Kot že prejšnja leta smo tudi letos ostali nespremenjena ekipa dveh motorjev in treh mladičev, željnih odkrivanja lepote sveta z motorji. Tokrat se nam je po glavah porodila ideja za pot, ki nas vsaj za malo ponese izven cone udobja. Pa dajmo pogledat raj na začetku Afrike z imenom Maroko. V začetku leta 2017 pade fiksna odločitev in nabava kart za trajekt. Znanci in starši kar v strahih, sami pa strahov nismo čutili, saj pa so vendar le ljudje in ne zombiji… Osebno mi je bilo morda malce lažje, ker sem v preteklosti že obiskal arabske države in poznam njihovo mentaliteto. Zaradi omejitve z dopustom, se odločimo za kombinacijo dveh ponudnikov trajektov (Grimaldi, GNV), ki  prineseta dodatna dva dni v Maroku (24.3.2017 - 8.4.2017).

1.dan Maribor - Benetke (23.3.2017) - 360km

Zgolj zaradi udobja se odločimo, da krenemo dan prej po službi in se zapeljemo dobrih 300km po AC (tranzit) do prvega prenočišča, ki smo ga rezervirali preko elektronske pošte (Camping Village Jolly - 30€/noč/3 osebe). V prenočišče prispemo v mraku, nekaj čez 21h, si pripravimo večerjo iz nahrbtnika in bitka se prične.

2.dan Benetke - Savona (24.3.2017) - 415km

Prvo jutro na naši poti se prične sončno, ker smo dober del poti do trajekta že opravili, se nam nikamor ne mudi in se odpravimo na sprehod do trgovine, kjer nabavimo zajtrk. Nekaj pred 11h krenemo iz kampa po AC proti Savoni, vmes opravimo nekaj postankov, med drugim tradicionalnega v Bresciji, kjer dotočimo gorivo in napolnimo trebuhe (prazna vreča nikakor ne stoji pokonci).

V popoldanskih urah prispemo v center Savone. Ker imamo do odhoda na trajekt časa na pretek, se potikamo po mestu. Ker smo lani krenili iz Savone na Korziko, sem tokrat mislil, da tudi ta trajekt krene iz istega pristanišča, a tema v pristanišču nam je vlila nekaj dvomljivih vtisov. S pomočjo hotela v bližini ugotovimo, da bo vkrcavanje v pristanišču v centru Savone, kjer smo se pred tem potikali. Prvi vtisi ob prihodu v pristanišče so bili vrhunski, nasmehov kar ni in ni zmanjkalo. Za te so poskrbeli Italjanski Maročani, ki so natovorjeni z vsem in še s čem, vozila se dejansko komajda premikajo.

Postopke opravimo v šotoru, ki zgleda kot sprejemni center za begunce, a mi zadovoljni, ker gremo prvič v Maroko. Po hitrem postopku se vkrcamo na trajekt in z nekaj zamude, okoli 1h ponoči, krenemo.

3-4.dan Trajekt (25.3 - 26.3.2017)

Prva noč na trajektu je minila hitro, po zajtrku pa smo ugotovili, da bo ta pot kar dolga. Bolj kot sem gledal hitrost premikanja in razdaljo, bolj mi je bilo jasno, da bo trajalo dolgo in da si ne bomo imeli kaj za počet. Seveda za češnjo na vrhu torte, ta trajekt trese kot zelo dober vibrator z duracel baterijami (do pristanka ne neha). Primerjamo ga z lanskim iz Korzike in ugotovimo, da je tisti za krajšo razdaljo, večji in udobnejši.

Na poti do pristanišča Tanger-Med v Maroku se ustavimo še v Barceloni, kjer nekateri potniki zapustijo trajekt in naložimo nekaj novih.

Nato pa z manjšo zamudo nadaljujemo pot. Tekom dneva ugotovimo, da vendar ne bomo prispeli 26.3. zvečer kot je bilo po urniku, ampak naslednje jutro 6:30. Hotel smo imeli za to noč že rezerviran, a so ga na našo srečo sami brezplačno preklicali naslednji dan.

5.dan Tanger Med - Tetouan - Chefchaouen - Fes (27.3.2017) - 330km

Ta dan se akcija prične! Zjutraj resnično pristanemo v Tanger-Med ob 6:30, preden se celoten trajekt sprazni in pridemo na vrsto mi, ki smo parkirali na dnu, mine lep čas.

Ko zapeljemo iz trajekta, se prvič srečamo z motorjem na Afriški celini. Zapeljemo proti carinskim okencem, kjer čakajo vozila celotnega trajekta. Med temi vozili zagledam en kup ljudi, ki se igrajo igro ravbarje in žandarje (igra iz otroštva). Najprej pomislim, da so to morda slepi potniki, ki želijo preko meje, a kmalu ugotovim, da so to fantje, ki prosijo za denar in morda še kakšne druge vrednote.

Preden pridemo na vrsto, preteče nekaj časa in v tem času vidimo kup kreganja, dobimo ponudbe za SIM kartice Maroških ponudnikov itd. Ob 9h končno rešimo vse papirje in krenemo proti bencinski črpalki v smeri Tetouan. Ob obalni cesti še zamenjamo nekaj € v Dirhame (okvirni menjalni tečaj 1€ - 10dh) in pot nadaljujemo skozi Tetouan, do vmesne točke Chefchaouen. V mesto prispemo kar zgodaj in na srečo so uličice še precej prazne, zato si v miru ogledamo malo lepo mesto v modrem in sedemo v restavraciji na trgu, kjer pozajtrkujemo prvi pravi Maroški zajtrk.

Po zajtrku nadaljujemo v Fes, kjer imamo rezervirano prenočišče za prvi dan (Wood House - 30€/noč/3 osebe). Na celotni poti nam ponujajo zelišča, ki se uživajo ali s kajenjem ali na kakšen drug način. Govori se, da niti ni slab občutek po zaužitju. No, pozno popoldne le prispemo v Fes, kjer nas čaka prenočišče v medini. Kako je sedaj tukaj z varnim parkiriščem, ki smo ga imeli napisanega na bookingu? To je naše prvo vprašanje, ko vidimo kje smo. Amin (gostitelj) nas zapelje na drugo stran mesta, kjer sicer ni privatno parkirišče, a je vseeno varno v garaži pod zemljo, čez dan z varnostniki, čez noč zaprtih vrat. Najprej malo prestrašena z Žigom vseeno pristaneva na ponudbo. Nošenje opreme pa ni bilo lahko, saj je do nastanitve kar velika razdalja. Pa vendar zmoremo. Medtem ko se v sobi raztovorimo, nam pripravijo »Moroccan welcome tea« in kekse.

Nato se odpravimo skozi medino do motorjev, da še vzamemo nekaj stvari iz kovčkov. Ni se izkazalo za slabo, saj smo videli v garaži še en kup novih motorjev in takoj sva si oddahnila (ni vrag, da bi ravno najina motorja bolj dišala, kot vsi tukaj parkirani). Nazaj grede še povečerjamo v priporočeni lokaciji (Restaurant Chez Rachid). Bilo je vrhunsko in tudi cenovno dokaj ugodno. Pri vračanju v sobo, po 21h uri, ko zadnjič pokličejo mošeje, se ulice v trenutku spraznijo in ostanemo le še mi, ki smo izgubljeni v medini in nekaj lokalcev, ki so bili vidno v opojnih substancah. S pomočjo pametnega telefona in nekaj pomoči prispemo v sobo. Seveda bi pred tem vsi ti “lokalni vodiči” radi še kaj zaslužili, a smo prišli skozi brezplačno, ker niso sprejemali €. Tokrat sem prvič občutil ta občutek, o katerem so mi govorili popotniki po teh državah.

6.dan Fes - Ifran - Midelt (28.3.2017) - 200km

Zbudimo se v krasno jutro v centru medine. Za zajtrk nas Amin pelje v jedilnico s panoramskim pogledom na Fes, kjer kraljevo pozajtrkujemo in se odpravimo na ogled Fes-a, s priporočenim vodičem s strani Amina (250Dh (cca. 25€)/4ure/3osebe).

Ogledamo si celotno medino in njene znamenitosti, sproti nam skuša razložiti zgodovino. Naj omenim večje znamenitosti, ki nam jih je pokazal in o njih nekaj povedal: Univerza in Mošeja Karaouine(Al-Qarawiyyin Mosque and University), Tannery, Medersa Bou Inania (stara šola zgrajena s strani sultana Bou Inan), Medersa el-Attarine, Mellah (židovska četrt), biblioteko, ulice s proizvodnjo in trgovino po različnih tematikah (les, železo, luči, meso, itd.),...

Po zaključenem sprehodu po medini nas z avtom pelje nazaj v nastanitev. Vzamemo stvari in se odpravimo na motorje, ki nas čakajo v garaži. Na poti nabavimo še Maroc Telecom kartico za 80Dh (cca.8€) in imamo z njo 1 mesec 5GB prenosa podatkov, tako smo preskrbljeni z internetom, preko katerega smo se javljali domačim. Pot nadaljujemo v smeri Maroške Švice Ifran. Cesta se začne vijugati in hitro vzpenjati. Hitro se povzpnemo v mesto Ifran, kjer na hitro opravimo sprehod  po trgu, si ogledamo “lion stone”, spijemo kavico in že nadaljujemo v smeri Azrou in naprej proti Midelt.

Na eni točki smo ob cesti zagledali tablo pozor opice (točne koordinate), seveda, ko jih zagledamo takoj parkiramo, ter si jih v miru ogledamo in poslikamo-nimamo vsak dan možnosti videti opic v naravnem okolju in seveda neograjenem.

Čas nas preganja po odličnih cestah proti Mideltu, kjer nismo imeli rezerviranega prenočišča.

Po prihodu v mesto smo pogledali dva hotel, ki nista imela varnega zasebnega parkirišča. S pomočjo domačina, ki se je ponudil za pomoč brezplačno in se predstavil kot nomad, smo prišli do Riad Villla Midelt, kjer smo se dogovorili za ceno 400dh/noč/3 osebe + 270dh za celotno večerjo in pijačo.

 

7.dan Midelt - Errachidia - Erfoud - Rissani - Merzouga (29.3.2017) - 265km

Noč na višini dobrih 1500m je minila mirno, a prvič smo začutili tudi, kako se lahko čez noč ohladi. Po poznem zajtrku se odpravimo na pot poroti Errachidi (domačini pravijo Military city). Na poti napravimo nekaj slik narave,  jezera Barrage Al-Hassan Addakhill in se preprosto prepuščamo užitku.

Seveda nismo pozabili na otroke, ki so v mestecu Enzala mahali in kazali na svinčnike. Nekaj smo jih imeli zraven in tudi razdelili. Veselje je bilo nepopisno, iz treh otrok pa se jih je nabralo kar nekaj in seveda še starši.

Takoj za tako imenovanim vojaškim mestecem, smo se ustavili še v La Source Bleu de Meski, kjer lahko kampirate in izkoriščate bazene (pred kratkim prenovljene). Čudovit kraj, cena kampiranja je ugodna, vstopnina pa 5dh/oseba.

Pot nas vodi naprej skozi Ziz Valley, kjer se iz ceste razkrivajo krasni panoramski pogledi v dolino, kjer teče reka, okoli nje pa na gosto rastejo palme.

Nadaljujemo skozi Efound in prispemo v Rissani, kjer skozi mestna vrata vstopimo v mesto. Skozi smo se le zapeljali in hiteli proti nastanitvi (Riad Desert Camel 35€/noč/3 osebe), ki se nahaja nekaj km pred Merzougo.

Na določeni točki, garmin pokaže smer proti sipinam, nisem kaj dosti razmišljal in zapeljal na makadam. Cesta proti nastanitvi je utrjena, tako da večjih problemov nismo imeli, le našli je nismo v prvem poskusu. Tokrat so nam priskočili na pomoč otroci, ki so se igrali v bližini in nas s kolesi navigirali do nastanitve. Tudi tem otrokom smo izročili nekaj EU materiala. Nastanitev je solidna in dogovor za večerjo hitro pade, v ceno smo vključili še pijačo za ves čas bivanja (240dh/večerja-pijača/3osebe).

Dan smo izkoristili za čisto sprostitev in na panoramski terasi uživali v sončnem zahodu.

8.dan Sahara Desserts Dunes (30.3.2017)

Ta dan nas je čakalo 1.5 ure testne vožnje s čisto novimi kamelami, za nas seveda. Ker so zjutraj že bile zasedene, zgleda je veliko povpraševanje, se odločimo, da bomo zadovoljni s popoldanskim odhodom na testno vožnjo, do najvišje sipine v Merzougi. Do takrat pa izkoristimo dan za sprostitev in odličen zajtrk prvakov, sicer že tretji identičen, ampak to je Afrika.

Ura beži, kot zmešana in že pridejo po nas, da se pripravimo na divjo vožnjo. Na glavo nam povežejo turbane, jaz kot Kitajec, takoj selfie stick v roke in horuk z nahrbtnikom na kamelo.

Prvih 15min je bilo kot na BMW 1200GS Advanture letnik 2019 nato pa se je začelo počasi vleči in sedlo je postajalo vse manj udobno. Preživeli smo testno vožnjo in prispeli v središče Erg Chebbi.

Tam nas nastanijo v eno izmed mnogih tend, nam v roke potisnejo deske in pokažejo sipine. Da, tudi to smo testirali! Deskali smo po sipinah, odlično se je spuščati, malo manj odlično pa hoditi navkreber. Po nekaj spustih se iz kampa zasliši glas in mahanje naj se povzpnemo na vrh od koder bi naj bil en lepših sončnih zahodov, seveda ubogamo in gremo na vrh pogledati tudi ta čar.

Po spustu iz sipin, nas pričaka čaj in večerja. Po večerji seveda vsi splezamo na tepihe, ki so pod KIČASTIM NEBOM in zremo v zrak ter se čudimo tej lepoti. Fantje nas pustijo uživat kakšne pol ure, nato nas zvabijo na drugo stran, kjer so zakurili ogenj in pripravili glasbila. Žurka se začne! Traja pozno v noč, vmes poskušamo kaj odigrati tudi sami, nekateri pa celo zaplešejo.

9.dan Merzouga - Rissani - Tinghir (Gorges du Todra) -  Gorges du Dades (31.3.2017) - 320km

Po naporni noči brez alkohola, nas nekaj pred 7h zjutraj zbudijo Tuaregi/Berberi/Nomadi ali kakorkoli jih želimo poimenovati, sami pravijo, da so Berberi, ter nas napotijo na sipino, kjer smo prejšnji dan deskali (na srečo to ni vrh). Tam seveda sedemo in opazujemo sončni vzhod, ki prihaja iz Alžirske strani.

Kakor hitro vzide, so kamele pripravljene za ponovno testno vožnjo, tokrat so nam zamenjali vrstni red, da poskusimo še lastnosti drugih kamel. Ponovno sledi 1.5 ure prebujanja v “masažnem sedlu”.

Po prihodu v nastanitev dobimo zajtrk in navodila, da naj hitro zapustimo sobe, zaradi novih gostov, ki že trkajo na vrata.

Ta dan smo imeli v planu še ogled dveh sotesk Todra in Dades. Garmin nas zapelje po naprej načrtovani poti skozi mesto Rissani proti mestecu Alnif do Mesta Tinghir, od koder se odcepimo za ogled prve soteske Todra.

Soteska je lepa za pogledat in ohladit, za ožino smo videli ženske, kako perejo oblačila, zato smo se odločili zapeljati malenkost višje, kjer je bila voda videti bolj čista. Motorje parkiramo ob cesti, sezujemo škornje, slečemo, kar se sleči da in se zapodimo v vodo do kolen. Ohladitev prav prijetno paše, pri okvirno 33°C.

Prijetno ohlajeni se zaradi mojega motorja, ki naj ne bi rad vozil po slabih makadamskih cestah, vrnemo nazaj v mesto Tinghir (sicer bi pot nadaljevali do Agoudal-a in se po soteski Dades vračali) in pot nadaljujemo v sotesko Dades, ki je dobrih 50km naprej.

Tik pred slavnimi serpentinami imamo rezervirano nastanitev (Auberge Tissadrine - 42,5€/noč/3 osebe). Seveda se najprej ustavimo v nastanitvi, spraznimo motorje, se dogovorimo za večerjo(210dh/3osebe/celoten meni kot vedno), stuširamo in šele nato odpravimo na serpetine na kavico. Pogled je zares lep in tudi slike uspejo skoraj iz prve.

Tako okrepčani, se vrnemo v nastanitev, kjer nam pripravijo večerjo in po njej ponovno Berbersko zabavo.

Ta dan sem ob parkiranju prvič slišal nek čuden zvok, ki se ga nisem spomnil od prej iz bencinske črpalke pri zagnanem motorju. Pred spanjem sem obrnil forume in našel nič. Zato sem zaspal in pozabil na problem. Bo že šlo, drugače pa porinemo in je… saj smo vendar v Afriki!

10.dan Gorges du Dades - Kalaat M’Gouna -  Ouarzazate - Ait Ben Haddou (1.4.2017) - 170km

Jutro v soteski s prekrasnim pogledom skozi okno, kaj hoče človek lepšega, kot še malo poležati in le gledati skozi okno. Tako je bilo videti naše jutro, seveda pa smo morali na tradicionalni zajtrk (nekaj različnih marmelad, med, maslo, Zdenka sir, olive, sveže stisnjen pomarančni sok, kava in čaj ter obilo različnih izdelkov iz moke). Če smo se že najedli in spakirali, potem pa najbolje, da krenemo v nov dan in pot nas je peljala skozi dolino rož, ki se nahaja v okolici mesta Kalaat M’Gouna do Skoure in naprej v Ouarzazate. Na poti, sredi ničesar mi zasveti rdeča lučka na armaturni plošči, najprej pomislim "no pa je šla bencinska črpalka". Takoj za tem napiše “rear tire pressure is low”, huh si oddahnem, takoj ustavim na bankino, postavim motor na centralno stojalo, preverim gumo in vidim vijak.

Ker vem, da bo potrebno pumpat, se slečem, razkomotim, odstranim stranski kovček in začnem s popravilom. Po približno 30min je motor spet vozen in pot nadaljujemo. V mestu Ouarzazate se ustavimo ob Kasbi Taourirt in si z lokalnim vodičem uličice v njej tudi ogledamo. Sicer poznane trike, kot so “Pozdravljeni, sem Berber in lahko vam priporočim ogled tega in ne onega, ter vam lahko kaj tudi razložim seveda brez plačila, če pa boste na koncu zadovoljni in veseli, pa mi lahko kaj primaknete” je uporabil tudi ta in mi smo jih seveda kupili. Resnično se je fant potrudil, med sprehajanjem je moja boljša polovica celo prišla do dobre cene v eni izmed Berberskih lekarn za kozmetično arganovo olje.

Zakomplicira se na koncu, ko mu izročimo neko donacijo, saj tokrat s tem ni zadovoljen, želi več. Damo mu še nekaj manjših železnih in se odpravimo proti motorjem. Nekaj kilometrov naprej se ustavimo še v filmskem studiju Atlas, katerega si ogledamo za 50dh/oseba. Filmski studio je zanimivo pogledati, da dobiš občutek, kako dejansko nastajajo filmi. Osebno sem vedel, da je napravljeno umetno in ceneno, a da je tako ceneno si nisem mislil.

V močnem vetru se premaknemo do mesteca, kjer imamo rezervirano prenočišče Ait Ben Haddou (Kasbah Valentine - 35€/noč/3-osebe). Po razpakiranju in pijači dobrodošlice se odpravimo na ogled mesta ter njegovih znamenitosti.

Mestece je zelo slikovito in se ga splača pogledati, večerjo smo opravili v sosednjem hotelu, ki ga z veseljem priporočamo za hrano »Bagdad Cafe«, kako je s spanjem nismo pokusili.