Sva se z Julči spravila na pot - tam lanskega julija, že v štartu se nama je zdelo, da se zna kaj narobe sestavit.Cilj je bil resda domov priti, vmes pa čez Rusijo v Kazahstan, potem pa Svileno pot obirat čez Uzbekistan in Turkmenistan, pa na jug v Iran in čez Turčijo domov.

20110110162107_asci3xe7h4o596

Skratka – tako malo bi firbec pasla, kako tam zgleda, kakšni so ljudje, pa če imajo res noge do tal. Časa ni bilo preveč – dopusta sva sestavila za mesec dni,  tako da je bilo treba pot do konca Rusije vzeti kot tranzit, izpred Istanbula do doma pa tudi. Ampak tokrat se je avantura začela bistveno pred odhodom.

Kam

Na idejo, da greva v tiste konce, sva začela prihajati leto prej, ko sva se vračala s potepa po Siriji in Jordaniji. Takole tranzitiraš, ugotavljaš, da je bilo fajn, obenem pa že: »Kam pa drugo leto?« Jih poznam nekaj, ki jim ta vprašaj vsako leto redno obvisi nad glavo.

Pravzaprav sva v začetku načrtovala le krog okoli Črnega morja. Ker je bilo čez Gruzijo, Čečenijo in tam okrog v tistih časih nekoliko prevroče, sva traso po zemljevidih razširila okrog Kaspijskega jezera. Ex CCCP ozemlje torej. Vrinil se je še Bojan, ki mi je Imperij od Kapuczinskega posodil - tiste zgodbe tam notri (tudi o tem delu ex CCCP) so, vsaj mene, dodobra nakurile.  Malo s prstom po zemljevidu, pa BojanV je malo razložil, kako se je tam z avtom vkopaval … in sva si premislila ter zadevo zaokrožila še okrog Aralskega jezera. Pardon, morja – nama je potem povedala Akmaral v Aralsku, čeprav ga sama še ni videla. Tisti repek čisto na vzhod je pa v želji po Svileni poti padel zraven.

20110110160228_bpdent5ql3fyriKako

Da ne bo šlo tako kot doslej – dva dni prej pogledaš kaj bi naložil, potem dan prej naložiš in se na D‑day po službi odpelješ – sva vedela takoj, ko sva  države pogledala. Vse države na poti, začenši z Rusijo in vključno s Turčijo, so takrat zahtevale vizo (takrat so jo Turki še hoteli). Za nameček sva izvedela še, da Turkmenistan velja za tretjo najteže dostopno državo na svetu, kar se papirjev tiče – takoj za Burmo in ono, ta zgornjo Korejo. Zbiranja informacij je bilo veliko, komplikacij pa tudi.

Ena boljših pogruntavščin je tranzitna viza. Dobiš jo lahko, ko imaš v potnem listu vizi za vstopno in izstopno državo, stane (predvsem v primeru Turkmenistana) pa bistveno manj kot turistična. Slabo je le to, da si vezan na datume – beri: planiranje in zapleti. Kakorkoli, tranzitno sva si omislila za Rusijo in Turkmenistan. Predvsem pri zadnjem je šlo nekoliko več živcev, ampak dejstvo je, da sem vize dobil na dan, ko je turkmenska ambasada na Dunaju zaprta ter namesto v sedmih, že v štirih dneh. Pa še prijazni so bili. Takrat so mi res dan naredili. Kakšen car sem bil, mi je postalo jasno šele kasneje - na poti, ko sem ostale motoklateže srečeval.  Kasneje več o tem.

20110110162153_1awdvhy5i74u3qKaj vzeti s seboj

Tudi pakiranje je šlo malo drugače. Kilometrov dovolj, da bo treba en servis vmes naredit, karkoli gre v maloro - pa tudi ni ravno za računat, da za vogal skočiš in kupiš. Rezervni deli po internetu – gre, samo ne prav povsod. Pravzaprav največkrat ne gre, ker tudi interneta ni. Vukojebina pač.

Občutljivi kosi so šli v škatlo z orodjem, ključi in podobno pa v platneno vrečo. Olje – hm, bova peljala s seboj (danes ga ne bi). Filtre tudi. Pa ketenspreje – že naučeno: tam jih ni. Pa bencin ima vprašaj – je bilo v nekih potopisih prebrat, da bo oktanov premalo. Booster sem lovil po celi Sloveniji – nekaj flašk  sem ga staknil na Rakeku. Dovolj bo. Pa petlitrsko kantico za zlato rezervo bencina. Za prečenje Karakuma, puščave v Turkmenistanu, bo najbrž tudi to premalo. Informacije o tistih 500 km puščavske poti pa nikjer nobene. Bova že. Se bova morala sproti znajt. Gume – planirala sva da bo skupaj okoli 13k ali malo več – ni panike, morajo zdržat, sicer jih bova po Turčiji lovila. Šotor – bova vzela (napaka!). Pa spalke. Potem pa še ostalo šaro.

Greva v dvoje

S prtljago je šlo tokrat nekoliko lažje, pa tudi vožnja je lepše stekla. Kakor se vzame, pravzaprav -sem pred odhodom nekajkrat debelo požrl. Na zimo sva namreč našo »omotorila« – s tamalo GS-ko rdeče barve. Če bo prav, greva vsak s svojim. Bejba ni ravno velikan, s čoperjem je pa tudi ne bi v razbit makadam tiščal. Tomato je bil ravno še dovolj nizek. Nerodno je bilo le, da od izpita dalje - tam pred cca 15 leti, ni gasa ožemala. Priprave so tako od zime dalje zajemale tudi vpeljevanje rdečega para - Tomatota in moje boljše polovice. Ko je moped parkrat šel v smeri hribovskega jabolčka, sem začel nekoliko debelo požirat in razmišljat o dveh na Tigru. Pa se je vse skupaj kak mesec pred odhodom umirilo - mačko je samozavest popadla in po relacijski vikend furi po Dalmaciji in Bosni je padla odločitev, da bosta Azijo videla oba - Tomato in moj zelenc. Eden na motorju lažje vozi, pa tudi zagate s prtljago ne bo pri dveh mopedih. Dobra odločitev. Kasneje sva priznala, da bi v dvoje na angležu …… ježa.

20110110162322_g36j8sefcu1vi5Pa greva

In sva šla. Tako kot ponavadi – v četrtek po šihtu. Ni petkove gneče, do vikenda pa si lahko že ohoho daleč. Ja, saj bi bila, če ne bi sredi štajerke najprej ugotovil, da sva tadolgo verigo za motorje zaklepat doma pozabila. V Mariboru so nama potem eno prodali. Dobra bo.

Malo pred Mursko sem se spomnil tudi, da vozniškega in prometnega nimam. Xeba! Sem bentil. Pravzaprav sva bentila oba - Julči bolj potihem. Vzgoja pač. Tokrat sem moral nazaj. Resda samo do Vranskega, ker je tamau papirje naproti pripeljal, ampak dovolj, da sem gonil toliko, da mi je tisti zeleni varnostni jopič nacefralo. Zdaj je šele dobro izgledal. Aja – zaradi te fure je El Tigre naredil 200 km več kot oni mali bavarski stvor! Z Julči sta na pumpi v Murski čakala.

Greva – zdaj pa čisto zares

Zamude z vsemi opravki se je nabralo toliko, da sva prvi dan pricincala le do konca Blatnega jezera. Szekesfehervar se mestu reče. Ne najbolj, a še vedno poceni podstrešna soba v hotelu, ki  je napol samostan. Po ulicah so med ljudmi simpatični kipi mularije, pa babice z vozičkom. A naju je zanimal le bograč paprikaš in vinček, ki zna v tistih koncih tudi lepo ratat. V postelji sem potem še malo fotoaparat študiral. Na bolhi sem ga le kake tri dni pred odhodom ujel, potem pa klonk! Spat. Jutri bo tranzit daljši. Upam.

Hungarotranzit

Zjutraj je okrog okna vse frlelo. Podstrešne sobe s pogledom na žleb poln lastovk so pravzaprav čisto v redu, vendar je kazahstanska meja še daleč, pa Gašper je tudi lepo rekel, da se dan zjutraj dela. Pojedla, zalaufala, šla.

Slika Lastovke

Tranzit kot tranzit – čim hitreje, pa čim dlje v enem dnevu. Da se ne bi čez dan preveč motila, sva za vsak primer že kar v mestu dvakrat zašla – še pred avtocesto. Potem je šlo bolje, avtocesta kot avtocesta, tranzit kot tranzit, le do meje sem se ves čas spraševal zakaj imajo toliko vasi z imenom Pinenholy. In če so vse slikce na tarok kartah na madžarskem narisane. Pokrajina spet taka, kot iz kart.

20110110162522_bp7rs15x0nyuwzSprememba sistema

Ukrajinska meja - nič posebnega. Mimo vrste in naprej. Tam pa je malo posebnega. Madžarska EU avtocesta se je nehala, ukrajinska varianta pa vključuje naključne proste strelce. To pomeni, da je cesta lahko široka, da ima vmes lahko zelenico, vendar ima izvoze rešene na način navadnega križišča. Na glavni cesti imaš sicer prednost, a nikoli ne veš, če ne bo model na oni strani ocenil, da greš dovolj počasi in jo bo iz svojega prehitevalnega stisnil levo čez tvoje pasove. Pa da na prehitevalnem pasu zavirajo na polno, se je bilo treba tudi naučit.

Štorklje ob cesti so naju že od štajerske spremljale. Ampak tako nizkih preletov, kot sva jih takoj čez ukrajinsko mejo videla, nisva bila vajena. Prisežem, da bi jo zbil, če bi bil kamion. Ko smo že pri tem – vozila sva v glavnem med ostalimi tranzitniki – kamioni, v glavnem šleparji. Scanie, Mani, Volvoti in kar je teh velikih kvadratov. Le redko se je med njimi že pojavila tudi znamka šampionov kamionskega dela Pariz-Dakarja. Na pogled najbolj neugledne škatle na hitri cesti med ostalimi road kingi.

Raid-al-Ukrainsky

Za cesto čez Ukrajino sem nekje prebral, da so jo pred tem celo preuredili v avtocesto. Že mogoče, ampak ko sva se tam vozila, je zadeva nihala med skoraj avtocesto, nekoliko bolj razsutim gradbiščem, na kakem obvozu je pa morda le za odtenek prekašala kolovoz. A roko na srce, teh zadnjih ni bilo prav veliko. Bolj je treba pazit  na asfaltu, saj je mehak - šleparji ga razrivajo. Ne le enkrat sva se ogibala kakega pol metra visokim kupom tako naritega asvalta. Sva se utrdila v prepričanju, da ga ponoči ne bo za srat. Aha, tudi gosi so nama že v Zakarpatju nekajkrat lepo zaprle špuro skozi vasi.

20110110162625_1v7gdo28rnj3fpDežela nogometašev, spomenikov in hramov

Sicer pa, Zakarpatje je zanimivo. Skoraj me je z motorja odneslo, ko sem ob cesti zagledal  fuzbal plac. Vse v merah, ravna površina, gladko postrižena travica, vse lepo označeno, dva lepa bela gola. Težava obeh ekip je le, da igrišče vstran visi za kakih 30 stopinj. Kasneje sem ga nekje na spletu videl med 10 najbolj nenavadnimi igrišči. Po tem me ni več presenetil niti sovjetski spomenik junaku, velik čez pol hriba, niti reaktivec na podstavku, ki se je čez cesto stegoval. Pa sem ter tja se je kakšen kamnit stric na konju pojavil. Sami junaki. Za oko so se bolj svetile v svež baker in barve zavite cerkve. Škoda, ker sva le tranzitirala. Bo treba enkrat nazaj prit, pa si malo več časa vzet. Saj je blizu.

20110110162741_u7l54mpksa6enbPozdravi na Dolenjsko pridejo eno uro prej

Ko se cesta bolj v ravnino spusti, je manj zanimivega – pokrajina spet iz tarok kart, kakšna luknja sem ter tja, kakšen šofer je zaspal, pa obcestni pano sesul, pa kakšen kofetek in čorba sta na postankih padla. V glavnem pa sva navigirala in obirala cestne zapore tja do poznega popoldneva, ko sva začela za prenočiščem stikat. Noč naju je skoraj ujela, zapor je bilo preveč, pa še tema se je nekaj prej naredila. Ustaviva pred Eneido, kelnarce luštne, spanje je poceni. Naju pa moti, da je ura šele osma, pa že taka tema. Ko naju ob večerji prepričajo, da je tista osma pravzaprav deveta, pokapirava tudi, da se proti vzhodu voziva. Dan bo krajši, kakšno uro bova izgubila na dva dni.

Se prismeje natakarica in sprašuje, če Janeza iz Novega mesta poznava. Brez skrbi, Janez, če tole bereš, ime in Novo mesto sem zamenjal. Kaj sta se s punco menila, ne vem - naročila pa je pozdrave zate. Evo: Pozdravljen Janez! Hja, težka je tale šoferska.

20110110162725_3bhvs84k9ypar0

Zjutraj iz Eneide spet na pot kreneva. Stroja sta počakala zadaj na zaprtem dvorišču. Zajahava in gas čez blage gričke.

20110115101719_7s4axr8bu51hkn

Nekaj časa ob cesti opazujeva običajne prizore. Tovornjak, ki se je tam pokvaril, kakih trideset možakov lepo na roke rine po cesti. Dobri so. Na postajališču pride možakar do naju. Zlat zob se mu med nabijanjem sveti skozi nasmeh, pa kakšno verižico bi prodal. Tudi te se lepo svetijo. »So zlate,« pravi. Kupčija mu je sicer v vodo padla, povedal pa je, da je iz Jordanije in trguje po vsem svetu. Nekam domače je ta Jordanija zazvenela, po drugi plati pa - kaj vem, koliko je njegov svet velik.

Pred Žitomirom odvijeva. Ognem se luknji, v slušalki pa naša stokat začne. Je šlo direkt v luknjo. Nekaj kasneje ustaviva na enem od obcestnih bazarjev, pretipava Tomatota – vse ok. Spredaj na vilici je sicer pokrovček odletel (skupaj s termometrom, ki je bil nanj zalepljen), hujšega pa ni bilo. Pogledam še po bazarju – kitajska roba, vmes so kože po cca 20 EUR, vendar take z dolgo dlako. Za motorjev sedež niso dobre - se vozli naredijo, potem pa žulijo. Sicer pa sta bili riti vsak kilometer bolj hvaležni ovci, ki sva jo že doma čez sedeže navlekla. Ni kaj, janc je zakon.

20110115102043_7sqyr4n398gzlm

Kyiv challenge

Do Kijeva je bila dolga. Končno sva se le privlekla čez enega od milijon gričev. Levo in desno gozd, cesta pa široka in ravna - pelje naravnost do stolpnic na obzorju. Že od daleč se vidi, da bo veliko mesto – po avtih tudi, saj se v kombinacijo starih Lad, Moskvičev in tovornjakov pričnejo mešati srebrni in temni spolirani »avtocestni terenci«.

20110115102100_qs21mky3a0whio

Kar padla sva v mesto in se na hitro naučila še enega ukrajinskega trika. Na semaforju zelena, zapeljem v križišče, naša za mano, takrat pa opazim, da so z desne že speljali – na polno! Ocenjujem, ne bo šlo. Model me bo snel. Odvijam levo. Črna terenska »mrga« me očitno cilja, zato jo stisnem levo po ulici in šele malo više obrnem ter se s srcem v uberturah vrnem v križišče. Julči jo je čez prirezala za enim ali dvema, ki sta mene gonila. Nič mi ni bilo jasno. Šele pozneje, po nekaj križiščih, mi je potegnilo – modeli speljujejo v rdečo! Ko se jim zdi, da je prostor in se bo kmalu zelena vžgala, speljejo. Bognedaj domače navade z ukrajinskimi mešat. Bi pokalo ob vsaki menjavi semaforja.

20110115102113_9x8pnhd5cm3of2

Na cestaku naju prehiteva Nizozemec. Pa eno napeto ritko je imel zadaj. Možakar ni doma, čelade mu ni treba. Pravi, da je ok. Frajer. Iščeva izhod iz mesta. Pokažejo nama na neke avtocestne pentlje. Zapeljeva mednje, ko sva jih ravno razvozljala, pa se znajdeva v zastoju, ki ga nikomur ne privoščim. Naslednji kilometer, dva, ali tri sva se po vročini (konec julija) čisto počasi pretikala med klimatizirano pločevino. Ni šlo hitro, saj so se vsi rinili na most čez Dnjepr, tam na mostu so pa policisti razkopavali malo »verižico« tistih črnih in srebrnih terencev. Policisti mahajo, midva pa sva prekurjena ustavila takoj za njimi in si pavzo naredila. Sva mislila, da se bo ventilatorjem strgalo.

20110115102703_s3rpj5hm8tqxae

Za začetek omejimo finančne vire, pa še pacek je bil požrešen

Tisti dan, praktično še na začetku poti, sem bil heroj - na eni od črpalk mi je uspelo pin kodo plačilne kartice trikrat narobe vtipkat. Bi bilo vseeno, če bi kartico kar doma pustil, saj mi tudi na banki niso mogli pomagati. A se je Teledom izkazal – nekaj soldov sva na Julči prenesla in nadaljevala. Pin bo treba pa doma uredit - čez slab mesec, ko se vrneva.
Gas proti Harkovu. Vmes še uspeva opazit, da so poleg Uralov s prikolicami očitno tudi čoperji v Ukrajini med modernimi stroji. Lepo je šlo, ko se v blagem ovinku iz sence stegne loparček na cesto. Inkasant je bil rejen in se ni pustil prepričat - je kar naravnost povedal, koliko je podkupnina. Lepo po domače sem ga nekam pošiljal, pa ni razumel. Ker sva planirala še do meje pripeljat, sem na hitro nekaj zbarantal, a 20 naših sem lopovu moral pustit. To, da je medtem cestak na polno mimo priletel, pač ni njegov problem. Da bi se mu le zaletelo, ko se bo s šašlikom za tistih 20 EUR basal!

Hotel in hladilnik v Valkyh

Proti meji so se potem vrstili drevoredi med polji pšenice, sončnic, cesta je bila vse lepša, vendar je tudi noč spet hitro padla, tako sva se precej pred Harkovim in mejo ustavila. Mesto Valky – Volkovi po naše – slovi po strašnih ljudeh. Saša in Saša sta bila že malo nažgana, ko sta nama to pri večerji prišla povedat. Sva si pa našla edini hotel v mestu. Saj ne, da bi za tiste solde iskala L kategorijo, vendar tistemu le težko rečem hotel. Moja na poti sicer ne viha nosu, a na stranišče je tam nisem spravil. Je pa res, da sva hladilnik v sobi dobila. Tavelik, kuhinjski. Tak taštirioglat, kot so jih v Gorenju v sedemdesetih prejšnjega stoletja delali.

Sva bila jako zadovoljna zjutraj, ko sva jo pobrala.

Zanimiva je bila, ampak dolga, ruska meja
Zanimiva je bila, ampak dolga, ruska meja

Okrog Harkova sva zajtrk lovila, ali pa vsaj kavo, da bi se še zadnjih ukrajinskih podložk znebila, pa nisva imela sreče, zato sva na rusko mejo kar na tešče uletela. Napaka. Zadeva se vleče. Od okenčka do okenčka, vmes pa deklaracija (ki sva jo menda že na ukrajinski meji videla in potem točno tako na vsaki meji do Irana) in vsi možni ostali papirčki. Tranzitna viza je bila ok, v vrstah pred okenci je bilo pa naporno. Pa se vedno najde kaka slovanska duša, ki povpraša: »Atkuda?« in »Kuda?«, potem pa kako je pri nas, pa če sva policaje srečala. Hja! Je povedal možak, da je po celem svetu enako, samo, da je treba v Ukrajini dat policaju za 5 šašlikov, pri meni doma pa za 500. No ja, ne bi vedel. Raketaša iz Bajkonurja je zanimalo, kam greva naprej. Pravi, da Kazahstan in Uzbekistan pozna, pa da naj v Uzbekistanu paziva, kje tankava, ker je bencin svinjski. Ok, hvala. Je čudo, kako take debate skrajšajo čas … nerodno je le, da prideš pa ne prav daleč.

No, evo, zdaj sva pa v Rusiji. Nekam bo treba na bankomat po rublje in kopejke, po ruske »podložke« pač. Menjala »Američanov« še ne bi, tako sva se v Belgorod spravila, tam pa že na vhodu v mesto policajem zatežila, da so pokazali pot. Bankomat sva v »šoping-centru« našla. Zanimivo – popolnoma enake navade kot doma, le roba je malo manj pošlihtana. Ven iz mesta spet mimo policajev. Zdaj naj pa še za pot proti Voronežu povejo. Pa so. Pa »Čestive daroge!« so tudi voščili.

Hitrost ubija

Hitrost ubija
Hitrost ubija

Ruske ravnine in polja z obeh strani ceste človeka lačnega naredijo. Že dobro je šlo v popoldne, ko sva v neki vasi parkirala pred kafejem. Zraven naju pa možak na vozu zabremza kobilico in naju ogleduje. Tako lepo počasi. Pa spet: »Atkuda?« Motorji so mu všeč. »Bi menjal?« »Pa bi.« In se oba reživa. Nekaj še pomenca, potem se odloči, da bo kar pri svojem ostal. S sinom gresta ribe lovit. Čisto počasi. In sta se tako tudi odpeljala. Pri sebi mu zavidam njegov ubijalski tempo. Okrog motorjev so se vtem mlade goske začele smukat. Ko je mama gos pokapirala, da jih gledava, jih je vse lepo spakirala in za vogal odpeljala. Midva pa naju tudi - na kvas, pa na boršč, pa na meso, pa griecki; porridge – tako sem ono pašto krstil.

20110115103313_nvbmgul4i5yx83

Andrei ne seri!

Andreiju naj se tudi šašlik zatakne! Polnih trebuščkov sva se proti Voronežu peljala. Cesta lepa, ravna, pregledna, kamionček pred nama pa se ni nikamor zmigal in sva ga šla prehitet. Še ne dve minuti zatem je Andrei pred nama prižgal utripajočo luč – samo zato, da mi je povedal, da čez polno črto ne smem mimo kamiončka.

20110115103328_ez7g00tny3puvh

Oderuh je začel pri 500EUR in odvzetih dokumentih glihat. Popoldne je bilo že pozno, midva bi pa vsaj še do Voroneža, tako da sva se za 1000 njihovih podložk lažja naprej odpeljala. Pa dlje kot do Voroneža itak ne bi prišla, saj sva najprej cikcakala po mestu in se zgubljala, potem pa končno prečila Don. Ko se je začelo mračit, sva pa še v dež zapeljala. Dovolj je bilo za tisti dan. Za najine popotne navade de luxe motel sva našla takoj na oni strani ceste. Zgodaj spat, ker jutri bi bilo dobro tam za Saratovim kazahstansko mejo prečiti.

Brbotalčki

20110115103344_ki926fxb05eahyDa bi šlo na sigurno, sva vstala že ob svitu. Med pakiranjem sva gledala žareče rdeč sončni vzhod. Cesta se je ponoči posušila, a kakšne plohe bova najbrž še deležna. Zajtrk ob cesti ni bil nič posebnega, ampak bo držal. Potem ravnina, pa še malo ravnega in spet ravnina. Kmalu bo treba tankat in se mi je zazdelo, da po trebuščku nekaj brbota. Naslednji kilometri so bili zame muka. Zvije, pa spet spusti. Kdor je to izkusil na motorju, ve o čem govorim. Zeleno-vijolčast sem bil, ko sem na črpalki spraševal po stranišču. Keramiko so imeli dobro – je zdržala vse grozne pritiske. Pol lažji se primajem do mopedov, moja me gleda, njej ni nič. Čudno, saj sva bila na enakih župah. Malo še počakava - ugotovim, da je bilo to to, natankava in odpeljeva naprej.

Niso vsi Rusi Andrei

Omejitev 40, ker je luknjasta cesta, a po tistih luknjah sva z mopedi do loparčka čisto lepo z dobrih 70 priskakala. Ko sem se zgovarjal, da je omejitev za motorje brez veze, ker se da tudi hitreje, pa da je cesta široka, ravna, me je model le čudno gledal in na koncu zinil, da ga »abmanjujem«. No ja, sem raje nehal. »Kaj naj pa zdaj s tabo naredim?«
»Nič, spusti me.«
»To pa ne, s šefom tamle v avtu se zmeni.«
Prisedem k šefu. Malo starejši, pa bolj umirjen je, pa me sprašuje Atkuda in Kuda. Ko mu odgovarjam, me obvoha in sprašuje, kaj sem pil.
»Nič takega, vodo, kvas, sok.«
»Tukaj imaš, pihaj.«
Piham na polna pljuča, pogleda in razloži, da je omejitev 0,7, jaz sem pa 1,7 napihal.
»Aparat je pokvarjen, če ne verjameš, pihaj ti!« ga pisano gledam. Pa noče.
»Je že v redu, samo pazi, ruski kvas ima nekaj malega alkohola v sebi.«
Pa spet: »Kaj naj s tabo?«
»Nič, spusti me.«
»Nak, to bo štraf.«
»Prav, potem napiši protokol.«
»Aha, napišem protokol, pošljem ga v Moskvo, Moskva na Slovaško in tam potem policaji pri tebi potrkajo in plačaš štraf?«
Že pri Slovaški prikimavam, da bi mi skoraj glava odpadla.
»Kaj pa delaš tukaj, si turist?« me še sparašuje.
»Ne, v tranzitu sem.«
»Si rekel v Kazahstan, kaj boš pa tam?«
»Tam bom pa turist.«
»Potem si turist tudi tukaj.«
»Ok, prav, pa sem.«
»No, potem si pa gost in gosta ne moremo štrafat, kajne?«

In sem se spet zelo strinjal. Vrne mi papirje, oni zunaj me pa vpraša, kaj sem se zmenil. Mu povem, on pa najprej meni čokolado dodeli, potem pa še Julči eno. Če je taka, ga povprašam, če kadi. On da ne, šef pa. Za šefa Marlboro ven potegnem, pa izjavi, da če bi vedel, da je Malboro, potem bi pa on tudi kadil.

»Sori - prepozno. Ampak čokolade pa ne bom vzel, če se ne slikaš z mano.«

Pa naju naša pritisne, v pozi pred avtom in s čokolado. Ko se na motor kopljem, se še nekaj kremži: »Čakaj malo, pri nas se lepo zmeniš, a praviš da greš naprej v Iran in jezika ne znaš, kako se boš pa tam zmenil?« Pogledam in pokažem roke, dec se zareži in le še » Čestive daroge« slišim, ko se odpeljeva.

Moja je medtem že tudi vijoličasto-zelena postala in sva situacijo reševala v grmovju en griček kasneje.
Moja je medtem že tudi vijoličasto-zelena postala in sva situacijo reševala v grmovju en griček kasneje.

Se spet spraviva na cesto - lepo pelješ in gledaš malo cesto, malo okolico, zasanjaš se v breze, čakaj malo, kaj je bilo pa tole? Se mi zazdi, da je slab kilometer naprej neka senca švignila čez cesto. Gledam, ampak najbrž se mi je samo zdelo. Cesta lepo valovi naprej, levo in desno pa žitna polja, od ceste jih loči le malo grmovja in nekaj dreves. Lepo se vidi veter v žitu. Pa spet senca! »Si kaj videla?« Tudi bajkerci tam zadaj se nekaj zdi, a ni prepričana. V tretje sem jo pa zasačil, mašino, napol traktor, napol kamion, kako ob robu ceste turira in se pripravlja na pretrčavanje v ono grmovje tam čez. Si je ne bi želel nabasat. Preden sva Volgo zagledala, jih je bilo kar nekaj.

Saratovska oblast

20110115104104_07oksj9u3cenad

Ko se je cesta spustila k Volgi, sva zapeljala v Saratov. Ne vem zakaj, a očitno sva v mestih po nekem ključu vedno v gužvo padla - po pravilu v vročini. Tokrat so se mi pa še čreva nekam posebno začela zvijat. Pa menda ja ne spet! Kar se Volge tiče, se spomnim le, da sva most dolgo iskala. Gor po reki so jadrali, na otoku sredi reke so se kopali, meni je pa keramika po glavi rojila. Ma kaj keramika, s čisto majhnim, osamljenim grmičkom bi bil več kot zadovoljen. Pa je bilo treba ven iz mesta prignat, pa še nekaj ovinkov proti meji odpeljat, tja do nekega kafeja, da sem na svoje prišel. Kljub olajšanju, mi hrana ne gre. Pil bi, pa si tudi ne upam preveč, raje okrog gledam. Kamaza na dvorišču se mi kar lepa zdita. Dizajn Gorenjevega hladilnika - tistega bolj oglatega iz začetka sedemdesetih, a vsak z dvema prikolicama zadaj. Odslej bo tega očitno več. Ljudje so tudi drugačni – manjši, bolj buckasti, pa oči jim že malo napošev vleče. Bo najbrž Azija kje blizu.

Do meje je bila stepa marsikje požgana. Poželi so, potem pa zakurili. Namesto strojev zdaj pretrčavajo miši, hrčki, stepski svizci - kaj točno je bilo, nisva ugotovila. Sonce v hrbet je stepo prav posebno naredilo, obenem pa naju opomnilo, da dneva ni več veliko.

20110124092638_ehuazs186q235xV vasi, malo pred mejo, odločena da mejo prečkava še tisti dan, natankava - za vsak primer nalijeva še tistih 5 litrov v rezervno kanto. Potem pa gas med policaje in carinike. Do meje je bila stepa marsikje požgana. Poželi so, kar je bilo, potem pa zakurili. Namesto strojev zdaj pretrčavajo miši, hrčki, stepski svizci - kaj točno je bilo, nisva ugotovila. Sonce v hrbet je stepo prav posebno naredilo, obenem pa naju opomnilo, da dneva ni več veliko.

Rusi so imeli predkontrolo, potem pa šele pravo mejo. Preden so naju spustili, so prav vse pretaknili. So si vzeli čas, da sva tistih 8 km nikogaršnje zemlje do Kazahstancev, po nekih razritih luknjah preskakala že v mraku. Tudi ta stran ni bila enostavna. Za nameček so okenca kakih 100 m narazen – v stepi je prostorno. Mopede sva lepo sparkirala in se peš napotila papirje urejat. Vize so bile v redu, plačevala pa sva neka zavarovanja, pa cestnine, pa kaj vem, kaj še vse. Povsod so nekaj hoteli. Saj ne veliko, le sitno je bilo. Izgleda tudi, da je tale meja bolj »family business«. Za vsakim okencem po trije, štirje, ata, mama, lubica. Nekateri spijo – pri okencu ali pa zraven na postelji. Počasi sva vendarle opravila. V Kazahstanu sva, kam pa zdaj? Ura gre proti polnoči, ceste ne poznava, spalke vrževa kar za zid. Uralsk bo na jutri počakal. Iz stepe lepo veje, zvezd je za celo morje, potem se nekaj zazibajo … naprej se pa ne spomnim.

20110124100300_8wnv6fd2lzqb3m

Kamazi

Ko sva se zbudila, je sonce že dobro sijalo. Tam zraven kafe – za zajtrk torta, jajca, jogurt, same dobre zadeve in tudi približno v tem vrstnem redu. Tako se pa že da proti Uralsku zapeljat. Cesta je bila dobra, hitro je šlo. Na nekem kolovozu ob cesti Kamaze zagledam - en je bil tako lepo zelen, da sem pomislil, da so hoteli ‘British Racing Green’ z mojega »mucka« kopirat. Ni jim uspelo. Zgrešen odtenek, definitivno. Sem poslikal. Pa še šofer je prišel zraven pozirat. Poškilim še v kabino – fantje dobri ste. Nobenega komforta, elektronika je vsa v radiu, prikoplje pa kamor mu volan obrneš. Kdaj tudi crkne – vsaj dvakrat sva videla, kako je Kamaz vlekel sebe, prikolico ali dve, pa še crknjenega brata je zadaj šlepal. Lokomotiva pač.

20110124100314_58aznl2g4tr1k3

Bankomati: Pustite se presenetiti

Na tej strani meje je bilo tudi na cesti bolj živo – svizci, krave, ujede, tovornjaki – vsi smo se zdrenjali. Ob cesti spomenik sokolu – vse do Irana sva ga (boljšega ali slabšega) kar nekajkrat srečala. V Uralsku se bova na bankomatu s podložkami oskrbela – menda imajo tenge. Ja, misli si! Mašina me ne šmira. Grem na banko vprašat, zakaj »manjkomat« ne dela, pa izvem, da ne dela nikjer - je elektrike zmanjkalo in sistem nazaj postavljajo. Bo trajalo dvajset minut. Je trajalo, ja. Skoraj tri ure, preden sva le obupala in odpeljala naprej. Bova že. Uralska si pravzaprav sploh pogledala nisva, a že po tistem, kar sva videla, je bilo očitno, da drži napisano v LP-ju, češ da je Dunaj Centralne Azije – najbolj evropsko mesto pač. Pa kljub temu ugibava, koliko je Borata v tehle možakarjih.

20110124100845_m1c9wg2yb37jh5

Stepo zažigajo…

Tja proti Aqtobeju najprej kolesarje prehitevava. Očitno je Armstrong v Astani dovolj naredil, da hoče vsak mulc bicikel z zakrivljeno balanco, da bo enkrat Tour zmagal. Jih je bilo - kot doma ob sončnih vikendih, le namesto domačih rekreativcev so prevladovali urejeni klubski treningi. Potem sva se med požganimi polji slame in stepe vozila. Včasih ogenj uide, pa skuri tudi kako telegraf štango. Kakšne potem na žicah obvisijo, kakšne skrajšajo, kakšne pa čisto črne le približno še naprej nosijo tiste tri lončke, medtem ko požganino spet stepa preraste.

20110124100903_qc2h4e935p7fkg

20110124100932_o6fli4h8x9dzap

… pa cesto popravljajo – po svoje

Kmalu tudi na prve močnejše luknje naletiva, a malo naprej cesto že popravljajo. Sicer malo nerodno – buldožer asvalt postrga na sredo, ga tam premeša, vse skupaj s katranom zalijejo in spet poravnajo. Pa bo. Za nekaj časa.

20110124101128_dy7lw0058afnkv

Malo kasneje jo moja užge med kravami, ki so čez cesto rinile, sam se pa ustavim, da bi jo slikal. Ustavi se tudi Volvo, mrga šleparska. Šofer mi maha, s hupo razžene krave, slikam še njega. Potem se prehitevamo, in ko malo pred Aktobejem počivava, ustavi ob nama in se prireži iz tovornjaka. Pa spet Atkuda in Kuda. V tem tudi njegova punca iz tovornjaka prileze. Skupaj furata.

»Kaj pa ceste v Kazahstanu? So vama všeč?«

»Malo trese, pa kdaj jih razrijejo buldožerji,« postokam.

»To vendar delajo, popravljajo, saj si videl!«

»Aha. Kakšna je pa od Aqtobeja naprej?« Pri kamionarjih se splača pozanimat.

»Lepa, normalna, ni problemov.«

»Vse do Aralska?« Nekje sem bral, da je bil pred leti tam makadam.

Takrat pa izbulji oči: »A v Aralsk? Ja tam pa ni ceste, tam je jama!«

Vzameva z rezervo, saj je čisto možno, da možak že dolgo ni tam fural.

Osnove rešujeva v Aqtobeju

20110124101140_wb3qctuflhypk9

Aqtobe najavita dve dvogrbi kameli – štiri grbe torej pozirajo ob cesti. Popoldne je že, verjetno bova malo naprej od mesta prespala. A bo treba končno tiste tenge najti, da bova vsaj natankala lahko. Zagledam »manjkomat« - motorja na pločnik, Julči počaka, jaz pa po denar. Na prvem ni šlo, poskusim še pri drugem - 20 m stran. Tokrat gre – toliko, da bo za hrano in za bencin. No, zdaj bo pa papica. Le še z vseh strani se je bilo treba slikat s firbci, ki so se okrog motorjev nabrali. »Tale je pa z mano fantje, kar lepo na miru jo pustite.« Vprašava še za dobro košto in se odpeljeva tja.

20110124101221_cdthq8f24jbgve

Hubert, Marc in Gernot

Ravno dobro sparkirava, ko nos zraven pritišči model, ki sicer zahodnjak izgleda, vendar mu pol face manjka in na nosu ima špegle, ki bi jih le kak klovn nosil. Velike, okrogle, pa še rdeče povrhu. Najprej se nekaj okrog mota, potem pa v angleščini: » Od kje sta?«

»Pa ti?«

»Francoz, pravzaprav iz Amerike. Kam pa?«

»Jest!«

»Aha, vama pokažem.«

Hubert je sidecarist. Odpelje naju na vrt blizu njegovega hotela, pove da ima Urala zadaj v garaži. Iz sobe pokliče še Gernota iz Garmischa in njegovega nečaka Marca, tudi Francoza. Rada bi na Kitajsko. Oba sta na Afrikah, a se je Gernotu v neki vasi motor na nogo prevrnil in mu gleženj polomil. Privlekla sta se do Aqtobeja, zdaj okrevata, Gernotova Afrika gre v zaboju domov. Nadaljevala bosta v dvoje na Marcovi. Fajn! Sicer je pa Gernotova rajngla tudi že pol sveta oblezla.

20110124101453_75emqholyg0s2k

Hubert, ta je pa hujši »kapsel«. Pred leti je raka prebredel, po operaciji mu manjka del obraza. Potem je ugotovil, da bi še kaj počel. Kar je imel firme, jo je prodal in naštel, da mu znese 10 let se po svetu z motorjem in prikolico klatit. Pet jih je že pod rit pospravil – pravi, da jih bo vsaj še pet. Uživa čisto vsak dan, pa če je še tako zategnjeno. Iz Aktobeja se je nekaj dni za nama proti jugu odpravil, potem pa odvil proti severovzhodu v Mongolijo. Zimo je pretolkel v Sibiriji – na svojem Uralu se je okrog vozil. Eno najlepših potopisnih strani, ki sem jo videl, dopolnjuje sproti – www.thetimelessride.com. Kar je tam napisano in poslikano, je res. Kapo dol. Letos ga je menda Bambi srečal nekje na preganjanju po Mongoliji, pa potem še enkrat v Lienzu, na srečanju starodobnikov, ko se je proti Atlantiku vračal.

Papirološka vojna v Aziji

Pravzaprav so vsi trije nameravali tudi Turkmenistan pogledat, pa jim z vizo ni šlo. Tranzitne bojda ni bilo možno dobit, saj naj bi Capo di Turkmenistan rekel, da je treba zaradi prašičje gripe ustaviti izdaje tranzitnih viz, turistična pa je z vodiči in agencijami tako prekleto draga. So pa povedali, da morava v treh dneh registracijo naredit v Kazahstanu. Oni trije, da so potne liste pošiljali v Almaty in bo treba slab teden počakat. Tega pa midva ne bi – bi raje kar »on-the–fly« opravila z zadevo. Preštejeva dneve in ugotoviva, da brez registracije res ne bo šlo. Bova videla. Najbrž v Aralsku urediva.

Spanje na koncu bejbe zrihtajo

Družba je bila fajn in jo je bilo težko zapustit, a spat bi šla raje malo ven iz Aqtobeja. Jutrišnji raztežaj - do Aralska nameravava - bo dolg. Odpeljala sva razmeroma pozno. Gledava, iščeva - pa nič. Povprašam na pumpi. Možakar pove, da lahko ob reki kampirava in gre pokazat mesto. Hja, reka že, reka, ma odpad je pa tudi. Neke mačke v bikinkah so priskakale zraven in čisto razgrete razlagajo, da je čisto tam zraven hotelček in je brez veze na prostem spat. Pa gredo pokazat. Ena potem lepo prosi, če bi se lahko en krog na motorju peljala. Meni je prav, Julči pa ne preveč. Kakor koli, giro po nekaj ulicah je padel – in ko se pripeljeva nazaj, para že pokrovko dviguje. Pa je že tema in je treba robo v sobo spravit, motorje sparkirat. Potem ugotoviva, da je voda - mrzla in topla, le v vrčih na recepciji – oprat se da za silo, ugodja tuša bova pa šele jutri deležna. V tem se je, hvala bogu, tudi para malo ohladila.

Jest se ne grem več!

Naslednji dan … okrog poldneva je bilo, dobrih 300 kil mojega motorja iz mivke vlečeva. Julči prijavi, da če bi vedela, da bo tako, potem najbrž ne bi šla na pot. Tudi sam precej brezupno ogledujem stepo. Nekaj stebrov prahu tam daleč spredaj nama kaže, da sva še v smeri Aralska. Vroče je, midva pa zaprašena in utrujena. A dajmo lepo počasi.

Spet bankomati

Zjutraj tistega dne sva zemljevide pregledala, denar preštela in plan naredila. Bankomat bo treba še enkrat poiskat. Na pol poti do Aralska je Qarabutaq - tam bova poskusila bencin dotočit, potem se mora iziti dol do Aralska. Načrt je bil dober, a so že bankomati srat začeli. Kakih 20 sva jih obrala – noben ni kartice vzel, tako, da sva se na koncu nazaj v mesto na včerajšnjega spravila. Če bo še kdo tam hodil: to je bankomat na desni strani, na banki v centru, tik pred glavnim križiščem. Edini, ki je prijel. Zadeva zna biti zoprna in zamudna.

20110124101535_qu5jcb6h2re80n

Do Qarabutaqa še gre …

Dobro uro od Aqtobeja naletiva na mesto in ugotoviva, zakaj se mu reče Hromtau – krasijo ga kupi lavine. Prebivalci se nad pridobivanjem kroma navdušujejo, oziroma jih navdušujejo drugi, ime pa izhaja iz angleškega Chrom Town. Ni pretirano vabljivo. Spet prehitevava redke Kamaze s po tremi prikolicami. Cesta je lepa, hitro gre. Sfiži se le malo pred Qarabutaqo, tam nekaj delajo. Kar nekaj kilometrov je bilo treba vštric s cesto, po makadamu, po dolgih in kak meter globokih luknjah. Lej, lej, na trasi delajo kitajski kamioni. Pokrajina okrog je suha, stepska, praši se kot hudič. Aha, to bo tista »samajama« pred katero so naju svarili. Če ne bo hujšega …

V Qarabutaqi res »ujagava« pumpo, pa magazin tudi. Voda paše, zgodaj je še, a na papici se bova kar zdaj še v enem kafeju ustavila. Ni bilo treba daleč. Pred kosilom bi si sicer roke opral, a sem najprej diplomiral na temo »Kako iz čebra, ki ima spodaj palčko, dobiti vodo.« Če mi kuharica ne bi pravočasno pokazala, prisežem, da bi tisti štift spodaj odlomil. Na mizi so bile potem čorbice, malo kruha, zelenjave - zelo enostavno, pa dobro je bilo.

20110124101550_1knzfrtb07qupg

… potem pa, hehehe

Malo za kafejem se je tudi cesta popravila – kaj bi še več. Pa vendar se mi zdi, da tam daleč vidim kup peska nasut čez cesto. Pripeljem bliže – mivka. Poženem čez, ustavim pred križiščem na oni strani, motor na tačko in grem naši pomagat čez kup porinit. Vse v redu, a na čudnem križišču stojiva. Lep nov asfalt levo, še lepši desno, za naravnost proti jugu pa le nasip in za nasipom – stepa. Pa saj bi se morala direktno proti jugu peljat. Tam zraven je kafe. Stopim notri: »Kje se gre v Aralsk?« Kelnarca kaže naravnost.

»Ja, ja, ampak kje je pot? Ni poti.«

»Tako je, tako bo 80 km.«

»Pardon!«, se je oglasil en sčikan šofer, ki je v kotu župo srebal: »88 km je do asvalta, vsakega bo moral prevozit.«

20110124101830_s12yq7rb5hpjit

Čoham se za ušesi, pridem ven in Julči razložim, kako je z zadevo. Čudno, če ima zemljevid sveta vrisane poti, potem je tale na zemljevidu. Stepski put je torej čisto legitimna kategorija … Nič, poženeva čez nasip in se zaveva, da bo treba smer nekako držat. Sicer so povsod kolovozi, ki so jih kamioni naredili že veliko prej, v mokrem delu leta. Takrat je morala šele bit veselica! Dokler je teren trden, ni problema. Težje je, ko se v vse skupaj mivka vmeša. Pa vendar se tako že od daleč vidi stebre prahu, ki ga kamioni dvigujejo – dober kažipot! Še dobro, kajti kolesnice so prepletene. V mokrem je vsak kamion iskal trdnejši teren, tako da je pot mestoma po več kilometrov široka, znakov ni, kolesnice pa le včasih kakšno slano ali pa blatno jezero zmoti.

20110124101847_lkx049zach6tnb

20110124101902_xp6ajohckqg215

Ko sva že kaki dve uri rinila v mivko, poskušam s trikom – kolesnico bom vzel bolj po robu, da ne bom po najgloblji mivki ril. Pa se ne da. Potegne me notri, prednje kolo utone v moki. Nekaj sem še z gasom telovadil, da bi ujel vse skupaj, a ni šlo. Vesel, da sem nogo pravočasno ven potegnil, se postavim zraven in bentim. Graben je pol metra globok. »Aha, čez to luknjo jaz ne grem,« modruje moja zadaj, ustavi moped in mi pride pomagat zelenkota iz moke zvlečt. In potem se reživa en drugemu in se sprašujeva, čemu nama je tega treba bilo…

Ugibava, koliko sva naredila, pa koliko bo še. Po števcih sodeč, nama do polovice te trase še kar malo manjka. Vsake toliko kafe opaziva – le toliko, da smer potrdiva, ustavljava se pa ne. Se ne bi hotela mudit, pa še težko bi bilo potem nadaljevat. Ponujajo bencin – 93 oktanskega imajo. Tudi tu sem izbirčen in se odločim, da bova že v Aralsku zvečer nalila 95 oktansko stvar, tako kot je treba.

Iz Qarabutaka sva proti Aralsku rila po presušeni stepi, lovila kolesnice in oprezala za stebri prahu. Tako sva vsaj približno vedela, da je smer še prava.

20110201220358_uhpcaqfejl0xvdSergei ima stroj za na traso

Nekje na polovici tistih obljubljenih 88km se začne trasa ceste. Točno tako, kot sem napisal – trasa, ne pa tudi cesta! Bivša trasa, pravzaprav. Nekoč pred davnimi časi je tu očitno peljala neke sorte pot, ki pa jo je obremenitev in voda med nalivi mestoma pretrgala in izgleda samo še tako, kot en velik, sem te tja prerešetan nasip, poln večmetrskih lukenj, kanalov in pasti. Nekaj časa po platoju vijugava, tu je vsaj trdno, a ko ne gre več, se spet dol v stepo in v mivko spustiva.

Pojma nimam, kako sta Sergei in njegova punca v enem Matizu podobnem avtu pririnila do te trase, a možakar je avto tiščal v vse luknje, kar se mu je tudi na pločevini že dobro poznalo. Iz St Petersburga sta, avto je menda najet, pa 25l imata v kanti za rezervo. Le koliko je za kavcijo položil?
Sergei gleda, kje bova midva peljala in odločim se, da bom na traso čez skok pognal. Naženem, Julči za mano, na vrhu pa ustaviva, saj se mi zdi, da bo Sergei nasedel. Tudi on ni bil gotov. Spodaj je ustavil in peš pregledal skok. Malo cinca, potem pa: »Šlo bo!« pravi in požene. Avto v zrak, na kuclju podrsa, da sem mislil, da bo vse potrgal, potem še malo koplje in pririne na vrh. Tam po trasi jima uideva – midva loviva eno stezo, Sergei mora dve. Spodaj po mivki je pa on hitrejši.

Iz dežja pod kap

Peljem po trasi – kamioni so naredili dolge, a preko 2 m globoke luknje, da cel izginjam v valovih. Moja lovi stezo po vrhu. Kar gre, ko mi kapne, da je včasih nekam blizu robu, ko sem jaz v luknji. Spet se na vrh vala poženem in vidim, da je z druge strani te njene steze tudi valovito. Stezica po kateri vozi je le nekaj deset centimetrov široka, levo in desno pa doline in valovi. »Halo, če ti teren le malo spusti, boš uletela tri metre globoko v luknjo!« Končno se pusti prepričat, da bo bolje po stepi. Tam pa na gumah brez štofelcev z vso prtljago spet v mivki toneva, da se nama še kamele, pardon - velblodi, čudijo.

20110201220409_xklidw3gqso6v1

Vse lepo se enkrat konča

Že pozno popoldne srečava kamion. »Koliko je še?« »Kakih 10 km« … do solidne ceste. In do Aralska potem še 120. Počasi res prideva na normalno luknjasto cesto, potem se že asvalt pokaže. Sicer je zluknjan, pa vendar veva, da sva čez. Ustaviva.  Prepotena in prašna midva, prašna in svinjska motorja. Iz torbe potegnem še zadnjo plastenko vode. Počijeva. Za tistih 88 km sva krepkih šest ur dobro garala. Xeba je bila, pa vendar je bilo dobro. Je pa res – če ne greš, ne veš, in če bi vedela, morda ne bi šla.

20110201220506_lsk6gntehj0xuq

Sonce je že nizko. Za nameček ugotoviva, da imava na karti premalo kilometrov napisanih – pa menda bo bencin že še zdržal. Špekulirava, da bova do Aralska še prišla, tam bova tankala. Teren se blago spušča. Lepo se je peljat. V slušalki zapraska: »Meni se je lučka prižgala.« Tomato ima malo manj dometa. Kakih 20 ali 30 km kasneje tudi mucku rezerva posveti in k sreči skoraj istočasno posveti tudi odblesk večernega sonca oken v Aralsku. Takoj ko prideva, bova šla tankat.

20110201220933_hku2x6d7wltjsg

Tankanje v Aralsku

Aralsk je ena zaprašena luknja. Ko prideš v Boguizanogu, je treba vsaj še pol dneva nadaljevat, da do Aralska pririneš. Hiše nizke.  Arhitekturni dosežki CCCP so šli v tistih letih očitno čisto nekam drugam. Prah je napihan povsod. Tudi svetla bodočnost je šla že davno tega mimo mesta. Klavrno izgleda.

Tako kot midva, ko sva se na črpalko privlekla.
»Kje pa imate 95 oktanca?«
» Nimamo. Tu je samo 92 in 80 oktanc.«
Greva pa na drugo. Enak odgovor.
»Prav, si bom pa z boosterjem pomagal, dajte 92 oktanca!«
»Pravzaprav tudi tega ni.«
»A?«
»Že dva dni.«
»Grem pa na drugo pumpo.«
»Ni treba, ker nimajo. Je celo mesto brez 92-tice.«

Lepo, oni nimajo bencina, nama pa lučki gorita. To bo pa še zabavno! Greva do hotela – sobe so, ni problema. S klimo! Dva avstrijska, pravzaprav evropska svetovalca na projektu za reševanje in ohranitev Aralskega morja, je ogromen črn Hyosung pripeljal. Sprašujeta od kje in kako sva. Razložim problem in enemu superiznajdljivo potegne: »Ni panike, samo do ribičev greš; oni imajo pente, ki jih na supra gonijo. Ti bodo oni bencin prodali.« Ga gledam zabodeno – kakšen svetovalec? Za kaj že?
»Kje si pa ti tukaj kakšne ribiče videl?«
»Aja, to pa je problem,« in je poniknil.

Je res, kot je Kapuczinsky pisal – pred še kar davnimi časi je iz Moskve prišel ukaz, da je treba puščavo namočit, da bodo bombaž gojili. Pa so jo. Bombaž gojijo še danes, le vode je premalo priteklo po Syr-Darji in Amur-Darji v Aralsko morje, in ga je danes le še za nekaj mlak ostalo. In tiste mlake so daleč od Aralska.

Bencinski lobby

Ob ex-pristanišču v ex-zalivu sva sobo s klimo dobila v edinem hotelu v mestu in začela z akcijo nabave bencina. No ja, ni čisto tako. Najprej sva pir spila, potem sva šele bencin iskala. Vsaj 92, če ne 95 oktanskega. Receptorka je nekega nečaka mobilizirala, menda bi po malo višji ceni 92-tko lahko zrihtal, pa možaka ni bilo od nikjer. Vtem se iz mraka neko punče v Prada natikačih pokaže. Klopota s trepalnicami in pravi, da ji je Akmaral ime. Lomi angleško, pa začneva z debato. Naši spet nekaj ni prav. A punca pravi, da lahko pomaga.

»A pa bi ti kupil 96 oktanski bencin mogoče?« Sem že slišal za 76, 80, 86, 90, 92, 95, 98, 100, ampak 96 mi je pa novost. Nejeverno gledam, ona pa čisto resno trdi, da ga brat lahko zrihta. »Cena bo malo višja,« se primaje še brat. Tak bolj droban frajer. »Koliko ga rabiš?« Še vedno ne verjamem – da mi tip ne bi 80 oktanske žlobudre v 96 zapakiral! Malo oklevam, a se zmeniva, da bo pripeljal dve kanti. V desetih minutah se vrne s prvo. Mopeda sta na dvorišču čez cesto, gremo nalivat.

Pobaram ga, če grem lahko z njim po drugo kanto. Le toliko, da vidim, kako tale bencinska črna borza izgleda. Ni problema, a za ceno sva zmenjena. Prisedem v avto, Akmaral tudi, potem pa levo, desno, pa čez trg, pa spet nekajkrat levo desno in tip se ustavi na črpalki z enim samim marsovčkom. Na njem pa piše 96-okt. Kar malo nerodno mi je bilo, ker jima nisem verjel. Pa sem se spet nekaj naučil.

20110201220957_cf62xmg4zkbst0

Vsa bencinska telovaba se je zavlekla, da sva jo potem samo še spat pobrala. Pod klimo! Super, le oživeti je nisva uspela. … po svoje logično, saj je škatla že izgledala tako, kot bi se še Stalina spomnila.

20110201221011_em6ivuh5jgasr4

Aralsk je nikjer

Sva rekla, da bova zjutraj najprej registracijo na OVIR-u opravila – in je šlo gladko, brez zapletov in čakanja, le policaj naju je na koncu pobaral, da preden on papirje vrne, bi bilo primerno, da dobi kako darilo. Je to nekaj normalnega, da turisti pustijo kako malenkost, saj ni teba, da je ravno laptop. Pribora, ki sva mu ga pustila, je bil vesel, midva ga pa pravzaprav itak nisva rabila.

20110201221435_qlhujwc4yk87nr

Potem sva se po pristanišču potikala. Vse ima: ladje, čolne, pomol, žerjave na njem, le voda manjka. Ladje in čolne bi morali odvleči kakih 120km daleč, da bi jih lahko v Aralsko morje splovili. Žalostno je, razmišljam. Ostal je samo prah. Če bi moral živeti tu, bi imel verjetno le eno željo - oditi. Da je še huje, je mesto čisto na koncu vseh poti: midva sva sicer priskakala čez stepo s severa, a oskrbuje se z vzhoda, tako, da tudi pri bencinu in ostalem dobi le tisto, kar od prejšnjih mest ostane. Če ne ostane nič, potem pač dobi – nič.

20110201221407_fh037oltd2xe1r

Zdaj bi pa midva do enega bivših zalivov. Doma sem po spletu brskal in našel pokopališče, kjer so že leta nazaj nasedli nekaj aralskih ladij. Najdeva pot.  Peljat bi se morala kakih 60 km, a je bil makadam tako razbit, da sva že po desetih odnehala. Zgodba je bila še slabša kot včeraj. Cel dan bi se tresla kakih 15 na uro, a midva motorjev ne bi kar tu uničila. Po stepi ne bi šlo – občasno je prekopana, čez jarke ne prideva.  Pa sva zjutraj že nekaj o taksijih ali nečim podobnem razglabljala. No ja, tokrat sva se narobe odločila. Obrneva.

Free Tibet! … na ravnem

Spet skozi Aralsk, naprej proti jugu. Čez kakih 150 km bova zavila za Bogen, kjer se da blizu izliva Syrdarie priti (SirDarya – pisano tako, kot vsa imena na tablah in smerokazih – vsakič drugače). Nek nov jez naj bi bil tam na reki. Julči stoka, da ji ni dobro in da je zmatrana. Sredi ničesar se ustaviva ob čudno plastičnem spomeniku – dva mulčka sta bila že tam. Gori na plastiki, kakih 15 m visoko, je sekal grafit – FREE TIBET! Pa nobenega griča daleč naokoli! Hipiji? Kakšno gibanje mogoče? Hja, pa saj do Tibeta menda res ni prav daleč. Naša je zadremala, jaz pa sem Timurju in bratcu medtem cukre potalal. Še bolj se je mulcu fajn zdelo, ko sem mu dovolil nekaj posnetkov z digitalcem naredit. Taglaven je bil.

20110201221449_eb08zioyst1xpw

Prijazna ribiška vasica Bogen ima vodo

Naprej v Bogen - tudi tu sva odgarala svoje: kjer je bila cesta, so jo renovirali in po sredini se je vlekel kup zgrebenega asvalta, politega s katranom, pripravljen za mešanje in ravnanje. Zoprno je, katran packa po motorjih. Kjer ceste ni bilo, sva pa v mivko rila. Ob mojem preklinjanju se je mucek spet šel valjat. Do zatokov Sirdarje sva prišla že na pol poti do Bogna. Idila za tiste konce. Voda, okrog ločje, trava, pa ozelenelo grmovje in ptiči. Vendar le kake tri metre nad vodo. Višje je suho, zemlja je pesek, ostalo je nekaj sprijetega, a suhega. Ko se voziva, se zavem, da se pravzaprav po morskem dnu prevažava. Sem ter tja kak presušen vodnjak. Na enem od gričkov možakar ob cesti svojega Urala nekaj šraufa in se za naju ne zmeni. Drugega ni.

20110201221517_wdgtorys57vq9f

Prideva v Bogen. Lepa ribiška vas, mošeja na začetku, fantje tam dalje hišo gradijo. Z mivko napol zasuti čolni ob ograjah, pa pomolček imajo, a vode tudi tu ni. Niti na obzorju ne. Pa nama je tudi manjka. Za pit namreč. Fantje pokažejo, kje jo lahko kupiva. Se zapeljeva tja in mulček sprašuje, če bi vodo. No ja, bi, seveda! Mahne jo na drugo stran poti in izgine v ograji. Ko ga nekaj časa ni, le pogledam čez plot in vidim, kako nama vodo iz enih čebrov v plastenke nataka. Opa, tole pa na zeleno vijoličasto spominja! Sem mu takoj pomahal, naj neha, vtem je pa tudi z one druge strani vsa zvita mamca prišla: » A bi navadno ali mineralno vodo?« »Daj mineralno.« Je bolj ziher. »Tu sem za mano stopi!« Dvigne kavč, spodaj pa hladilna skrnja. Bomba, kako je hladna voda lahko dobra! Nacejava se pod drevesom, sprazniva plastenko in pol, ostalo sva pospravila v kufer. Do jezu ne prideva, so nama še povedali domačini. Da bi za tistih 30 km rabila gruzovyk. Je presuho. Pa saj je bilo dovolj. Obrneva nazaj.

20110201221815_ng01spyze8l46c

Šraufanja ob cesti

Na gričku, zdaj na oni strani katranastega kupa še vedno Ural stoji. Sonce žge, vroče je kot hudič (bilo je avgusta!), možakar je verjetno obupal in motor pustil tukaj. Skoraj že mimo odpeljem, ko ga opazim, kako čepi za motorjem. Tuhtam. Izgleda, da je res obupal. Pa nikogar nisva srečala. Preveč je žgalo - izkoristil je tisto malo sence, ki jo je motor dajal. Nak, tole pa ni dobro. Ustavim, vzamem vodo iz torbe, pomaham in jo peš mahnem nazaj. Dec plane pokonci, pride naproti.  Vidim, da mu ni lahko in čez katranski kup mu podam plastenko. Odpije in vrača. Je že v redu, obdrži, popij počasi vse. Juhu, dobra bo.

Nekaj kilometrov dlje na mostu čez zatoke ustaviva, saj je Julči opazila, da mi je plastična strehica nad verigo zaradi tresenja počila in po verigi drsa.  Nasproti je pripeljal kombi. S šoferjem malo počvekava.  Pravi, da bo pri Uralarju preveril, če je vse v redu. Debate gredo tu že težje. Z mojo ruščino ni da bi se hvalil, večina rusko že slabo razume, jaz pa kazaško ne znam. Pa se vseeno da, če se le hoče.

20110201221829_kdxcl4wgu8vets

Šraufam strehico, ogledujem motor. Zasvinjan je od katrana. Opazim tudi, da tudi zadnja luč poskakuje. Gumica je crknila … A za vse je tu silver tape! Medtem ko moja spi, sem vse lepo polepil, ko se zbudi, pa še ona Tomatota začne otipavat. Sranje! Pokrovčka za sedežem ni več – verjetno že od jutranjega tresenja. Pa enega vijaka pod sedežem tudi ne in na nosilcih kovčkov kaže, da bo odpadel še eden. Čez pokrovček je križ naredila, za vijaki pobrskam po prtljagi, potem pošraufa še ona in se zapodiva naprej v katran. Ko še zadnji konec mivke preplavava, veva da sva na konju – v Qazalyu  sva se namenila prespat.

96-oktanc, naj moški in gholupci

Točno ob uri (ob sončnem zahodu) se pripeljeva v mesto. Na »gastinico« nihče ne trza, »konak« pa takoj prime in že mahajo, kam je treba. Menim se za spanje, zraven pa taksist firbec pase. Meni klikne in stopim k njemu: »Pa bi ti mogoče vedel, kje se da v mestu 96-oktanca nabavit?«
»Ni problema,« pa gremo še nalit.

20110201221908_1tlro8unmiayvePeljeva za njim. Mimo treh, štirih črpalk, na peto zavije k tazadnjemu marsovčku. Tankaj! Medtem ko točim, stopi taksist bliže: »Poslušaj, kaj ti bo gastinica, pridita k meni, bosta moja gosta.«

Saj bi, a nekaj robe sva že tam pustila, pa Julči me tudi lepo gleda, češ, da bo danes samo v posteljo padla. Danes ni za kake dolge debate z domačini. No, to si je ona takrat mislila.

Ko sva se v konak vrnila, sem spoznal, kaj ženskam dec pomeni. Moji sploh ni bilo važno, da sem bil ves svinjski od prahu, potu in katrana, da sem smrdel kot kuga. Bil sem najboljši, najlepši in najbolj šarmanten moški na svetu, takoj ko sem vstopil v sobo in v vsaki roki prinesel polno, še zaledenelo kriglo pira iz bara. Pa tudi sicer Julči ni nikoli prav dosti na avtomobile dala…

Na večerjo so naju poslali nedaleč, tja v eno restavracijo. Do vhoda sva sicer čez dober meter visok plinovod plezala, dišalo je pa lepo.

»Kaj bi jedla?«
»Kaj pa vem, kaj imate,« sem v moji ruski sklumpanščini povedal.
Baizak in Beken sta opazila zadrego: »A lahko pomagava?«

20110207093741_4m6oa0jpwne8u1Z njima je šlo tudi z mojo ruščino. Malo sta se spogledovala, ko sva pivo naročala – še bolj pa, ko ga je moja nagnila. Tukaj v Aziji, da so ženske bolj na čaju, piva ne pijejo. Ampak midva ga lahko, sva gosta. Potem sta pomagala z lokalno specialiteto – Gholupci. Če ne bi vedel, da so gholupci, bi prisegel, da jem filane paprike v juhi. Kakorkoli – nebeško dobro je bilo. Potem so nama pokazali še, kaj je kurd in kako se ga k čaju (ali pa k pivu) prigrizuje. In smo ga še malo prigrizovali … in je bilo že čisto preveč za tisti dan.

20110207085156_izx4ejdq36boml

Vonj po Nemu

Z vodo sem se zjutraj pred odhodom odločil založiti v eni mali trgovinici, za katero sem že prejšnji dan Baizaku in Bekenu razlagal, da mi je simpatična. Sicer sta onadva povedala tudi, da ravno najbolj čista ni, pa kaj! Sam sem si bil kriv, da sem med ostalimi dobil eno plastenko iz skrinje z ribami, tako da mi je tudi v kufru prijetno sveže zaudarjalo, ko je duh enkrat vrečko prebil.

Baikonur

Iz Qazaly-ja ven sva jo spet po suši in prahu tolkla – ampak po normalni cesti. Pričakujeva, da bova Baikonur zagledala. Po tablah in smerokazih kaže, da ni več daleč. Izvozi so oštevilčeni, kot v kakem večjem mestu, potem jih pa zagledava – antene so gor obrnjene; prisluškujejo vesoljcem. Voden ogled vesoljske šare sva pred leti na Cape Canaveralu skozi dala, zato naju bolj zanima, koliko je zadeva velika, kako je urejen kompleks, na ogled pa ne bi šla. Tudi sicer ni na najboljšem glasu – vzdrževanje zahteva denar, tega pa ni.

20110207085211_ze5g8bh94ypu2w

Lokalni športi: napihovanje

Že od Qazalyja se voziva ob progi. Po njej celo dolino oskrbujejo. Vsake toliko ob cesti avto stoji – menjajo zračnice. Ko sva malo bolj pogledala, niti ni čudno, saj imajo gume take, da najboljše ne dosežejo niti najbolj zlizanih letnih doma. Asvalt pa grob in vroč, pa še kakšna luknja sem ter tja … Ni čudno, da vse pušča. Lej ga, spet eden maha, če imava pumpo. Daj ustaviva, morava itak verigo nasprejat. Možakoma pump(ic)o dam, ki jo le za hudo silo s seboj vozim. Medtem ko sva sprejala, sta ravno uspela pogruntat kako stvar dela, potem smo pa skupaj napihnili mehur. Zinil in ustrašil sem se pa, ko sta odprla vrata prtljažnika – notri vsaj deset gum, vse na feltnah, ena bolj zlizana od druge. K sreči nista hotela še ostalih napihovat.

20110207085522_cqohi20veuty5a

Wawaiki a la Bacek Jon

Pri Qyzylordi sva zagledala SirDario. Je res, da jo je pobralo. Pravzaprav bi jo lahko prebredel. Odločiva se, da se bova spet oskrbela – gorivo, podložke na manjkomatu, mucku bi moral olje dolit, pa jedla bi tudi. Po olje naju na avto-bazar pošljlejo. Samo povej kaj rabiš! Kupim liter, da nisem tistega načenjal, ki sem ga za menjavo s seboj vozil.

20110207085546_gejhrvwpd1ftym

20110207090246_xdmyaiwno60gskNa oni strani je mama wawaiki cmarila. Da je možno wawaiki prebrat, sem opazil, ko sem ‘šašlik’ v azbuki videl napisano. Šašlik v teh krajih ni več iz kralja živali, ampak je za časa svojega življenja beketal. K mami sva tako zavila na backa Jona – proti vsem pravilom zdravega popotništva: ne jej na ulici, oprano pod tekočo vodo, neoporečno meso in kar je še tega. Tiste zeleno vijoličaste zadeve so bile očitno že dovolj daleč za nama, tako da sva do polnosti užila tisti kupček jančka. Potem sva pa še čaj posrebala, pa kurda zraven grickala. Firbci so se medtem nazijali motorjev, pa smo dobili vsak svoje.

Sploh so bili postanki zanimivejši, kot prej v tranzitu. Navadno je kakšen kofetek padel, voda obvezno, so se pa tudi kaki jogurti dobili. Največkrat sva koga pobarala, kaj to pije za eno stvar – pa sva poskusila še midva. Je logično, da potem debata pade, rit težka postane in je kar malo težko spet zajahat.

Eddie gre malo ven

20110207090305_sh0ut5mec4ifg6

Stepa je lepo valovila, sonce spet nizko. Ustavim se, da bi britof slikal, Julči pa medtem naprej odpelje. Britofi so dveh tipov: eni so taki, kot da bi malo vasico postavil, drugi pa z železnimi ograjami najboj na vrtičke spominjajo. No, ta je bil prvega tipa, prav dopadel se mi je – vasica v stepi. Pritisnem, ob meni pa ustavi črn terenec in notri štirje mulci. Eddie (bojda je v Ameriki študiral) in še trije kompanjoni so šli v lajf; na motorju sem jim nekaj prav posebnega. Po kratki debati  odtiščijo naprej in jaz za njimi. Dohitijo Tomatota in potem spet mene počakajo. Razlagajo, da so še enega videli tam spredaj.
»Našo!« se jim med vožnjo režim nazaj.
»Aha, no tole je pa za tvojo ženo,« mi kar med vožnjo podarijo molilnik. Malo drugačen kot naš, a odtlej tudi nekaj posebnega.

Stepska nevihta in  The Mošeja v Turkistanu

V Turkistanu sva se ustavila zaradi Svilene poti – pa zaradi mošeje. Najcenejši hotel v mestu je čisto zraven, pokazalo se je, da je deLuxe, mošejo pa osvetljeno v mraku zagledava zadaj za hotelom. Se jo spraviva ogledat, ma jo bova boljše podnevi videla, zato zavijeva na lubenico, pivo in kvas. Paše. Vse. Nama se zdi, da se proti zahodu nekaj bliska, receptor sicer pravi, da ne bo nič, a pred spanjem kljub temu še jance s sedežev poberem.

20110207090343_mu2iyt0nelb3v5

Je scalo ja, zjutraj. Stepska nevihta. Samo obrnila sva se in še en krog odžagala. Pa se vsaka nevihta enkrat zlije in sva se potem še enkrat do mošeje potrudila. Bemtiš, tole je večje, kot je pa včeraj v temi kazalo. Dobra je. Pa stara tudi. Malo se čudiva, celo obereva, potem pa malo naokrog proti hotelu. Vmes še enega mulčka poslikam, ki mu je cel svet predstavljala luža, velika 2×2 metra. Kdor z malim ni zadovoljen…

20110207090836_bs6d4iuahj3c2o

20110207090854_2hcv64rym3987k

Skoraj konec
Spakirava, poženeva, peljeva ven iz mesta, po cesti le še sem ter tja kaka luža. Ko prehitevam, se za mano terenc dokazuje. Naj gre,  umikam se desno, ko opazim luknjo – polna vode je, samo zadnji rob se vidi. Poskušam obvozit, pa ne znese. Poči. Dvakrat, pravzaprav. Na motorju sicer ostanem, a prednje kolo se stresa, z zadnjim pa tudi nekaj ne štima. Kaj pa zdaj? Mi je jasno, da bo xeba, saj je preveč udarilo. Ustavim, zlezem z motorja – liti feltni sta počeni. Obe.
»Veš kaj, se mi zdi, da sva zaključila.«
»Daj, zapelji na pumpo, da se umakneva.«
Počasi pricincam tja, vmes razmišljam, kje bi najbližje letališče našel, kje bom zaboj staknil, ali bi kar na kamion postavil britanca kripljastega. Dva na Tomatotu – ta bo težka. Saj sploh nobene informacije nimava, kakšna je cesta naprej doli, čez Turkmenistan, kako se čez puščavo Karakum pride, nazaj pa ne moreva, ker ni vize. Rusi ne bodo spustili čez. Vse se je rolalo takrat po glavi, a pravega odgovora nisem našel.

Vrnitev odpisanih

Se pripelje ves nasmejan možakar na črpalko –» Atkuda? Haroše?«
»Ma kakšen haroše, a ne vidiš, da sem feltne zbil?«
»Ja boš pa druge kupil, pa zamenjal, ni problema.«
»Že že, samo tega stroja pri vas ne najdeš.«
»Boš pa popravil!«
»Aja? Bi rad videl, kdo mi bo v teh koncih počene lite feltne popedenal.«
»Počakaj, da natočim!«
Ponovno ogledam obroče -  slabo kaže. Oba sta po zunanjem robu zvita, v vsakem pa po sredi grdo zija kakih 10cm dolga razpoka.
Pa mož vztraja: »Pridi, vzemi oni drugi motor, pa za mano pelji.« Pa sem šel.

Dva kilometra naprej Shokan popravlja feltne: »Pripelji feltno sem, da vidim.«
Onemu prvemu se zahvalilm, malo upanja je pa le.

Ko se vrnem na črpalko, bi Tigra malo prestavil. Vržem ga s stojala, a ker je prenizek se nasloni na tačko in ga ni, ki bi ga še zadržal. Od togote bi takrat najraje še sebe po tleh vrgel. Poberem, pregledam, še šipo je odtrgalo. Snamem prednje kolo, dam na Tomatota in odpeljem. Shokan gleda, ocenjuje. Mene zanima, če bo šlo. »Pa zadnja je tudi počena!« »Pripelji še tisto!« El Tigre je na pumpi ostal na stojalu in na klocu bolj tifusarju z Neretve podoben.

20110207090936_vytmseilukrw7x

»No, a bo šlo?« sem Shokanu še zadnje kolo pripeljal.
»Vse se da popravit, samo ne vem, če boš ti pripravljen plačat.«
»In koliko bo približno?«
Pove, pretvarjam in naračunam 35EUR – delam se, da oklevam, potem pa: »Kaj čmo, popravljaj!«

Brener, dve kladivi, »poka, poka!« pa je bila poravnana ena, potem pa »Poka, poka!« še druga feltna. Že bolje kaže. »Zdaj pa počakaj tukaj, pa nekaj mi daj vnaprej, da bom švasanje plačal.« Mu dam slabo polovico, dovolj bo, feltne v avto in se odpelje. Čez uro je nazaj: »Veš, si imel srečo. V Turkistanu sta dva aparata za aluminij švasat in je samo eden polomljen.«

20110207091316_0uszxd63je78qc

Potem vajenec še obrusi in ko gume nazaj spravlja, pravi, da je Michelin čudo naredil. Pri njih bi bila vsaka guma presekana, strgana, tu se pa sploh ne vidi, tako so mehke. »Uf, še sreča.« Da mi še garancijo, da bom po teh feltnah do doma prišel (še 10 tisoč km)… in sem zgleda res. Kolesi mi zapelje do motorja na črpalko, plačam in vsi trije smo zadovoljni – on, ker je zaslužil in midva, ker se bom na svojem odpeljal.

Julči je tačas debato s črpalkarji udarila. Ko sem se vrnil, so nama še lubenico narezali. Mulca tam zraven pocukam, mu dam nekaj drobiža in ga pošljem na bazar po vijake, da bom šipo nazaj privil, sam pa tačas kolesi na motor zmontiram. Ko sva odhajala, sem se še do luknje zapeljal – le toliko, da jo vidim. Trda je bila.

20110207091327_8sq1vtke4bfa3i

Spet bejbe

Tisti dan sva se le še v Shymkent odpeljala. Pravzaprav na najbolj vzhodno točko najine poti. Do Kitajske je bilo le še toliko, kot od doma do Beograda. Sva rekla, da bova nekje v centru spala. Poiščeva hotel – perekrozik vleva, patom vteroje perekrozjik doprava … pa sva prišla in po garaži sprašujeva. Je že tako, da je moje rusko bolj ploho, ampak čut čut sem pa panjel. Če se hoče, se da.

»Boš kar tam pri onem drugem motorju parkiral.«
»Aja? A je še kdo z motorjem?« se čudim.
»Je, ena punca. Pravzaprav dve – mama in hčerka.«
»A?!  In kdo vozi?«
»Hčerka.« No, to bi zanlo bit pa še zanimivo.

Tam zadaj je čepela sklumpana in umazana, vsega hudega vajena GSka. Taprava GSka … in očitno rabljena za pravi namen.

20110207091342_cx7eho1vqsb2p0

Tiffany (Horizons unlimited) je potem zvečer povedala, da ima 17let (Thelma, GSka, ne ona!). Kupila je 14 let staro in do našega srečanja je naklepala 240 kil. Punca je žilava, najinih let, poučuje samoobrambo, dela pa zato, da potuje. In obrnila je praktično že cel svet. Tokrat je na pot vzela Annie, mamino prijateljico. Starejših gospa se pa po letih ne sprašuje. Včeraj sta v stepi pod gorami kampirali. Če bo vse prav, gre Annie domov, fant bo pa v Mongolijo prišel in bosta del poti skupaj odpilila. Pravi, da rusko ne zna, pa kar gre, ker vozi motor. Pa s Huberjem (onim iz Aqtobeja) sta bila menda zmenjena, da se srečata, vendar se očitno ne bo izšlo. Škoda.

Tako kot klapa iz Aqtobeja, sta tudi z Annie ciljali čez Turkmenistan, vendar sta plan zaradi vize spremenili, pa še nekaj klatežev poznata, ki v tem trenutku obupujejo in čakajo na turkmenskih mejah. Nama se pa smeje - z vizami v potnih listih je vstop zagotovljen. Šele takrat mi je potegnilo, kakšen car sem bil oni dan na ambasadi v našem ex-ex-glavnem mestu, saj brez tega končka poti najinega kroga sploh ne bi mogla izpeljat.

Večerjo sva si ujela čez cesto: manta, wawaiki(!), sladoled, kvas je bil pa pretopel. Potem sva še v luna-park zavila. To je zadeva, ki je všeč ljudem na vseh koncih sveta. Le izvedbe se malenkost razlikujejo. Pa ta tukaj ni nič zaostajal za luna-parki doma. Celo tak dolg, raven tobogan s skoki so premogli, pa ogromno gugalnico - ladjo.

20110207091356_hctgeknfv7juor

S Tiffany in Annie se spet najdemo na zajtrku. Z rokami, grimasami, kazanjem in nasmehi smo si priborili svoj obrok. Bi bilo dobro na splet se spravit, pa komu sporočit kako in kaj. Saj menda ga ob osmih odpro – le toliko, da napišemo, da je vse ok. Saj včasih je kak sms šel skozi - Leteči, Lord&Lady in BojanV so bili kar pogosti, prav povsod pa tudi sms ni delal. Čakamo, pa imamo smolo – ob nedeljah internet ne dela spljoh. Prav, poslovimo se, pa gas vsaksebi.

Počasi bo treba državo zamenjat. Kazahstan se izteka, Uzbekistan imava praktično pred nosom. Dlje na vzhod ne pojdeva. Pa kaj, ko je bilo kljub temu, da sva na proti zahodu (domu) obrnila, še toliko negotovega pred nama.

20110213220334_314ekwyt59jvmzRuski čiki ne veljajo

Po zadnjem koncu Kazahstana naju pot nese proti uzbeški meji. Že na recepciji je menda nekdo govoril nekaj kot »Ne na Černjanko«, ampak sva preslišala. Po smerokazih proti Tashkentu jo reževa, le nekaj več kot 100 km je do tja. Že takoj iz Shymkenta se pot dvigne v čisto tapravi hrib. Super je, takole po dobrem tednu same ravnine. Obema se dopade. Tam daleč levo se pa še sneg s tapravih gora sveti – Pamir je čisto blizu. Zlezeva čez hrib, pa v dolino. Lepa je, obdelana, zelena. Uf, paše.

20110213210550_72ybk1t4sd3qap

Julči pravi, da mi strehca očitno spet po verigi drsa. Silver tape in ostala limarija je že prevečkrat spustila, plastika je itak že vsa obrabljena – poiščem prvo kanto: Bo šlo pa brez naprej! Svinjarijo bom že obrisal. Doma si bom pa potem plehnato naredil – custom made.

20110213210656_gtoa1c83m9sufp

Uživava naprej po dolini - pred naju pa lizika skoči.
»Dokumente!«
»Pa ne me zdaj … ma kakšna omejitev, evo ti papirje!«
Nekaj je hotel tudi pri Julči glede papirjev, a takrat mi kapne. Skočim tja –
»Kaj se imaš z njo meniti?! Z mano se pogovarjaj, z njo nimaš kaj!«
Se opraviči in je tudi pogleda ne več. Je užgalo. Zahteva po protokolu pa tudi. Ene trikrat je poskusil, da morava na mestu plačevat, pa ni šlo skozi.
»Pa brez računa plačaj!« pribije na direkt.
»To pa sploh ne!«
Če hoče, mu ponudim cigarete, vendar prebere, da so ruski, teh pa ne mara. Pa nič! – in greva naprej.

Premaknjen prehod

Malo pred prehodom zavijeva še na črpalko, da ne bo takoj čez mejo glede župe zagate. Tam izveva tudi, da tu na Černjanki ne prideva čez, ker bojda nekaj na bloku gradijo. Eh, smola. Brskava po zemljevidih, očitno bo meja nekje niže ob Syr-Daryi.
Slabih 100 km na zahod sva sledila dolino in tam v neki vasi le našla smerokaz za Uzbekistan. Pri temle črkovanju azbuke izven Rusije je treba biti previden – zna prav smešno ratat. Prvi avtonateg sem izvedel že tam gori, v Uralsku. Suvereno sem namreč prebiral napise, saj sem se čez Rusijo že dobro izvežbal, pa kar naenkrat ne »panjemaju« nič več. Bolj ko sem trmaril, slabše je bilo. So mi sredi Kazahstana potem razložili, da se kazaški jezik tudi v azbuki piše, besede pa tudi približno niso ruske. Pravzaprav naj bi Kazahstanci prvo pisavo menda šele z Rusi dobili. Tako tudi tu doli nisem zaupal ravno vsakemu smerokazu - nekoliko bolj nerodno je bilo tudi, da so čedalje manj rusko znali, a do meje sva se tokrat prav pripeljala.

Čez neko ločje sva morala, potem sva do nekih blatnih plankov pripeljala. To bo to. Meja kot meja, nekdo bi nekaj menjal, kaj prodal, pa kakšen servis bi rabila… Ma jok! Greva midva na blok, da se čimprej čez prevaliva.

Dosmotryt!

Na meji so bili prijazni. Najprej kazaška stran – vse v redu, le na koncu mi model nekaj razlaga, da moram plačat.
»Kako?«
Oni pa še bolj razlaga. Meni potegne. »Amigo, tole se pa meni malo mutno zdi.« Zadevo preda večjemu kolegu. Pa še enkrat. Mrko gleda, razlaga. Jaz pa angleško, špansko, francosko … pa malo po domače. Nazadnje svoj žep pokaže. Takrat šele nisem znal njegovega jezika. In je obupal.
Uzbeška stran je šla prijazno skozi deklaracije in formalno kontrolo.
Pravi carinik strogo: »Dosmotryt!« in kaže na kufer.
Ravno zaponko odpnem, on pa: »Haroše! Dosmotryt!« Zdaj mi kaže drugi kufer. A tale mene malo zaje…?
Primem za zaponko, pa spet »Haroše. Dosmotrit!« – in kaže tank torbo.
Tako sva z »Haroše. Dosmotrit!« dala vse kose prtljage brez odpiranja skozi. In je bilo v redu. Gladko, prijazno, malo smešno - 3 ure sva pa vseeno zabila vseskupaj.

Težave milijarderjev

20110213210710_rt6l3q9n2hupoyPo mostu čez SyrDaryjo v vas na drugi strani padeva. Pa spet meja kot meja – idealen prostor za kšeft. Drenjava se mimo stojnic - kaj pa, če bi kar tule kakšne podložke zamenjala. Sumi jim menda pravijo. Po Uzbekistanu bo dolga - spanje, bencin, jaz pa še iz Rusije vozim 4 tisočake. Pa dajva.

»Mama, a bi ti tole meni zamenjala?«
Ženska se zasmeje, nekaj zlatih zob je tu nekaj najbolj normalnega. Bankovce pogleda proti soncu. Dobri bodo. Nekaj še tuhta, potem izgine.
»Čakaj, madonca, mama, kam si pa ti zdaj izginila z mojimi soldi?«
Njena prijateljica me prepričuje, da rabim pidžamo, pa Julči kombinežo, mogoče majčko ali copatke za mularijo.
»Ja, ja saj vem, da je poceni, pa bombaž je tudi od tu (ali pa plastika od Kitajčkov), samo kam naj pa zbašem vse, kar bi ti meni prodala,« se smejimo drug drugemu.

One prve mame pa še zmeraj ni. Čakaj malo, koliko sem ji pa sploh dal v tistih štirih papirčkih? Preračunavam – to je okoli 80 ojrotov. Nekaj je že, ampak za nekoga, ki kšefta, pa spet ne tolilko. Že nervozen postajam, ko se primaje. Z vrečko. Polno perja. Lepo v pakelce zloženega. Z mojo se spogledava – tega je pa malo več, kot sva pričakovala. Z mamo tako na povrh preštejeva tisti kup, vse špila, ni se zmotila. Si ne morem, da je ne bi pofotkal.

Potem pa, kot po bančnem ropu – bašem perje povsod, kjer gre. Pa še Julči pobaram »Veš kaj, daj še ti spakiraj malo tega, ne morem vsega sam.«
In sva pakirala. Po žepih, v torbe, kufre, kjer je pač bilo kaj prostora.

20110213211710_j2hg1mkztq7d40

Še bolj sva zinila čez nekaj kilometrov. Ustavila sva ob neki napol tržnici. Arbuz (lubenico) bi, pa melono, pa vodo, pa sok – za vse skupaj sem porabil manj kot enega od tistih papirčkov, ki jih je bilo skoraj za četrt metra na visoko. Spet preračunavam – menda se ja nisem zaklal, potem pa obupam. Se ne sekiram več spljoh, kolikor sem dobil, sem dobil - kolikor mi bodo zaračunali, bom pa plačal. Bo že. Le nekoliko nerodno je s tistimi šopi perja skakat pred firbci, ki so se nabrali. Vsak bi nekaj povedal, pošlatal, če je motor tapravi, pa kam greš, pa če je to žena. Sčasoma se situacija umiri, počasi pomalicava, malo podeliva, se napojiva, potem jim pomahava, pa spet na pot.

Ne plačujem. Nič več.

A ni hudič, tudi po Uzbekistanu so policaje po cestah nataknili. Sicer ne divjava, asfalt namreč malo trese, pa kakšna luknja sem ter tja opozarja veliko bolj, kot blendanje nasproti, a se nama vseeno zgodi. Lizika. Meni rožički zrastejo, zaviram le narahlo in se ustavim šele nekoliko naprej od policaja. Moja dama pa točno pred njim. Gledam v ogledalo in se muzam.
Uraden pristop: »Dokumenti prosim!«
Julči dvigne vizir in lepo naglas: »Dober dan!«, oni pa: »Ženščina!«
Z izbuljenimi očkami ga je kake tri metre ritensko odneslo.
Režim se in se skopljem z motorja, da bom pomagal, saj moja povsod vztrajno trdi, da nič ne panjemaje. Vprašam, če je kak problem. Mož pride k sebi, potem se mu že reži pomalem in počasi se mu kar dobro zdi. Vseeno bi papirje. Ko pogrunta, da preko protokola ne bo šlo, da na mestu ne bom plačal, odneha. Nekaj časa za eno spodobno debato pa sebi in nama vseeno vzame. Smo istih let. Pohvalim, da imajo lepe uniforme – zelene, take kot včasih francoska policija ali vojska, z okroglo visoko kapo. Spet se mu fajn zdi. Z nasmehom in dobrimi željami gremo narazen.

Motor ali kolo?

Ko se potem naprej po ravnini proti Samarkandu cijaziva, najdeva tudi uzbeško cako. V.D. avtoceste imajo namreč vsake toliko šikano narejeno. Nimam pojma zakaj, a tako je. Pa kakšna luknja je vmes. In ker sonce prav zoprno v oči pribija, je potrebno še posebej paziti.

Nič ne vidim, toliko je svinjarije na vizirju. Brisanje ne pomaga veliko. Pot se vleče, pa še rit čedalje bolj boli. Proti temu tresenju tudi janc ne pomaga prav dosti. A nama je najbrž vseeno bolje, kot onima dvema na biciklu: malo pred Samarkandom sva ju ujela, onadva na obloženih kolesih – sta nekoliko počasnejša od naju, a če imata čas, uživata ravno tako kot midva. Le kar se riti tiče, ne veva natančno, kdo je na boljšem. Na trdih sedežih sta, njun asfalt je pa ravno tako trd in ravno toliko trese kot najin.

Z motorji čez park

No, zdaj sva pa na vpadnici v mesto in zagotovo na Svileni cesti – Samarkand. Nekoliko se loviva, čeprav so uzbeški napisi v latinici. Kar se pisave tiče, so šli Uzbeki namreč že pred leti po svoje. Do hotelčka, ki sva si ga izbrala, ne najdeva kar tako. Mesto nekaj razkopavajo, kanalizacija, svež asfalt, tam zraven pa osvetljen Registan. Človek ne ve, ali bi medrese gledal, ali kanale na cesti. Pa saj si prideva tole pozneje pogledat – iščeva naprej.
Nama ni bilo nič več jasno, kam in kod, ko zagledam mulce na biciklih.
»Fantje, kje se gre?«
»Tukaj za mano peljita,« nama maha – pa smo šli.
Najprej po cesti, pa malo po pločniku, pa po diagonali čez križišče, nazadnje čez park, okrog stopnic na nek trg pred mošejo in v ozko ulico, levo v eno še bolj ozko obokano in skozi vrata na dvorišče hotelčka. Nekaj drobiža, ki sem ga imel po žepih, pobom podelim in vmes pogruntam, da sta se med one tri, ki so naju pripeljali, še dva postavila v vrsto.
»Ha, fanta, tole tukaj je pa malo drugače zmenjeno.«

Samarkandski turizem

Gazdarica bi motorja postavila pod murvo. Midva pa ne. Saj bi še šlo, če se ne bi tako nemarno dol cedilo, da bi se potem do doma popala. Hotel je tistega tipa, ko se en becirk odloči, da se bo to šel, potem pa cela četrt posodi sobe.

20110213211722_t6kqohp9vdia0z

Ko sva svojo videla, sva čisto dol padla – lepa kot hudič. Sicer čisto neuporabna, ampak lepa, z vsemi ornamenti, arabeskami in oboki. Spala bova na tleh, na tepihih.
Spredaj je lepo dvorišče, a midva se greva prej še potepat. Timurjeva grobnica je tam zraven - res lepo je osvetljena, a brez stojala sem se dobro namučil, da sem jo ob luni ujel.

20110213211730_7w5qvbzga2fxps

Potem pa naprej v mesto, do Registana. Želodčka se pritožujeta, da bi nekaj. Najdeva restavracijo, dva šašlika, pivo, kruh, voda, vse v redu, a v primerjavi s popoldanskim nakupom hoče kelnar kar nekaj centimetrov tistih papirčkov. Verjetno turistična taksa. Pa kaj – dobra nedelja bila.

Timurjev mavzolej je bil včeraj zvečer lepši, a tudi zjutraj ni švoh. Pred Registanom nama parado pripravljajo - mi je že BojanV o tem pravil. Nastop očitno vsak dan zarolajo in niti ne izgleda slabo – veliko zastav, pa vojaki, pa plesalke, šov kot šov. Potem pa počasi obirava medreso za medreso in zijava v divje nametane minarete. Čisto odpuljeno je.

20110213212055_3gvcrmfpa097tz

Med potikanjem nama kapne, da bi še na bazar zavila – po gate zame (oprijete boksarce za na motor), pa kanto bi morala stakniti nekje. Doslej ga ni bilo, ki bi nama zagotovo povedal, kakšen in kako dolg bo raztežaj čez Karakum v Turkmenistanu, tako da negotovost ostaja. Kanta že, a na bazarju bi kot bencin kanto vsak vse podal - kanto za sok, ali pa tako, da nič ne dihta. Prave nisva našla.

20110213212111_rhwip1cybl42sm

Mesto je sicer lepo, a nama ne sede – preveč je »wannabe mega-turizma«, pa nekoliko preveč je razrito zaradi prenove. Ker je naslednja postaja, Bukhara, blizu, šele popoldne počasi spakirava in se spraviva bencin poiskat. Po dobri uri sva le našla 95-tico. Da sva se iz mesta spravila, sva pa skoraj še drugo uro porabila. Ni mačji kašelj, takole po vročini po mestu tavgat. Vroče je bilo dovolj, da mi je na pumpi stojalo v asfalt zlezlo. Aha –vmes sva še Gorenjevo trgovino videla. Dobro dene.

20110213212133_tbn0i12luwkjgq

Vozni park

Do Bukhare so naju potem bombažna polja spremljala. In namakalni kanali. Zdaj veva, da se ‘namakalni’ reče zato, ker se v njih namakajo – živina, pa mulci, ali pa taveliki. Vsem paše. Spet nama je policaj pomahal, pa le papirje pregleda, niti rusko mu ni šlo, potem pa naju naprej pošlje.

20110213212145_ao2swxzgnr784l

V teh krajih je vozni park bolj skromen – ampak eksotičen. Kamaz je uveljavljen »road king«, Lada Riva, tista kvadratna, je tu »The Stroj«.

20110213213507_vl3bexca190dgn

Trike je pa fenomen, ki se ga pogosto opazi. Od daleč sicer izgleda kot velik traktor, in šele ko opaziš, da je spredaj le eno kolo, ti je jasno da gre za trikolesnik. Je pa res tudi, da ga trikerji v glavnem po bombažnih poljih gonijo.

20110213213516_8uydtcgein6phs

Med bikerji prevladujejo Urali, Iž in Planeta pa tudi nista redkost. Ne eni, ne drugi niso ravno najnovejši in celo prikolice, ki so pogosto pripete nanje, imajo namesto oklepa navadno le ploh – je bolj praktično. Nobenih X6 terencev, pa GSA in drugih bolj imenitnih »advenčerjev« nisva srečala v tem koncu.

Nasredin in Nasredin. In osel
Kako se bova v Bukhari znašla, še ne veva. A se je na vhodu takoj našel možakar na skuterju.
»Kam?«
»Nimam pojma!« se mu nazaj režim.
Pobrskam po LPju in najdem: »Do Nasredina naju pelji!«

20110213213539_zuobg8ahvy6e00

Nasredin je sicer bolj okrogel, a je na široko odprl vrata, priložil desko:
"Vozi notri!"
Grem prej pogledat, saj izgleda, da me z motorjem mimo kopalnice v dnevno sobo pošilja. A skozi hodnik prideš na dvorišče - parkiral sem točno pred vrati najine sobe. Hamida je vtem že čaj pritresla. Lepo je sedel. Potem se še oba sinova pokažeta, pa luštno hči imata tudi. Skozi luknjo na dvorišču se jo točno v kuhinjo spodaj vidi – lepo domače skozi diši. Dobro je sedel tudi tuš. Na hitro sva lažje cunje oprala, pa nažicala malo bolj krepko pranje moto hlač za naslednji dan. Se nama je zdelo, da je tisti seksipilno-kisli vonj že pred dnevi izgubil svoj čar.

20110213213609_lcnzsqryhd135v

Papica je v mesto vabila. Na sredi imajo kip Nasredina - bom povedal za koga gre, zraven je jezerce, okrog so pa mize. Sredi večerje je nekaj v vodo plosknilo – lokani pobje se postavljajo, s katere veje se kdo upa in ne gre jim slabo. Pa še to – tu počasi srečava izraz kebab. Julči ima pečenja dovolj in je kuhanega naročila – rezina mesa, krompirja in paradižnika se ponovi kakih osemkrat. Ni zgrešila.

20110213214343_mbvr6iu97kcolp

20110213214102_xpmrjvb8hngtcsAha, Nasredin Efendi – v originalu je menda iz Turčije, ampak v Bukhari je heroj. Zgodbe o njem, o njegovi preprostosti in navihanosti, pa o njegovem oslu, so povsod. In tam ob jezeru imajo njegov kip, kako svojega osla jaha in začuda je ta kip je last vseh. Z ušes mu visijo desetletniki, fotri dojenčke posedajo na oslov hrbet, sami se pa kopljejo čisto na vrh. Se mi zdi, da nisva šla enkrat mimo, da ne bi kdo gor lezel – ponoči ali pa podnevi.

The kanta

Zajtrkujeva skupaj z iransko familijo. Doma so sicer iz Ashgabada. Mislila sva že, da bova kaj izvedela, a o cesti čez Karakum se jim ne sanja. Ona od Dashgovuza do Ashgabada je menda dobra, samo tam pa midva ne bi šla.

20110213214204_xgjkb1av8z6cuo

Odločila sva se, da bova dan v Bukhari preživela. Nama je veliko bolj všeč kot Samarkand – medrese, stebrišča, stara Bukhara, pa Chor Minor (Štirje minareti), ki je veliko manjši, kot na slikah izgleda, pa bazarčki, lepo je.

20110213214235_rgbaqty2eo8msf

20110213214820_mq0trwhbxd34pc

Ja, še tisto rezervno kanto za bencin morava najti. Tico taksi naju je do tehničnega bazarja zapeljal, potem je taksist pomagal poiskat »Pleh street«.

20110213214835_wf7dclt05s4uyp

E, tam smo jo pa zvotkali. Tapravo. The Kanto.Tako aluminijasto, za 10 litrov. To bi moralo biti dovolj. Zaprem, poskusim, kanta dihta. V redu je, kanto imava, en problem je rešen. Tako vsaj upava.

20110213214911_ice1u2gs7qjk9y

Taksist še v goste povabi, ampak midva bova eno noč kar še pri Nasredinu ostala.

Kdor je do tukaj prebral: do tu je dobra polovica potopisa, avtor mu čestita za vztrajnost.

Bukhara je bila lepa, dan se je v popoldne prekrivil, nama se pa nikamor ne mudi. Stroje bova šele jutri naprej pognala, pojutrišnjem naju pa Karakum čaka. Da končno vidimo, kaj je tam za en hud…khm!

20110224222903_9ynloch8j14vteKruha in iger po uzbeško

20110224223122_hcsdlfuwz4v3atOpoldne jo pičiva čez park, mimo kipa. Tam se usedeva. Mama se prismeje - pred Nasredinom bi se rada slikala z nama. Pa se je. Madona, ji je bilo všeč. Novo kupljeno kanto še čisto svežo odnesem k motorjem in vidim, da se tudi hlače že sušijo – na štriku nad sobo. Za na roke je bilo menda prehudo (čisto verjamem) in je Nasredin raje pralni stroj pognal.

Potem pa spet v mesto in ko se vračava s popoldanskega kroga, si grem še lase ostrižt (šarm pa lepota pa te zadeve). Frizer je bil mojster svojega posla. Potem sva na cizah v križišču nabavila kruh - če kje, potem je v Bukhari kruh dober - in med žvečenjem opazujeva igre možakarjev. Očitno sva v koncih, kjer imajo še čas za domine, šah in podobno. Nenadoma se zaveva, da je čedalje manj takih krajev.

20110224223136_ag5iwvk48ocuby

Nasredin za domov

Šele pod večer mi kapne, da bi kupil kipec Nasredina Efendija. Kar nekaj sva jih videla čez dan, a so bili vsi bolj čudni. Pa sva spet imela srečo. Mariam kipce dela in žge sama. Vsakega podpiše z »M«. Prav nekaj posebnega so in tisti večer je imela trgovinico na dvorišču medrese še odprto. Le čisto malo sem barantal, zgolj zaradi kulture, saj so bili kipci vredni tistih podložk, ki jih je hotela zanje.

Iranci so čez dan odšli, 19-letni Francozinji in dvema Nemcema so se pa sobe dobre zdele. Jutri bova oblekla sveže oprane hlače. Nekaj denarja sva še zamenjala in se s Hamido zmenila za zgodnji zajtrk. Pa za 95-tico sva spet spraševala – vendar v Bukhari čez 91 ne gre več. Ko sem booster dodajal, sem opazil, da je flaška malo spustila – potem je pa spet kufer dehtel v paleti smradov.

Sistem tankanja

Zjutraj sva ocenila, da bo raztežaj do Nukusa (Nokisa) za en rezervoar predolg. Gor se bova sicer ob AmurDaryi vozila, vendar nekoliko višje, po puščavi. Zato bo treba paziti, da ne zgrešiva pumpe. Menda je le ena, pa bi se raje ognila kakim meumnostim. Začela sva torej z bombažnimi polji.

20110224223207_wvsm6yrq4l3foe

Res so bomažna polja kmalu ostala za nama. Voziva se po pustinji, pesek leze na cesto. Ko pumpo zagledava, ugotoviva tudi, da kakšne posebne izbire nimava – dotankat bo treba. Sistem je tukaj še bolj »orto« – greš, plačaš, vtakneš cev v rezervoar in mož v bajtici odpre bencin. Potem pa teče, teče, teče … in ko se prelije, ror ven potegnem, zavpijem in župo spustim v pesek. Dec me sliši in pipo zapre, potem pa še pri Tomatotu vajo ponoviva. Kakšen liter, dva, trije ali več so šli pa v šoder. A se nihče ne sekira. Pa da ne bi slučajno tukaj kdo po oktanih spraševal! Ali pa po napaki merilnika pretoka! Slučajno!

20110224223246_0vrjgqk7s42eu6

Khiva seansa

Od črpalke naprej naju spremlja le še puščava. Sem ter tja kakšna jurta, luknja v cesti - tako za popestritev, drugega pa ni bilo. Pa saj bova kmalu v Khivo (Xiva) zavila. Mojo vročina zdeluje - pravi, da je utrujena, in ko se cesta proti AmurDaryi prične spuščat, ustaviva v kafeju. Tekočina je nujna, zraven gazda prispeva še melono in čvek. Opomoreva si, pa naprej. Pred Khivo bo treba prečiti reko, pravi most pa pravzaprav šele gradijo. Nekaj skokov naju pripelje na pontonca. Negotovo sva opazovala reže med zaplatami pločevine, potem pa sva pognala čez. Vijugava čez ladje in splave in si končno oddahneva na drugi strani. Nazaj bova že prišla, zdaj morava najprej mimo Urgencha.

20110224223503_urdyjvis74wgq6

Khiva je bila skoraj prazna – je bilo prevroče. Tudi Julči se odloči kar pri mopedih v senci ostat, meni pa žilica ne da miru. Klatim se po mestu, dobro izgleda. Zahodnih turistov ni, še domači so redki in le nekaj »štantarjev« robo ponuja. Sicer je pa kaj videti – obzidje, notranji del, posebej ven štrlita oba minareta – en slok in visok, drug, moder, je pa nizek in debel.

20110224223522_ykfmbpe1lhrwij

Pa šolo, oziroma lesen strop sem moral tudi pogledat.

20110224223617_zxon73c9jymu64

20110224223553_nu3qo2yhl6km95Super »de luxe« hotele sem tudi našel, čeprav so te dni preoblečeni v medrese.

Nabavim vodo in se vrnem k moji, ki sedi ob zidu in opazuje mopeda tam čez cesto. Prej sta menda dva »froca« nekaj okrog njih hodila in se je od nekje pojavila ženska in ju spodila, da bi ne bilo kaj narobe. Zdaj pa en mulček na biciklu sloni in ju le od daleč ogleduje. Napijeva se in ko prideva k motorjem, mali kar ne ve, kaj bi.

»Bi gor zlezel?«

Pokima in si izbere Tomatota. Rdeč je, najbrž zato. Usta do ušes, tamau je bil taglavni. Kako malo je treba.

Počasi sva v motocape zlezla, pa politi booster očistila, potem pa zalaufala in po bulasto tlakovanih ulicah odskakala iz mesta.

Skrbi pred puščavo in skrbi doma

20110224223825_ow5fcxkjqt7dgnOdcep za pontonca sva ob vrnitvi v Urgenchu gladko zgrešila in so naju kasneje neke dekline nazaj napotile. Most sva previjugala tako kot prej in se spet vzpela na sušni plato nad reko. Opaziva postrojenja v pesku in ni nama jasno, kaj toliko strojev v puščavi dela – izgleda, kot da je premalo fine mivke, pa kamenje meljejo. Popoldne je bilo – in spet je sonce v oči zbadalo. Ugotavljava, da je bilo po Kazahstanu bolje – na večer je sonce od zadaj svetilo in je bilo lepo. Pa saj je danes za nekaj časa tudi tole zadnje popoldne s soncem v oči. Jutri bova od Nukusa proti jugu peljala v Karakum in čez Turkmenistan.

Malo cmoka je bilo v grlu, saj še vedno nisva vedela, kakšna bo pot - one kazahstanske izkušnje si ob še višjih temperaturah in na še daljšo razdaljo nisva želela ponavljati. Če bova zabredla, bova dobro zabredla. Nekaj sem že tuhtal na temo Kamaza čez puščavo. Ampak bova že videla. Ko tja prideva.

Zvečer naju je v Nukusu policaj čisto presušena in prekurjena pripeljal do hotela. Suša je huda reč.

»Prevažam motorje, nosim kufre, zlagam – vse za pivo. Pa plačilo vnaprej, lepo prosim.«

Hotel Žipek Joli ni nič posebnega, na dvorišču ima jurto in je še nekaj ceneje, če tam notri prespiš.

20110224223839_hvz3tyexfpg5s1

Kot ponavadi zvečer, takoj po pivu sprašujem po bencinu. Se najde možak, ki pove, da je čez mejo, v Turkmenistanu, vsega dovolj - 95-ka povsod, kadarkoli. No, to je v redu. Natankala bova tam.

»Kako je pa s cesto? Tisto od KonyeUrgencha do Ashgabada – čez Karakuum?«

Tega pa ne ve. Očitno bova jutri zvedela. Ko bova tam.

Preden zaspiva prileti še sms – naj bova previdna v Iranu, so imeli Iranci pred časom volitve, zdaj imajo pa nemire, ker bojda, da hočejo soditi opoziciji. Mamo skrbi. A za naju je Iran še daleč. Dotlej se lahko še vse obrne. Kako je res, bova videla - ko bova tam.

Papirčkanje na turkmenski meji

No pa da vidimo, kakšen bavbav bo tale Turkmenistan. Gazdarica v hotelu pove za pot do prehoda v Koyajliju, pomaževa ocvrta jajca in greva. Ko sva že mislila, da sva zgrešila, se prikaže znan smerokaz. A do meje sva morala še mimo britofa, pol ga je bilo v zidanih hišicah, pol pa v ograjcah, potem so se ceste in potke menjale bolj naključno. V nekem ločju nama je končno uspelo priti do nekakšne zapornice – pa sva tukaj! Da so naju Uzbeki spustili, nisva potrebovala prav veliko - človek že upa, da bo le čisto malo časa zabil tudi na drugi polovici.

Pripeljem mimo zapornice , tam spredaj mi nekdo maha, jaz k njemu, on pa z vsakim mojim metrom bolj divje maha.

»Ustaviti bi moral že pri rampi, cepec, saj je treba naredit dezinfekcijo!«

Ma kaj morem, če pa včasih ocenim, da se je bolje naredit telička. Potem le počakam veterinarja, ki v sadjarsko šprico nalije nek klor in mi s tisto žlobudro gume prešprica. Potem pa še Tomatotu.

»Ja in?« - retorično vprašanje, da ne bo pomote.

Vse skupaj me spomni na prečkanje romunsko-moldavske meje, tam okrog nekje 1995-tega. Jaz sem trdil ‘Car-wash!’ oni pa ‘Dezinfekcija!’. Jasno, da sem imel prav. No, tokrat so se po dezinfekciji šele pravi papirčki začeli. Zavarovanje motorja – v redu, cestnina – viza je tranzitna, zato povej točko vstopa in izstopa, s tem je določena ruta, cestnino pa plačuješ po kilometrih uporabe ceste. Pa dezinfekcijo je treba tudi takoj plačat, in ko vse to opraviš (plačaš), šele lahko pristopiš na mejo. Tam sva še nekaj plačevala. Zraven policijskega okenca je tudi bančni šalter – kakih trikrat se je bilo treba iz kake druge v bančno vrsto postaviti. Prav dosti nisva čakala, ves čas se je nekaj dogajalo, a samo na tej polovici meje sva zagonila tri ure in 148 ameriških podložk. Domačini čakajo, naju pa jemljejo naprej, a so kljub temu oni in vojaki na meji prijazni.

Kako čez puščavo?

Zdaj sva pa tam. Prva misel na oni strani meje – tankat. Ne, najprej denar zamenjat. Ne ne, bova kar vse na pumpi. Najprej zamenjam – kar pri nekom, ki čaka v vrsti za bencin. Potem tankam in ko plačujem, pri sebi kalkuliram. Naštejem, da bom za enega američana dobre štiri litre dobil. Tole pa niti ne bo slabo. Nalijem tudi v tanovo kanto, saj bo treba s tem bencinom verjetno vse do Ashgabada prikopat. Potem še na pumpi staknem nekoga, ki mi bo povedal, kako je zdaj z ono cesto, z onimi 500km naravnost proti jugu.

Evo ga: Hja, najprej je 80km sicer asvalt, samo je luknjast, tako da prav hitro ne bo šlo, potem pa naslednjih 420 km lahko goniš 250. Meni nič jasno, študiram, če me je nateg… in medtem odpeljeva tja do roba mesta, do znanega minareta in mavzolejev, pa spet nekoga vprašam in dobim skoraj enak odgovor. Naslednja črpalka, da je na koncu lukenj, potem pa v oazi, kakih 120km pred Ashgabadom še ena, a tista ni prav gotova. No ja, v redu, če je tako, mi je sicer prav, a v puščavo kljub temu ne bi prehitro hodil. Poldne je, če odrineva okrog štirih, bova v Darwazi, na sredi puščave, ravno ob večeru. Zakaj bi torej po najhujši vročini tja rinila.

Darwaza je tudi cilj poti za danes. In Gazova jama. Ta je bila pa pravzaprav eden od ciljev te poti nasploh.

Kulturna dediščina, vize in turizem

Pregledujeva mavzoleje, tukaj jih turistom radi pokažejo v originalnem stanju – nerestavrirane in neobnovljene. Take, kot jih vzdržujejo čas in golobi.

20110224223901_nkup8hwzqd9jmx

Še dobro, tako sva lahko videla, da so kupole teh stavb pravzaprav dvojne. Minaret je pa menda višji, kot oni v Khivi na drugem bregu Amurdarye. Malo je zvegan, a še stoji.

20110224223926_4gon6jyw15qzvpKo se vračava k motorjem, srečava Dimo. Dima je turistični vodič, ki Bena (Ben je pa iz Hong Konga) v triinšenekajlitrskem Mitsubishijevem terencu okrog vozi. In vozi ga za dober denar. Če bi midva izvisela pri tranzitni vizi, bi po planu B zaprosila za turistično, in bi svojega Dimo najela, vendar bi se strošek povezan z vizo za tri dni obrnil v ohoho štirimestno številko, držati bi se morala napovedane poti in datumov, pa še spala bi lahko le v turističnih hotelih. Po dogovorjenem aranžmaju pač, le hrano, hotele ipd je potrebno dodatno plačevat. A Dima je prav prijazen in pove tudi, kako se do Gazove jame pride. Če bo sila, pravi, da naju lahko on zapelje, in da bo počakal v kafeju, tam pred odcepom. No ja, bova videla.

Začetek Karakuma

Za mavzoleji se naselje hitro neha. Potem so pa polja in cesta točno tako luknjasta, kot so rekli. Pa polja so tudi, vsake toliko kanal in spet polja. Eh, pa taka puščava! Na koncu lukenj naletiva na 14 dni staro mestece. Tako vsaj izgleda – vse je še novo, bi prisegel, da mi je po sveži barvi dišalo. Zraven je črpalka – dotočiva tistih nekaj litrov, kar sva jih skurila in med zelenjavo jo treščiva naprej.

20110224224232_wtdlns5jig9ueq

Kakih 100km od meje zinem: most čez globoko in široko strugo, polno vode. Kanal. Aha, to bo tisto namakanje puščave. A že 20km pozneje se začne puščava ‘v trdo’. Bolj kamnite sorte je, vroča tudi, a kljub vročini je opaziti sledove življenja – kakšna jurta ali pa čreda ovac se pokaže za gričem. Ali pa kiosk policijske kontrole sredi ničesar. Ker sva na pravi poti, ni težav.

20110224224258_0xw15bvuk2dzrl

Darwaza je v centru Karakuma

Po kilometrih ugotavljava, da bi morala biti že blizu Darwaze in kmalu res opaziva tudi tablo. No ja, bolj desko na palici, kamor je nekdo napisal Darwaza. Vasi Darwaza pa pravzaprav ni več. Razlag za ukinitev vasi je pa več – droga, outlaws, prebivalci preseljeni, vas pa podrta z dekretom in podobno. Ob cesti je le nekaj nomadskih naselbin, vsaka ima nekaj jurt, pa kakšno kolibo – naselbina za eno družino pač. Po kakega pol kilometra so vsaksebi. Pred eno od naselbin opazim Diminega Mucibušija in tja zavijem. Kako zdaj do jame? Z motorjem – z najinimi gumami, pozabi! Še s kroskami so težave. Do gazove jame sta dva venca sipin, peš za dobri dve uri, če smer poznaš. Potem pa še toliko nazaj. Sam bi se še spravil, a naše ne bi tiščal v pesek. Suh je in prhek, udira se. Če bi šla do jame, greva lahko z Dimo ali pa se zmenim za gruzovyk – kamion s šestimi kubiki vode, ki bo z nama ril do jame in nazaj.

»Veš kaj Dima,« mu rečem, »kar ti naju zapelji!«

Benu je tudi prav. Ampak najprej smo okrog župce posedli, saj so pri Nomadovih ravno nekaj klali tisti dan, pa je bilo še sveže. Pa dobro tudi.

Pekel peče v noge

Krenili smo še podnevi in Dima je že čez prvi venec sipin preklinjal kamione. Pot so mu zmehčali, tako da ga je po pesku nosilo na rob in je moral ustavljat in smer popravljat. Po dolini je šlo laže, v drugi venec je pa spet bentil. Ko je na vrh prilezel in se je pot prevesila navzdol, smo pa mi trije nazaj zlezli.

»Oj, ustavi to kripo!«

20110224224319_qfbsnw9d6hvp8l

Pod nami se je zemlja odprla in notri je po celi luknji gorel ogenj. Pekel! Kakih 150 m je luknja široka, globine slabih 50m, strme stene in je res kot vrata v Pekel. Ko smo k sebi prišli, pa hitro fotoaparate lovit, pa slikat naravnost, pa s sipinami in z luno in čisto od blizu in še malo drugače.

20110224224816_sqlfv5gzi41bkt

Rusi naj bi ob odhodu plin zakurili, je bila ena razlaga, po drugi je bila pa nesreča na plinski vrtini. In odtlej gori. Kakorkoli, ravno zebe jih ne v teh koncih, bojda je zabavno pozimi, ko se cele jate ptic okrog jame zberejo in potem v termiki jadrajo. Midva sva se že naveličala, ko je Ben še vedno stegoval svoj fotoaparat na stojalu čisto nad brezno. Vtem se je tudi že noč naredila in okoliške sipine so zažarele v siju ognja.

20110224224342_u1ls4i0vr5pwyh

Benu bo Dima kamp postavil tukaj, naju pa jurta čaka pri nomadih. Pa je terenec spet kopal v zrito cesto. Nak, po temle se ne bi bilo najbolj luštno peš v temi pretikat. Še manj pa motor postavljat pokonci.

Do jurte naju je Dima še pripeljal , potem pa se je spet spravil nazaj v sipine. Nekaj je pravil, da je ponoči tiščanje po cesti čez puščavo eden najbolj nevarnih športov. Tudi v terencu bojda nimaš kaj dosti šans, če naletiš na speče velblode. Bojda jim prav paše drnjohat na toplem asfaltu. Še dobro, da midva ponoči ne voziva – sva se odmajala v jurto.

Nomadi so nama sicer povedali, da motorja pazijo, a ko sva zjutraj vstala, bi lahko ukradla motorja, čuvaja, posteljo, kolibo in jurto zraven, pa ne bi nihče opazil. Tistega jutra sva od čuvaja videla le laket, kako je iz pod odej štrlela, pa še to šele ob odhodu.

20110303233044_ex5ur4ch1d7oqjEmentaler puščava

Vstala sva prva, že pred vzhodom – jasno nebo je napovedovalo vroč dan. Kmalu za nama so se prikazale ženske, ki so začele pospravljat in pripravljat kolibo. Pravzaprav sem z odobravanjem sprejel dejstvo, da se možakarji malo pozneje pokonci spravijo, ko je glavno podelano, ko je že zakurjeno in zajtrk pripravljen. »E, pa da nisi ti iz Crne Gore,« mi je pred leti brke vihal čiča Danilo doli v Boki Kotorski. Naša ni ravno skakala od navdušenja, ko sem hvalil tukajšnje navade.

20110303233120_wrh487yf6lg9pe

Vstala sva prva, že pred vzhodom – jasno nebo je napovedovalo vroč dan. Kmalu za nama so se prikazale ženske, ki so začele pospravljat in pripravljat kolibo. Pravzaprav sem z odobravanjem sprejel dejstvo, da se možakarji malo pozneje pokonci spravijo, ko je glavno podelano, ko je že zakurjeno in zajtrk pripravljen. »E, pa da nisi ti iz Crne Gore,« mi je pred leti brke vihal čiča Danilo doli v Boki Kotorski. Naša ni ravno skakala od navdušenja, ko sem hvalil tukajšnje navade.

20110303233158_qoirhfs8gjy19a

20110303233224_0yfz49mr6st7diPozajtrkovala sva še v hladnem. Nič takega; čaj, kruh, pa malo za zraven, potem sva jo pa do naslednjega kraterja mahnila. Kakih 13 km naprej je le nekaj sto metrov od ceste druga luknja. Po merah je podobna včerajšnji. Le na dnu je namesto plamenov brbotala blatna brozga in delala polmetrske mehurje, okrog je pa po žveplu smrdelo.

Dva kilometra dalje je bil še treji krater. Z vrha je še najbolj simpatičen, saj izgleda zalit s temno-modro vodo. Na pogled tako kot cenotes po Yucatanu. A ko človek malo bolj pogleda, opazi da je tista voda le nekoliko boj umazane sorte. Nekam mastna se zdi na površini.

Pa vseeno – trije kraterji podobnih dimenzij, dobesedno sredi puščave, pa vsak drugačen – en ognjen, drugi blobota, tretji je pa lepo z vodo zalit. Ma v nobenega ne bi rad padel. Preden sva se naprej spravila, sem moral še tja za ene kupe zavit. Nimam pojma kaj je bilo v tistem čaju zjutraj.

20110303233245_dt47a5egcpo3xr

Vroče in živo

20110303233711_vx7qamb1wcinuk

Ja, potem pa naprej čez Karakum. Bojda najbolj vroča puščava v Aziji je živa kot vrag iz gazove jame. Vsake toliko se velblodi priguncajo čez cesto, potem so sipine, pa oaze, jurte, kaka čreda ovac sem ter tja. Se mi ne sanja, kaj lahko žrejo razen peska. Ja, pa vsaj 300 traktorjev sva prehitela. Vsi so bili modri – naloženi na vlak so ga žgali proti Ashgabadu. In da ne bo pomote - noben ni bil trike.

20110303233725_n0w5aq4bmfp3v2

Bojda so se Kitajci in Indijci nekaj vmešavali zraven - pred dvema letoma so namreč v zameno za plin eni potegnili progo čez puščavo, drugi so pa mašine dostavili. Se pozna takale proga v državi, kjer je na površju v glavnem pesek. Mimogrede sestavijo oba bolj obljudena konca – severno in južno mejo.

MC Jerbent (MC=MotoClub)

20110303233742_e2ha4ilcmqnv3u

Kakih 150 km pred Ashgabadom je pesek dobro začel siliti na cesto. Sipine z obeh strani pa ravno prav visoke, da se ven nič ne vidi. Med njimi najdeva smerokaz za Jerbent – le za sipino je treba zapeljat in si tam. Prijazna vasica, le pesek jo zasipava z vseh strani, da so nekatere hiše na robu vasi že utonile v njem. Ima pa črpalko in vodo tudi. V plastenkah. Lokalnemu riderju, ki se je na napol razpadlem Ižu do naju čez pesek priguncal, rusko ni šlo, smo se pa bolj smejali eden drugemu. Scena je bila še najbolj podobna začetku motozbora – v organizaciji MC Jerbent, jasno.

20110303233811_d2jisa478vg3mr

Do Ashgabada nama je še enkrat zakuhalo. Proti poldnevu je že šlo, ko sva ugotovila, da prepih pod čelado nič več ne ohladi. Prej segreje. Ko sta mi tisti dve možganski krivulji že cvrčali, sem vendarle opazil napis Butajnar, pa v.d. kioska in dva mulca zraven. Mucek in Tomato sta ostala ob cesti, midva sva se pa z vodo nacejala pod grmom tam ob eni bajti. Do Ashgabada jih je bilo le še dobre pol stotinje, sence nikjer, grelo je pa tako, da bi bil krop osvežujoč.

Ashgabad

Ashgabad je na robu puščave, tik pod gorami. V teh gorah je meja in na drugi strani Iran.

20110303233829_2lpjcnhxs9iq53

Zanimivo pri vstopu v mesto je, da iz peska dobesedno padeš med vodomete. Že takoj na začetku počaka Jingiskanov spomenik. Vodnjak, jasno. Džingiskan na vrhu, njegovi vojaki pa spodaj ob robu.

Potem sva se pa vozila, se razgledovala po mestu - tako za prvi vtis - in pobirala čeljusti. Sicer so tudi starejše stavbe vmes, a kar je novega, je v belem marmorju, palače z belimi kupolami in ornamenti na njih, zeleno kamenje in zlati ornamenti, vmes pa voda v curkih iz vodnjakov bruha. A pa nisva midva tamle, le par kilometrov nazaj, še peska goltala? Dajmo se nekam pospravit, da se shladi, potem bo treba pa pregledat tale fenomen.

20110303234051_2tpjcfkqb93uxg

Pri Muratu sva se ustavila. Murat goji golobe. Sicer je čisto miren možak, a tisti dan je bil nekam zatežen. Najprej smo se zdilali za sobo s klimo, potem bi naju raje prestavil v drugo, kjer je bila klima le na hodniku, pa so nama Francozi povedali, da ona druga klima ni vredna pol fajfe suheha dre… Po Karakumskih temperaturah sva si pa midva želela le ozeblin. In sva ostala pri svojem.

20110303234108_07giao4yfqstvu

Francozi so bili tudi na tranzitnih vizah (sicer pri Muratu ne bi smeli spat!), preko Irana pa so se v Turkmenistan privlekli z bicikli in z vlaki. Pravzaprav bolj z vlaki. Bicikle so imeli bolj tako, za izgovor in za v mesto. Pametno. Nekaj inštrukcij za Iran sva pa le dobila pri njih.

Glavni Džek

20110303234135_kdurfmzi0p1q4gPopoldne sva predremala kot piščančka (le da so piščančki pod lučjo, midva pa pod klimo), nekoliko kasneje sva se pa res spravila v mesto. Bele in zlate palače, fontane in bogastvo imajo svojo zgodbo - kar je prihodka v državi (plina bojda ni tako malo), se steka sem - v glavno mesto. In kar se steče, mora pač nekdo pametno porazdelit.

Ih, kaj bi drugim dajal! Če si glavni Džek, si poleg palač in vrtov v centru mesta postaviš visok, trinog spomenik iz belega marmorja, na vrh pa svoj kip v zlatu.

Ponoči je spomenik seveda osvetljen. Z barvnimi reflektorji. Pa barve se vsako minuto prelijejo v drugo. Pravzaprav svoj zlat in vsaj doprsni kip postaviš tudi na vsak vogal, ali pa vsaj ogromno sliko na fasado, če ne kar mega jumbo LED zaslona, da prek njega svoje vizije deliš z ljudskimi množicami. Hja, že že, le da ves čas nisva opazila prav nikogar, ki bi ga zanimalo, kaj oni stric tam na megazaslonu bluzi.

20110303234152_odjvrbmz73iq5s

In če si glavni Džek, potem daš pred letno rezidenco nabit tristo kandelabrov in nanje obesit tristo zastav, pred vrata pa nekaj modelov s šmajserji, da mene in Julči odpodijo, ko hočeva bajto od blizu slikat. Hja, razlike med onimi, ki so »in«, in onimi, ki niso tako zelo »in«, so očitne – tako v standardu, kot v privilegijih.

20110303234208_f7kzo51mq8te3n

Lutanje in ob enajstih doma!

Z neko bejbo sva se zaklepetala na avtobusni postaji zraven gledališča. Njej se je zdelo čisto normalno, da v mestu ni kinematografov. Filmi imajo pač lahko kvaren vpliv, pa jih ni!

20110303234836_x127nkpfy9jgl4

Potem sva še malo zijala pasla in ko bi nekaj jedla, sva na hitro zavila v trgovino. Ravno na izbiro najbojšega soseda nisva naletela. Pravzaprav bi artikle skoraj na prste preštel, ampak lahko sva pa izbrala, katerega v vrsti bova vzela. Pa to prodajalke ni motilo. Ko nama je postregla, je šla s kolebnico skakat pred trgovino. Najprej sem se nekaj frajerja delal, da ji bom pokazal, kako se skače, pa je potem ona mene pametnega učila.

Z Julči sva naredila še krog po parku tam zraven. Stražarjev tu ne manjka - sem ter tja kakšen poskusi nažicat čik, a jih tokrat kot zakleto nisem imel pri sebi.

20110303234852_kjbsigw48u2y1z

Ob enajstih bi morala biti pri pospravljena Muratu – policijska ura (ja, tudi to je še tukaj doma) menda zna biti zoprna reč, če na pravega naletiš. Kakšno minuto sva res zamudila, pa še ni bilo panike. Medtem so se Francozi izselili. Zadebatiral sem se s kuharjem iz Armenije – na začasnem delu v Ashgabadu. Obvlada kebabe in pravi, da je denar tu boljši.

Potem pa spat – jutri bi firbcala po Toltuchka bazarju, pa na Kow Ata bi šla, pa še na … klonk.

Od igle do rakete

Toltuchka je v teh krajih The Bazaar. Res. Kljub temu sem kopalke zase zastonj iskal. Nisem ravno najboljogromnejšejši, a njihov XL čez moje stegno ne gre, več kot XL pa res nisem našel. Je pa Julči dobila haljo za v Iran, le skrajšati jo je bilo treba pozneje. Čudno, prej sploh nisem vedel, da je švicar tudi šiviljski nož.

20110303234933_p2ql6xmaswen35

Na bazarju ni malo kitajske robe. Domač je tekstil, pa rabljene zadeve, pa kučme in tepihi. Če kdo išče rezervne dele za 50 in več let staro Singerco, jih bo pa tudi brez težav dobil. Ugodno.

20110303235004_3q60ucblnk8po1

Julči je popadla lakota in me je kar nekam ne preveč nežno pogledala, ker tega nisem sam opazil. Na »food sectionu« sva ubodla faširan šašlik. Noro dober je bil, le od kuhinje se je tako kadilo, da sva ga dokončala ob solzah.

20110303235156_jkstqduy7lxpe4

Triminutni pir

Do Kow Ata sva se potem s taksiji odpeljala. Na motorjih bi se znalo ob policijskih kontrolah zapletat, saj je do Kow Ata treba kakih 100 km vzdolž gora, nama dovoljena pot pa pelje le naravnost v hribe.

Sistem taksijev je zanimiv – eni lahko le po mestu vozijo, drugi pa le izven mesta. Tarife so tudi uganka - za 100 km sva plačala manj, kot za nekaj km po mestu – pa oboje skupaj ni vredno omembe. Avti so stari. Najin medmestni Opel jih je imel 500.000, a tip ga je vseeno tiščal 150, četudi je motor kuhal in je moral dve plastenki vode za dolivat s seboj vzet. V kratkem bo treba itak na nevemkatero generalko.

Sicer pa, Kow Ata – podzemno jezero, termalni izvir. Bazen je tak, kot ga je dala mati narava– kar v jami. Malo je nerodno, ko si zunaj na vročini kupiš pijačo in odpiješ. Ko namreč v luknjo stopiš, ven hodijo popolnoma prekurjeni kopalci, saj je vročina in žveplena sopara notri še hujša. Dečko je že malo s ta belim gledal, ko se je privlekel na vrh stopnic. Oči je kar izgubil v moji plastenki in nisem mu je mogel odreči, saj je kazal, da sicer ne bo več dolgo. Kljub temu sva tvegala v temo do bazena, sam pa še plavanje v topli župi, ki mi je kožo dobro nagrickala.

20110303235512_yiozp4u0fcr5d2

Vzpon na površje ni bil mačji kašelj, a je šlo. Zunaj pa spet pit, Julči se je pa še za sladolede zagrebla. Spoznala sva, da je treba biti pri pivu pazljiv. Pravzaprav prej hiter. Če se ga ne spije v treh minutah, potem jih dobi štirideset. Stopinj. Celzijevih. Pa še to: V tistih krajih se lahko kornet od sladoleda do konca poje.

20110303235539_9delysampvjbt5

Greh bi bil priti v Turkmenistan in ne videti tukajšnjih konj. Na starem hipodromu so se ravno na ogrevanje spravljali. Užitek je videti velike, sloke živali. Izgleda, kot da se konji zavedajo, da so prav posebne sorte in se tako tudi nosijo. Jahala bi jih tudi, ampak to tukaj ni šlo. Bi morala kakih 60 km nazaj proti Kow Ati zavit na neke farme. Eh!

20110313220149_gfzwykrtj1cud5Pozno popoldne sva še najine konje nekoliko pobožala. Zašvasane feltne so vztrajale, gume ok, olje tudi, vijaki prednje šipce so nekoliko popustili, pa masko sem nekoliko naravnal. Med šrawfanjem sem čez cesto skočil po enoinpollitrsko pivo. Ker je bila Julči ravno pod tušem, sem moral sam popaziti, da jih ni dobilo štirideset. Kar se mora, ni težko. Niti v treh minutah.

20110313220229_608rq91mk5pn2j

Lokalni šport: Štenge Nyazova

Preden sva se zjutraj odpravila na mejo, sva šla še štenge Nyazova pogledat. Nyazov je bil predhodnik onega Džeka, ki ne mara, da bi mu kdo bajto od blizu fotografiral. Si je pa Nyazov bojda zelo prizadeval za zdravje in šport, in je zato dal zgradit štenge na nekaj okoliških hribov. Potem je pa za v soboto izbral hrib in za »zdrav duh v zdravem telesu« člane vlade na vrh povabil. Pod obvezno. Športni dan pač. Na vrhu je bojda preveril prisotnost. Če bi ne bil švoh na srcu, bi tudi on priplezal po štengah, tako je pa s helikopterjem priletel podanike preštet. Kdor zna, zna.

20110313220248_pac54jqnde1xrg

Možaka ni več, menda naj bi ga ravno srce zvilo, štenge so pa še. Na štartu pod njimi pa park, kjer sva parkirala. Tudi v parku je kar nekaj vodometov in kipov onega aktualnega, tanovega Džeka.

20110313220622_ky7w4689lcso3g

Julči pravi, da je že prevroče, ne da se ji in bo kar pri motorjih počakala, sam sem jo pa čez park k štengam ucvrl. Ma samo do vznožja. Ko sem se vračal, zavijem okrog grma in pred seboj zagledam dva možaka, črni kučmi, beli bradi, a urejeni tako, da je lice obrito, beli srajci, črne hlače in čevlji. Eden drugega najprej pobuljimo, potem se posmejem, pogladim svojo brado, kolikor se je je v tistih treh tednih nabralo, in med nasmehom očitno pohvalim njuni bradi. Možakoma se je pohvala dopadla, v polomljeni ruščini se je začela debata, medtem so pa še trije taki prišli.

20110313220323_j2kq9rmn7vwsio

Turkmenski Aksakali so člani nekega posvetovalnega vladnega organa in so na štenge prišli na trening. Ko sem jih pobaral za sliko, so si najprej ogrnili plašče, potem pa v pozo. Deset minut zatem, ko smo se razšli, sem pobuljil še enkrat. Belobradi dedje so jo kot gamsi žgali gor po štengah. V kučmah, dolgih hlačah in čisto navadnih čevljih. Le plaščke so slekli. Mogoče pa Nyazov vseeno…

20110313220335_2vojpzi87hfrdx

Obesek očeta iz Nise

Julči je slonela na motorju in opazovala kose, kako črve iz zemlje vlečejo. Tudi ona je prej videla aksakale, ko so maširali mimo. »Greva?« Počasi vlečeva jakne nase, ko do avta tam zraven pride familija. Dečko stopi do naju: »Od kje sta? Sta bila v Nisi? Tam je bil Aleksander Veliki vendar!« češ, da so oni od tam. Nak, tako daleč z rute midva nisva mogla. Pokliče ga oče in fant se vrne z obeskom za verižico. Obesek je star, kamen je vdelan v kovino. Tole vzemita! Sprašujem, koliko dolgujem. Nič, to je darilo očeta, da bosta imela nekaj, kar res prihaja iz te dežele. No, pa je tudi ta obesek nekaj posebnega postal.

20110313220654_xcj0dy9kbpn57m

Potem sva se vrnila nazaj v mesto, natankala bi še, pa sva se do črpalke n-krat zgubila in to tako dobro, da niti policaji niso več vedeli, kam bi naju poslali. Vmes sva tudi tu opazila Gorenjevo štacuno. Končno sva le odkrila črpalko, natočila, potem pa v hribe, naravnost na jug, proti Iranu.

Stara vaja: meja - Iran

Cesta se vzpenja, v petnajstih minutah naju že dobro hladi, čeprav je na termometru še vedno +35. Eh, laže! Oba mejna bloka sta prav na vrhu, lep razgled je na dolini na obe strani.

S turkmensko mejo sva hitro opravila. Daljši postopek sva pričakovala na iranski strani. Ono malo vodo, ki sva jo ob jutrih za dezinfekcijo žvrgljala po ustih, sva sicer pokončala že kak dan nazaj (gospodje na iranskih mejah ne vidijo radi, da jim gostje te vrste pijače prinašajo), ampak administracija bo verjetno vseeno hotela svoj čas.

Pa je šlo presenetljivo hitro. Dobila sva starejšega možaka, ki me je ves droban vodil od enega do drugega šalterja, od vrat do vrat in kar naenkrat je povedal, da zdaj pa lahko greva, imava vse. Nekaj malega sem mu vseeno stisnil v dlan. Je prav, saj sam niti pod razno ne bi primlel čez. Ostane pa finta: ko si na bloku vse opravil, se spustiš v dolino, spodaj v vasi pa čaka še ena kontrola, ki preveri, da je res vse tako, kot je treba. Je bilo in sva se lahko odpeljala naprej.

Čez gore na kebab

Potem se je pa moto lepota začela – cesta sicer ne ravno najširša, ampak gladek asvalt, zvija se čez gore, pregledni ovinki, pa spust v sotesko, previsne skale nad cesto in čudovita oaza ob suhi strugi, prometa skoraj nobenega, pobočja brez dreves in zelena trava. Bomba se je bilo fijakat po tistih gričih.

Lepo in tekoče privijugava iz gora v prvo mesto. Naša je menda že gori na meji nekaj okrog hrane vedela povedat, zdaj sva pa že oba ugotavljala, da želodca ne vesta več, kaj je bilo za zajtrk. Sem se spomnil na ruskega policaja: »Kako se boš pa v Iranu zmenil?« K sreči je bil možak ob cesti svetovljan – besede kot so restaurant, kebab, šašlik in ajran mu niso bile tuje in je že mahal, kam se gre v merkezi.

Parking pred restavracijo in prvič nekoliko zagate s preoblačenjem moje dame. Pa je kar šlo – buff za začetek zadostuje, potem pa za zaveso jakno dol pa haljico čez, buff dol, ruto okrog glave in je Fahreta prisedla k mizi. Kebab (pozabite jufke in nam prilagojeno šwarmo), zraven pa jogurt – uf je bilo dobro!

Spet bencinske dileme

Po poznem kosilu se je pa ježa čez iranske planke začela. Teren povsod malo visi, planoti pa ne konca ne kraja. No, da vidiva, če znava tudi tu tankat. Perja sva nekaj že gori na meji zamenjala – to ni več težava. Ustaviva na črpalki in takrat se spomnim, da imam nekoliko izbirčen motor. Bo treba spet sistem pogruntat. Pa ni šlo.

Sprašujem po oktanih, če je 95, odgovarjajo mi s ceno, da je 94 in nekaj; kažem na različne marsovčke, sprašujem »Super?« oni pa meni, da je vse benzin. Že čisto brez idej sem bil, ko le pride eno dekle, pa lepo po angleško, če lahko pomaga. Poskusim še z njo, pa tudi tako ni šlo – naj bi bil ves bencin enak, oni ga na bone kupujejo, ker jih jaz nimam, bo pa cena malo višja. Kar se pa oktanov in kvalitete tiče, pa da je ves tak, da je za avtomobile. Obupan še pogledam, kje stojijo kaki novejši avtomobili in se postaviva za nekega Nimampojmakajjebil zahodnjaka v vrsto.

Oba polno nalijeva – kakih 30 litrov, kar naju košta nekaj čez deset Homeinijev. Ni drago. Menjalni tečaj: Dolar:Homeini je tam nekje 1:1.

20110313220805_qpt3id2og50mlx

Za ziher še zamašek boosterja notri vlijem. Tako, pa bo! Pozneje sem izvedel, da naj bi bili oktani nekoliko nižji – tam okrog 92. Bili ne bili, zaradi tega me glava ne takrat, ne danes ne boli.
V Iranu so ceste lepe, gladke, a polne. Ko pogruntava finto, ni več problemov.

Kako se reče »postelja«?

Pozno popoldne v Golestanu zapeljeva v sotesko. Nekaj gozda je tu. Promet se nenadoma zgosti in ugibava, če se vsi z vikenda vračajo. Nedelja zvečer je namreč. Naredijo se kolone in vse skupaj se pomika čedalje počasneje. Na karti večjih mest ni videti.

»Ti, kako bova pa tukaj spanje našla?«

Prvi večer v Iranu - velike oči so naju. Peljeva skozi nek trg. Ob cesti polno ljudi, nekateri z napisi v rokah. Ma se mi da so si tiste krivulje nekam podobne, in da sem pogruntal finto. Tisti dve krivulji morata biti nekaj v smislu ‘Apartmani’ po Dalmaciji. V naslednjem naselju ob enem takem modelu ustavim. »Hotel, zimmer, room, nam, camere, chambre?« – ne pali! Ko pa pokažem, da bi spal, se pa Sheki zareži in malo po motorju, malo po meni, zleze najprej na motor, potem pa čisto na vrh vse moje prtljage. Če vraga zdaj ne bom stresel, ga ne bom nikoli! »Gija!« - pa je šlo. Z mahanjem me je vodil po vasi. Pri ta prvih nad ulico so imeli že »full«, pa mi pravi, naj pod cesto in pod hišo zapeljem. Kaj pa vem, kaj je tam – tema, strmo, in sem šel raje peš pogledat: direktno v obešene cunje za hišo bi se spustil. Potem sparkirava oba mopeda in se prikaže Barpia Mohamed. Simpatičen, droban gazda. S Shekijem sta menda nekaj v žlahti, to tam šteje.

Helikopter in perzijske preproge

20110313220834_3z9xhtocr7u5i1

Barpia je zidar. Hišo je opremljal sam – zase, za svojo družino (dve hčeri ima in dva sinova, dvojčka) in za goste. Lepo mu je uspelo. Spoznavni večer ob lubenici - ko si enkrat domač, je vse dugače. Je sedel tudi vroč tuš.

20110313220858_qabgixn7crylof

Še preden sva se spravila spat, me pride pa nek mulc klicat. Kaj pa vem zakaj, a sosedovemu pobu sva se dopadla. Pravi, da je ravno izdelal model helikopterja in mi ga tišči v roke. Lepo narejenega, pobarvanega, v darilo - meni pa spet nič jasno. Ampak ne, to je darilo, ga moram vzeti, me še Barpia prepričuje. Fant mi tako pusti helikopter, vse lepo pozdravi in odmašira.

Začudena gledava model, lepo je narejen, dobro se je moral potruditi, a v najinih kufrih ga bova shrustala. Bova že zjutraj rešila zagato. Najprej se bova pa naspala – tokrat na perzijskih preprogah! V teh krajih si čisto navadni zidarji perzijske preproge brez težav privoščijo, mar ne?

20110313221217_ticbsnlok1qmxv

Glavna zabava naslednjega jutra je bila z mulci - hupanje na motorjih. Je moral vsak ene trikrat pritisnit tisti mali šalterček ob levi ročki. Pa smo se spet režali eden drugemu. Barpii sem razložil, kako bom v kufru strl helikopter in mu pokazal obguljene plastike in potrte zamaške boosterja. Škoda ga je. »Pa bi bilo sosedovemu fantu narobe, če bi jaz to tvojima fantoma pustil?« Malo premišljuje, potem pristane. Je bolj prav tako.

20110313221233_3ze6smq4lodfcb

Jutranje hupanje zbudi tudi sosede. Nekoliko se čudiva, a izgleda, da so Iranci na bolj pozno naravnani. Počasi zaženeva motorje, pomahava Barpii in njegovi družini, pa naprej proti Kaspijskemu jezeru.

Denarne zagate

Na poti počasi spoznava, da bodo mesta po Iranu posebna muka. Avtomobilov je razmeroma veliko, ceste so praviloma speljane skozi center, obvoznice so pa bolj redke. V centru gre pa na gosto skozi. Avtomobilom se tam pridružijo še kolesarji, pa mopedisti, pa vprege, pa kamiončki – štala je popolna. Na motorju si samo ustaviti ne želiš - če lahko v drugi voziš, je pa že čisto preveč kičasto.

V Sariju se odločiva dokupiti nekaj Homeinijev. Dvigovanje s karticami na bankomatih tu odpade. »Hard cash« z zahodne obale Atlantika je še nekoliko prepoznan, a trgovali bi le za svoje. Menjati sva poskušala po hotelih, poštah, pa so naju vsi v Bank Merkezi pošiljali. Merkezi pomeni Center – to je tam, kjer je promet najbolj gost. Julči pri strojih ostane, jaz pa peš do banke. Zaraščen, skuštran, platnene moto hlače in škornji, jakna čez roko. Sem bil videti bolj, kot da bom celo banko spraznil. Pa so me takoj prijazno pobarali, kaj in kako, potem pa odpeljali v zadnje sobane. Zelenčke smo vsaj trikrat prešteli, potem je možak odšel po svojo robo in smo spet šteli. Očitno ne menjajo vsak dan.

Preden sva se iz mesta skobacala, sva se še grozdja in marelic najedla, potem pa spet v prometno gužvo. Vsaj poldrugo uro nama je ta menjava požrla.

Prometni sistem

Potem so se vrstila mesta – čedalje bliže Kaspijskemu morju sva bila. Sonce se je počasi prelilo v oblake, od tam pa v nek meglen mrč in nenadoma se mi zazdi, da je tam spredaj nevihta, in da bova točno vanjo zapeljala. Nevihta se je sicer umaknila, a cesta je bila namočena in blato se je po njej cedilo ter se v lužah nabiralo. Zapeljem ob rob – bova počakala – in opazujem promet. Tak kot sva ga videla takrat je bil potem vsaj do konca Kaspijskega jezera:

20110313221252_ptfb7uzy3ld6wr

Cesta je imela za eno smer dva pasova po katerih se je normalno vozilo v treh kolonah. Kakih tristo metrov pred nama se je cesta zožala na en pas in tudi v eno kolono, kar je pomenilo, da je iz običajnih treh kolon najprej tik ob nama nastalo osem(!) kolon – in vse so se pomikale. Tista na robu je po malo večjih luknjah skakala, pa nič zato. A to še ni vse. Diagonalno se je proti smeri prometa čez cesto odločil privijugati mopedist. Da je bila mera polna, je to naredil le z desno roko, ker je pod levo pazduho pripeljal pet štruc kruha. Čelada? Kje pa! Moto opanke!

Takrat nama je kapnilo. V temle je finta: rinejo se vsi, v prekrške tudi vsi tiščijo, vendar tudi vsi rešujejo, kadar se ne izide. »Čakaj, lej, tukajle ti dam malo prostora, ampak preveč pa spet ne!« Hitrosti so razmeroma nizke in to gre. Ni čudno, da naj bi v New Yorku Iranci veljali za najboljše taksiste.

Poleg tega pa sva bila midva sva bila na Angležu in Tomatotu itak fenomena svoje sorte - vidna na daleč in kar sijalo je, da sva najbrž z Marsa. Se ni le enkrat zgodilo, da avto malo izsili, prehiti, potem se pa štirje mobiteli ven stegnejo in vsak svojo fotko lovi. Ali pa, da pripelje vštric: »Hallo! Where are you from?«, ko pogledaš, pa »Škljoc!«. Ko sva uvidela v čem je trik, je šlo tudi skozi mesta lažje.

Scanje nebeško

Pa vendar sva morala spoznati tudi, zakaj je ta del Irana tako lepo zelen. S Kaspijskega morja veter vlago prinese na jug, kjer so visoke planote, ki jo ustavijo in … kje je bilo to mokro govno, ko sva se cmarila gor po Karakumu?! Dež Irancev ne moti, da ne bi po čofotali morju, nama pa kar ne diši. Malo poneha, pa spet poprime.

20110313221312_24mvwt8hx759no

Vedriva pod nekim balkonom, izza vogala pa Muhamed stegne glavo, češ da ima tam za vogalom gradbeno firmo, naj motorje k njemu zapeljeva, pa čaj, pa lubenica. Ja kaj pa naj, saj ščije kot na sodni dan. Malo čvekamo, malo si mahamo, mož pravi, da tako, kot imajo to zadevo z Ajatolami urejeno, tako že ne more iti. Kaj pa vem – niti ne zanikam, niti mu ne pritrdim. Potem pa še, kako je pri nas, pa familija, pa kje vse sva bila in počasi tudi dež preneha.

20110313221346_t06vueigh4qmz1

Muhamed bi nama še motorje opral, pa gume preveril in napumpal – karkoli rabiva. A midva bi tisto suho luknjo rada izkoristila še za kakšen kos poti.

Dobra vila z brezjansko Marijo

Ponovno naju je ujelo že po kakih treh kilometrih vožnje – vedrit pod most. Potem pa dežjake nase in do prve vasi. Tam kar pred neko prodajalno pobaram, kje lahko prenočišče najdeva. Ali naju ogleduje, potem s prijateljem Mohamadom rečeta dve ali tri in smo se že peljali do Mohamadove hiše. Ma kaj hiše – vile! Zunaj morda še ni nič posebnega, notri pa že kar malo na kič meji. Le da ni plastičen, ampak marmornat in medeninast. Ali se obnaša kot pri sebi doma, midva pa gledava in se čudiva brezjanski Mariji z Jezusom – ogromen gobelin na steni.

»Halo, Ali, pa tole tukaj vse klapa?«

» Jap, Marija je milost, milost pa muslimani spoštujejo, zato imajo tudi Marijo za svojo.«

»Aha, kje pa bova midva?«

» Vajina je cela hiša, Muhamad se bo preselil k stricu, le zvečer bo družina prišla po obleke prišla.«

Ugovorov sploh ni več sprejemal. Zvečer smo se res videli, a le na kratko. Simpatična familija, pa bejbe so luštne, sva oba ugotovila. Potem sva se spet v perzijske preproge tiščala, le naliv naju je ponoči nekajkrat pokonci vrgel.

Alija in Muhamada sva zjutraj že v dežjakih pričakala.

»Vse v redu?«

Če bosta pri nas okrog hodila, se ravno izselili ne bomo, pod streho ju pa vzameva.

20110313221359_q4dw07ahel51or

Tisto z dežjaki ni bilo narobe – prve kilometre je še lepo z oblakov pršilo, naslednje pa le še od ceste – ker so avtomobili svinjarijo v meglo dvigovali. Garantirano zapacka vse. Dež se z vizirja lepo odteče, blato se pa le nalepi in posuši. Intercom sem izklopil, da me ni poslušala, ko sem lepo sočno in na glas bentil.

Mehki puhci

20110313221419_xg6qz1f9hipj04

Na desni so naju spremljali visoki valovi, pihalo je in morje je bilo razburkano. Vsake toliko se je še uscalo, med avtomobili in kamioni sva jo pa kar sestavila. Brez menjave papirčkov - tokrat nekoliko bolj hitre, ni šlo, pa še verige sva našpricala. Ko sva že pri postanku – bi pasalo tudi kaj pojest.

Tam zraven je pisalo v latinici »Kebab chelo« in to je bilo odločilno. Še preden sva do vrat prišla, pa vabilo na nargile pri sosednjem vhodu. Jaz sicer bi, a šele potem, po papici, moji pa ni sedlo. Padel je kebab chelo, pa še neka čorbica zraven. Ko sva iz oštarije prišla, pa tip spet na nargile vabi. Bojda se da tudi kaj drugega puhat, ne le tobaka. Želje so različne – ponudba tudi. Le peljala bi se po tistih puhcih bolj na mehko.

Kako je to s šparanjem in zapravljanjem

Popoldne se je osušilo. Astari se približujeva. Jaz bi na WC, pa tanka gresta proti nuli – zavijeva na pumpo. Meni ne znese več – takoj v moške prostore, rajderca se je pa eni punčki pačit začela. Ko se vrnem še jaz, se ji pačiva oba in zdaj si tudi foter upa zraven. Počasi se priguncava do marsovčka in natankava za 2USD. Oba skupaj. Polno. Oni foter je rekel, da gre na njegove bone. Črpalkar je nekaj mahal, a mu tip ni dal dihat. Nama pa tudi ne. Prav, hvala! Sam sem še booster dolil, bajkerca je pa na robu črpalke neke karamelizirane oreške staknila in midva ne bila midva, če jih ne bi nekaj zataknila za zobe.

20110313221506_12bg89qweazjl6

Malo dalje je spet gužva nastala – ko sva se mimo peljala, sva videla kako ogromnega bika preganjajo po cesti. Si je že popoldanskega razvedrila zaželel, pa je šel malo strašit med avtomobile, revež. Do Astare je potem kar šlo – malo pred mestom vidiva hotel. Opa, teh 120 američanov lahko tudi za kakšno večjo traparijo zagoniva, pa sva se odpeljala naprej. Bojda je v Astari nekaj cenejšega le kake tri kilometre pred azerbajdžansko mejo. Motava se po mestu, sprašujeva, iščeva, pred naju pa dva na 125 kubikih: »Gremo!« In naju dostavita pred hotelček za dobre štirikrat manj perja.

20110313221523_xo2qv8i9p0zbaj

Mopede v garažo, midva pa cunje sušit in prat. Kar ni bilo mokro od dežja, je bilo pa od švica. Potem sva se še po Astari potepala – kikla tam v izložbi je bila naši všeč, pa sva načela tistih 120, ki sva jih za neumnosti prišparala.

Prava roštiljada

Aha, tisti, ki pravite, da se mora roštiljada na žerjavici delat – fantje nimate pojma. Tukaj ne bi noben za sol zaslužil. En piha, da ogenj gori na polno, drugi pa namizni fuzbal s kebabčki špila in jih vrti kot nor. Vsaj trije pa firbcajo v krogu. To je kuhinja. Bejžte no, oni rakotvorni toksini ali kaj že je v zogenelem mesu – ob azerbajdžanski meji tega ni.

20110313221557_4bzy8d9rf6le2i

Kakorkoli - šla sva raje na čaj in nek njihov sok, potem pa spat. Do turške meje jih je še vsaj 300, vsaj 200 jih bo treba na pamet naredit – za tisti kos nimava karte. Na tisti tamali iz LP-ja se pa le to vidi, da je povezana celina…

V breg

Če bi vedel, da je tako, bi že včeraj pognal iz oblačne Astare. Mogoče bi si celo kakšno muko prihranil. Pot se kmalu iz mesta ven začne vzpenjat. Potem se pod kolesa privlečejo serpentine. Iranci le počasi lezejo v klanec. Ob cesti se pojavijo skladovnice medu, cesta pa še kar v breg.

20110313222241_lo3ac9r2kts180

Tik pod vrhom ustaviva ob šotorih z medom – povsod okrog ceste blato, voziva pa že ves vzpon med gozdnatimi pobočji. Razgled nazaj je lep, a oblaki so še nad nama. Kam to še gre? Pa je že čez slab kilometer pot zavila v tunel. Notri je bilo zoprno – razsvetljave ni, peljeva bolj na pamet in na oni strani kar padeva na sončno planoto. Ardibil je bil že kar malo kičast, ko sva se skozi peljala, sledila mu je pa dooooolga planota.

Štala!

No, na tisti planoti se je pa štala začela, iz katere sem se naučil naslednje: Karkoli delaš na motorju, delaj v večjih mestih. Takole je šlo: »Ti, od servisa jih imava vsak kakih 10k narejenih, olje bo teba menjat!«

Oziram se po delavnicah v majhnem mestecu – tale bo! Zapeljem tja in pokažem, da bi olje menjal. »Ni problema!« mi poba piksno za olje lovit prinese. Motorja potegneva na štenderje, pri zelenkotu snamem »homemade« spodnjo zaščito, odvijem čep in filter ter pustim, da se izcedi. Še na Tomatota grem plastike dol pobrat, potem prestavim posodo z oljem in na zelenca novi filter dam. Aha, za rdečega si moram pa zdaj najprej lijak naredit, da ne bom cele mašine z oljem s filtra posvinjal. Že režem plastenko. V tem pride poba in mi maha, da bo on v mojega olje nalil. Pa daj! Čep je tamle, sam grem pa bavarske šraufe šraufat. Ravno se je dobro cedit začelo, ko poba pokliče – ko ga nisem gledal, je olje nalil, zdaj pa spodaj pri čepu kaplja. Ko čep pritegne, se pa kar ulije. »Madona, nisi menda …« skočim tja in potipam. Ja je! Ko je čep pritegoval, je počil ulitek karterja. Štala! Spet se mi je prikazala paleta in Tiger na njej, ki se na kamionu domov pelje.

Pride tastari majster in me miri, potem kaže, kako ima specialen lim, da bo razpoko zalimal. Jajapajade! Bi bolj držalo, če bi pljunil gor. Sploh potem, ko sem vžgal in se je mašina segrela.

Kakega TIG-a tukaj ne bom našel. Do Saraba jih je 40, do Tabriza 120. Če v Sarabu ne bodo mogli zašvasat aluminija, potem ga bodo v Tabrizu gotovo. Vzamem še liter olja za dolivat, potem pa z »zalimanim« karterjem na pot. Slabo je kazalo.

Rešuj, kar se da rešiti … ali pa kar peš pojdi!

V Sarabu na pumpi olje že v curku ven lije – pošljejo naju med delavnice, od tam pa do Ahmad Lamey-a.

»A znaš?«

»Ni problema,« mi kaže: »Bom jaz zašvasal, če boš ti podrl.«

Še malo pogleda, potem pa si premisli: »Pelji za mano!« in me odpelje do motomehanikov.

20110313222449_c4i0nt6ovpdmrw

Mehdi in Besad sta brata, pa Masud je bil zraven za čaj kuhat, pa Navid za pošiljat ga po material, preostalih 20+ modelov je pa samo firbcalo. Ampak angleško ni znal nihče niti ene besede. Kar tam na pločniku so od motorja začeli kosi letet, kadar jima je orodja zmanjkalo, sem pa po svoji malhi pobrskal - za lokalne mopede rabita dosti manj pribora.

20110313222539_ku4jzh3qwyxpcv

Po kakih petih urah je bil karter zašvasan, motor sestavljen in je šel na probno vožnjo. Olje – 100 m naprej od serviserjev je oljni butik za vse viskoznosti, tesnilo karterja je ata v eni drugi štacuni med čvekom izrezal, pa še tesnilo za čep je dal zraven. Da bo držalo, je še hermetik gor padel. Do doma, oziroma do prve menjave, bo držalo. Garant! Poračunam – 70 USD, z delom, oljem, ostalim materialom in dobrim tringeldom vred - čeprav se mi zdi, da bo treba po vrnitvi kakšno zadevo le popedenat.

20110313222616_n12viph7w34gto

Ko smo vse uredili, se najdeta dva modela – v perfektni angleščini ju zanima, od kje sva, kako gre, pa če lahko kaj pomagata. »Kje sta pa prej hodila?« – od popoldanskega pogovarjanja so naju roke že dobro bolele. Edina beseda, ki smo jo v popoldanskih urah vsi razumeli je bila »O-čej« (= OK; op.prev.).

Tisti večer sva napol zastonj hotel Azerbajdžan kar v Sarabu našla. Koliko zvezdic? Naju sploh ne zanima, ni važno, jutri greva lahko naprej, življenje je lepo.

Čaj , riž, krompir, kruh in neko čorbo sva za zajtrk ujela, preden sva se odpeljala. So pa bejbe, ki so tisto noč v hotelu prespale, pred tem še našo zagrabile in potem jih je bilo treba slikat. Za fotko je potem njihov ata še mene prosil. Za poglobljeno razpravo je bilo nekaj ovir, tako da so dame po fotosessionu zlezle v avto, midva pa na motorje novim dogodivščinam naproti.

20110401002542_qrs07otj4wpa3i

V zraku se je naredil nek čuden mrč, cesta tja do Tabriza pa je postajala vse boljša. V mesto nisva zahajala, saj se je že od daleč videlo, da bi samo za prečenje rabila vsaj tri ure in to v vročini ni mačji kašelj. Nak, hvala, dovolj je je bilo. Lonely je kazal, da imava pred seboj jezero Orumieh. Ne veva še, kako se bova tam okrog znašla, zato se nama je zdelo pametno, da se tja podvizava. Na onem malem zemljevidu je bila cesta po jezeru vrisana – možno je, da celo most obstaja. Bomo videli.

Čez jezero

Cesta se je res spustila v ravnino – belina z leve, belina z desne. Včasih dno slanega jezera, je še vedno sama sol. Potem je bilo treba bivši otok obvozit, v mrču nad jezerom pa vidiva obrise ogromnega mostu, kako lebdi tam nekje daleč. Veliko se jih pride v jezero namakat, a do vode je po soli kar daleč – se najdejo taki, ki v slano blato kar s terencem ali pa z mopedom zapeljejo.

Ravno do čofanja po soli nama ni, ampak a bova midva kaj jedla? Ustavila sva na postajališču pred policijsko kontrolo pristopa na most. Zlagal bi se, če bi napisal, da sva osamljena ostala. Našo so spet punce začopatile in spet sem glavnega fotografa špilal. Ampak dva Kurda tam zraven bi se tudi slikala – jasno z mano, zgolj v dokaz da so ledvični pasovi res v modi v onih koncih.

20110401002554_8aksno9bqxti2v

Most varujejo vojaki in policisti. Pravzaprav je najprej nasip, potem most in potem spet nasip. Ko ga prečiva, vidiva da imajo celo ladje na jezeru – le sol jim vse prekleto hitro nažira. Ljudje pa kot nori – vse čofota v rdečkasti gosti žlobudri ob nasipu.

20110401002611_347qhcm6yrnsat

Turška meja malo drugače

Do meje je šlo potem gladko, tam tik pred mejo pa – pozor! Tankat je treba. Na oni strani bo bencin po ohoho podložk. Z mejnega bloka si nisem upal slikati čela gore z ogromno sliko tako pogosto videnih ajatol – Homeinija in Hamneija. Jasno, na zahod sta obrnjena.

Irancem sva dokaj hitro rekla adijo, potem pa še do Turkov. Tu se je nekoliko bolj kompliciralo. Viza je bila 2009 tam še potrebna, »on arrival« je bil uveljavljen, vendar je tu ta pojem dobil popolnoma novo dimenzijo. Na istanbulskem letališču traja točno minuto, da dobiš nalepko v potni list, tu pa je minuto treba podvojit in preiti na naslednjo časovno enoto. A namesto nalepke sva štempelj dobila in z roko popisan list v pasošu. Nekaj malega papirologije se je kar nabralo. Vajena vsega hudega, se celo nisva pustila možakarju, ki mi je težil, da moram še nekaj plačevat za motorje. Bolj je on svojo gonil, bolj sem mu jaz z zeleno karto mahal. Pa je šlo.

Kurdi, vojska in krepela

20110401002626_ftor0y4qb97xml

Nekam lepe so se nama turške doline zazdele – mogoče zato, ker sva bila eno državo bliže domu. A zoprnija je čakala že v Yuksekovi, nedaleč od meje. Preko ceste kamion, zožitev, tam pa mladci, napol v uniformah, napol v trenirkah in kavbojkah, pa z avtomati okrog skačejo – papirje da je treba pokazat, pa kam in kako. Saj se da čisto lepo zmenit, le tista krepela motijo. Ampak potem iz mesta spet pot naprej po dolini zavije in je spet lepo. Ovinki, tuneli, pripeljeva iz enega, pod nama se pa reka okrog skal navija. Uf, bi sedel kajak.

»Ane?« se mi moja reži, ko pogrunta, da pogledujem in linijo iščem spodaj med skalami. Pa se mi je nekaj zazdelo - ustavil sem in fotoaparat ven potegnil. Ravno lepo dolino ujamem, ko nad mano zažvižga soldat in zateži, naj ga slikam. Pozira kot zmešan, s puško nad onim možnarjem od minobacača, pa še kolega zraven kliče. Vse v redu, a prav prijetno ni.

20110401002649_simn6fuhlrgzxa

Spet nekaj kilometrov narediva, pa spet kontrola – tu še neke papirčke rešujeva. Oni v uniformi hiti razlagat, kako so tam teroristi, in da je treba ljudi čuvat. Pa nama ni šlo v glavo, kdo je od kje sem v Kurdistan prišel. Soldat iz Istanbula, ali oni brkati Kurdi iz nekih daljnih krajev? Kaj pa midva veva.

Je bilo res malo nerodno in zoprno, saj je bila pokrajina za znoret lepa in so ona krepela resno motila užitke. Hribi, prelazi, lepe ceste, skoki iz doline v dolino, pa reke v njih, jezera in črede ovac, še oni pastirski psi so kar malo naduti okrog hodili. Očitno se jim dobro godi. Postaneva na pumpi v eni bolj odprtih dolin in še preden sva bencin nalila, so Kurdi stole prinesli, pa čaj.

20110401002715_tvyw5q0p78nljf

Med čvekom se blindiran kamion pripelje – prevoz za zapornike. Možaki malo z glavami zmajujejo, ni jim prav, a so raje tiho. Med njimi sedi mulček. Kakih 8 let ima. Kako zdaj, bi šel ti z nama? Mali premišljuje, čez nekaj časa se odloči – pa bi. Potem ga z možaki prepričujemo, da bi čelado in škornje rabil za na motor, pa da je daleč - tako si je nazadnje le premislil.

Goltanje prahu

Slediva dolini gor proti Vanu. Čez čas že tudi Baskale za seboj pustiva in zineva, ko se v popoldanskem mrču pred nama sredi doline pokaže obzidje in grajski stolpi. Grad Hosap ima imenitno lokacijo – na kupu skal sredi doline, nad mestom čepijo razvaline gradu.

20110401002735_kmuzrbq7asc6g2

Prav poglobila se v grad nisva, tisti dan sva namreč čisto zares nameravala do Vana. Kazalo je sicer dobro, a od gradu dalje se je začelo – asfalt vsake toliko zamenja gradbišče. Makadam je nekje lep, gladek, drugje na debelo nasut, tako da rijeva, drugje pa že zvožen in naluknjan. Vseskozi sva iskala trdnejši in boljši pas, kar pa zna bit v oblakih prahu prilično zaje…htevno.

Kolikor bliže Vanu so bila gradbišča, toliko več je bilo oblakov in toliko bolj gosti so bili. Sonce skozi prah nabija v oči in na trenutke pravzaprav prekleto nič ne vidim. Vozim na pamet in upam, da sem vsaj približno na svoji strani ceste. Po čvekafonu izvem, da za mano ni nič boljše. Do Vana sva se prahu dodobra nagoltala, v žepe sva si ga nabasala, super zračna obleka pa je poskrbela, da se nama je povsod še na švic zalepil. Tuš je bila edina misel, ko sva kmalu po sončnem zahodu zagledala mesto.

Pri izbiri hotela je LP pomagal – parking pred vhodom, v sobo pod tuš, pa v bolj udobno obleko, potem pa ven in na pide. Dobro so sedle. Skupaj z ajranom in sokom, pa z grozdjem. Nekaj naju je sicer zvijalo potem, a kaj bi to. Jutri bo treba tole mesto malo pretaknit, se morava naspat.

Julči se noče švercat

20110401003147_t3klqzewyd9fc7

Zajtrk nekje na ulici, potem pa na vanski grad - trdnjavo. Gledava gor na skalo, zadeva je velika. Meni se zdi, da bi se dalo čez britof prešvercat. Navijam in kažem, kje se pride, pa se naša nekaj zmrduje in neko gospo Kulturo po zobeh vlači. Potem sva še četrt ure kulturno do vhoda hodila. Grad sva prečesala po vsej dolžini, pretaknila še votline tam zadaj, tudi v minaret sem moral zlesti čisto do vrha. Za nazaj sva se pa le lahko čez britof švercala – okrog bi bilo čisto predaleč. Ampak jezero se je pa z vrha lepo videlo.

20110401003209_1howf27qnmkit0

Do mesta naju en priložnostni taksist zategne, medtem pa še na sms pogledam. Štajerka od Letečega piše, da je ob Vanu ugasli vulkan Nemrut, v njegovem kraterju pa jezero. Kul, zdaj veva, kje se bova vozila. Oni so te dni obupovali na gruzijski meji, pa niso imeli veliko sreče. Nekaj o vulkanih sem že zjutraj na nekih prospektih gledal, zdaj se mi pa že zelo v redu zdi zdi, da ne bi bilo narobe bolj točno vedeti, kje to je. Povprašam v turist biroju – najprej nama organizirajo kompleten avanturistični paket, potem pa se dečko zagovori in izda, kje se gre. Aha, hvala, he he. Ni da bi mu zameril – tudi on bi zaslužil, ampak je velilko lepše, ko človek sam raziskuje.

Semmame

Še pred Nemrutom sva šla pa na blejski otok, Akdamar, s staro cerkvico na njem. Stroje nama je ata na parkingu pazil, midva sva se pa skupini študentov na ladjici pridružila. Končni izlet ali nekaj takega so imeli, pa čisto zabavni so bili, ko so svojo pop turško glasbo navijali in pritegovali nanjo.

20110401003224_aqi846cgt3xrfv

Na otoku pregledava reliefe na cerkvici, ko se vračava proti ladji, pa naju srečata Bruna in Daniele. Pravzaprav je bilo treba kar dobro pogledat, da človek opazi, da sta z mopedom – ni sledu o prahu in čem podobnem. Italijana jasno - iz Sirije se vračata čez vzhod Turčije. Po dolgem času (od konca Kazahstana) pravzaprav prva motorista, ki sva ju srečala. Pa z V Stromom se okrog fijakata. Čvek je bil kriv, da sva zamudila ladjo ali dve, a tako sva se spet našla z isto skupino študentov. Spet ista glasba – dobro je v uho sedla, potem se pa eden od študentov spravi plesat nanjo. Dober je bil, ples pa enostaven, na komad je pa cela barka pela, tako sva dobila svoj hit poletja. Semmame je naslov. Poje pa Ibrahim Tatlises, Kurd, YouTube je poln te muzike in plesa.

Ko sem tekst pred tole objavo pregledoval, sem izvedel , da je Tatlisesa nekdo obstrelil. Menda zato, ker se narobe piše. Eh ja, žalostni so taki razlogi.

Obsidijani in vulkanski pepel

Na obali se spakirava, Julči nekaj ni prav – menda jo že od včeraj zvija. Tako sem jabolka sam pojedel preden sva se proti Nemrutu odpeljala. Pravi hrib sva po žičnici in smučišču spoznala, v klanec sva pa najprej ubrala napačno pot, jasno. K sreči je tam ob cesti nek možakar vel pšenico, v »univerzalščini« smo hitro zaključili, da bo treba malo nazaj in pri pumpi v breg. Potem je šlo enostavno, le tiste ride so bile malo zoprne. Niti asfalt, niti makadam, pa vse razrite so bile.

20110401003242_3g15voxhtar7jy

Pod vrhom se že voziva po vulkanskem pepelu – bi jaz to figo vedel, če mi ne bi ona bajkerca zadaj povedala. Pridrajsava se do roba in tam se pred nama odpre krater. Kakih 6km ima v premeru, stene so večinoma strme in polovica ga je z vodo zalitega. Jezeri sta dve – eno veliko, hladno, in drugo manjše, termalno jezero - a to sva izvedela šele kasneje. Pa nič zato. Med kupi obsidianov sva se spustila do večjega jezera in uživala v hladu in miru. Ko sva se vračala, je šlo že dobro v popoldne. Sonce spet nizko in svetloba taka, da sva čeljusti pobirala.

20110401003609_tkx8p1nrbvm5zw

Julči je še neke obsidiane iskala – nerodna reč, saj so imeli najlepši kosi dober meter premera, Tomatota pa ni hotela za kamionček menjat. Najlepše je bilo ravno na robu kraterja – na eno stran vulkansko jezero, na drugo pa Van. Jasno nama je bilo, da prav daleč tisti dan ne bova več prišla, tako da sva se počasi navzdol odvalila in si ob Vanu poiskala sobo. Julči je tisti večer do konca prebava zvila, mene pa ne in sem se za večerjo prav nemarno baklav nabutal. Eh, solidarnost…

Bi si kdo mislil, da bo zjutraj bolje, pa bi se zmotil. Poleg zmešanega želodca je našo še glava začela bolet, tako je za zajtrk samo: »Hvala lepa!« Še ko sva odpeljala, so morali motorji čisto potihem ropotat. Jaz pa sploh nisem smel. Vendar je pokrajina hitro zanimivejša postala od glavobola – kupi lave, med njimi pa večje in manjše terase pšenice. Vulkanska pokrajina pač, ki tako bolj marsovsko izgleda.

20110410230913_ryjmtxzbeqdn0aPočasi sva jo proti Dogubajazitu žgala, ko se tam nekje zgoraj sredi neba in daleč skozi mrč zablešči zaplata snega. Aha, to bo to – čez nekaj časa že pobočja Ararata razločiva. Bemtiš, visok je.

20110410230925_09plr2qwzt5dn4

Tam na vpadnici za Dogubajazit je treba levo na sever zavit proti Karsu. Zlezem skozi križišče, ko naša začne vriskat v čvekafon. Na, pa je šlo na tla! Skoraj na mestu. Asfalt, malo prahu gor, ko je gumo vstran odneslo, ni noben ABS pomagal. Je bilo skoraj hecno, saj je sama na nogah ostala, Tomato se je pa po tleh valjal. Kufer je že itak malo obtolčen – spet ga je stisnilo – in sva ga poravnala nazaj, drugega pa ni bilo. Julči benti – potem pa pogruntava, da je glava in črevje ne dajejo več. Bo res: Je vsaka stvar za nekaj dobra.

Svet v malem

20110410230937_8dyzbuxhfcm2eq

Potem sva ga okrog Ararata gnala. Gorski Karabah je tam zadaj, malo bolj severno pa Armenija. In zraven Karsa je Ani – ruševine več kot 1000 let starega armenskega mesta – s cerkvami, katedralo, mošejo. Tja greva – le da bo treba še kar nekajkrat gas ožet.

Pri Kosu se nizki grički nenadoma obarvajo – živo rdeče, zelene, rumene, oranžne plasti se menjajo, lepa gladka pobočja, nekaj malega oblačkov pa še boj razgiba pokrajino. Tisto bi šel še enkrat raziskovat.

Poženeva čez most, poldne je že mimo. Vroče spet postaja, tako sva pri prvih drevesih odvila. Šotorko vrževa v travo v senco marelice, tam daleč nekje je osel rigal, potem se je pa vse nekam zgubilo.

20110410230949_v2le5wft3zgiyr

Stare kulture

Ko sva se zbudila, se je bilo najprej treba napit in po karti ugotovit, da pravzaprav sploh ni več daleč. Pred Karsom se mi zdi, da se pod štant gasom motor nekam visoko vrti. Sumim zajlo, ožemam in spuščam gas, pa ni nič bolje. Kaj pa vem – bo že.

Greva do Anija. Tam sva si čas vzela za vse prebrskat – katedrale, cerkve, takole na prst dobrih tisoč let. Zanimiva lokacija, s treh strani strma pobočja proti rekam, s strani, ki je dostopna, pa ogromno obzidje. Tudi mesto samo – pravzaprav ruševine - so zanimive. In tam čez, na oni strani reke je pa že Armenija. Bojda svoje čase mnogo mnogo večja, kot danes. Zanesla se je na svojo učenost in na knjige, potem pa so ji sosedje verjetno demokracijo prinesli, ali kako že, da je je danes le še za tisti dve grapi. Ne bi zdaj jaz tega čisto natančno vedel, kako je bilo.

20110410231001_o6ypnfed415tm3

Ko se vrneva do motorjev naju jata mulcev napade. Aha, turizem! Postrojim jih v vrsto, do naju le eno punčko spustim, ji dam dve pesti cukrov, pa naj jih razdeli. Očitno delitev nekako ni šla najboljše, saj pobič prismrka do mene, jaz razumem, da je samo tri cukre dobil, pa da ima oni drugi boljše. Potem se pride še ena punčka pritoževat in sploh je moralo iti vse narobe. Od obzidja sem prikoraka ata z brki, ki bi jih bil vsak Črnogorec vesel, in red naredi – mulca za vrat lepo stran postavi, jima pove, kaj so manire, potem k meni pogleda, se zareži in pomaha v pozdrav.

Edina oštarija, ki sva jo že na poti iz Karsa sem videla, je bila zaprta – bo treba kar v mesto na žvečenje. Župa in kebab sta sedla, sobo sva pa potem ob cesti le malo ven iz mesta na samem našla. Na samem že, a so imeli zvečer svatbo. Plesat nisva šla - sva bila dovolj sesuta, da za mrk ni bilo težav. …pa menda se mi je na poti iz mesta sem spet zdelo, da se pod štant gasom prehitro vrti. Eh, bo že. Jutri.

Frrreeezer

Zjutraj je cesta že po kakih dveh kilometrih makadamsko stran obrnila – k sreči pravega prometa ni bilo. Potem sva se vzpenjala. Pa še malo. Tako lepo, zlagoma. Hribi tam okrog so bili še v megli, cesta pa še vedno navkreber. »Mene zebe!« pravi čvekafon. Ustaviva. Julči se obleče, meni se ne da. Sem len – pa saj tole menda ne more kaj dlje kot četrt ure trajat. Okrog naju je vse ozelenelo, iz megle na desni pastir čredo krav čez cesto požene.

20110410231339_lh2q16bgfy7jut

Tam čez so nomadske pastirske vasi, tudi mene že dobro zebe. Cesta pa še vedno navzgor. Grete ročke prijajo. Tiščim se za torbo, bajkerca tudi stoka, da je še vedno hladno. Končno se cesta poravna. Po planoti se pasejo konji, tam naprej krave, midva bi se pa nekam v dolino s tega »frizerja« snela. Do Ardahana sva še dobro drgetala. Ni čudno – sva potem nekaj po zemljevidih gledala in ugotavljala, da sva se vozila kar dobro nad dvema tisočakoma.

Izoluta je …

Pot iz Ardahana je bila lepa, ko me spet štant gas nekaj zmoti – tuhtam in opazim, da je temperaturni kazalec na nuli. Kapne mi: »Aha, to bo to – konektor na termostatu zafrkava«. Ker se mucku zdi, da je premrzlo, bogatejše v cilindre šprica. Po karti pogruntam, da bova kmalu v Gole pripeljala – kako pumpo skoraj gotovo imajo, da ne bom tu za cesto šraufal. Pogruntam tudi, da je Gole proti Erzurumu. Bemtiš, narobe greva - svojih 40km bo treba nazaj. Pa kaj!

Zapeljem na pumpo, zverino na štender, torbe dol metat, pa plastike, pa tank, pa možak v obleki primašira. Pravi, da je šef pumpe in naj na zajtrk prideva. Čaj, pa kruh, pa cvrtje, pa sir, pa … Ja ja, samo jaz moram zadevo spedenat doker je zverina še topla, saj sicer ne bom vedel, kaj je s stikom. Malo klešč, spreja, malo drgnjenja, pa dve ostri med zobmi, da bo bolj držalo. Sem spedenal – »Just in time«, ko naju je prišel drugi črpalkar poklicat za mizo. No ja, miza je bila »ad hoc« - nekaj stolov, pa pručk, gajb in kant in kar se takega najde. Tisto cvrtje smo iz ene ponve mlatili, pa sir, kruh, čaj, paprika - je pa sedlo bolj kot kaviar s srebrnim priborom in penina iz kristala za belo pogrnjeno mizo s svečami. Naj debate sploh ne omenjam.

20110410231449_ey80gkasb3fzu6

Izoluta je torej črta, ki povezuje enako »zalutale« točke … in naju je v tem primeru do super možakarjev pripeljala.

Hude grape, huda voda

S polnima trebuščkoma sva obrnila nazaj in šla še enkrat Ardahančane pozdravit – tokrat nama je uspelo zadeti pravo »špuro« – mimo Artvina bi namreč rada peljala do obale Črnega morja. Najprej sva še malo zmrzovala – planota se je tokrat na dva tisočaka in pol napela, potem pa po serpentinah med smrekami v grapo.

20110410231502_oet12c0dkynps9

Tam spodaj rečico zagledam – tole bi se pa lepo veslalo, mi žilica spet ne da miru. Nekaj ovinkov niže spremenim mnenje, saj voda dere čez nekaj dobrih kaskad. Ogledujem skale in se mi zdi, da marsikje spodaj teče. Tole bi bilo pa zame preveč, pa če je grapa še tako lepa.

Pred Artvinom se cesta vije v strmem bregu. Globoko pod nama reka, ki se je je dotlej že »ohoho« nabralo. Mesto zagledava še globlje tam spodaj, naslonjeno v nasprotni breg, strm tako kot ta tukaj. Pogledujem proti vodi – cela grapa je eno samo gradbišče.

20110410231520_qfk98tex31lyj0

Spustiva se do mesta, tam čez most in v breg na črpalko. Prisežem, da tako strmo še nisem na pumpo zapeljal. Mojo je bilo pa strah zadaj, da se bom sredi klanca ustavil, ker če bi se morala še ona, bi šel Tomato zagotovo po tleh. Možak na pumpi razloži, da je nižje po reki akumulacijsko jezero, zdaj pa tik nad mestom še en jez gradijo. Če se ne motim, so imeli letos spomladi v Artvinu hude poplave, saj je voda od »ohoho« narasla še za štirikrat toliko. Je moralo biti hudo. Ko se terena spomnim, mi pravzaprav ni jasno, kako je od mostov in od mesta karkoli ostalo.

Lešniki

Reki slediva skoraj do gruzijske meje, potem pa še čez en prelaz do Hope na črnomorsko obalo zlezeva. Občutek je podoben, kot na istrski obali: turizem pač … in je bilo treba kar takoj na ribe zavit. Pametna odločitev.

Tranzit sva potem vlekla proti Ritzu in Trabzonu. V hribih je bilo črno, napravljalo se je k nevihtam, tu doli ob obali in nad morjem pa jasnina. Sonce spet točno v glavo sveti. Počasi se nama zazdi, da je nekaj kljub temu drugače kot ob Jadranu. V morju manjkajo otoki, ob pomolih so pa le male ladje privezane. Obala je sicer bolj ali manj pozidana in takoj se nadnjo dvignejo poraščeni hribi. Poraščeni že, vendar z leskami in midva sva bila tam ravno v času trgatve. Lešniki so tam »big business«. Kako že gre tista: Marsikatero neumnost sem že videl … ampak tako velikih kupov lešnikov pa še ne!

20110410231534_kep8uzhq2ifrya

Če pa slučajno ni bilo kupov lešnikov, so ponujali in reklamo delali za čaj (iz teh krajev, pa dober je), ali pa za »trabzone« – počene hlebce kruha, »Trabzon style«.

Spanje sva našla v Tirabolu. Tudi tu so bile ulice polne lešnikov. Večerjala bi - in kar dobro se je bilo treba podvizat, da sva še ujela odprto slaščičarno. Potem sva si še lokalno ulično fešto pogledala – pa spat. V sobi debatirava, kaj sva od motorjev videla na drugi polovici poti – V-Strom na Vanu, dve cestni Hondi pod Araratom, in dve GS1150 od Artvina proti obali. No, tu ob obali je motorjev že več.

Suhe verige

V stilu sva predzajtrkovala lešnikove piškote in čaj. Na ulici, jasno, saj je v hotelu še vse spalo. Na poti do Samsuna so deževni oblaki nekaj grozili. V Samsunu se bova pa ustavila. Bo treba sprej za verigo poiskat, saj sva na zadnji piksni, ki komajda še kaj pihne. K sreči že na vhodu v mesto najdeva »Motor hospital«, a se nasankava – ketenspreja nimajo in naju pošiljajo nekam naprej v mesto.

Izgubljava se po ulicah, ko se Selami do naju na skuterčku prismeje. Malo z rokami, pa nekaj besed in že maha naj za njim peljeva. Doma ima delavnico. Motorje kleplje, za na pot si je pa KLR-jčka spedenal. Evo ti, mi proda piksno. Kul, do doma sva rešena!

20110410231551_wes1l8d2n69oi7

Potem Selami pokaže še fotke, kako je dvema Nizozemcema, ki sta do tu na napol razpadli Vespi prijahala, stroj spedenal, da sta se naprej peljala.

Evo ti – koruzo!

Za uspešno izpeljano nalogo sva se povabila na baklavo, profiterole, pa še nekaj je menda bilo, potem pa naprej ob obali proti Sinopu. Obala pred Sinopom je iz okroglega kamenja, valovi lepi, kopalci so redki in klopce samevajo.

20110410232257_g3fi5mwsbt1vou

A ni škoda? – pa sva se ustavila. Na oni strani ceste gre mimo ata, pomaha in odmašira dalje. Spravim se v vodo - valovi so dovolj visoki, prav se lomijo in če ga prav zajaham, kakih 20m lahko drsim na valu.

Ko prilezem iz vode, opazim da oni ata od prej po obali mašira proti nama. Kaj bo pa zdaj uganil? Stopi do naju in nama v roke potisne pečene koruzne storže, zavite v liste trte. Še preden sva usta zaprla, je že odmaširal. Lej ga, kljuko staro! Videl je, da se greva kopat, medtem je zakuril, nabral koruzo, jo spekel in jo nama prinesel. Potem je pa šel.

Koruzo pomeljeva, počasi se preoblečem in spraviva se na motorje. Malo dalje spet ata zagledam, pa zapeljem k njemu. Ej, dobra je bila koruza, hvala, ti kaj dam v zameno? Pravi, da je v redu, potem pa pokaže, da bi kadil – a kot naročeno, sem tokrat brez čikov. Tudi v redu, noben problem, se posmeje. Ujamem Julči, tankat bo treba. Kot nalašč se pokaže pumpa – medtem ko tankajo, nama kelnar čaj prinese, pa reklamno cunjo: Bo za čelado brisat. Ti, dobri so, tile tukaj. Ko bencin plačujem, mi kapne. Kupim škatlico Malborota, Julči počakaj, in se zapeljem tisti kilometer nazaj. Ata ob cesti čepi. »Stopi sem! Zdaj lahko dokončava menjavo.«

Bi kdo rekel, da je ata boljšo potegnil. Ne vem, a tista koruza se mi še danes zdi več vredna, kot cela šteka čikov.

Razvajanje

V Sinop sva le na hitro skrenila s poti – premalo, saj gre za lepo, staro mesto. Do večera sva med tobačnimi polji še tistih nekaj ovinkov do Ayancika naredila. Sprva zoprn kraj nama je pozneje postal čisto všeč. Hja, kako ne bi, saj imajo pomol.

20110410231630_h7k0rfbzw8oy13

Saj ne, da nama je bilo do ribičije – Efesa strežejo tam zraven! V ledenih glažih. Sva ugotovila, da že od Ashgabada sem nečesa podobnega ni bilo na jedilniku. In za zraven zajetna porcija baklav. Pa ne mi zdaj, da to ne gre skupaj. Je treba probat! Potem sva še nekaj po štantih stikala in našla cd-jko od Tatlisesa z njegovo Semmame. Pa je bil dan podčrtan.<

Muke ob obali, daleč od povsod

No, do Ayancika je še šlo, potem je bilo pa ob obali sicer lepo, a za našo nekoliko predivje. Gor in dol sva skakala čez rte, iz enega turkiznega zaliva v drugega.

20110410231649_8qr1x6tvacwbp5

Le pot je bila nekoliko zgrbančena. Asfalt je bil bulast in je treslo. Pa to bi bilo še v redu, če ga ne bi tudi popravljali. Kdor se je že vlačil po onih krajih, pozna patent: poliješ katran, čezenj pesek nasuješ in oči k lokalnemu bogu obrneš, da se pašta sprime. Kjer se ne, pesek avtomobili in kamioni sčasoma malo bolj k robu premečejo. Ko z mopitom naletiš na tisti nasip, se nikakor ne moreš odločit ali boš zdrsnil, zaplaval ali zaril. Sva se spuščala po nekih ozkih serpentinah, pa spet vriskanje v čvekafonu – jasno, nasip vleče iz ovinka, ko ga enkrat malo prehitro zajahaš. Motor pa že itak plava. Tisto krivino je nekako le zvozila, a do konca tiste peskaste sekcije se robantenje ni nehalo.

Počasi je šlo – 300 km, šest ur, z le kratkimi postanki. Za nagrado, spet v nekem ovinkastem spustu, cesta že itak ozka, grmovje visi na cesto, jo v breg prižge avtobus. Hitim opozarjat v mikrofon, pa kmalu spet vriskanje. Kaj pa zdaj? Stric Bus je zapiral in Julči skoraj s ceste zrinil. Takrat je bilo tudi meni dovolj – pavza! Kava in sok.

Počitek sva rabila, saj se tja do Cide menja makadam in nasut asfalt. Dokler je šlo naravnost, sva ga žgala kot po asfaltu, ovinkov se je bilo treba pa z andahtjo lotevat. Očitno je obala od Abane do Cide najbolj daleč od povsod – pa najlepša je bila tudi – saj se potem cesta spet popravi. Kmalu sva se po gladkem asfaltu vozila in je bilo že kar kičasto.

70 na uro!? Turkce yok!

Bartin sva si najprej po kosilu zapomnila, 15 km ven pa še po policajih. Začelo se je z znakom za radar, na prazni ravni cesti z dva-krat-dva pasova in zelenico vmes. Pa kaj, saj niti 100 ne peljeva. Potem je bila na tleh še priložnostno postavljena tabla za radar. Ja, v redu, sva že tamle videla. Potem je ob robu stal bel avto s kamero na strehi. Ja, ja, vem zakaj gre. Čisto na koncu naju pa pajac ustavlja. Ne me zdaj…

Niti s ceste nisem hotel zapeljat, saj sem bil prepričan, da se ne bom pustil nategovat. Ker možak angleško ni znal, sem samo to govoril, a mi je dovolj nazorno pokazal in sva se morala s ceste odstavit. Ker angleško ni nikomur peljalo, je moral priti merilec – ta je angleško znal, ampak takrat pa meni tudi angleščina ni šla več. Ja, jezikovne bariere so huda reč.
»Moraš plačat, omejitev 77!«
» Kva?! Ne me j… piši protokol!«
» Yok protokol! Moraš plačat na mestu 200EUR po motorju.«
»Nak prjatu, to pa ne! Sploh pa, kje si ti videl omejitev 77, saj ni nikjer nobenega znaka?« rišem prometni znak.
Mi nekaj dopoveduje, pa sprašuje, če sem diplomat.
»Ja, seveda, moj stric je diplomat, jasno!« mu kimam. Pa ni šlo skozi.
»Kje pa imaš sliko?« poskusim drugače.
In me pelje v avto pokazat posnetek – na posnetku oba, med 95 in 100.
»Hja, koga zdaj meriš, mene ali njo?«
» Oba!«
» Jok, to ne zdrži! Meriš lahko samo enega!« vztrajam. »Pa še znaka ni nikjer!«
»Turkce yok!« mi nekaj razlaga. Potem se usede v avto in odpelje.

Pet, deset, petnajst minut, čakava. Preden se avto vrne, pokličem Letečega – se mi reži, misli, da ga nategujem, potem pa pravi naj si pustim listek za na mejo napisat. Saj bi, samo moram na mestu plačat. Vtem se voz pripelje nazaj – poleg merilca ven stopi malo manjši in malo starejši policaj. Na ramah zlate črtice, zvezdice – vsaj zastavnik je bil. Jezno gleda in še najbolj je terierju podoben: »Moraš plačat! Hitrost!«

Mu kažem, da v LP-ju piše, da je omejitev taka, kot doma in ne razumem.
»To je za avtomobile!«
»Ups, kako? Saj piše za avte in motorje?«
Potem si vzame čas: »Po Turčiji je omejitev 70km/h za motorje povsod. 77 je zaradi 10-odstotne tolerance.«
»A?«
»No, a boš plačal?«
»Nak, saj tega niste nikjer napisali. Pridi k nam, boš videl, da so table z omejitvami takoj za mejo.«
»Ja, ampak omejitev za motorje na 70 je mednarodna.«
»Aha, zdaj si pa mimo ustrelil!«
»Boš plačal?«
»Ne, to pa ne!«

Zagrabi najine papirje, jih na armaturo vrže in pravi, da gre.
Jaz pa skoraj v jok: »Kaj naj pa midva?«
»Ne vem!«
»Ok, evo Maestro,« mu kartico ponujam, ki je crknjena že od Ukrajine.
»A ti bi zdaj to s kartico?« pisano gleda.

Potem obrne ploščo. Vseh pet policajev postroji v vrsto, nekaj jim po turško dopoveduje in nama medtem papirje vrača. Potem še meni: »Ti ne smeš! Prehitro vozit!«

Oni štirje policaji v en avto – in se odpeljejo.
Še enkrat: »Ti ne smeš!«
»Ok,« obljubim. »Evo ti roka – ti si razumen policaj.«
»Hvala. Samo ne smeš prehitro vozit!« Da roko, pozdravi, prisede v avto in se odpelje.
Najprej sva se s papirji v rokah nekaj časa neumno gledala, potem sva se na motorje usedla in pet kilometrov po avtocesti 70 vozila. Potem pa spet normalno, ker je bilo vse skupaj že čisto preneumno.

Hotelski krompir

Ob sončnem zahodu sva se od morja odlepila in porinila še tistih 20 km v Duzce. Temno je že postajalo. Kje bi našla kako sobo? Vprašava kar možaka na pločniku – je povedal, da če greva tri semaforje naravnost, potem bova na levi njegov hotel Alp zagledala. Malo nejeverno sva ga pogledala, pa vendar zapeljala tja in našla hotel. Čez kake četrt ure se je tudi gazda prismejal – kako že gre tista zgodba o kmetih in debelem krompirju?

20110410231710_xcr3ubqp1mfgl5

Tisti večer sva meni prejšnjega večera ponovila. Le toliko, da sva potrdila ono tezo o pasanju Efesa in baklav. Potrjeno.

Istanbul standard

Kjer smo, smo – od tu naprej se tranzit domov začne.
Duzce so tik ob avtocesti in le 150 km je do istanbulskih zastojev. Istanbula sva se zaradi njih še posebej veselila. Zakaj nihče noče z mano stavit, da bom tam v gužvo padel? Kolone so se valile prav počasi in sva bila čisto zadovoljna, dokler se niso ustavile. Potem pa spet vijuganje med kamioni, dihanje na škrge v vročini med auspuhi.

Pa saj kar gre – če te vidijo, se nekako kar umaknejo. Zoprnija je tam, kjer so kamioni stisnjeni in gre bolj na knap. Se mi je pa nekajkrat naredilo, da se avto pač ne umakne. Ko potrkam po zadnji šipi, ga pa kar odnese vstran. Moja se pa reži tam zadaj. Pod čelado mi že gori, znoj po hrbtu in po rokavih dol teče, zastoju pa ni konca. Čez mnogo kilometrov sva se pririnila do mostu čez Bospor in videla za kaj gre. Že na začetku mostu so z avtodvigali na most dvigovali zverižene ostanke kamiona. Nek revež očitno ni imel sreče. Če lahko izbiram, se raje cel dan takole gužvam, kot pa enkrat z mostu letim.

Znani kraji

Potem je šlo hitreje. Tik pred bolgarsko mejo sva zavila še v Edirne. Macku, Letečemu in Anama ni uspelo čez Črno morje, pa so prosili, da za vodno pipo pogledava. Parking pred mošejo – sva jo že od prejšnjega leta poznala, ko sva tam zadaj s klapo motoristov iz Romunije hotel našla. Tokrat pa takoj: »Plačat parking!«

Nekaj sem se hudoval, a bejba se ni pustila. Oštir tam pri čorbicah mi je tudi pritegnil, a nek minimum je vseeno pobrala. No, če je taka – greva midva najprej na čorbe. Potem pa še dva kroga po bazarju, kjer sva pipo staknila in še nekaj malenkosti, pa spet na motorje in na mejo.

V Plovdivu, skoraj v centru, desno ob vpadnici

Ej, pa to je skoraj kot doma – dobesedno padla sva čez. V Bolgariji sva potem med bolj ali manj spuščenimi BMW-ji, MB-ji in podobnim vozila. No, spuščeni zato, ker so jih tako naložili. Nekaj se je sililo k dežju, a do Plovdiva sva prišla suha. Že po vaseh sem za sobami pogledoval – na magistralki menda ja bodo. Saj nekaj sem jih opazil, a so prehitro mimo letele. Nič, bo treba pač v mestu nekaj najti. Ko vprašam možaka na cesti, mi pokaže kar prvi hotel tam zraven. Malo sva cincala, saj je bila zadeva na zunaj videti precej draga, pa se vendar odločim in se spravim v tisto stilsko recepcijo spraševat po ceni. Kul! - soba de-luxe, za dva, z zajtrkom: 35 evrčkov. Ma, za to perje je bila soba extra de-luxe. Škoda, da si nisem vsaj imena hotela zapisal.

Holesterol zero

Zjutraj ocenjujeva, kako in do kam jo bova zvlekla. Tile tranziti niso ravno prijetni. Kar bo, pa bo. Spet se med gastarbajterje pomešava, počasi do Sofije, pa potem okrog in do meje. Tam nama mahajo, spet sva hitro čez. Pirot, mimo Čiflika je samo letelo navzdol v sotesko Nišave, potem mimo Niša in po »Bratstvu i jedinstvu« proti Beogradu.

Tam okrog Paraćina mi počasi prikapa, kje sploh sva. Povem še Julči in v isti sapi je bilo treba začet slino požirat. V mislih sem se že videl za mizo pri Kapiji Šumadije – to je kafana na izvozu v Batočini. Veliko sline je poteklo, preden sva do tja prilezla. Ko sem klapi pokazal fotografijo mize, so me najprej vprašali, če sva celo polnjeno vešalico pojedla. No, polnjeno sem sam, Juči je imela dimljeno – tisto v ozadju, zraven pa jasno še tisto, kar je bilo pritiklin zraven. Po dolgih tednih backov je bil to totalen »prašičkov overdose«.

20110410231727_8hdw1jofie3umc

Dva pritegnjena z vprašanjem

Rit je nato še malo pekla. Pot čez ex-Jugo je bila vse boljša. To potresavanje ni od ceste - mi počasi jasno postaja, da bo treba feltne menjat. Pa prednja zavora nekaj cuka – sem že v Turčiji in Bolgariji gledal, da bo treba tudi z diski nekaj naredit. Potem misel uide med zadnje tedne. Pa na morsko dno tam daleč »boguizanogu« in na Akmaral iz pristanišča, ki morja nikoli ni videla, pa na kruh in Nasredina v Bukhari in na mamo s kupi fičnikov, ki jih je bilo treba spakirat, pa na onega mulca v luži, šrawfarijo v Iranu, pa onega poba, ki mi je helikopter prinesel, pa na turkmenske sipine in kraterje, pa na šoferja v Kazahstanu, pa še in še. Še dobro, da sem imel čelado gor, ker sem moral prilično čudno izgledat z rahlo pritegnjenim izrazom in nasmehom na obrazu.

Sonce so izklopili že pred Zagrebom, a sva se odločila, da jo potegneva čez mejo in domov. Dolenjski griči so hitro lezli v temo za nama, potem sva čez barje pognala v klanec in se po trdi temi priplazila domov. Ti, dolga je bila tale današnja – dvesto čez jurja. Ja ja, ma dolgo je bilo tudi vse skupaj. En mesec in štirinajst jurjev.

In potem meni pravijo, da sem usmojen, ko se na tako špuro spravim. Kako usmojena je šele moja, ko se je šele spomladi zares na moped usedla. In pravi: »Eh, veš kaj, dobro je bilo.« Julči ima tudi rahlo pritegnjen izraz …

Glava se pravzaprav še ni čisto umirila, ampak hm, kam bi bilo pa naslednje leto za pogledat?

20110410231742_5az3q2tgj6s8v7

Ja na Štajersko menda! Krompirjeve terase pogledat. Aneda CoolBiker? Mimogrede – lahko se pohvalim, da fanta zelo zelo dobro poznam in je res en fejst dedec.