uvod_3Kam pa naj bi tokrat šli z motorjem na počitnice? Glede na to, da smo slišali veliko dobrega o potovanju po Romuniji, pa tistem znamenitem Transfagarasu, smo se odločili, da gremo na pot. Naredili smo desetdnevni načrt, ki je vključeval Madžarsko, Romunijo vse do Črnega morja, nadalje ob Črnem morju v Bolgarijo in nato vračanje proti domu skozi Bolgarijo. Vsega skupaj 4000 km. Bili smo v isti sestavi kot na lanskoletnem potovanju: Marjan, Mojca, Emil in Milena.

uvod_2Naj še povem, da z motorjem potujemo zato, da uživamo v vožnji, cilji so nam lažje dosegljivi, ker se dobesedno pripeljemo »do vrat«, saj na naših poteh želimo tudi kaj videti, in ni se nam težko ustaviti prav zaradi kakšne znamenitosti. Torej planiramo pot in tudi oglede.

LJUBLJANA – PECS (Madžarska): 400 km

Lj. Pecs_4Prvi dan smo se zapeljali v madžarski Peč, kjer smo imeli rezerviran hostel in tudi motorji so bili na varnem. Zvečer smo se podali v mestno središče, kjer so potekale poletne glasbene prireditve. Poskrbeli smo tudi za prazne želodce; cene pa ustrezajo cenam pri nas. Vse se dogaja na glavnem   trgu Szechenyji, kjer vidiš tudi katedralo in turško mošejo.

Lj.Pecs_6

PECS – DEVA (Romunija): 450 km

Ker smo želeli čimprej priti v Romunijo, smo že naslednje jutro nadaljevali pot - cesta je bila dobra, ravna, malo prometna, ki so jo obdajala požeta polja oz. polja polna sončnic.

Ko smo med Szegedom in Aradom prestopili madžarsko-romunsko mejo, pa se je promet povečal, zlasti je bilo ogromno tovornjakov, pa še novo cesto so delali, tako da so bile delne zapore. Toda za motoriste to niti ni ovira in tudi mi smo se dobro znašli v prometni gneči.

DEVA – TURDA – SOVATA: 270 km

Pozno popoldne smo prispeli v Devo, nekoč glavno mesto Transilvanije; spomin na to ohranja grad na vzpetini. Prvi vtis o mestu ustvarijo delavski bloki, ki so danes v zanemarjenem stanju, a ljudje še živijo notri. Menda se je v tem mestu začela znamenita romunska gimnastična šola – kdo ne pozna Nadie Comaneci! Najprej smo zamenjali evre v romunske leje in kmalu smo ugotovili, da je za nas hrana poceni. Seveda smo si privoščili dobro in tudi okusno kosilo (30 evrov za štiri osebe, pa tudi pijača je vračunana).

Deva-Turda-Sovata_14Prespali smo pri prijaznem domačinu, ki je poskrbel, da so bili tudi motorji na varnem (25 evrov dva).

Presenetljivo je bilo tudi to, koliko cerkva imajo v Romuniji, očitno vseh le ni uničil prejšnji režim. Opazili smo, da so ljudje zelo verni, pokrižajo se celo, ko gredo mimo cerkve.

Jutro, nov dan, spet sončen, zato smo se še z večjim veseljem in pričakovanji peljali proti severu, v mesto Turda, ki je znano po rudniku soli in muzeju – sprehodili smo se po 1000-metrskem rovu, nato pa smo se spustili 100 m v globino po številnih stopnicah, kjer je jezero, vrtiljak, pravi zabaviščni park. Tam spodaj lahko preživite prav zabaven dan!

Naj še povem, da je bila vožnja po Transilvaniji zelo zanimiva, polno je gričev, dolin, pokrajina je zelena, očitno je tudi rodovitna zemlja, saj se ljudje ukvarjajo s kmetijstvom – sicer revne domačije, še konjska vprega, traktorjev je še zelo malo.

DevaTurdaSovata_25
Prespali smo v prijetnem apartmaju paviljonskega tipa (30 evrov za dva), pa tudi motorje smo imeli na očeh.

Po ogledu solnega rudnika smo nadaljevali pot še severneje v zdraviliško mestece Sovata z znamenitim slanim jezerom, ki ima na površini 15 cm sloj soli in zaradi visoke koncentracije soli ima voda 30 do 40 stopinj (menda je celo večja koncentracija kot v Mrtvem morju). Pomaga pri revmatizmu in kožnih boleznih. Vtis naredijo tudi hotelčki, vile s svojo arhitekturo – prav romantično! Temu so primerne tudi cene, najvišje v Romuniji, velja za kraje, kjer smo mi potovali, primerljivo z našimi cenami, npr. kepica sladoleda je bila 1 evro, pol litra piva pa 2 evra. Kljub vsemu pa je bilo veliko turistov – domačinov, tudi drugih vzhodnjakov in nemško govorečih turistov.

Prespali smo v prijetnem apartmaju paviljonskega tipa (30 evrov za dva), pa tudi motorje smo imeli na očeh.

SOVATA – BRASOV – BRAN – FAGARAS – TRANSFAGARASAN – CORBENI - PITESTI: 460 km

SovataBrasovPitesti_27Noč je bila kratka, saj je bil pred nami zelo razgiban dan in napolnjen z zanimivostmi, zato smo ga začeli že ob šestih zjutraj; sicer je bilo sončno, a še hladno, 16 stopinj, kar pa na motorju ni prijetno. Pot nas je vodila proti jugu, proti Brasovu, saj smo najprej želeli videti grad grofa Drakule. Brez njega ne gre, če si že enkrat v Romuniji.

Do Brasova je bila dobra, široka cesta, v klancih so bili posebni vozni pasovi za počasnejša vozila oz. tovornjake, ki jih je bilo kar precej. Pokrajina je razgibana, z manjšimi naselji in mesteci in v enem kraju smo se ustavili za zajtrk – šli smo v trgovino, ki je bila slabo založena, pomembno je bilo, da smo dobili kruh in jogurt, pa še salama se je našla. Zajtrkovali smo na parkirišču in takoj so prišli psi, ki so zavohali hrano, vendar niso bili napadalni; je pa bil malo neprijeten občutek, ko te gleda pes, ko ješ. Potepuške pse smo še velikokrat opazili na poti po Romuniji.

width="695"Zelo lepo je majhno mestece Brasov, zelo je urejeno in čisto.

Približno 20 km južno od Brasova je Bran, kjer je na griču grad, v katerem je menda v 15. stoletju živel grof Drakula, ko je zbiral vojsko za boj proti Turkom; ni pa bil nikoli lastnik tega gradu. Sploh je bil Drakula strah in trepet, saj je o njem šel glas, da je grdo ravnal z ujetniki, ker jih je natikal na kol (kdor je bral Andričev roman Most na Drini, je lahko prebral, da takšno početje ni bilo nič nenavadnega). Skratka o grofu Drakuli je veliko mističnega, kar pa sedaj Romuni dobro izkoriščajo v turistične namene – polno je turistov, tudi tujcev, tako da kramarji pridejo na svoj račun.

SovataBrasovPitesti_37Končno pa nekaj za vsakega motorista, ki se odloči za Romunijo, to je vožnja čez prelaz Transfagaraš, ko se povzpneš 2030 m na Transilvanijske Alpe po serpentinah, da na vrhu doživiš čudovit pogled na prevoženo pot. Najprej smo vozili po novi široki cesti, vse do vznožja teh Alp, potem je pa ožja cesta s starim asfaltom, ki je že pokrpan, ni pa luknjast. Ampak pogled na prevoženo dolino in vzpon pa je enkraten!

Na vrhu je tunel, ki pa ima na obeh straneh vrata, in jih zaprejo v zimskem času. Na vrhu se lahko dobro okrepčate, saj je sira in mesnin na pretek!

Po razgledu na vrhu smo se spustili v dolino na drugo stran Transilvanijskih Alp proti jugu Romunije. Ta del ceste proti Pitestiju je bil kar naporen, slab asfalt, ponekod ozka cesta, kar je za motoriste zelo nevarno.

Ustavili smo se pri jezu, ki ustvarja umetno jezero, kjer smo si privoščili ribe na žaru s pečeno polento (polenta je sploh njihova priljubljena hrana in je pogosta priloga). Zelo okusno!

Proti večeru smo prispeli v dolino, v mesto Pitesti, kjer smo imeli rezervirani sobi v hostlu. Dan je bil dolg, zato smo od utrujenosti kar hitro potonili v spanec.

PITESTI – BUKAREŠTA – CONSTANTA (ČRNO MORJE) – EFORIE NORD: 350 km

Zjutraj smo se prebudili v čudovito sončen dan, in ker smo se odločili, da se bomo do Črnega morja peljali kar po njihovi avtocesti (zaenkrat je to tudi edina pot, ki jo lahko prevozite po avtocesti; res pa je, da pospešeno gradijo avtoceste in v dveh, treh letih bo avtocest več), smo najprej odšli na zajtrk in kavo.

Pitesti Bukaresta Crno morje_56Naj še zapišem, da se vidi, da je avtocesta stara, tudi bencinskih črpalk in bifejev ob njej je zelo malo.

Po 100 km vožnje po avtocesti smo prispeli v glavno romunsko mesto, Bukarešto. Seveda smo se najprej zapeljali do znamenitega megalomanskega parlamenta oz. vladne palače, ki je bila zgrajena še v času Causescuja, ker je hotel imeti Belo hišo, vendar v povečani podobi. Zgradba je res veličastna, menda sploh vsi prostori niso zasedeni, v njej pa dela okrog 4000 ljudi.

Nadaljevali smo z ogledom Bukarešte; hoteli smo se prepričati, ali je res Vzhodni Pariz – široke avenije, mogočne zgradbe, poslovne in vladne palače ter Slavolok zmage to potrjujejo.

Pitesti Bukaresta Crno morje_57Bukarešta nam je bila všeč, tako velika, drugačna, kot da ne sodi v Romunijo. Do Črnega morja nas je ločilo še okrog 200 km, zato smo spet zavili na avtocesto vse do romunskega pristanišča Constanta. Vmes smo prečkali Donavo, ki se razveja in se potem deltasto zliva v Črno morje. Pokrajina je vse manj zelena, nekaj je sončničnih njiv, postaja gola, pusta pokrajina vse do morja.

Vsi smo prvič ugledali Črno morje, ki je bilo res temno, verjetno zaradi mivke, ki jo je povsod polno, pa še zelo valovito morje je – mogoče zato nihče ne plava stran od obale - ljudje kar stojijo v vodi in sploh ne plavajo.

Pitesti Bukaresta Crno morje_75Poiskali smo sobi v najbolj turističnem kraju, Eforie Nord, kjer je bilo ogromno turistov, vendar v glavnem romunske družine (Slovencev nismo srečali oz. slišali). Zanimivo je bilo, da kljub hotelom vsi turisti jedo v samopostrežnih restavracijah, ki so na vsakem koraku. Hrane pa toliko, da samo gledaš; imaš ogromno izbire, od raznih golažev, sarm, polente, zelja, čorb do jedi na žaru in ogromno vrst mesa. Cene pa prav nič turistične, zelo poceni – za 10 evrov se naješ, da več ne moreš. Vsi samo jedo, začnejo že ob 10. dopoldne pa vse do polnoči – na pogled učinkuje ta hrana zelo močna, takšno mi jemo bolj pozimi, toda, ko smo jo okusili, nam je bila zelo všeč; in kaj, jedli smo. Ne pomnim, da bi kdaj pri 30 stopinjah jedla sarmo, kaj šele golaž!

EFORIE NORD – VARNA (Bolgarija) – BURGAS: 280 km

Po dveh dneh počitka smo nadaljevali pot ob obali Črnega morja proti Bolgariji. Romunski del črnomorske obale do Bolgarije je malo naseljen, ni turistično razvit in se konča z znamenitim kampom Vama Vehe, ki nima nobenega drevesa, in se ves dan koplje v soncu; je pa povsem ob morju.

Eforie-Varna-Burgas_86Brez težav smo prešli romunsko-bolgarsko mejo in pot nadaljevali vzdolž Črnega morja proti Varni, ki je veliko pristanišče, in videti je bilo, da je Varna z okolico kar turistično razvita – verjetno ste že slišali za Zlato obalo, vendar je za moje pojme povsod preveč mivke, pa tudi zelo malo vodnih športov. Mesto Varna je veliko mesto iz starega dela in novejšega, modernejšega. Znajo pa izkoriščati vetrno energijo!

Z vožnjo smo nadaljevali proti jugu, Burgasu. Videli smo, da je kar nekaj turističnih krajev in očitno imajo bolj razvit turizem kot v Romuniji.

Eforie-Varna-Burgas_94V Burgasu smo tudi prenočili v hotelu za 35 evrov (dvoposteljna soba z zajtrkom).

Kljub temu da ni bilo sonca, celo nekaj kapelj dežja, pa smo zaplavali tudi v tem delu Črnega morja, imenovanem Sončna obala(?).

Burgas je tudi veliko mesto, ki ga v enem dnevu ne moreš spoznati, smo se pa sprehodili po zanimivem Pomorskem parku, kjer so spomeniki zgodovinskih osebnosti.

Posebnost je tudi bolgarski kapučino, ki je sladek z veliko smetane in postrežen v kozarcu.

BURGAS – SOFIJA – KJUSTENDIL (Bolgarija): 480 km

V Burgasu smo bili najbolj oddaljeni od doma, in sicer kar 1600 km in naslednji dan smo se začeli vračati. Odločili smo se za avtocesto do Sofije, glavnega mesta, in nadaljevali do starodavnega mesteca še iz rimskih časov ob bolgarsko-makedonski meji Kjustendil, kjer smo tudi prenočevali.

Burgas-Kjustendil_104Naslednjega najraje ne bi zapisala, vendar bo mogoče komu koristilo, da boste vedeli, kaj vse se lahko zgodi motoristu na poti.

Burgas-Kjustendil_101Nekaj kilometrov pred Kjustendilom se je Marjanu zgodila nezgoda, saj mu je med vožnjo v oko padla žuželka. Kljub temu da je imel očala, vezir je sicer dvignil, ker mu je bilo vroče, se mu je komar dobesedno prilepil na oko, tako da mu nismo mogli pomagati, in zato smo poiskali tamkajšnjega očesnega zdravnika. Ker imajo v Kjustendilu kar veliko kliniko, s tem ni bilo težav, pač pa je bila težava, ker mu zdravnik ni mogel vzeti vsega iz očesa in je bila potrebna operacija. Zdravnik je svetoval, naj gre na operacijo raje v Ljubljano, saj pri njih niso dobre higienske razmere. Zdravnik pa je bil dober, saj je Marjanu predpisal takšna zdravila, kot so mu jih kasneje v Ljubljani. Zakaj pišem o tej nezgodi, ki se je sicer srečno končala in ni pustila posledic? Predvsem zato, da bi bili motoristi res pazljivi in dosledni glede čelade – med vožnjo se ne sme dvigovati vezirja, v nasprotnem primeru, če je kaj narobe, se je treba ustaviti!

Z Marjanovo nezgodo se je potovanje takorekoč končalo, saj sva se naslednji dan odpeljala naravnost v Ljubljano, kar po avtocesti iz Sofije do Ljubljane, približno 1100 km. Potovala sva počasi, na 50 km sva se ustavljala, in bila po 14 urah doma, kjer je moral Marjan na očesno kliniko, da so ga operirali.

Burgas-Kjustendil_106V Kjustendilu v Bolgariji smo se torej ločili, Emil in Milena pa sta nadaljevala pot skozi Makedonijo, Kosovo in Črno goro na Jadran.

Burgas-Kjustendil_103Čeprav se je desetdnevno potovanje zaključilo z omenjeno nezgodo, pa nam bo vsem ostalo v lepem spominu zaradi novih doživetij in užitka, ki ga nudi potovanje z motorjem.

Mojca, Marjan, Emil in Milena