Ko rečemo, da gremo  na dopust v Grčijo, takoj pomislimo na grške otoke, čudovite zalive in turkizno morje. Toda mi smo se odločili za celinsko Grčijo, ki jo bomo spoznali z motoristične perspektive. Torej, vabljeni ste na avanturo z nami – trije motorji in štiri osebe. Sicer smo se že večkrat predstavili z našimi potopisi, a ne bo odveč, če ponovimo, da smo Marjan, Mojca, Emil in Milena.

5. avgust 2016: LJUBLJANA – OHRID, 1143 km

Dogovorili smo se, da bo naša začetna točka Ohrid, kjer smo se dobili v petek zvečer, 5. avgusta 2016, spet pri Miletu (Vila Center), kjer smo prenočevali že tretjič. Pred spanjem smo se v mestu dobro in poceni najedli, potem pa  šli spat, ker nas je naslednji dan čakal začetek naše avanture.

Ko smo spakirali in se poslovili od prijaznega Mileta, smo se odpeljali  po slabi cesti proti Bitoli, nadaljevali  skozi mejni prehod do grškega kraja Florina in po avtocesti mimo Kastorie do Grevene in pri Metsovem zapeljali na krajevno cesto proti Meteori.  Ponavadi je vožnja po avtocesti dolgočasna, a tokrat ni bilo tako, saj je speljana po hribovitem predelu, okoliške gore oziroma hribi se dvigujejo tudi do 2000 m. Videli smo tudi smučišča oz. vlečnice, kar pomeni,  da imajo Grki v tem delu pokrajine razvit zimski turizem. Tudi vročina ni bila pretirana, okrog 30 stopinj.

Bilo je še več kot 10 km do cilja, pa smo že zagledali znamenite skale, za katere misliš, da jih je nekdo postavil tja, a kmalu ugotoviš, da je vse naravno, a je čudo narave – Meteora.  Kmalu se je začelo odkrivati vse več skal, pa tudi samostani na teh skalah, menda iz 14. st. kot zatočišče pred Turki.

Še zvečer smo se zapeljali do nekaterih samostanov, in sicer je delujočih še šest. Ogledali smo si Varlaam, bogat s freskami in ikonami, spoznali, kako so do samostana tovorili vodo, in uživali v večernem pogledu na pokrajino. Prenočevali smo v bližini Meteore, Kalambaki,  v prijetnem hotelu KOSTA FAMISSI za 16 evrov na osebo.

7. avgust 2016: METEORA – DELFI, 230 km

Po obilnem zajtrku v hotelu smo se še enkrat odpeljali do samostanov na skalah, po lepi cesti do največjega samostana Metamorphosis, uživali v razgledu  jutranje svetlobe in naredili nekaj lepih posnetkov. Naj še omenim, da  vstop v samostan ni dovoljen v kratkih hlačah, tako za ženske kot moške. Se pa splača ogledati notranjost vsaj enega samostana, saj hranijo  bogato zbirko preteklosti.

Še dopoldne smo nadaljevali pot proti Delfiju – odločili smo se kar za avtocesto Trikala proti Larisi in Lamii in nadaljevali južno po nekoliko slabši cesti do Delfija, kjer smo vozili ob obronkih gorovja Parnas, ki se vzpne vse do 2457 m, znana kot gora pesnikov. Delfi, čarobno mestece, potisnjeno v hrib, polno hotelčkov, tavern (veliko zaprtih, očitno posledica krize)in nenazadnje preročišče antične dobe (600 let pred n. št.).  Menda je Zevs poslal z desne in leve strani sveta dva orla in kjer se bosta srečala, tam bo središče sveta – srečala sta se v Delfiju. Najprej smo si ogledali Arheološki muzej, ki hrani najdbe s tega območja, nato smo nadaljevali ogled na prostem. Po  Sveti poti smo se sprehodili do Apolonovega templja, nato se malo povzpeli do antičnega gledališča, agore oz. trga in še vzpon do dobro ohranjenega stadiona. Z  vrha je lep pogled na celotno  antično preročišče in ker je bilo že pozno popoldne, je bilo zelo prijetno v senci (v dopoldanskem času je neznosna pripeka). Spustili smo se še na drugo stran ceste, kjer pa so ohranjeni ostanki Ateninega svetišča.

Dan, poln novih spoznanj, smo zaključili s tipično grško večerjo pod oljko s pogledom na Korintski zaliv.

8. avgust 2016: Delfi – Tebe (Thiva) – Atene, 190 km

Sončno jutro nas je popeljalo novim doživetjem naproti: vozili smo se po S strani Korintskega zaliva do Teb, ki jih poznamo iz t. i. tebanskega mita o tragični usodi  Ojdipovega rodu. Malo razočarani zaradi zaprtega muzeja smo videli samo del obzidja mogočne kraljeve palače. Po kavi (grški, ki je sicer prava turška, a zaradi vljudnosti tega ne rečete) in pijači smo nadaljevali pot v Atene. Najprej smo poiskali »znameniti« kamp ob obvoznici s še bolj »znamenito« šefico kampa – v to smo se prepričali, saj nam je natančno odmerila kvadraturo za šotora in še bolj natančno pokazala, kje morajo stati motorji.  Marjan je hotel  narediti malo po svoje, pa je bil takoj oštet.  Glede informacij o prevozu z avtobusom in metrojem v mesto ter atenskih znamenitostih  pa je bila zelo prijazna in zanesljiva.  Odločili smo se, da bomo prespali dvakrat, da si bomo dobro ogledali mesto Atene.

Popoldne smo namenili sprehodu po atenskih ulicah, zlasti okrog Akropole jih kar mrgoli, kjer ponujajo hrano, pijačo, prodajajo vse mogoče, skratka evrov se lahko znebite. Računajte pa, da Grčija ni več poceni, približno tretjino dražja kot pri nas. Ogledali smo si Parlament z znamenito vojaško stražo, evzoni, ki s svojimi posebnimi oblačili in obutvijo ter z zanimivo predstavo menjajo stražo na  pol ure. Splača se počakati na predstavo, pa še slikate se lahko z njimi. Od tam smo nadaljevali do Narodnih vrtov, to so lepo urejeni parki, nato do palače Zappeion,  Zeusovega templja in do Hadrijanovega slavoloka. Res veliko zgodovine na kupu!

9. avgust 2016: Atene

Zjutraj smo kar malo pohiteli, da bi bili čim prej na Akropoli, saj se je obetal zelo vroč dan.  Vozovnice smo kupili kar v recepciji kampa, in sicer smo šli samo čez cesto na avtobus, ki nas je pripeljal do metroja, da smo nadaljevali do postaje Syntagma, kjer smo imeli dobro izhodišče za vse naše oglede.

Za ogled Akropole smo plačali  20 evrov na osebo in nato namenili okrog tri ure za ogled antičnega mesta. Iz zgodovine vemo,  da je Akropola postavljena na Sveti skali kot nekakšen mejnik v Z civilizaciji in še danes se dviga mogočno nad mestom. Zgrajena je bila v čast boginji Ateni. Najbolj izstopa glavni tempelj Partenon, malo nižje je Dionizovo gledališče in Herodovo gledališče. Ko zvrha pogledate na vse strani, vidite gosto poseljene Atene (kar 4 milijone prebivalcev), ne vidite nobenih stolpnic  (potresno območje) in zares čudovit razgled na tako veliko mesto.

Po ogledu Akropole smo bili pošteno lačni in žejni, zato smo se kar dobro okrepčali – izbire je več  kot dovolj. Popoldne smo nadaljevali z ogledom mesta, in sicer je vreden ogleda Forum Romano iz 1. st. , ostanki znamenite Hadrijanove knjižnice, pa džamija in trg Plateia Monastiraki z veliko mestno tržnico ter staro in novo pošto. Iz antičnih časov je še stadion Panatinaikos (bolj ob obrobju mesta sta še novejša stadiona klubov Panatinaikos in Olimpiakos). Vse vredno ogleda! Našli smo tudi atensko univerzo in Akademijo znanosti in umetnosti – res veliko znamenitih stavb!

Z metrojem smo se peljali še do Pireja, ki pa je kar malce sameval, nekaj ladij čezoceank, ljudi pa zelo malo – verjetno posledica begunske krize. Beguncev ni bilo videti, toda beračenja oz.  prosjačenja je zelo veliko.

Res je bilo boljše, da smo motorje pustili v kampu, da smo se vozili z metrojem – promet je namreč prav v Atenah zelo divji, nihče ne upošteva hitrosti, prehoda za pešce, motoristi in avtomobilisti res divjajo. Zanimivo pa je, da je drugod po Grčiji promet povsem obvladljiv in da nismo imeli nobenih težav. Naj se vrnem na metro, saj vas želim opozoriti, da res bodite pozorni na nahrbtnike, torbice, ker so tam pravi »profiji« oz. tatovi na delu – doživela sem, da mi je iz torbice vzel denarnico in nazaj zaprl zadrgo, pa v tisti gneči nisem nič čutila – torej znajo zelo dobro opazovati turiste. Ko spoznaš, da si bil okraden, se počutiš res bedno.

Zvečer smo ob dobri grški piti giros že delali načrt za naslednji dan – še preje pa nočni počitek.

10. avgust 2016: ATENE – EPIDAVROS – KORINT – PATRAS, 280 km

Lepo, sončno jutro. Komaj smo čakali, da spet sedemo na motorje, da začutimo veter v laseh –  zapustili smo celinsko Grčijo, se peljali na Peloponez do Epidavra, ki je bilo svetišče boga zdravilstva Asklepija, znan po čudežnih ozdravitvah, in hkrati največje grško gledališče z izredno akustiko – na najnižji točki je nekdo vrgel  evro na tla in smo slišali na najvišji točki amfiteatra. V tem kompleksu je tudi Arheološki muzej z najdenimi eksponati iz antične dobe. Vstopnina je 12 evrov.

Na tej točki smo bili tudi najbolj oddaljeni od doma, to je 1700 km! Zato smo začeli z vračanjem proti domu, in sicer smo nadaljevali  v notranjost Peloponeza, skozi mesti  Nafplio in Argos proti Korintu, da si ogledamo še znameniti Korintski kanal. Gre za 6 km dolgo traso, 23 m široke vodne poti, ki je globoka 8 m, na straneh pa so 52 m visoke stene. Kanal so začeli graditi že v antiki, končali pa šele 1893. S tem je bila za manjše ladje narejena povezava med Jonskim in Egejskim morjem in jim ni treba pluti okrog Peloponeza. Res vredno ogleda!

Ker se je že nagibalo v večer, smo morali razmišljati, kje bomo spali. Odločili smo se, da bomo kampirali ob Korintskem zalivu, kjer je veliko kampov. Zato smo vozili po južni strani  Korintskega zaliva vse do kampa Krathio (približno 70 km pred Patrasom), kjer smo si postavili šotora že v trdi temi. Zelo velik kamp ob morju s trgovino, restavracijo, dobrimi sanitarijami in primernimi cenami – 20 evrov za šotor, dve osebi in motor. Turisti pa sami Italijani.

11. avgust 2016: PATRAS – OTOK LEFKAS (Agios Nikitas), 245 km

Sončno jutro, počasi smo spakirali, pozajtrkovali, zaplavali v morju in nato na motorje, kjer smo uživali v vožnji ob morju – nekaj težav je bilo s prometom, saj gradijo vzdolž celotnega J dela Korintskega zaliva avtocesto. Kmalu pa smo v daljavi zagledali znameniti patraški most RIO ANTIRIA, ki je dolg 2880 m, in so ga odprli 2004. Seveda smo se ustavili za slikanje in občudovali delo človeških rok in tudi uma. V vsako smer pelje dvopasovnica ter  odstavni pas in loči Peloponez od celinske Grčije.  Plačali smo mostnino,  6 evrov, in nadaljevali proti Lefkasu, kamor smo prišli brez težav, saj je premični most, da ni treba čakati na trajekt.

Pred leti sva z Marjanom že bila na Lefkasu, zato sva želela Mileni in Emilu pokazati kakšno znamenito plažo, ki je na Hrvaškem ne najdeš. Najlepše so na Z strani otoka in prva takšna je zaliv oz. plaža Milos, ki je dostopna samo peš.  Pogled na zaliv te res očara. S plavanjem v toplem grškem morju smo zaključili še en prijeten popotniški dan.

12. avgust 2016: OTOK LEFKAS

Ker so bile sobe in hoteli zasedeni, smo mislili, da bomo spet postavljali šotor, a so imeli v kampu prosto sobo za štiri osebe (60 evrov za dva dni). Dan je bil namenjen plavanju in odkrivanju otoka, zato se nam ni nikamor mudilo – po zajtrku smo se odpeljali na drugo plažo, imenuje se Kathisma, ki pa je bolj odprta na morje, zato je morje tam vedno valovito. Ima pa restavracije, sposodiš si lahko ležalnike in se pripelješ do plaže. Turistov je bilo veliko in tudi kakšen Slovenec se je našel.

Popoldne smo z motorji obkrožili otok – najjužnejše mestece je Vasiliki in je bolj namenjeno deskarjem, saj je zelo vetrovno. Nadaljevali smo na V stran otoka do mesteca Nidri, ki je znano po milijarderju Onassisu – tam ima spomenik in nasproti je njegov otok Skorpios, kjer je tudi pokopan. Zelo lepo mestece, veliko tavern, restavracij, bifejev in trgovinic s spominki. Po »obilni grški  večerji« smo nadaljevali proti severu v glavno mesto Lefkada in že v poznih večernih urah prišli do našega domovanja – kar malo premraženi, saj temperatura ponoči občutno pade – mi pa na motorju brez motoristične obleke.

13. avgust 2016: OTOK LEFKAS – ALBANIJA – BUDVA (ČG), 707 km

Misel na vračanje je bila vse bolj prisotna, zato smo zgodaj zjutraj zapustili Lefkas, da bi prevozili Albanijo in prišli do Budve.  Pot nas je vodila skozi podvodni predor pri Prevezi, nato mimo Ioannine do grško-albanske meje. Na meji ni bilo nobenih težav, še birokratskih zapletov ni več. Res se Albanija hitro spreminja. Nadaljevali smo po Albaniji, kjer so vsako leto boljše ceste, široke, urejene, a paziti je treba, ker se na cesti lahko hitro pojavi kakšen vprežni voz … Zelo veliko je policije, ki meri hitrost. Kar se vidi s ceste, so skromne hiše, najpogosteje stisnjene v hrib. Mesto Drač, ki je znano letovišče, pa je betonska džungla. Ko tako nabiramo kilometre, se seveda ustavljamo na 100 km za hrano in pijačo (najceneje je na avtocesti  – v  vaseh oz. v mestih te pa Albanci znajo oskubiti, kjer je kava tudi po 2 evra).  Po takšnem tempu smo se popoldne znašli na albansko- črnogorski meji in počutili smo se že skoraj doma. Prespali smo v kampu nekaj kilometrov pred  Budvo – zvečer smo se odpeljali v mesto, kjer je bilo polno turistov, na stojnicah pa ogromno »balkanske hrane«. Vse zelo poceni, še posebno, če primerjamo z Grčijo.

14. avgust 2016: BUDVA – OMIŠ PRI SPLITU, 300 km

Zadnji dan našega skupnega potovanja, saj so se v Omišu naše poti razšle, ker sva se  midva odločila, da bova nadaljevala pot domov po avtocesti Split – Karlovac, zato sva ta dan prevozila še znamenito sotesko reke Cetinje, si ogledala staromestno jedro in  plavala v Jadranu. Emil in Milena pa sta se odločila, da gresta naprej po jadranski magistrali, ki jo že dodobra poznata.

15. avgust 2016: SPLIT – LJUBLJANA, 500 km

Srečno smo prispeli domov, s prijetnim občutkom , da smo doma (okrog 4000 prevoženih km), hkrati pa polni doživetij, ki so samo naša, in s tem neponovljiva. So pa zgodbe in slike, ki nam bodo ohranjale še dolgo živ spomin.

Za zaključek pa še to: spoznanje o Grkih in Grčiji je zelo deljeno – Grki na celini so popolnoma drugačni od tistih na otokih, ki so prijazni, znajo s turisti in pokažejo, da smo zaželeni. Na celini pa se ne zmenijo za turiste, največkrat zahtevajo gotovino, ne marajo plačevanja s karticami, ne dajejo računa …, še na bencinskih črpalkah smo morali plačevati z gotovino, da o ceni bencina niti ne govorimo – skoraj evro in pol!

Tvorci zapisane avanture: Mojca, Marjan, Milena in Emil