pri mladih pa nekako skozi prideš tudi z angleščino, čeprav večinoma niso prav dobri govorci. Morda se pozna, da imajo vse tuje oddaje in filme na TV sinhronizirane v češčino. Sva pa največkrat sogovornike, če niso bili ravno navdušeni govorci tujega jezika, prosila, naj govorijo kar češko. Po poročilih sva nekaj zaradi utrujenosti, nekaj zaradi odličnih postelj, hitro sladko zaspala.

Prvi dan prevoženo 517 km.

2. dan – sreda, 16.07.2014

V nov dan sva se zbudila spočita. Po obilnem in raznovrstnem zajtrku (tu Čehi res ne varčujejo, ne pri hrani, ne pri pijači - tudi zato po zajtrkih v penzionih praviloma potem cel dan nisva več kaj prida mislila na hrano) sva se spravila v korduro, se poslovila od prijaznega osebja, se naložila na motor in po cesti 39 in 3 odbrzela proti Češkim Budejovicam.

Budejovice
Budejovice

Pokrajina se je spremenila v odprto, rahlo valovito ravnino, na kateri so prevladovala žitna polja, sem in tja presekana s pasom gozda ter posameznimi blatno rjavimi ribniki. Žito povsod, kamor je segal pogled. Cesta se je zravnala, dolge ravnine so prekinjali posamezni dolgi ovinki. Mi je bilo pa zelo všeč, da je bil skoraj vedno ob cesti drevored. Je bilo vsaj nekaj sence, saj je sonce že zjutraj zagrelo.

V parku pred vhodom v staro mestno središče Čeških Budejovic sva zaparkirala motor in se sprehodila mimo starega mestnega stolpa z uro do glavnega trga. Velik, z granitnimi kockami tlakovan trg so obkrožale lepe meščanske hiše, na sredi je stala srednjeveška fontana. Je pa tudi središče mesta odprto za promet, zato so bili povsod okoli trga parkirani avtomobili. Turistov ni bilo nobenih, le domačini, ki so hiteli po vsakodnevnih opravkih.

Hluboka nad Vltavou
Hluboka nad Vltavou

Vrnila sva se na cesto, po kateri sva prišla v mesto, nato pa po E55 in E49 ter 105 zapeljala kakih 15 km na sever do mesta Hluboka nad Vltavou, kjer sva si nameravala ogledati grad in grajske vrtove. Parkirala sva spet na začetku glavnega trga pred eno od gostilen in se napotila dobrih deset minut v hrib, na grad. Grad in grajski vrt sta res lepa.

Hluboka nad Vltavou
Hluboka nad Vltavou

Ko sva se vrnila nazaj k motorju, sva zmotila nekaj Kitajcev, očitno zaposlenih v gostišču tam zraven ali pa celo lastnikov, pri ogledovanju najine Honde. Odobravajoče so nama pokimali, nato pa zginili nazaj v senco gostišča. Vroče je bilo kot pes, termometer je kazal 37oC in kordura se je kar lepila po nama. Kar na cesti, ki vodi iz mesteca, sva se sklenila preobleči. Nikjer nikogar, zato sem zapeljal na parkirno mesto ob rob ceste ob grm in ustavil, da se preoblečeva v motoristične kavbojke. A ni vrag, samo da sem slekel hlače, so že od vseh strani po cesti pričeli špancirati češki turisti. Smo se delali, da se ne vidimo, pa je blo. V zračnejši opravi sva takoj lažje zadihala. Ko sva se vračala proti Češkim Budejovicam, sem opazil odcep za živalski vrt, a nisva imela časa za ogled. Zanimivo je, da ima skoraj vsako malce večje mesto na Češkem živalski vrt in hipodrom, konjske dirke in sploh konjski šport je na Češkem zelo priljubljen.

Jindrichuv Hradec
Jindrichuv Hradec

Vrnila sva se nazaj v Češke Budejovice in potem, ko sva se prerinila skozi dopoldansko prometno konico na vpadnih cestah v mesto, zavila na vzhod po E 49 skozi Lišov, mimo Trebona do Jindrichuvega Hradca. Ker moja draga ni ravno navdušen fotograf, sem si fotoaparat obesil kar okoli vratu in od časa do časa naredil kak posnetek tudi med vožnjo. Ko sva zapustila območje mesta, se je promet razredčil, skoraj ga ni bilo. Pokrajina je bila lepa, vendar pa vedno ista ne glede na število prevoženih kilometrov – ogromna žitna polja, vmes nekaj gozda, kak ribnik pa spet žito. In vsake toliko časa kaka manjša vasica. Cesta na visoki ravnini Južne Moravske je bila lepa za vožnjo, dober asfalt, kratke ravnine in hitri ovinki, vse skupaj pa bolj ali manj po ravnem, le sem in tja blago gori, blago doli. In vsake toliko časa rjava usmerjevalna tabla do kakega gradu ali samostana. Te robe je na Češkem res veliko.

20140907182612_cp0xstm5d1voz9

V predmestju Jindrichuvega Hradca sva po danes prevoženih 108 km najprej dotočila gorivo in se oskrbela s svežo vodo, saj je bilo treba zaradi sonca in vročine vodo imeti ves čas ob sebi. Motor sva parkirala kar na glavnem trgu v središču mesta, kjer so tudi sicer na gosto parkirali avtomobili in se odpravila na obhod. Turistov spet ni bilo veliko, če pa že, so bili to le domačini Čehi. Mesto je zelo prijetno, majhno, ampak srčkano. V starih ulicah so lepo urejene pivnice, prodajalne spominkov, mesto pa je živahno, zelo čisto in lepo urejeno (kot praktično vsa mesta, ki sva jih obiskala). Nekaj je fontan, pod mestom, ki leži na blagem gričku, pa je prek ceste, ki vodi v mesto večji ribnik, že skoraj jezero.

Jindrichuv Hradec
Jindrichuv Hradec
Jindrichuv Hradec
Jindrichuv Hradec

Tudi mestni grad je lepo urejen. Nekaj časa sva se v zelenju grajskega vrta kar zasedela ob manjši fontani, nato pa vrnila nazaj v mestno središče. Po ogledu mesta sva ob 14:00 po E551 in 23 krenila proti najinemu naslednjemu, 45 km oddaljenemu cilju, tako zelo opevanemu mestu Telču. Mesto je zaradi izredno lepih fasad hiš okoli glavnega trga kot kulturni spomenik pod zaščito UNESCO, opisujejo pa ga kot najlepše ohranjeno češko renesančno in baročno mesto. Svoje videnje bom pa še zapisal v nadaljevanju.

Jindrichuv Hradec
Jindrichuv Hradec

Pokrajina se ni spremenila.  Sva pa peljala mimo ogromnega makovega polje, na katerem so očitno pridelovali makove glavice za pridobivanje opija za potrebe farmacije. Polje je bilo ob cesti, povsem nezavarovano, očitno droge vsaj v tem delu Češke še niso problem. In če sva se doslej čudila ogromnim žitnim poljem in se spraševala, če niso morda Čehi največji svetovni izvoznik moke, mi je nenadoma kapnilo. To bo za pivo!

Makovo polje
Makovo polje

V Telč sva prispela ob 15.00 uri. Najprej sva poskrbela za konjička, namazal sem verigo, dokler je bila še topla. Čez ulico naju je z zanimanjem pogledoval Kitajec, ki je v manjši trgovinici nasproti naju prodajal sadje, pa ni bilo ravno živahnega prometa. Mesto samo naju ni navdušilo, prej obratno. Pristopne ulice na glavni trg so bile zanemarjene. Razen res lepih fasad hiš okoli glavnega trga in povprečnega gradu mesto ne ponuja nič drugega. Ogromen, z granitnimi kockami tlakovan trg deluje zapuščeno in prazno. Premalo zelenja in nobene fontane, da bi omilila občutek vročine. V primerjavi s Telčem je vsaj za naju Jindrichuv Hradec veliko prijetnejši in lepši. Posedela sva v senci arkad na kavi in domačem jabolčnem štrudlu, potem pa sva se hitreje kot sva prvotno planirala, pobrala naprej.

Telč
Telč

Po regionalki 23 sva krenila proti Trebiču, kjer sva prvotno načrtovala kampiranje. A ker sva Telč zapustila prej kot sva načrtovala, žena pa je imela že poln kufer sicer lepe, a vedno enake pokrajine (dost mam tega j…. žita), sva potegnila naprej in sklenila prenočevanje premakniti v okolico Brna. Čeprav je cestna zapora zaradi dela na cesti proti Trebiču kazala zaprtost ceste, sem vseeno nadaljeval, saj ni bilo nikjer vidne oznake obvoza, po podeželju pa se nisem imel namena loviti. Odločitev se je izkazala za pravilno. Malce pred Trebičem naju je urejen obvoz po nekaj kilometrskem ovinku popeljal v Trebič. Proti Brnu sva nadaljevala po regionalni cesti 23, vendar pa naju je tokrat popolna zapora ceste proti Brnu spet poslala na tokrat daljši voden ogled podeželja - na lepo označene obvoze na sever  (vas Budišov, Tasov) in spet na jug (vas Jinošov, Kralice nad Oslavou, Ketkovice, Oslavany), pa nazaj na sever in na najino cesto 23 za Rosice.  Zaradi obvoza sva se uspešno izognila tudi nevihti, katere začetek naju je v Trebiču požegnal le z nekaj uvodnimi debelimi kapljami.

Na cesti
Na cesti

Cesta 23 naju je po še enem krajšem obvozu na koncu pripeljala direktno na avtocesto E65, proti Brnu, brez možnosti izbire. Tako sva na izvozu Brno Jug zapeljala na avtocestni obroč okoli Brna in po hitri cesti E 461 proti severu (smer Svitavy) in začasno zapustila Brno, da poiščeva prenočišče ob eni ob lokalnih dohodnih cest v mesto. Po nekaj kilometrih sva za izvozom za nakupovalno središče Bauhaus zavila na izvoz za Ivanovice in se po primestni lokalni cesti obrnila nazaj proti Brnu. Že po nekaj minutah sva ga našla, Gostišče in Penzion Anitka, tik ob cesti, z zaprtim dvoriščem za motor. Ura je bila 18.45 in sonce se je že začelo spuščati na obzorje. Zmenila sva se za sobo, ki ni bila draga (1200 Kč ali 44 €), razsedlala motor, se stuširala in se odpeljala na večerni ogled Brna.

Brno
Brno
Brno
Brno

Brno stoji na velikem griču. Nekaj časa sva sledila oznakam za center, ko pa so te izginile, sva motor po občutku parkirala ob enem od manjših parkov ob vznožju griča, ob moderni meščanski palači in se podala v hrib. Po slabih desetih minutah sva bila na glavni  aveniji pod starim delom mesta. Ljudi je bilo kar precej, a v glavnem so bili to spet domačini, ki so se zbirali na večerni pijači, večerji ali pa so bili namenjeni na posamezna koncertna prizorišča po mestu. V teku je bil festival jazz glasbe in kar z nekaj dvorišč palač, mimo katerih sva se sprehajala, je donela jazz glasba. Povzpela sva se do katedrale, ki pa so jo Čehi na žalost obzidali z drugimi stavbami tako na gosto, da si jo lahko ogledaš šele povsem od blizu.

Glavni zgodovinski stari trg prekopan zaradi popravil. Meščanske palače okrog pa, kot bi se sprehajal v Trstu. Na glavni aveniji pod starim delom mesta sedla na pivo in sladoled. Natakar, mlajši fant,  je sicer za silo tolkel angleščino, a kljub temu prinesel pivo več, kot sva naročila. Ga je tudi odnesel, a nama ga je mrha tudi zaračunal, kar pa sva zaradi sicer ugodnih cen opazila šele v prenočišču.  To je bila edina tovrstna neprijetnost, ki sva jo doživela na celotnem potepanju. Že v temi  sva se vrnila v Penzion Anitka. Ker sva s ključi sobe dobila tudi daljinca za odpiranje avtomatiziranih vhodnih vrat na ograjeno dvorišče gostišča, sva le še zaparkirala motor in se podala spat.

Drugi dan prevoženo 299 km.

Zjutraj sem najprej uredil prtljago in osedlal motor. Zaradi napovedane vročine sva težko korduro že v štartu zamenjala z motorističnimi kavbojkami. Ne bo nama teklo od glave, sva si rekla (težke kordure do zadnjega dne potovanja nisva več pogledala). Po spet odličnem zajtrku sva se ob 09:00 odpeljala nazaj proti Brnu po cesti 6401, ki nama je bila že povsem domača.

20140923095947_4otrzf6dxeyk51

3. dan – četrtek, 17.07.2014

Spotoma sva na bencinski črpalki ustavila, da preverim, ali je na čeških avtocestah vinjeta obvezna tudi za motorje. Obilnejša starejša gospa, šefica in hkrati tudi edini delavec na črpalki, ni vedela odgovora. A je poklicala prijateljico policistko. Glej ga šmenta, tudi ta ni vedela odgovora. Potem je prijazna gospa poklicala še na dva, tri druge naslove in naju nato osrečila z odgovorom, da vinjetni sistem na čeških avtocestah velja le za avtomobile, za motorje vinjeta ni obvezna. Zahvalila sva se prijazni šefici črpalke, kupila nekaj zaloge pijače in se podala na avtocestni obroč Brna in na avtocesto E50/E462 v smeri Vyškov, Prostejov in v Olomuc. Zaradi jutranje konice je bil promet zgoščen, zamašek pa naju je ujel ravno na začetku več sto metrov dolgega predora na ringu. Natanko sedemnajst minut sva se po polžje premikala zdaj spet stala v rumeni meglici smoga v predoru, preden sva na drugi strani predora uspela uiti izpušnim plinom na odprto. Še nekaj kilometrov ringa in zapeljala sva na avtocesto za Olomuc. Pokrajina je odprta, nizki in dolgi obli griči, na katerih le majhne zaplate gozdička prekinjajo še večja žitna polja, ki se raztezajo kilometre do obzorja. Sem in tja je bilo videti kombajne in traktorje, saj je bila žetev v polnem teku, zrak pa poln vojna po žitu. Avtocesta se spušča in dviga v blagih dolgih nakloninah. Motoristov sva na Češkem videla malo (prejšnji večer v Brnu tri Švede), do Olomuca sva bila edina na cesti. Ko sva vozila mimo, sva si kar z avtoceste v mimohodu ogledala letalski muzej na prostem – stara letala iz obdobja druge svetovne vojne in mlajša. Če se prav spomnim, je bilo to nekje na sredi poti do Olomuca, na travniku na levi strani ceste (sem pozabil zapisati ime najbližjega kraja). Pred Olomucem se pokrajina za nekaj kilometrov spremeni - kot da bi vozil ob velikih industrijskih mestih po Padski nižini v severni Italiji. V Olomuc sva privozila ob 10:00, po prevoženih 87 km. Mesto ima kot večina večjih čeških mest tramvaj, zato je potrebno biti malce bolj pozoren, tako zaradi tračnic na cestišču, kot zaradi samih tramvajev, ki se jim je potrebno izogibati. Sledila sva tablam za center in parkirala pri stari propadajoči tržnici. Muzej in duh real socializma na prostem, vrnilo naju je v čase najinega rosnega otroštva.

Olomuc tržnica
Olomuc tržnica

Čeprav še zgodaj dopoldne, se je v sončnem dopoldnevu že ogrelo na 31 C. Ko sva pešačila proti centru starega mesta, je kazalo, da je Olomuc v razvoju malce zaspal, ni bilo modernih trgovin, prodajalnic spominkov, gneče turistov. Le domačini so hodili po običajnih opravkih in spet sva videla precej čeških Romov. A vtis zanemarjenosti je izginil, ko sva prišla na trge in ulice starega mestnega jedra. Čudovite stavbe, spomeniki, fontane, še vedno pa mir in brezčasnost. Na enem od trgov sva sedla v senco na kavo in pivo ter uživala v občutku, da čas ni najin gospodar. Olomuc je za naju kljub drugačnemu prvemu vtisu eno od lepših in prijaznejših čeških mest, splača se ga obiskati.

Olomuc
Olomuc

Opoldne sva se odpravila naprej. V lokalnem Informativnem centru na glavnem trgu sva dobila vse potrebne informacije ter zemljevida mesta ter celotne Češke, tam zaposlena gospa pa je bila zelo prijazna in dobro je govorila angleško. Olomuc je bil najina najvzhodnejša točka potovanja po Češki, pot se nama je obrnila nazaj na zahod in SZ, proti mestu in gradu Šternberk. Na izhodu iz mesta sva natočila bencin in po lokalni 46, ki pelje tudi do ZOO Olomuc, zapeljala nazaj proti SZ. Pokrajina ni bila več tako ravna, vsaj na severu so se pojavili z gozdom poraščeni malce bolj strmi griči. Vsake toliko časa na teh zagledaš kak mogočen grad ali cerkev. Spet sva vozila mimo kilometre dolgih makovih polj. V šali sem predlagal ženi, da nabereva kako glavico za zvečer, pa je samo zarenčala, da naj mi na misel ne pride, ker da me ona že ne bo iz aresta spravljala. Tako je torej izkušnja s češkim makom odpadla.

20140923094542_ui406b2rxm3cf9Po prevoženih 17 km sva prispela pod Grad Šternberk. Grad, ki je res prava trdnjava, naju je navdušil. Ogromen samostan (kloster) čez cesto nasproti gradu naju tokrat ni zanimal. Trg pred samostanom s pozlačenim znamenjem sva si ogledala kar z motorja.

Po ogledu gradu sva iz Šternberka iščoč bližnjico do hitre ceste E 442/ 35 za smer proti Hradec Kralove krenila na lokalno cesto 447 proti naselju (ne vas ne mestece) Litovelu. Lokalna cesta, sicer lepa za motoriranje, naju je popeljala skozi poljedelsko ravnino in vasi panonskega tipa. Kot bi se vozil po Prekmurju, še prašiče sva vsake toliko zavohala.

20140923094542_fokl46sj09qydc

No, pot ki naj bi bila bližnjica, je v nadaljevanju postala vse prej kot to. V Litovelu, morda 2 km pred izvozom na hitro cesto naju je čakala zapora in obvoz na sever, stran od hitre ceste, proti vasi Uničov. Ker na krožišču ni bilo oznake za Mohelnice, naselja, ki sem ga iskal kot orientacijsko točko na poti na zahod, pač pa so bile oznake le za najbližje vasi, sem po občutku zapeljal na sever in nato proti zahodu, in se ujel v 30 kilometrski krog po Češkem podeželju bogu za hrbtom, ki naju je na koncu spet pripeljal v Uničov. Tako sva se prepustila avanturi, da se nisem spomnil na svoj kolesarski Garmin, ki sem ga imel v žepu. Čar sva razbila s tem, da sva v Uničovu ustavila mladeniča, ki ob pogledu na tujca na motorju ni takoj zbežal po nujnih opravkih (priljubljen izgovor Čehov, da se izogneš pogovoru s tujcem). Pojasnil nama je, da morava do Mohelnic skozi zaselek Medlov (nekaj kmetij), ki ga na svojem potnem načrtu nisva imela vpisanega. Ubogala sva nasvet in brez težav pri Medlovu ponovno zavozila na hitro cesto 35/E442 ki naju je preko mest Svitavy, Vysoke Myto popeljala proti končnemu dnevnemu cilju Hradec Kralove. Iz ravne poljedelske pokrajine, polne žitnih polj, sva počasi prišla v bolj gričevnate in pogozdene kraje. Prava paša za najine gorenjske oči, ki nujno potrebujejo kak hrib za potrditev, da svet še prav stoji. Sledili so si dolge ravnine in blagi ovinki gori doli. Žitnih polj se sicer nisva povsem znebila, a gozda je bilo veliko več. Na dnu enega od dolgih blagih spustov sem za trenutek v travnatem jarku ob cesti uzrl truplo poginulega divjega prašiča, ki očitno ni preživel prečkanja ceste. Je bil kar konkreten, dolg več kot meter in moral je imeti vsaj 60 kg. Srečanje z njim na motorju bi bila katastrofa. Vsakih nekaj kilometrov je rdečkasto rjava obcestna tabla opozarjala na nov grad ali samostan.

20140923094541_yagm7v5zdw6f8k

V kraju Holice sem sklenil narediti ovinek čez Pardubice (ker sem pač zanje že slišal, sem bil prepričan, da mora biti tam tudi kaj za pogledat), zato sem zavil na regionalno cesto 36. Cesta je bila po hitri cesti, ki sva jo pustila za sabo, pravi užitek za motoriranje, lepo ovinkasta, z obveznimi drevoredi ob cesti, malo prometa, lep asfalt.

Pred Pardubicami se je nad gozdovi desno od ceste dvigal osameli hrib, na njenem vrhu pa se je risala mogočna utrdba grad Kuneticka Hora. Ker je bilo že pozno popoldne, nisem zavil proti gradu, čeprav je bil iz daljave videti res čaroben. Morda napaka, kajti Pardubice so bile razočaranje. Nobenega posebnega zgodovinskega centra mesta, prevozila sva mesto, nato pa takoj zavila na hitro cesto 37 proti severu za Hradec Kralove, ki spremlja tok reke Labe, čeprev sta najini zadnjici že prosili za vsaj kratek postanek.   Po približno 20 km sva zapeljala na cestni obroč in po njem obkrožila mesto Hradec Kralove ter po lokalni cesti 29827 Uprkova in Lhotecka prispela na najin cilj, avtokamp Stribrny rybnik. Kamp je prav prijeten, leži ob večjem ribniku, ki je tudi kopališče, ima moderne in čiste sanitarije, površine za kampiranje pa travnate in lepo ravne. Pretirane gneče ni bilo, prazno pa tudi ne. Za noč kampiranja sva plačala 12 €, pa še vsak 20 Kč (manj kot euro) za toplo vodo pri tuširanju.

Hradec Kralove kamp
Hradec Kralove kamp
Hradec Kralove kamp
Hradec Kralove kamp

Kot povsod doslej je bila večina gostov Čehov. Mlajši par na recepciji je odlično obvladal angleško, zato smo bili hitro zmenjeni, parcela za šotor izbrana in šotor postavljen. Potem pa pod tuš (dan je bil spet vroč) in na motor, pa na ogled starega zgodovinskega mestnega jedra. Ta je pravzaprav dokaj majhen trg na gričku, obkrožen z meščanskimi hišami in nekaj cerkvami, ki se nama po vseh doslej videnih lepotah ni več zdel prav nič posebnega. Sploh pa naju jutri čaka Praga. Ja, človek se tudi lepega lahko hitro preobje. Zato sva si nabavila zaloge vode za večer in naslednje jutro, ter si privoščila večerjo (pica in švicarska solata-nisva bila pri volji za gastronomska tveganja) v letnem vrtu ene od restavracij na trgu.

Hradec Kralove
Hradec Kralove

Uživala sva v domačem lubeničnem koktajlu z vodko (ki nama ga je natakar prinesel namesto naročene domače lubenične »limonade«), družbi drug drugega, žuborenju pogovorov čeških gostov ob sosednih mizah in počasnem ugašanju dneva v večer. Mudilo se nam ni nikamor, spalne vreče v kampu so naju čakale, vodka po vročem dnevu je tudi prispevala svoje – kaj bi človek še želel več od dopusta? Ko sva se vrnila v kamp, je utrujenost naredila svoje in legla sva k počitku, še preden se je povsem stemnilo.

Tretji dan prevoženo 322 km.

4.dan – petek, 18.07.2014

Zaradi zgodnjega odhoda v spalno vrečo prejšnji večer sem se prebudil že ob prvem svitu. Ker me je ženka prosila, naj ji pustim zjutraj pospati, sem opravil jutranjo toaleto, spotoma pa poskrbel za polnjenje baterij najinih telefonov in fotoaparata v sanitarnih prostorih kampa. Ob tem sem si napravil še nekaj zapiskov za pretekli dan in si pogledal potni načrt za dan, ki je bil pred nama. Z jutranjo roso sem očistil še čeladi in motor. Zanimivo je, da je bilo mrčesa (mušic, muh in ostalih žuželk ) na cesti veliko manj, kot ga je sicer v naših krajih, zato dela s čiščenjem ni bilo prav veliko. Ko sem s cunjo pobrisal še čez noč nabrani kondenz s stropa šotora (kolikor ga nisem že s hrbtom in ritjo pri vstopanju in izstopanju), je tudi moja že vstala. Podrla sva šotor, spakirala kufre. Nočni hlad se je že začel umikati prihajajoči vročini, ko sva sedla na motor in zapustila kamp. Pred nama je bila relativno kratka vožnja preko Kutne Hore do Prage. Na izhodu iz mesta sva dotočila bencin (36,90 Kč/l oz. 1,366 €) in preverila napolnjenost pnevmatik. Najprej sva se po že znani hitri cesti vrnila do Pardubic, nato pa po regionalki 2 krenila proti zahodu. Cesta lepa za motor, dolge ravnine so prekinjali kratki ovinki, ob cesti obvezni drevoredi, za njimi pa žitna polja, so se izmenjavali z gozdovi in manjšimi naselji. Ko sva se bližala mestecu Prelovč, naju je pritegnila silhueta mogočne grajske zgradbe, ki se je dvigala nad ostale stavbe mesteca.

Prelovč
Prelovč
Prelovč
Prelovč

Sklenila sva, da se ustaviva, si stvar ogledava, postanek pa izkoristiva še za zajtrk. Mestece je bilo čisto luštno, čeprav nič posebnega, dozdevni grad se je izkazal za zgradbo Ljudske posojilnice, zajtrkovala pa sva v lokalni Cukrarni (slaščičarna), ki je bila retro mondenega videza iz 70-ih let prejšnjega stoletja – ploščice, pohištvo in ogledalca. Ampak sladice in sendviči so bile pa dobri. Skoraj od vsake sva vzela kos in bila na koncu zadovoljna in sita.

Prelovč slaščičarna
Prelovč slaščičarna

Bolj kot sva se bližala Kutni Hori, bolj naju je pokrajina spominjala na tisto doma. Kutna Hora je bila v preteklosti središče kopanja srebra in kovnica denarja čeških kraljev. Mestece je pravi zgodovinski biser, z eno najlepših katedral, kar sem jih videl, katedralo Sv. Barbare, zaščitnice rudarjev.

20140923094552_5ip0ub2gotazl7

Motor sva še pred poldnevom zaparkirala na začetku peš cone, zaklenila zgornje dele kordure in čelade ter jo mahnila v zgodovinski center mesta. Najprej sva se oglasila v Informativnem centru na glavnem trgu. Ko smo z mladim fantom za pultom ugotovili, da bo najpreprosteje komunicirati v srbohrvaščini, čeprav je govoril solidno angleščino, je bil led prebit in dobila sva vse potrebne informacije in zemljevid kraja z vrisanimi glavnimi znamenitostmi. Čehom je treba priznati, da s promocijskim materialom ne varčujejo. V menjalnici na trgu – uslužbenka je istočasno tudi natakarica v sosednjem bifeju, zato sem jo najprej moral tam poiskati – sva ugodno zamenjala 200 €, po tečaju 27 Kč za 1 €. Menjava je sicer zelo različna, od 22:1 naprej, zato je potrebno biti pozoren. Zlasti v gostinskih lokalih, če plačuješ z evri, radi udarijo najnižji menjalni tečaj. Paziti je potrebno tudi v menjalnicah. Nekatere na sicer oglaševano menjalno razmerje 27:1 pribijejo 25% maržo, pa si spet pri najnižjem menjalnem razmerju.

Kutna Hora
Kutna Hora

Potem sva si (iščoč senčne dele poti zaradi pasje vročine) ogledala mestne znamenitosti: cerkev Sv. Jakuba, Vlašsky dvor (Italijanska hiša, kjer je bila nekoč kovnica in zakladnica denarja), Kammeny dum (kamnita hiša), nekdanji Jezuitski kolegij, Hradek (kjer sva kupila karte za ogled nekdanjega rudnika srebra) ter katedralo Sv. Barbare. Ker sva imela do ogleda rudnika še debelo uro časa, sva najprej v senci katedrale, ob poslušanju mlade kitarske virtuozinje, ki sva ji v košarico spustila nekaj drobiža, poskusila še kozarec domačega vina, chardoneja, sladkega kot naš sladki muškat. Nato sva se preselila v senco goste lipe pri bližnjem bifeju, na sok in vodo.

Kutna Hora
Kutna Hora
Kutna Hora
Kutna Hora

Ob dveh popoldne je bil na vrsti voden ogled nekdanjega rudnika srebra. Dobili smo bele rudarske halje in čelade, rudarske svetilke, potem pa smo se podali do vhoda v rudnik in v hlad podzemlja. Ko je naša skupina po vročem soncu po mestni ulici korakala vsa v belem k vhodu v jašek rudnika, je roko na srce, vse skupaj zgledalo približno tako, kot če bi s kake psihiatrične ustanove zbrisal oddelek bolnikov. Z ženo sva se prav zabavala. Pod zemljo je bilo krasno hladno, dobili smo vpogled v delo in življenje nekdanjih rudarjev srebra ter se prebijali po ozkih zasiganih rovih rudnika, ki jih je voda z apnencem in različnimi primesmi obarvala zdaj v snežno belo, zdaj spet v zeleno in rdečo. V soju rudarskih svetilk je bilo podzemlje prav magično.

Kutna Hora – na poti v stari rudnik srebra
Kutna Hora – na poti v stari rudnik srebra

Ob 15:30 sva bila ponovno na motorju in na regionalki 2 proti Pragi.

Tinyska cerkev
Tinyska cerkev

Dobrih 15 km pred centrom Prage sva ob petih popoldne ob cesti, na levi strani opazila Restavracijo pri Karlu, s Penzionom Švejk. Ustavila sva, se dogovorila za sobo in po današnjih prevoženih 117 km zaparkirala motor na varovano dvorišče gostišča. Cena za dan je bila 1300 Kč, kar znaša po najugodnejšem tečaju 48 €. Ni bilo najceneje, a sva takoj sprejela. Spravila sva prtljago z motorja v sobo in šla pod tuš. S ključi sobe sva spet dobila ključ za odpiranje avtomatskih vrat na sicer zaprto dvorišče, zato mobilnost ni bila problem. V Prago sva se zaradi vročine z motorjem podala kar v civilnih oblekah, kratke majice in hlače. Najprej sva pri iskanju centra mesta zgrešila in pristala v kongresnem centru, a sva bila že v dobrih petih minutah na pravem kraju. Motor sva parkirala na dnu trga Vaclavske namesti, pod mogočno zgradbo nacionalnega muzeja.

Praga Karlov most
Praga Karlov most

Takoj naju je prevzel turistični utrip velemesta. Za razliko od drugih čeških mest, kjer sva več ali manj srečevala le domačine in morda še azijske turiste, sva se tu znašla v pravem kotlu različnih narodnosti. Azijci, Američani, Evropejci z vseh koncev, Afričani, vse si lahko videl in slišal. Na novih ulicah, ki vodijo v stari zgodovinski center Prage, morje trgovin, mnoge tudi take, ki jih v Sloveniji ni več, saj so se s prihodom gospodarske krize in padcem kupne moči Slovencev umaknile iz Slovenije. Vse se je bleščalo. V Pragi denar očitno ni problem. Na vsakem koraku zabavljači, artisti, umetniki, ki iščejo svojih pet minut slave, pozornosti in kak evro. V starem delu Prage pa še kulisa čudovitih trgov in ulic z mogočnimi stolpi, trdnjavami, cerkvami in palačami, pred njimi pa različni lokali z uličnimi vrtovi. Sprehodila sva se pod Smodniškim stolpom, si ogledala Tinysko cerkev in palače na Starem trgu.

Privoščila sva si kavo, sladoled in večerjo na vrtu restavracije na Starem trgu pri Astronomski uri. Potem sva se v zahajajočem soncu sprehodila čez stari Karlov most in uživala v poslušanju glasbe raznih glasbenikov, ki jim je most postal začasni oder. Najbolj naju je navdušil sivobradi starejši možak, ki je na kozarce za šampanjec, napolnjene z vodo, z vsemi desetimi prsti igral vse mogoče, od Mozarta do modernih hitov in to božansko lepo. Ko sva mu v klobuk spustila nekaj drobiža in je ta zacingljal, je galantno zagrulil: »Kaj ni to najlepša glasba?«. Ljudje so umirali od smeha. No, ta sprehod po mostu je trajal več kot uro in z mostu sva prišla, ko je sonce že zdavnaj zašlo. Prižgale so se luči in že z mostu sva občudovala razsvetljene palače in cerkve na Hradčanih, katerih ogled sva pustila za jutri in z lučmi okrašene ladjice, ki so plule po Vltavi.

20140923095646_glw1smcp0x7ydoPraga je zaživela v soju luči in težko se je odločiti, kdaj je lepša, podnevi ali ponoči. Ob enajstih zvečer, ko so se poslovili ulični umetniki in so po površinah praških trgov začele polegati trume mladcev in mladenk, utrujene od celodnevnega nabiranja piva, sva se tudi midva poslovila in se odpeljala spat k Švejku.

Četrti dan prevoženo 161 km.
Po krepčilnem spancu in obilnem zajtrku sva jo mahnila na Hradčane in ob 9:30 zaparkirala motor na parkirišču nasproti vhoda v grajske vrtove in grad. Na hitro sva si ogledala grad in katedralo Sv. Vida (kjer je pokopana Barbara Celjska), se sprehodila čez trg ob palači predsednika Češke republike, nato pa odšla proti Zlati ulički, ki sva si jo želela ogledati bolj podrobno.

20141014192925_i2ov93p6mkshyn

5. dan - sobota, 19.07.2014

Praga Hradčani
Praga Hradčani

A glej ga zlomka. Za vstop je potrebna vstopnica in to vstopnica, ki zajema združeno vstopnino za grajske razstave, podrobnejši ogled katedrale Sv. Vida in Zlato uličko. Cena pa 590 Kč na osebo. Naju je zanimala le Zlata ulička, samo vstopnice za ogled te pa ni. Kar malce nejevoljna sva zato sedla na kavo v vrt restavracije pred vhodom v Zlato uličko. Prijazna natakarica je kmalu opazila, kaj naju jezi in nama je prijazno zaupala informacijo, da je ogled Zlate uličke zaračunan samo do 17.00, potem je pa vstop prost. Ha, sva rekla, potem greva pa takoj naprej na ogled Češkega krasa in gradu Karlštajn kakih 40 km južno od Prage, Zlato uličko si bova pa ogledala spotoma na povratku v Prago.

Praga Hradčani
Praga Hradčani
Praga Hradčani
Praga Hradčani

Prijazni čuvaj parkirišča nama je pomagal z informacijo, kako iz Prage v pravo smer za grad Karlštejn, pa sva kljub temu zgrešila pravi odcep avtocestnega obroča. Zato sva na enem od izvozov obrnila in v drugo uspešno sestopila z avtoceste in skozi vasice Orech, Chynice in Morina pripeljala po zelo lepo razgibani in ovinkasti motoristični in kolesarski cesti v naselje Karlštejn. Prvič na Češkem sva srečala večje število domačih motoristov in kolesarjev, doslej jih nisva videla prav veliko. Med drugim sva videla kolesariti mladenko, za katero sva bila sprva prepričana, da kolesari v Evinem kostimu. So bile njene krpice bolj vrvice kot kaj drugega. Kako je bilo z njo zvečer, sem si pa tudi lahko predstavljal, sonce je namreč žgalo z neba in reva je morala dobiti kar poštene opekline.

Mogočen grad Karlštejn stoji vrh griča v stranski dolinici, nad istoimenskim naseljcem. Na parkirišču sva pustila motoristične jopiče in škornje, se preobula v superge in se med stojnicami s pijačo, spominki in gostilnicami podala v hrib proti gradu.

Grad Karlšteyn
Grad Karlšteyn

Sonce je pripekalo, zato sta ledeno hladna pločevinka piva v roki in gosta senca dreves nad glavo na poti v hrib prav prijala. Grajske zbirke pohištva in kapela naju tokrat niso zanimali, zato sva kupila vstopnici le za ogled gradu kot stavbe. Grad je bil postavljen v 13. stoletju in slovi kot najbolje ohranjen gotski grad na Češkem. Na povratku do motorja sva posedela v senci vrta ene od gostilnic na domači malinovi limonadi in borovničevih knedličkih s smetano in skutno omako. Limonada je bila bolj malo domača, umetna rdeča barva je kar bila v oči, knedli so bili pa odlični. Je bila pa cena zelo prijazna, dve veliki porciji knedlov in dvakrat po pol litra malinove limonade za 9,5 € (pa še evro napitnine).

Na povratku sva se zapeljala še do v 17. stoletju opuščenega kamnoloma apnenca Lom Velka Amerika, ki leži le slab kilometer SZ od vasi Morina, in si ga ogledala skoraj s ceste. Na dnu ogromnega opuščenega kamnoloma, ki spominja na kanjon, leži manjše jezero, ki služi kot kopališče okoliškim prebivalcem, po njem pa vodi tudi geološka učna pot. Jezero je lepe zelene barve in je bilo čisto drugačno od siceršnjih voda kalno kavno rjave barve, ki sva jih videla na Češkem.

Morina, Lom Velka Amerika
Morina, Lom Velka Amerika

V Karlštejnu sva dotočila gorivo, cena 36,70 Kč/l ali okoli 1,359 €. Do avtoceste sva se z izjemo skoka do Loma Velka Amerika vrnila po isti poti, kot sva prišla, v Prago pa sva vrnila po drugi vstopni cesti, z zahoda, mimo živalskega vrta. Utrujenost in vtisi celega dne so opravili svoje in bolj kot Zlata ulička sta se po glavi motala misel na hladen tuš in počitek pri Švejku. Zato sva se ogledu Zlate uličke zlahka odrekla (bova drugič), na poti do penziona pa nabavila še nekaj spominkov za domače, saj bova jutri zapustila Češko. Po hladnem tušu sva v večeru posedela v vrtu gostišča pri Karlu na odličnem češkem pivu, svinjski pečenki s krompirjem in sladko repo ter švicarsko solato (Čehi solat ne kisajo in ne uporabljajo olja) ter premlevala vtise z dosedanje poti. Sva se strinjala, prelepo je, a potovanje z motorjem je veliko bolj naporno, kot so bila naša dosedanja družinska potovanja z avtomobilom. Še račun za večerjo - 12 €.

Peti dan prevoženo 165 km.

6. dan – nedelja, 20.07.2014

Po zdaj že kar avtomatiziranem pakiranju prtljage in sedlanju motorja ter spet obilnem zajtrku sva se podala na pot, ki naj bi naju danes iz Prage, prek mesta Usti nad Labem zapeljala prek nekdanje Češko Nemške meje, mimo Dredsdna do Leipziga najseverneje na najinem vandranju, potem pa na JZ mimo Erfurta, Bad Kissingena in Lohra na Maini do majhnega nemškega trga Frammersbach na Bavarski strani Bavarsko Hesenske deželne meje. Dan je bil vroč in pot pred nama dolga, večinoma po avtocestah, zato naju je kar malce skrbelo, kako bo. Ko sva se izvila z Praškega obroča, sva zavila na sever. Prometa je bilo malo. Bliže kot sva bila meji, bolj je pokrajina postajala razgibana. Eno zadnjih čeških bencinskih črpalk sva izrabila, da dotočiva cenejše gorivo, kot naju čaka na oni strani meje in se osveživa. Pred mejo sva spet morala z avtoceste na obvoz, na lepo regionalko, ki je po monotoniji avtoceste prav pasala, a v Nemčijo, Zvezno deželo Saško, sva pripeljala spet po avtocesti E55.

Na cesti
Na cesti

Pokrajina se je spet zravnala, hribi so ostali za nama. Čeprav sva prvotno načrtovala tako ogled Dresdna kot tudi Leipziga, sva ugotovila, da oboje ne bo zneslo in da se bo potrebno odločiti le za enega. Izbran je bil Leipzig. Zato sva Dresdnu le pomahala v slovo in po E40 zapeljala v ravnino spet neskončnih žitnih polj, kjer so monotonost pokrajine prekinjala le velika polja vetrnih elektrarn. Na nemški strani se je promet zgostil. Bilo je pasje vroče, še bolj, ker sva se zaradi varnosti odločila, da kljub vročini oblečeva korduro. Monotonijo vožnje je še stopnjevalo dejstvo, da me je ženka prosila, naj ne vozim hitreje od 110 km/h, saj je pri večji hitrosti začela čutiti bolečine v vratu. Tako še adrenalina zaradi visoke hitrosti ni bilo. Usta so se mi začela lepiti od žeje in motor bi tisti trenutek z užitkom zamenjal za posteljo, zato sva na obcestnem postajališču ob mestu Döbeln, na slabi polovici poti med Dresdnom in Leipzigom, naredila kratek premor in se napila hladne vode. Je pomagalo. Potem pa naprej. Presenetilo naju je, da sva bila v deželi, ki slovi kot motoristična, na avtocesti deležna velike pozornosti mimo vozečih avtomobilov. Nekateri, zlasti sopotnice in otroci, so se kar lepili na šipe. Nekaj časa sem se bal, da je kaj narobe z motorjem ali prtljago, potem pa sem po nekajkratnem preverjanju ugotovil, da sva jim iz kaj vem kakšnega razloga pač zanimiva. Tuja registrska tablica? Otovorjen motor in na njem dva vagabunda? Fovšija? Dolgčas? Kakorkoli, z mnogimi smo si prijazno pomahali in se nikoli več videli.

Po od jutra prevoženih 295 km, sva se po odcepu Leipzig Ost zapeljala v center mesta. Cest s tračnicami za tramvaje in tramvaji sva bila že vajena, nikjer pa nisva opazila prave oznake, kje se center pravzaprav začne. Zato nisem dolgo pomišljal, ko sem ob neki cerkvi opazil parkiranih nekaj turističnih avtobusov. Zapeljal sem na pločnik, v senco parkovnih dreves in motor parkiral na mestu, ki je bilo sicer predvideno za parkiranje koles.

Leipzig
Leipzig

Spet je bila odločitev prava. Takoj za nama se je začela peš cona, ki je vodila mimo cerkve Sv. Tomasa, Bachovega muzeja in spomenika skladatelju Johanu Sebastijanu Bachu, v stari center mesta. Mesto ni nič posebnega, preplet stare in najnovejše arhitekture, ogromno je trgovin in lokalčkov. Dajalo je vtis zaradi nedelje opustelega nakupovalnega centra. So pa zato toliko bolj do izraza prišli poulični glasbeniki. Žena me je komaj odvlekla od tria kozakov, ki so v podhodu neke trgovine kljub 37˚C v popolni kozaški opravi (kučma, plašč uniforma in škornji) prepevali čudovite ozaške narodne pesmi ob spremljavi harmonike, balalajke in violine. Še preden sem jih zagledal, sem bil prepričan, da prepeva avtobus ruskih orjakov, tako močne glasove so imeli. Prepevali so tako lepo, da se je človek pozabil vprašati, kaj pravzaprav počno otožni slovanski napevi sredi trdo germanskega mesta.

Leipzig – kozaški trio
Leipzig – kozaški trio

Na povratku k motorju sva nasproti cerkve Sv. Tomaža sedla v senco kavarne BachStüb’l in ob kavi in »quark« torti (naročila sva sicer »kesse« torto, a naju je prijazni lastnik hudomušno podučil, da tu zgoraj tega »ta južnega šlampastega« izraza ne uporabljajo, torti se tu pravilno reče skutna torta in pika – razlika je sicer le v imenu, torta je pa enaka), uživala ob muziciranju kvarteta mladih fantov (tri violine, violončelo), ki so v senci košatega drevesa ob cerkvi nasproti najine mize preigravali La Paloma adieu, Štravsove valčke in klasiko in povsem pozabila, da je pred nama še več kot polovica poti.

Leipzig
Leipzig

Proti drugi uri popoldne sva se le ponovno odpravila na pot. Na zahodu sva po dobrih 15 km ponovno zapeljala na avtocesto E49/9 v smeri proti Munich-u. Na prvem avtocestnem križu sva po dobrih 50 km zavila na avtocesto E40/4 proti zahodu, v smeri Erfurta.

20141014192909_6t8exkfyazmlpu

Končno sva za sabo pustila žitne ravnice in se spet srečala z gozdovi in dolgimi hrbti gričev, čeprav je bilo žita še vedno veliko. Na črpalki v Appenroth-u pod Goethejevim Weimarjem sva ob 15.15 zadnjič ta dan dotočila gorivo ter se osvežila v hladu klimatskih naprav, nato pa spet na cesto.

Appenroth
Appenroth

Po kakih 30 km sva na naslednjem avtocestnem križu pri Erfurtu zavila proti jugu, na dvopasovno hitro cesto 71 za smer Schweinfurt. Pokrajina je bila vedno bolj domača, bolj hribovita in zelena, le velikost ni bila prava – vse je bilo nekajkrat večje, razdalje pa neprimerljive. Za Wipfratalom je cesta zavila v gozdove, vrstili so se predori in viadukti. Vse doline so bile večinoma suhe, brez tekočih rek, kar je za nas Slovence kar malce nenavadno, ko nam po vsaki grapi dere potoček. Vožnja skozi Turingijski gozd (Thüringer Wald), nacionalni park pod zaščito UNESCO, je bila čudovita. Na obeh straneh ceste gosti smrekovi in borovi gozdovi, kot bi vozil čez Pokljuko. Za spoznanje manj vroče je bilo, zrak pa je dehtel po drevesni smoli. Vsa utrujenost in monotonija žitnih ravnic je bila pozabljena. Lahko bi kar vozil in vozil in vozil. Prosojni beli oblaki so malce omilili poprejšnjo vročino in vožnja je bila prijetnejša.

20141014194024_1junkho2edibym

A na zadnjem sedežu ni bilo povsem tako. Čeprav žena ni hotela priznati, sem vendarle začutil, da jo daje utrujenost. Zato sem tik preden se gozdna planota spusti v ravnico na deželno mejo Turingije in Bavarske, pri vasici Bibra, po doslej prevoženih 540 km, ob petih popoldne zavil na lepo urejeno počivališče, kjer je žena nekaj minut oddremala na klopci, sam pa sem odšel raziskovat sanitarije. Sem skoraj doktoriral, vse na senzorje, od mila, vode do brisače.

20141014192909_3iswhmyjra96xfČeprav sva imela do cilja še dobrih 100 km in nekaj ur vožnje, nisem priganjal na motor. Saj sva na dopustu, čas ni najin gospodar. Sem bil pa vesel, da bova čez slabih 50 km končno zapustila hitro cesto in spet zavozila na regionalne in krajevne ceste, avtocest se motorist hitro prenaje. Pri kraju Oerlenbach sva na izvozu za Bad Kissingen zapustila hitro cesto 71 in se v večer podala po čudovitih motorističnih cestah severne Bavarske.

Pametno je sicer imeti podroben zemljevid, saj so cestni kažipoti na podeželskih križiščih praviloma opremljeni le z imeni naslednje vasi. Najin je bil premalo podroben, a sva zadrego rešila z občutkom za smer, ki sva ga preverila še pri prijaznem starejšem paru domačinov v eni od vasic, ki sva jih prevozila. Preko Hammelburga sva se spustila v Gemünden, v dolino reke Main. To je pomembna plovna reka, na njej vidiš tudi precej velike potniške in tovorne ladje. Dan se je že prevešal v večer, ko sva prispela v Lohr am Main.

Tu sva še enkrat izkusila prijaznost domačinov. Čeprav mesto poznam že od prej, sem tokrat vanj pripeljal po povsem drugi cesti kot običajno. Ko sem na enem od krožišč za hip obstal ob robu in tuhtal, kje je pravi izhod za Frammersbach, ki ga ni bilo med ponujenimi opcijami na kažipotih, je ob naju zaustavil domači motorist in naju vprašujoče pogledal. Ko sem ga povprašal za smer, je najprej odprl usta, da bi začel z razlago, nato pa zamahnil z roko češ, je prezapleteno in da naj kar za njim peljem. Vrnili smo se čez reko Maino in prek drugega mostu zavil v mesto. V dobrih dveh minutah naju je skozi zavite uličice mesteca, kot zna le domačin, pripeljal na pravo križišče. Je bil hiter na cestaku, s svojimi 425 kg sva mu le s težavo sledila. Komaj sva se mu uspela zahvaliti za prijaznost, ko je zasvetila zelena in je bilo treba sprazniti križišče. Bi fanta prav rad povabil na pijačo, tako pa mu še imena ne vem. Zadnjih 14 km poti je bila le še formalnost in ob 20.00 sva v Frammersbachu na dvorišču najinih gostiteljev zlezla z motorja. Ponoči je lilo kot iz škafa.

Šesti dan prevoženo 641 km.

7. dan – ponedeljek, 21.07.2014

Za nekaj naslednjih dni je najin dom postal Frammersbach, bavarski trg s približno 4000 prebivalci, umeščen v ozko dolino med griče, pretežno porasle z smrekovim gozdom. Ženina sestrična Jožica in mož Mihael sta nama prijazno odstopila lepo urejeno stanovanje v zgornjem nadstropju hiše, čeprav sva uporabljala le spalnico in kopalnico. Ko bova odšla, bosta stanovanje oddajala. Dobrodošli so tudi drugi motoristi iz Slovenije, če bo le prosto. Cel prvi dan sva prelenarila. Ko je človek v gibanju, ne čuti utrujenosti, ko sva pa malce izpregla, je pa utrujenost prišla za nama in dan počitka se je prilegel. No ja, nisva le lenarila, oprala sva vso najino perilo in obleko, ki se ji je potovanje in vročina že pošteno poznala, očistil sem motor in namazal verigo.

Dva modela, ki se iz fotografa norca delata, v ozadju pa trg Frammersbach.
Dva modela, ki se iz fotografa norca delata, v ozadju pa trg Frammersbach.

8. dan – torek, 22.07.2014

Zjutraj sem Mihaela zaprosil za kopije nekaj strani ADAC-ovega zemljevida in za nasvet, kam naj se zapeljeva. Mihael je sicer domačin, a odlično govori slovensko, pa še sam je motorist in kolesar, zato pozna res vse kotičke daleč naokoli (zanimivo je, da zaradi nekdanjega dela in bivanja v Sloveniji tudi Slovenijo pozna bolje od večine Slovencev). Tako sva se podala na 105 km dolg krog po res enkratnih motorističnih cestah po naravnem parku Bayerisher Spessart.  Narava je podobna kot na Gorenjskem in na Pokljuki, prometa vsaj dopoldne ni bilo nobenega.  Preko Partensteina (276), Krommenthala (St2317), Neuhüttna (MSP21), Lichtenaua sva se zapeljala do Weibersbrunna (St2308) proti jugu, kjer sva morala na črpalko, če nisva hotela peš naprej.

Grad Mespelbrunn
Grad Mespelbrunn

Natočim, vstopim in raztreseno ob pol enajstih dopoldne mrtvo hladno pozdravim »Guten Abend« (dober večer). Poslovodkinja je od smeha skoraj zgrmela s stola. Sem se takoj popravil, da je za dober večer res malce prezgodaj in še enkrat pozdravil z dober dan. Pa ni kaj prida pomagalo, boga reva je bila v solzah od smeha. Plačam in na odhodu pozdravim z običajnim »tschüß«, ona pa za mano čisto resno »Gute Nacht!« (lahko noč). Sva potem z ženo crkavala od smeha pri motorju.  Pot sva nadaljevala po St2317 čez avtocesto E41 skozi Krausenbach in Heimbuchenthal do gradu Mespelbrunn.

Grad Mespelbrunn
Grad Mespelbrunn

Grad je pravi biser, z vseh strani obdan z vodo, v katerih se tare postrvi. Velika viteška dvorana, še vedno opremljena kot v starih časih, je turistom na ogled, v preostalem delu gradu pa so zasebni prostori sedanje lastnice gradu. V prostorih nekdanje konjušnice ob ribniku nasproti gradu je sedaj urejeno gostišče, v katerem lahko med drugim naročiš tudi postrvi in razne torte. Tu sva jedla najboljšo kesse torto na vsem potovanju. Če ne bi bila dogovorjena, da se ob 15.00 vrneva na kosilo, bi lahko ob gradu posedala do večera. Vrnila sva se nazaj do Weibersbrunna, nato pa preko Rothenbucha, Heigenbrückna, Jakobsthala, Heinrichsthala in Wiesna po St2305 nazaj v Frammersbach, točna kot švicarska ura (ki štiri minute zamuja).

Na cesti
Na cesti

9. dan – sreda, 23.07.2014

Ponoči je skoraj vse dni na Bavarskem deževalo, čez dan pa so se deževni oblaki vedno raztepli in skozi koprene se je ponujalo sonce. Dan je bil spet v celoti namenjen počitki, druženju z gostiteljema, obisku mesteca Lohra in tarokiranju pozno v noč.

10. dan – četrtek, 24.07.2014

Dan sva izkoristila za nov izlet po severnobavarskih motorističnih cestah, hkrati pa sva odigrala vlogo poštarjev, si ogledala lepo zdraviliško mestece Bad Orb in opravila nekaj turističnih nakupov v nakupovalnem centru v Wächtersbachu. Cene večine primerljivih stvari v trgovinah so ugodnejše kot pri nas, pa naj gre za hrano ali obleko. Na 73 km krog sva se tokrat iz Frammersbacha podala na sever. V bližnjem zaselku Kempfenbrunn sva zavila na lokalno K889, ki se vije skozi gozdove in pašnike. Še srno na paši sva videla.

Na cesti
Na cesti

Nato sva zavozila na L2905 proti severu, pa na K890 do mesteca Bad Orb. Tam sva v poštni nabiralnik neke hiše odvrgla pošto, ki sta nama jo zaupala  najina gostitelja, potem pa pred vhodom  v mestece zaparkirala motor in si šla ogledat mestece, ki je kot vsa nemška mesta lično, živopisno in urejeno do popolnosti. Mestece ima še ostanke srednjeveškega obzidja, povsod je polno rož, fontan, majhnih lokalčkov in trgovinic.

Bad Orb
Bad Orb
Bad Orb
Bad Orb

Nato sva se prek Wächtersbacha, Biebra in Flörsbachtala po regionalki 276 vrnila v Frammersbach. Pokrajina je podobna tisti v Selški dolini, le nikjer ni visokih in strmih hribov, le nizki dolgi obli griči, poraščeni z gozdom. Poselitev je redka, zato večino časa voziš skozi gozdove in pašnike. Zvečer sva spet pakirala, saj sva se naslednji dan podajala na pot po nemški Romantični cesti proti domu.

11. dan – petek, 25.07.2014

Že prejšnji dan sva pripravila vso prtljago za potovanje. Z gostiteljema sva se dogovorila, da pustiva šotor in opremo za taborjenje pri njiju in da nama jo pripeljeta konec poletja, ko bosta spet obiskala Slovenijo. Na ta način sva se rešila nekaj nepotrebnih kilogramov tovora. Tako sva se po nekaj zgodnejšem zajtrku poslovila od Jožice in Mihaela in krenila proti domu v sončnem jutru (vremenska napoved na jugu je bila vse prej kot sončna) preko Lohra, ob reki Maini do Marktheidenfelda. Cesta lepa, blagi ovinki, prometa skoraj ni bilo. Odprt svet, izmenjavali so se polja, travniki, naselja, gozdovi. Za še enim čudovitim nemškim srednjeveškim mestecem Wertheimom sva po L506 zapeljala v dolino rečice Tauber in v Zvezno deželo Baden-Württemberg. Dolgi ovinki so sledili ovinkom rečice. Nad cesto so se še dvigale meglice, zadnji spomin na nočni dež, na cesti sva bila sama. Užitek.

20150120204000_2vt57kd3xeu1pi

Pred Tauberbischofsheimom sva zapeljala na Romantische Strasse in že začela srečevati prve motoriste. Po prvih prevoženih 100 km ta dan sva v Igersheimu ob 8.50 zavila na črpalko dotočit bencin, saj je bil za Nemčijo po zelo ugodnih 1,538 €. A je vedno nekje haklc, plačati je bilo mogoče le z gotovino.

20150120204000_82wj945fs0caed

Nato sva po L2251 in St2268 zapeljala skozi Röttingen, ustavljala pa se nisva. Majhen lep trg je bil zaradi za Nemce še zgodnje ure skoraj prazen, le dva motorista sta si ga peš ogledovala. Po St2251 sva nadaljevala proti Creglingenu, še enemu manjšemu srednjeveškemu mestecu, ki sva ga spet ogledala z motorja in le na kratko sestopila za krajši oddih. Ura je bila 10.45, za nama pa prevoženih 126 km. Nemška srednjeveška mesteca so sicer zelo lepa in lično urejena, a ko jih vidiš nekaj, se začne vse skupaj ponavljati in človek izgubi občutek, kako lepa so.

Creglingen
Creglingen
Rothenburg ob der Tauber
Rothenburg ob der Tauber

Rothenburg ob der Tauber sva si ogledala podrobno na družinskem potovanju že pred tremi leti, zato sva tudi tu le obudila spomin z ogledom z motorja.

Nato sva za kratko zapustila Romantično cesto in se po Nemški cesti gradov podala v ovinek proti Ansbachu, ki sva ga obvozila po zahodni strani, nato pa preko obvoza, ki naju je za nekaj časa poslal na avtocesto E50/6 v smeri Stutgarta, prek Feuchtwangena v Dinkelsbühl, ki je bil eden od najinih današnjih ciljev za resnejši ogled, saj sva se mimo že peljala, ogledala pa si ga še nisva. Po prevoženih 226 km sva zapeljala v mesto, ki je bilo vse v zastavah, na glavnem trgu so bile postavljene tribune in klopi kot za gasilsko veselico, saj je v mestu ravno potekal tradicionalni mednarodni otroški festival. Med množico izobešenih zastav držav udeleženk nisva zasledila slovenske. Motor sva pustila ob cerkvi na začetku stranske ulice ob glavnem trgu in se odpravila na ogled. Spotoma sva v senci posedela na kavi in malici.

Dinkelsbühl
Dinkelsbühl

Mesto je izredno živopisno tudi brez zastav in je res vredno ogleda. Za res temeljit ogled bi potreboval kak dan ali več, midva pa toliko časa nisva imela. Zato sva se odpravila po regionalki 25 naprej do Nördlingena, ki sva ga prav tako le prevozila okrog zgodovinskega centra, saj prav v samo središče z vozilom ne smeš. Nadaljevala sva po 25 v smeri Donauwörtha, a sva hitro zavila z nje na jug v pošten ovinek na podeželje, kamor naju je usmeril smerokaz za Romantično cesto. Po St2212 sva skozi vasice Hohenaltheim, Diemanstein in po St2221 skozi vasice Bissingen, Mönschsdeggingen, pod mogočnim gradom Harburg nad istoimenskim naseljem spet zapeljala na hitro cesto 25 proti Donauwörthu.

Na Romantični cesti
Na Romantični cesti

Ko sva se po hitri cesti 2 usmerila na jug proti Augsburgu, so se pred nama začeli nabirati vedno bolj črni deževni oblaki. Doslej sva se krajevnim nevihtam zelo uspešno izmikala, zdaj pa naju je hitra cesta vodila naravnost v eno od njih. Zato sem sklenil hitro cesto zapustiti, saj je veliko lažje vedriti na regionalki, ob katerih vedno naletiš na kako naselje s primernim nadstreškom. Poleg tega je ADAC-ov zemljevidm katerega kopije sem si naredil pri Mihaelu, kazal, da levo od hitre ceste teče Romantična cesta. Zato sem na izvozu za Mertingen zapeljal s hitre ceste in v Oberndorf, a nisva našla nobenega kažipota ali odcepa za Romantično cesto. Zato sva se čez hitro cesto vrnila v Mertingen in se usmerila po lokalni St2027 proti Wertingenu. Nisva prišla daleč, po le dobrem kilometru, pred naseljem Lauterbach, so padle prve debele kaplje. Hitro sem zavil s ceste v Šolsko ulico in po nekaj deset metrih sva bila že na varnem na stopnišču pod steklenim nadstreškom ljudske šole.  Motor sem parkiral pod krošnjo bližnjega drevesa, da ga vsaj malo zavarujem. Potem pa se je vsulo, najprej dež, nato še toča.

A na srečo ni trajalo dolgo, v slabe pol ure sva bila že spet na cesti, po nekaj kilometrih pa tudi spet na suhi cesti in v soncu. V Wertingen-u sva še zadnjič ta dan dotočila gorivo in se vrnila na hitro cesto 2 in nato mimo Augsburga (ki je sicer tudi vreden ogleda, a sva ga že spoznala v preteklosti) po hitri cesti 17 proti Schongau, ki je bil najin današnji končni cilj. Pokrajina je postajala vedno bolj alpska, pa čeprav še vedno ravninska. Več je bilo zelenja, več travnikov, pašnikov, na katerih so se pasle krave in konji  in manj je bilo polj.

Na Romantični cesti
Na Romantični cesti

V Schongau sva prispela ob 18.30, ko se je popoldne že prevešalo v večer. Nastanila sva se v hotelu-gostišču Blaue Traube v starem zgodovinskem središču, saj nisva nikjer našla nobenega B&B. Edino v takih trenutkih pogrešam navigacijski sistem, saj sicer raje potujeva še po starem, z zemljevidom. Za 80 € sva dobila sobo, ki je bila bolj skromna od tistih, ki sva jih bila vajena na Češkem. Ko sva pod tušem odplaknila s sebe prah in znoj tistega dne, sva se sprehodila po starem delu mesta. Mesto je sicer lepo, a nič posebnega. Deluje zaspano, ni čutiti kakega živahnega utripa. Ima pa zanimivost, popolnoma ohranjeno srednjeveško obzidje okrog in okrog mesta, ki sicer leži na manjši vzpetini.

Schongau
Schongau

Še preden se je povsem stemnilo, sva jo pobrala spat in pretirano motili naju niso niti glasni domačini, ki so v vrtu gostišča, tik pod najinim oknom, imeli svojo zabavo.

Schongau
Schongau

Enajsti dan prevoženo 439 km.

12. dan – sobota, 26.07.2014

Wieskirche
Wieskirche

Zadnji dan potovanja. Ponoči je deževalo, jutro pa je bilo oblačno, a suho. Po res dobrem in obilnem zajtrku, ki ni v ničemer zaostajal  za češkimi, sva krenila proti jugu, proti Füssnu. Prvi vmesni cilj je bila Wieskirche, čudovito pofreskana romantična cerkev, do katere vodi čudovita motoristična cesta (del Nemške Alpske ceste, ki je istočasno tudi del Romantične ceste) iz vasice Steingaden.

Ko sva se po isti poti vrnila nazaj na regionalko 17, so se na obzorju vedno bolj jasno začele risati gore na nemško avstrijski meji, kolikor bližje sva bila Füssnu.

V Füssnu se nisva ustavljala, pač pa sva takoj prestopila nemško avstrijsko mejo in ob reki Lech preko Pinswanga zavila na cesto 179 za Fernpass. Bila je sobota in takoj sva priletela v stoječo kolono. Čeprav otovorjena s stranskimi kovčki sva se uspela prebijati mimo stoječe večkilometrske kolone, ki se je po polžje premikala proti prelazu. Ceste so zatrpali Nizozemci, Poljaki, Švicarji, Nemci in drugi severnjaki, ki so hiteli proti morju.

Füssen
Füssen

Ko sva prečkala Fernpass, se je v najini smeri promet sprostil, v nasprotni smeri proti Nemčiji pa je bila spet večkilometrska stoječa kolona. Spustila sva se v dolino Inna in po avtocesti E60 do Innsbrucka. Tu sva se zapeljala do starega mestnega središča, ob 12.30 po prevoženih 162 kilometrih parkirala in se peš podala na ogled. Turistov od vsepovsod se je kar trlo. Po kratkem ogledu mesta sva jo zato hitro pobrala, pred odhodom proti avtocesti čez Brenner še dotočila gorivo, nato pa na pot.

Na cesti
Na cesti

Oblaki so bili vedno bolj gosti in po 10 kilometrih so prve kaplje že nakazale, da bo treba v dežjake.

Na Brenerski avtocesti
Na Brenerski avtocesti

Zavil sem na prvo počivališče, da sva se opremila za dež. Po zgolj nekaj nato prevoženih kilometrih se je zgodilo dvoje – z neba se je ulilo, kot da je hudič onemu tam zgoraj uničil vse ventile, tu na zemlji pa je promet obstal. Ponovno zastoj in deset kilometrska kolona še pred prvim predorom. Kjer je bilo le mogoče, sva rinila ob koloni naprej. Brez prestanka je lilo spod neba, kolikor je moglo, doma ob takem vremenu niti skozi okno ne gledam. Ob najinem prerivanju naprej sva naletela na tovornjakarja, ki naju je namerno in prav sovražno agresivno zaprl na odstavnem pasu, da nama je preprečil, da ga prehitiva. Seveda je bilo njegovo nagajanje kratke sape, hitro sva dobila priložnost, da se prebijeva mimo, ne da bi končala pod njegovimi kolesi. V Brixnu sva v nalivu, da se je komaj kaj videlo, zapustila avtocesto in se po regionalki E66 čez Bruneck v enako hudem nalivu podala proti Toblachu in naprej proti Lienzu. Pri Innichenu pred avstrijsko mejo je končno po dobrih 100 km prenehal slap vode spod neba. V Lienzu sva se ob 17.20 že v soncu ustavila na kavi in slekla dežjake. Kljub temu, da sva bila v glavnem na poti, sva zaradi zastojev od zjutraj prevozila šele 270 km. Lienz dobro poznava, vsaj enkrat na leto ga obiščeva z motorjem, zato sva takoj po popiti kavi nadaljevala pot proti Špitalu, kjer sva spet zapeljala na AC. V Beljaku sva za počivališčem Bistrica ob 18.55 za kratko zapustila avtocesto, da sva na lokalni bencinski črpalki krepko ceneje dotočila gorivo, kot bi ga na avtocestnem postajališču. Obenem sva bila deležna še zastonj šova, saj je čez cesto ravno nasproti črpalke potekala prireditev v Freestyle Motocross-u , in sva lahko občudovala vragolije, ki so jih vozniku na motorjih počeli petnajst in več metrov nad zemljo, saj ograja ni zakrila niti zaletnih ramp niti doskočišč. V živo zgleda početje mladeničev res noro. Vrnitev na avtocesto je pred predorom Karavanke spet pomenila zastoj za dobro uro, a ta dan sva si že utrdila kožo in sva tudi to prestala. Ob 21.00 sva zapeljala v domačo garažo v Škofji Loki in po današnjih 539 km končala potovanje.

Na cesti
Na cesti

Zaključek

V 12 dneh sva prevozila 3261 km. Le pohvalim lahko avstrijske, češke, nemške in italijanske voznike. Pozorni, umirjeni, počakajo, ne izsiljujejo. Še zlasti na Češkem sva bila prijetno presenečena nad kulturo voznikov. Ker sva mnogokrat uživala v opazovanju okolice in zato takrat nisva hitela, sem pač povabil avto za sabo, naj me prehiti in mu omogočil varno prehitevanje. Ni bilo voznika, ki se za odstopljeno prednost oz. pomoč pri prehitevanju ne bi zahvalil z kratkim vklopom vseh štirih utripalk po končanem prehitevanju. Če odštejem bedastega italijanskega tovornjakarja pod Brenerjem, nisva bila niti enkrat blizu kaki neprijetnosti na cesti. Slovenci žal nismo niti blizu tako kulturni vožnji, razpad vrednot in brezpravje v državi sta se očitno prenesla tudi na cesto. Najina 13 let stara honda je delala kot švicarska ura in razen točenja bencina in občasnega mazanja verige (4x) ni bilo z njo nobenega dela. Čeprav me je pred odhodom skrbelo zaradi velike teže - na cc 230 kg motorja sva imela še 195 kg (midva v opremi in 35 kg prtljage) – so bile skrbi odveč, motor je bil lepo vozen in je vlekel brez problema, tako da nikoli nisem hlepel po kakem konju več v agregatu. Saj tako nisva dirkala. Povprečna poraba je bila 5,7 l na 100 km, predvsem zaradi avtocest, po običajnih cestah se je poraba gibala okrog 5,2 l/100 km. Za bencin sva zapravila v Avstriji 70,33 € (49,8 l) na Češkem 101 € (69 l) in v Nemčiji 70 € (45,8 l). Za nastanitve sva na Češkem zapravila 208 €, za pijačo in hrano pa še okrog 120 €. Zaradi bivanja pri sorodnikih z nastanitvijo in hrano v Nemčiji nisva imela stroškov, razen za nočitev v Schongau (85 €) ter stroškov za pijačo in slaščice (65 €), so pa vsaj stroški hrane sicer primerljivi ali pa celo nižji od tistih v Sloveniji. Za avtoceste sva zapravila 49 € (12,40 € avstrijska vinjeta, 14 € Karavanški predor, 11 € Turski predor, 12 € Brenerska avtocesta).

Skoraj dvotedensko vandranje z motorjem je bila čudovita izkušnja, čeprav je v primerjavi s potovanjem z avtomobilom precej bolj naporno (a tega se zaveš šele zvečer, ko ležeš k počitku). Drugo leto bova zanesljivo spet dopustovala tako, le pot naju bo vodila drugam. Že komaj čakava.

Janez in Sonja