Približen prikaz načrtovane (in prevožene) poti
Približen prikaz načrtovane (in prevožene) poti

V hladnem aprilskem jutranjem svitu se že peljem na  otovorjeni »transalpki« po ljubljanski obvoznici na dolgo pot proti jugu. Pred mano je kar nekaj kilometrov, časa pa 6 dni. Lep izlet, če imate prost teden.

Po nekaj postankih le za polnjenje goriva se po cesti bratstva in enotnosti pripeljem na most kjer se na tem mestu že mogočna Sava izliva v veličastno reko Donavo. Pogled na razgibane griče Beograda mi pripelje nasmeh pod čelado, saj sem do druge ure popoldne uspel priti že zelo daleč po moji začrtani poti za ta dan. Kmalu prečkam reko Moravo in kako uro južneje od Niša sem že na srbsko-makedonski meji. Brez komplikacij srečno kaj kmalu prispem v lepo urejeno mestno jedro Skopja. To da sem prevozil prvi dan preko 1000 km pove da je cesta bratstva in enotnosti v zelo dobrem stanju in neprometna.

Cesta bratstva in enotnosti je zelo neprometna...
Cesta bratstva in enotnosti je zelo neprometna…

Po ogledu mesta, se naslednje jutro po prijetno vijugasti cesti povzpnem  še na bližnji 1069 metrov visoki hrib Vodna, kjer stoji veličastni 80 metrski križ, poleg pa se ponuja  v tišini zgodnjega jutra neverjeten razgled na celotno mesto.

Ta dan se nato peljem proti zahodu Makedonije. Velik most me povede preko reke Vardar in pot nadaljujem mimo mesta Tetovo pod Šar Planino, vse do Mavrovskega jezera, ki  leži na 1220 metrov nad morjem.

Jez od spodaj.
Jez od spodaj.

Tik ob albanski državni meji se po osamljeni rečni dolini vozim mimo  visokih jezov umetnih jezer, ki jih uporabljajo za pridobivanje električne energije. Tako nadaljujem svojo pot proti Ohridu po čudoviti pokrajini nacionalnega parka Bistra s pogledovanjem na okoliške zasnežene vrhove gora.

V idiličnem mestecu Ohrid najdem prenočišče pri Neimu, ki je lastnik restavracije in prenočišč, poleg tega pa je tudi sam motorist in eden od ustanoviteljev moto kluba Ohrid. Po ogledu mesta in izleta ob jezeru do čudovitega samostana Sv. Naum, se zvečer ob pivu zadebatirava pozno v noč.

Popoldanski pogled na ohridsko jezero
Popoldanski pogled na ohridsko jezero

Grčija - Meteora

Naslednje jutro zapustim čudovito Ohridsko jezero. Mimo vznožja 2600 metrov visoke gore Pelister se peljem proti Grčiji. Prehod mejne kontrole je potekal brez težav. Od mesta Kozani do Grevene me vodi cesta preko gričev, ki je poezija za vsakega motorista. Bližam se mestu Kalampaka in vem, da sem po treh dneh vožnje že zelo blizu Meteore in nestrpno pogledujem izza vsakega ovinka ali se mi bodo prikazale velikanske skale, ki sem jih do sedaj videl le na sliki. Ravno, ko so mi misli odtavale drugam, me preseneti izza ovinka težko pričakovan pogled na moj cilj. Pred sabo zagledam mogočno skalovje ki se navpično bohoti visoko proti nebu. Nekaj dnevna vztrajnost na motorju se je v trenutku poplačala z nepopisnim razgledom pred sabo. Počutil sem se čudovito in obenem zelo daleč od doma.

Meteora od daleč
Meteora od daleč
Postanek nekje sredi vzpona med vrhove Meteore (v ozadju samostan na vrhu skalovja)
Postanek nekje sredi vzpona med vrhove Meteore (v ozadju samostan na vrhu skalovja)

Po zaviti cesti sem se odpravil do vrha Meteore, da si podrobneje ogledam znamenitost, kjer se spajata narava in duhovnost. Izjemne poglede na samostane zgrajene na samih konicah pokončnih skal z besedami težko opišem, fotografija ljubiteljskega fotografa, pa veličastnosti ne more zajeti, zato je bilo večurno kroženje in ogledovanje neizbežno.

Kasneje popoldne se zaradi vseh lepot le stežka odpravim naprej na pot, proti zahodu države, mimo mesta Ioannina. Namen imam prenočiti blizu državne meje, da bom naslednje jutro zgodaj prečkal albansko-grško mejo in v enem dnevu prevozil Albanijo iz juga proti severu države in prenočil nekje v Črni gori, ki je »pregovorno« varnejša. Namreč glede na to, da sem potoval sam, se zaradi varnosti nisem želel znajti ponoči v Albaniji. Bolj kot sem se bližal državni meji, bolj je bilo čutiti vpliv Albanije. Videlo se je, da se bližam deželi revščine, brezposelnosti in kriminala. Pripeljem se v staro zapuščeno mestece Kalpaki, ki je od albanskega mejnega prehoda Kakavia oddaljen le 30 kilometrov. Popoldansko sonce se že dotika oddaljenih hribov na horizontu, jaz pa še vedno nisem našel varnega prenočišča, zato sem se v temi napotil nazaj proti večjemu mestu Ioannina, kjer je bila edina možnost prenočitve.

Pogled od zgoraj na enega od manjših samostanov
Pogled od zgoraj na enega od manjših samostanov

Prečkanje Albanije iz juga protu severu

Črpališče nafte malo južneje od Fier-a
Črpališče nafte malo južneje od Fier-a

Naslednji dan brez težav zapustim Grčijo in vstopim v Albanijo. Spust v široko dolino me vodi po levem robu proti Girokastru. Na desni me spremlja na stotine bunkerjev posejanih prek polj, v nelogično velikem številu in razporeditvi. Vozim se naprej po dolini, cesta pa postaja vse slabša. Po pobočjih kamnitih gora se motim z opazovanjem idiličnih starih vasic, vendar vem, da so te vasi napol zapuščene in na pragu revščine. Od Girokastra proti severu je cesta speljana po kamnitih vrhovih goratega predela pokrajine. Pod čelado se prikrade močan vonj po surovi nafti, kar nakazuje da so velikanski rjasti kovinski stolpi, ki jih vidim pred sabo namenjeni za črpanje nafte.

Naprej proti mestu Fier se peljem skozi cela pobočja nasadov oljk. Cesta je vse slabša in zaradi bolečin v hrbtenici in oteklega zapestja od vibracij sedaj večinoma stojim med vožnjo. Hvaležen sem za endurco, ki jo tokrat vozim, saj dobro vzmetenje in dolgi hodi vzmetenja kljub vsemu uspešno požirajo zelo slabe ceste.

Promet v Durres-u
Promet v Durres-u

Cesta proti Durresu se precej izboljša, zato napredujem hitreje. Odločim se, da Tirano le oplazim in nadaljujem pot proti Škadru, kjer prečkam ožino Skadarskega jezera preko starega lesenega mostu. Revščina v tem delu je res na dnu in žal mi je slik, ki bi lahko nastale, če bi bilo varno ustaviti in narediti nekaj posnetkov, brez da te napadejo iz vseh strani in prosijo za denar. Pozno popoldne uspešno zaključim prečkanje države. Prispem v mesto Bar v Črni gori in se nastanim v prijetnem hotelu s pogledom na morje. V mislih zbiram vtise o današnjem dnevu, o Albaniji o ljudeh, ki so bili prijazni do mene in zelo ustrežljivi. Nekako mi je bilo žal, da sem jo izbral za tranzitno državo, saj sem spoznal, da je to čudovita dežela, ki ima veliko ponuditi in obljubil sem si, da v prihodnosti namenim eno potovanje le za raziskovanje Albanije.

Albanski stričko v senci, ki bi si rad prižgal cigareto, vendar ga je zmotil zanimivi tujec...
Albanski stričko v senci, ki bi si rad prižgal cigareto, vendar ga je zmotil zanimivi tujec…
Tabla v Škadru pred lesenim mostom čez ožino skadarskega jezera
Tabla v Škadru pred lesenim mostom čez ožino skadarskega jezera

Črna Gora in dolina reke Neretve

Po zelo potrebnem počitku se poln pričakovanj zbudim v še eno sončen dan. Črna Gora mi ni tuja, saj smo jo s prijatelji motoristi podrobneje raziskovali že pred dvemi leti. Čaka me čudovit dan. Po jadranski magistrali jo mahnem mimo mondene Budve, v Boki Kotorski prečkam zalivsko grlo tako, da skočim na trajekt in privarčujem 40 kilometrov vožnje skozi zaliv in za čas kosila že jem odlične morske specialitete v Dubrovniku. V nadaljevanju poti proti Splitu se spustim v veličastno dolino izliva reke Neretve v morje, kjer rodovitna zemlja in namakanje omogočata bogate pridelke sadja in zelenjave. V tem letnem času ravno cveti vse rastlinje in pod čelado mi od bogatega cvetenja vdira prijeten vonj po medu. Pogledujem za drevesi agrumov in ponekod še vedno visijo pomaranče. Ustavim se na eni izmed obcestnih stojnic, kjer je ženička prodajala raznorazne izdelke, ki jih je pridelala skozi leto. Kaj hitro sva se zaklepetala o tem in onem ter o zadnjih aktualnih rečeh v njihovi dolini reke Neretve. Na koncu še nakupim nekaj kandiranih dateljnov in suhega sadja za darilo domačim. Po prijetnem počitku in pogovoru je čas za nadaljevanje poti proti domu. Pogledujem proti mamljivim otokom kot so Hvar, Korčula in Brač, vendar tokrat ni časa, ampak jih bom zagotovo obiskal in raziskal v prihodnosti.

Pogled na dolino reke Neretve pred izlivom v morje
Pogled na dolino reke Neretve pred izlivom v morje
Mamca v dolini reke Neretve, ki je častila orehovec za srečno pot
Mamca v dolini reke Neretve, ki je častila orehovec za srečno pot

Šesti dan potovanja sem po 3300 prevoženih kilometrih srečno prispel nazaj v Slovenijo. Po čudovitem potovanju se je bilo vseeno lepo vrniti domov, hvaležen, da je šlo potovanje po sreči in da je Honda Transalp odlično opravila svojo nalogo.

20090827110655_523f9zek1j0pal

Info

Potovanje sem določil spontano dva dni pred odhodom. Posebne organizacije in dolgih planiranj za tako pot ni potrebno. Dan prej sem oprtal motocikel,  preveril veljavnost potnega lista, skočil na banko po kune, srbske dinarje in makedonski denar. Drugje sem plačeval z Evri. Težav na mejnih prehodih nisem imel, ravno tako tudi ne s policijo. Ustavili so me le trikrat v Makedoniji in še to zgolj zato, da so si ogledali motocikel. Komplet stroškov je naneslo 550 €, od tega 210€ gorivo, najdražja nočitev je bila 55€ v Ioaninni (z malo iskanja bi lahko našel za pol cene), najcenejša 10€ v Ohridu. Hotele sem iskal vedno sproti, spontano. V šestih dneh sem prevozil dokaj veliko km, ker žal več časa nisem imel, vendar je bila pri tem potovanju v ospredju pot in nabiranje km za potrebe vožnje motocikla. Cilj pa je bil izbran za začimbo. :)