Že nekaj časa me želja vleče v smeri obiska domačije doktorja motoristične scene Valentina Rossija. Ker se je sezona po temperaturah sodeč začela približevat koncu sem zvesti sopotnici predlagal, da je zadnji čas za to prav ta vikend (6.10 – 9.10.2016). Tako je padla odločitev, da zamenjava mrzlo Slovenijo za malo manj mrzlo Italijo in se za prvi dve noči pozicionirava v Riccone, ki se nahaja v neposredni bližini mesta Rimini. 1. dan sva krenila iz štajerske prestolnice okoli 7h zjutraj, temperature prijetno zimske na predelih celo nekaj pod 0°C (ja krasno da obstaja gretje ročke a pri tej temperaturi je vseeno kar malo hladno :) ). Pot sva premagovala kombinirano stara cesta in AC, saj sva tako prihranila kar nekaj časa za ogled mesta Rimini, ki je bil cilj za ta dan. Prvi postanek je bil zajtrk v Trojanah , naslednji pa na OMW v Postojni, kjer je po prijetno hladni vožnji prav prijal čaj..

Seveda sva se zaradi nežnejšega spola ustavila še v outletu v Palmanovi, od tam naprej pa v enem kosu odpeljala proti Riminiju. Skupaj je naneslo okoli 570km. V Riccone, kjer sva rezervirala hotel (Majorca(31€/noč/2osebi vključen zajtrk in takse)), sva prispela v popoldanskem času tako, da sva imela še dovolj časa za raziskovanje po centru Riminija.

2. dan se je začel slabše, saj je vso noč deževalo in različne vremenske napovedi so kazale dež tudi čez dan. Tako sva zjutraj v miru pozajtrkovala in sklenila, da kreneva kljub dežju, saj je planiranih slabih 130km. Ob 11h sva se odpravila izpred hotela v smeri Coriana, kjer je postavljen spomenik Marcu Simoncelliju. Tukaj sva si vzela čas za nekaj fotografij spomenikov in obisk trgovine za nakup spominkov ter muzeja.

Pot sva nadaljevala v smeri San Marina, kjer je prav v tem vikendu potekal tradicionalni rally. Ne vem ali je to bil le trening ali reklama, avti so švigali, kar med rednim prometom. Seveda sva na vrhu San Marina parkirala in si ogledala stolpe ter krasne razglede, ki so jih malenkost skrivali oblaki.

Naslednja na vrsti je bila Tavullija, kjer prebiva tako imenovani THE DOCTOR. Ko sem zapeljal v vas sem dobil občutek, da vas živi za #VR46 – Valentino Rossi. Vsa javna razsvetljava je imela izobešene zastave, ograja v krožnem križišču je bila oblepljena z rumenim trakom in napisom 46. Nato pa prispeva v center, kjer je na veliko izobešen plakat »OFFICIAL FUN CLUB VALENTINO ROSSI«.

Pod njim parkirava, ter se odpraviva v restavracijo »da Rossi«. Seveda kot se spodobi, je v sami restavraciji vse oblepljeno z njegovimi slikami, čelado, steklenico zmagovalnega šampanjca in kombinezonom. Ob naročilu pizze »da rossi«  nama natakar prijazno pove, da lahko pizzo dobiva šele po 19h, tako sva morala naročiti le jedi iz dnevnega menija. Cena hrane je solidna in tudi okusna. Skupaj sva za kosilo s sladico plačala 28€.

Po kosilu sva opravila še manjši nakup spominkov ter pot nadaljevala proti njegovi hiši pred katero ima parkiran tricikel iz mladosti. Ker sva se počutila preveč posesivno sva na hitro opravila slike in šla pogledat še njegov ranč, na katerem trenira. Vse skupaj je v radiju 3km. Do ranča žal ne morate, saj ima precej visoko postavljeno zapornico.

Tako sva opravila par fotografij in se preko Pesara po obalni cesti, kjer je treniral v svoji mladosti, odpravila proti dirkališču Misano. Na vhodu v dirkališče naju vratar prijazno odvrne, da je danes čas za zaprte treninge in ni možnega ogleda proge, a moja trmasta glava pravi, da se sigurno v katerem kotičku le da videti dirkališče in tako, sva našla pot v notranjost pri stadionu, ki se nahaja za glavnimi tribunami. Po hitrem ogledu dirkališča sva se vrnila v hotel.

3. dan sva se odpravila na pot takoj po bogatem zajtrku v hotelu. Pot naju je vodila mimo Rovenne, skozi krasno mestece Ferraro do Vicenze, kjer sva se ustavila v Dainesovi d-garage ter pot nadaljevala v Benetke, ki so bile cilj tistega dne. Po uspešni prijavi v mobilne hiške v kampu, sva se preoblekla in brez bojne opreme odpravila v center Benetk. Zaradi nekaj prebranih slabih izkušenj iz Benetk, nisem upal motorja pustiti kar nekje ob cesti ali pločniku, zato sva parkirala v garažni hiši San Marco(cena za motor/24ur je 15€). Garažna hiša deluje zelo varovana. Za ogled središča sva si kupila karte za prevoz v eno smer čez grand kanal(7,5€/oseba), ter nato po beneških ulicah prepešačila nazaj k motorju. Tako je minil tudi lep tretji dan.

4. dan naju je čakala pot nazaj v domovino. Za nama je bilo že kar nekaj čez 1000 km. Ob poti sva si ogledala še mestece Grado(Gradež) in posedela na kavici ter si ogledala kobilarno Lipica(vstopnina v park 3€/oseba, v kobilarno 16€/oseba).

Po skupaj prevoženih 1500km in za pot ter prenočišča porabljenih dobrih 200€ brez hrane/pijače in spominkov, sva tokrat bogatejša za nekaj novih videnih mest in znamenitosti. Ker se počasi približuje zima, sem tudi ljubici na dveh kolesih privoščil osebno nego pri »spoliraj.me - fb«, zdaj  se sveti kot nova in pravi, da je pripravljena na nove podvige :).