Naša pot je bila uradno potrjena nekega lepega sončnega dne  na pikniku, kjer smo se ob pločevinki Laškega (ali treh  vsi štirje člani odprave pogumno in neomajno strinjali, da jo bomo izvedli, pa naj se zgodi karkoli. Naslednje jutro nekateri v to sicer niso bili več tako zelo prepričani, vendar so se 9. julija 2011 vse tri Hondice: Sršenka 900, The Bird 1100 in Prestreznik 800, s svojimi lastniki (plus prikolica) zbrale na bencinski črpalki v Hrastniku. Eni malo prej, drugi pa malo kasneje in s še mokrimi spodnjicami v potovalki.  Pustolovščina se je začela.

20120206210045_7kt08izojdevg9

1. dan:  Trbovlje - Bijelina - Beograd (600 km)

Začetek je bil konkreten, saj smo imeli prvi dan načrtovanih kar 600 km. Naš cilj, Beograd, se je zdel precej oddaljen. Najbrž tudi zato, ker je bilo potrebno na avtocesti zgubiti ključe in se vračati po njih, se ustavljati na vseh črpalkah zaradi »nujnih« opravil in se kar dve uri cijaziti samo po Sloveniji.

20120206210058_02hsbdq5wzraj7

Hondice pa so se le ogrele in zašibale po avtocesti. Ogreli smo se tudi mi, saj je bilo zunaj kar naenkrat 37°C. Tako smo ob prvem ogledu v Bijelini (Etno selo Stanišiči) spili na hektolitre »kisele« vode in razveselili natakarja. Večina se nas je po prvem šoku na zrak »kot iz fena na ful«, kar navadila, saj je bil vročinski val nas zvesti spremljevalec skozi celo pot in izbire ni bilo. Gregi si je prisvojil rek »Ko sem vroč, sem nemogoč.«

Beograd
Beograd

Sprehodili smo se mimo žuborečih potočkov, jezerc, urejenih zelenic in spokojne tišine. Zdelo se je, da Gregija, ki si je hladil zadnjico v senčki in nergal, niso »impresionirale«. Nato smo spet  zajahali naše stroje in nadaljevali pot po avtocesti. Čeprav Divlje jagode prepevajo "Avtoputom prolaze  kao vjetrovi", vsi motoristi vedo, da je vožnja po avtocesti mogoče res vetrovna, vsekakor pa ravnina ni zabavna, za tiste na zadnjih sedežih celo malce uspavajoča (še dobro, da je čelada dobro izolirana in se izpod nje ne sliši petja ali, po domače, dretja, ki te ohranja budnega ). Prihoda v Beograd smo se razveselili.

Namestili smo se v čisto novem hostlu Townhouse 50, plačali 20 evrov po osebi ( in poleg dobili na razpolago uporabo varovane podzemne garaže), se razkomotili po sobi (kar naenkrat je iz tistih minimalnih stvari, ki jih lahko vzameš s seboj na motor, nastal kup krame), navili klimo do konca in odšli na lov za večerjo - prve čevapčiče pod Kalemegdanom). Na sprehodu in ogledu centra se z našima samskima fantoma ni dalo veliko pogovarjati, saj sta z odsotnimi pogledi in slino okoli ust spremljala lepa in bujna srbska dekleta.

Kladovo
Kladovo

2. dan: Beograd - Kladovo (250 km)

Na nedeljo zjutraj so bile beograjske ceste popolnoma prazne, zato smo ogled mesta opravili kar z motorji. Poslikali smo ruševine generalštaba, ki so takšne ostale v opomin in spomin bombardiranja in grozot iz vojne. Na nas so vsekakor pustile strašljiv vtis.

Pot nas je vodila mimo njiv, polj, vinogradov in nasadov sončnic, preko nižinskega sveta proti Kladovem in po dolini Donave. Takrat smo že ugotovili, kako prijazni so Srbi. Zaradi zaprte ceste in obvoza smo pristali ob tržnici v Požarevcu, kjer so se ljudje nagnetli okoli nas, nas spraševali, če smo se izgubili, kam potujemo in od kod smo. Vsak je imel nekoga v Sloveniji, vsi so Slovenijo oboževali, vsi so nam hoteli pomagati. Pa ne le tu. Zgodba se je ponavljala na vsaki črpalki in ob še tako  kratkem postanku. Ljudje so nam mahali ob cesti in nas veselo in navdušeno pozdravljali. Najbrž smo bili zanimivi tudi zato, ker v Srbiji nima - tako kot pri nas, vsaka tretja hiša motorja, vsaj mi jih nismo veliko videli.

Golubac
Golubac

Trdnjava Golubac je pri vseh štirih udeležencih potovanja požela val navdušenja. Uživali smo v romantičnem razgledu na ostanke gradu, plezali po kamnitih stopnicah in naredili približno tisoč fotografij. Gregi se je srečen spremenil v pravo kozo in se povzpel na (po našem mnenju) še neobljuden hrib, da smo se že kar malo zbali zanj (opomnik: za naslednji rojstni dan mu kupi dereze).

Cesta po dolini Donave je bila za ženski del odprave malce prehitra, fantje pa so si dali duška. Odprta, ravno prav vijugasta, s tuneli, brez prometa, a z manjšimi presenečenji, kot so odtrgan asfalt, luknje in kamni. Vozili smo se mimo hidroelektrarne v Djerdapu, ki je mejni prehod med Srbijo in Romunijo ter tudi največja HE v bivši Jugi. Za seboj smo pustili tudi ogromno »kuglo« (tudi mi ne vemo, kaj je tam počela  , idiličen grad ob Donavi, obraz, izklesan v skalo… in ves čas pa nas je spremljala Donava, v kateri se ljudje tudi kopajo (malo nas je mikalo, preveč pa tudi ne . Pri Kazanu, malo pred HE Djerdap 1, smo bili priča fascinantnemu pogledu na Donavo, ki se na tistem mestu iz širine treh kilometrov zoži na vsega 80 metrov. Menda se tukaj blizu lahko po Donavi zapelješ tudi s čolnom in si pogledaš znamenitost, ki je s ceste ni videti:  Tabulo Trajano, ostanek nekdanje Trajanove poti, ki je povezovala tedanje rimske province.

V Kladovem nismo našli načrtovanega, po slikah sodeč urejenega hostla Kladovo, kjer naj bi prenočevali za 10 evrov na osebo z garažo vred – »Niko nikad čuo.«. Zato smo si privoščili hotel Djerdap (26 evrov na osebo), saj ima mesto samo dva hotela in zasebnika,  ki oddaja »apartmaje«, od  katerega smo jo po hitrem postopku odkurili. Prepoteni, utrujeni in z »rahlim« vonjem , sicer nismo pričakovali svilenih rjuh in zajtrka v postelji, ampak nešteto razbitih steklenic, zanemarjen lastnik, ki ni čisto prepričan, kje je, za povrh pa še grozne sobe… Vse našteto  tudi za smrdljive motoriste ni »apetitlih«.

Ja, na poti smo bili šele dva dni, ampak vročina in »savnanje« v usnju sta nas že prisilila, da smo motoristične obleke, še posebej čevlje, sezuli čim dlje od civilizacije in bivalnih prostorov.

Potem pa… najlepši del dneva: večerja v gostilni Tekijana Plus. Mješano meso sa žara, punjene pleskavice, čevapi, pica, galoni mineralne vode, obvezno pivo, sto omakic in dodatkov ob hrani… Račun pa okoli 30 evrov. Da ne govorimo o Jelen pivu, ki je v hotelski restavraciji nanesel »cel« 1 evro. Še bomo prišli.

Cesta Kladovo - Niš
Cesta Kladovo - Niš

3. dan: Kladovo - Paračin - Niš (300 km)

Ta dan je bil eden izmed najbolj prijetnih, čeprav so v Beogradu namerili kar 47°C. Obetalo se je srečanje s sorodniki enega od članov odprave. Za prvi obisk smo naredili ovinek v Paračin. Gregi je hotel tam kar ostati, saj se je izkazalo, da je hčerka tetkice znana manekenka , ostalo družinico pa smo obiskali v Nišu.  Gostoljubnost Srbov nas je zopet pustila brez besed. Nikoli nas še niso videli (še na Facebooku ne ). Motoristi pri nekaterih že sami po sebi vzbujamo predsodke, a so nas z odprtimi srci pričakali na dvorišču pred hišo, nas sprejeli kot svoje najljubše prijatelje in vse štiri kot družino. In to navkljub smradu, ki smo ga pripeljali s seboj. Uboga miza je bila tako obložena s prigrizki in srbskimi specialitetami - od polnjenih paprik, odojka, ostalega pečenja  in prilog, da ni bilo več prostora niti za zobotrebce.

To seveda ni bilo dovolj. Zvečer, se pravi čez slabi dve uri, ko smo se nekako že skoraj lahko premikali, smo se morali ponovno napokati slastnih srbskih jedi v kafani kod Rajka v centru Niša. Seveda niti pod razno ne na naš račun.

20120206210654_7gw89zfpuil3q1

Ob sprehodu smo ugotovili, da nočno življenje ni značilno le za Beograd. Tudi tu se je trlo ljudi (ja, zopet brhka in lepa dekleta, paša za fantovske oči ), ki so se veselo sprehajali po mestu, oblečeni po zadnji modi, tudi pozno po polnoči, čeprav je bilo treba zjutraj v službo. Naša gostiteljica Maja nam je razložila, da Srbom trenutno ne kaže najbolje, kar se tiče služb, plače, denarja in preskrbljenosti. Tovarne prodajajo tujim lastnikom, ljudje izgubljajo službe, plače so vsak dan manjše, ves denar se zgrinja le v Beograd. Vendar so Srbi za druženje in veselje pripravljeni dati tudi zadnje cekine. S tem ostajajo optimistični. To jih drži pokonci.

Proti jutru nas je kratka, a osvežujoča, nevihta popeljala v prijeten spanec v varnem udobju njihovega doma. Zaspali smo z dobrim občutkom, ko ti nekdo res polepša dan, naslednje jutro pa smo si ob slovesu  obljubili, da se zopet srečamo.

Ćele kulo
Ćele kulo

4. dan:  Niš - Trgovišče - Skopje - Mavrovo (410 km)

Preden smo zapustili Niš, smo si ogledali Ćele kulo - stolp, ki so ga Turki zgradili iz 952 glav srbskih upornikov. Sedaj jih je ohranjenih le še 95, ostale so zaradi vere v njihovo nadnaravno moč  pokradli. Nas vseeno niso zamikale, saj so precej grozljive.

Naslednji kraj smo iskali blizu Trgovišta. V Vranju, nedaleč od makedonske meje, smo zavili proti vzhodu, saj smo nekje dobili informacije, da se tam blizu skriva naravni fenomen  Vražja stena ali kamen, za katerega pa ljudje v najbližji okolici niso še nikoli slišali (tako, se nam je kar fajn zdelo, da mi smo ). Do tja nas je potem pripeljal prijazen policist, - kar tako, ker je mislil, da smo se izgubili. Pa se je splačalo narediti manjši ovinek. Približno 5 kilometrov pred Trgovištem so nas pozdravili kamni in ogromne skale čudnih oblik, ki so puščali domišljiji svojo pot in risali različne podobe. Potoček, ki se vije spodaj, mostovi in  divja narava naj bi bil po legendi dom hudičkov, ki so na sam vrh, kamen po kamen, znosili tudi majhno kamnito cerkvico. Od cerkvice na  vrhu, se nam je odprl čudovit pogled na okolico. Naš »kozel« Gregi je zopet dobil svojih pet minut.

Vražja stena
Vražja stena

V Makedoniji so nas za lep sprejem na avtocesti ustavili policisti, in ko smo že skoraj pripravljali denarnice, ker brez tega pa naj se nam pot skorajda ne bi izšla, je policist ugotovil, da smo iz Slovenije, se nas razveselil, vprašal kako smo in spustil naprej. Nasploh nas na poti možje v modrem niso »šmirglali pet posto«. Tudi takrat, ko je Gregi v Črni Gori prišibal in prehiteval čez polno črto (česar sicer ne počne.), se jim ni zdelo vredno niti pogledati za nami (vsaj računa še nismo dobili).

Makedonija
Makedonija
Skopje
Skopje

Čeprav je bilo že pozno popoldne, je bila vročina ob prihodu v Skopje nastavljena »do konca«. Tako se je del naše skupinice kislo držal, preklinjal sonce in žulil vodo v ohlajenem baru, drugi pa smo si ogledali center, ki je sicer živo gradbišče, saj se šele zdaj obnavlja po katastrofalnem potresu iz leta 1963. Mesto je kljub temu krasno, saj je polno številnih zanimivih kipov - dve bujno grajeni kamniti ženski sta potolažili tudi razgreti tečki. Bolje kamnite obline, kot nobene, mar ne?

Pot smo nadaljevali mimo Gostivarja in nato z glavne ceste zavili na zelo lepo cestico proti Mavrovem, ki je spominjala - recimo na Jezersko. Zavita, gorska… odlična. Serpentine so vodile kvišku, proti vrhu. Z vsakim prevoženim metrom je vročina popuščala, veselje do vožnje pa naraščalo. Na vrhu se nam je odprl pogled na čudovito Mavrovo jezero, nato pa smo se razveselili še prihoda vas. Stopinje so se spustile na 14°C, da smo se ponoči celo pokrili z odejo. Spali smo pri domačinu, ki je oddajal apartmaje za 7 evrov na noč. Poceni, domače, udobno. Smrčali smo kot polhi. Eno bolj, drugi manj glasno.

Bolje bronaste obline, kot nobene, mar ne?
Bolje bronaste obline, kot nobene, mar ne?

Se nadaljuje na naslednji strani…Mavrovo je narodni park, umetno jezero pa velja za največjega v državi. Okoli jezera so zrasle prijetne vikend hišice, obkrožene z gozdovi in blaženim mirom. Zjutraj so nas zbudile krave, ki so prišpancirale mimo okna (vsaj enkrat smo se izognili Tomaževi grozni budilki - konjenici.

20120214191037_towghek8fums7r

5. DAN: Mavrovo - Ohrid (130 km)

Ob odhodu smo si dovolili poslikati še jez na Mavrovem jezeru. Jezove je, tako kot tudi elektrarne, v Makedoniji še vedno prepovedano fotografirati, kar do tistega trenutka še nismo vedeli. Je bilo pa Juretu to kmalu jasno, saj je iz, po našem mnenju zapuščenega, stražnega stolpa pritekel varnostnik, mu mahal in grdo gledal. Pa ga Jure raje ni počakal.

20120214191024_c402ly8hnrbx3v

Pot do Ohrida teče po kanjonu izjemno čiste reke Radike, mimo gozdov, skal, potočkov, vse do velikega jezera Debar, kjer smo zajtrkovali. Obala se je od daleč zdela lepa in čista, blizu pa… naplavine vsega. Tako smo malicali med skoraj novimi adidaskami, polovico pralnega stroja in kupom konzerv. Ker smo motoristi okolje zavestni in dobro vzgojeni, smo svoje odpadke vseeno odnesli do prvega smetišča . Na poti do Ohrida je zanimiva hidroelektrarna Špilja na Debru, ki smo jo tokrat slikali le med vožnjo, brez ustavljanja.

20120214191127_i8cb0uzlyvg2j9

Gregiju, ki je vozil prvi, se je tu malo strgalo in nas je do Ohrida kar odneslo (z rahlim ženskim cviljenjem med potjo, malo od užitkov, malo od neodobravanja .

20120214191047_gcb0olvf57r3y8Ohrid nas je ob vstopu šokiral. Iz narave in miru smo padli v gužvo na cesti, med nore voznike in množico ljudi, ki se je gnetla okoli nas in nam dobesedno vsiljevala svoja prenočišča. En boljši kot drugi, od 5 – 15 evrov na noč, z garažami ali brez, kar nam niso obljubili, da bodo noč prebedeli ob motorjih. Ampak mi smo že vedeli, kaj iščemo. V samem centru mesta se namreč nahajajo apartmaji in manjša restavracija pri Neimu –»vice presidentu«moto kluba Ohrid, o katerih smo slišali same pohvale in priporočila prijateljev. Neim nas je dejansko sprejel z odprtimi rokami in »welcome drinkom« (le kaj je to bilo ), nas namestil v sobi (10 € na noč) z balkonom nad glavno ulico, tako da smo lepote Ohrida lahko ocenjevali kar od tam - naravne in umetne. Edina smešna stvar so bile stene, ki so bile tako tanke, da bi si lahko skoznje podajali frizbi.  Je to bolj motilo parček ali soseda, to je zdaj vprašanje. ) Sledil je ogled mesta in končno… namakanje riti v jezeru!

6. DAN: Ohrid – Sv. Naum - Prespansko jezero - Ohrid (130 km)

Do jutra smo spali kot ubiti. Neprespanost in utrujenost sta počasi prilezli za nami, ganila nas ni niti Tomaževa konjenica . V načrtu pa smo za ta dan tako ali tako imeli »mini vožnjico«, ki je na koncu vseeno štela okoli 130 km.

Ogledali smo si koliščarsko naselje v "zalivu kosti" (5 minut iz Ohrida v smeri Sv. Nauma), kjer se lahko sprehodiš med hiškami iz blata in lesa, si ogledaš muzej in manjše obzidje. Nekateri od nas so se precej vživeli v to vlogo, se spremenili v prave koliščarje in bili najbolj srečni, ker so se lahko slikali z nagačenim medvedom (pogumno, ni kaj).

20120214191302_3ydrxp2ui06bjv

Prijazen čolnar nas je prepričal, da smo se do sv. Nauma peljali s čolničkom (5 € za vse štiri skupaj), kar se je izkazalo za odlično potezo, saj nam je med prijetno vožnjo razložil vse o samostanu, cerkvi, okolici, legendah in nam ponudil "takratkega", ki pa smo ga seveda zavrnili, saj so nas na obali čakale mašine. Iz čolniča smo lahko potipali, kje se v jezero izliva reka Drim, saj na tistem mestu voda kar naenkrat postane ledena.

20120214191157_24zr8gad6751v3

Prepričali smo se, da je območje sv. Nauma res eno lepših v Ohridu, saj je tu naokrog polno urejenih in spokojnih parkov, potočkov, samostan in cerkev, ob sprehajalni poti pa so nas spremljali ponosni pavi. Za spominček so fantje našli pavje pero in ga podarili šefici, ki je bila sicer vesela, čeprav bi bilo pero lahko lepše.

20120214191146_a04fm5ojs2txpq

V cerkvici smo še prižgali svečko za srečno pot in odrohneli čez 1300 m visoko Galičico, planino, ki ločuje Prespansko in Ohridsko jezero. Peljali smo se po gorski poti in ugotovili, da Makedonija na drugi strani, stran od turistov, zgleda malo drugače - je revnejša in neurejena. Tudi cesta je bila na tej strani luknjasta in skrajno neprijetna za motoristične riti. Ohridska voda in obmetavanje z morsko travo (saj je morska trava tudi v jezeru, kajne?) pa sta vse to pozdravila.

Večer oziroma že jutro smo potrdili z novimi bajkerskimi kolegi iz Srbije in novo prijateljico rakijo, ki je enega od članov odprave pripravila do tega, da se je v elitnem »diskaču« pojavil v šlapih, povaljanih kratkih hlačah in razvlečeno prastaro bajkersko majico, drugi pa je z njo prijateljeval vse tja do desetih zjutraj…

7. DAN: Ohrid (0 km  , dne 15. 07. 2011

In naslednji dan zato izpustil ogled ohridske trdnjave, na katero smo zaradi horde Japončkov prikorakali zastonj , nekaj ohridskih cerkva, v katerih se je morala Nina zaviti v črno ogrinjalo, saj je kazala preveč nog , centra mesta in »odlične« kave. Tomažu se je namreč od zjutraj sanjalo o ledeni kavi, dobil pa je navadno vročo kavo, z dvema kockama ledu. Njami.

Ohrid je na račun Unescove pomoči in razvitega turizma res lepo urejen, predvsem jezero je izjemno čisto. Vanj je prepovedano izlivati kakršnekoli odplake in bog ne daj, kanalizacije.

Vpliv tujcev in množice ljudi se je poznal pri hrani. Vsaj mi smo imeli občutek, da so se v restavracijah manj trudili kot drugje na Balkanu ali pa so nas Srbi res povsem razvadili . Okus je bil še vedno dober, porcije manjše, cene pa malenkost višje kot drugje na poti. V primerjavi s slovenskimi cenami se nam je seveda še vedno zdelo napol zastonj, vendar pa bi najbrž morali poiskati kakšno dobro gostilno malo izven strogega središča. Tako smo iz restavracije bleščečega videza in dobre reklame, stoječe tik ob jezeru, odšli lačni. Ker pa je lakota huda reč, nas je zaneslo čez cesto, direktno v McDonalds. Parapapapaaa, we’re lovin’ it!

20120214191355_e0vj6gzhu5y74d

8. DAN: Ohrid - Albanija - Podgorica - Kanjon reke Morače inTare - Durmitor - Žabljak (490 km)

Ta dan smo vstali že ob 6.00, da bi pravi čas štartali in pobegnili vročini… Seveda je bil odhod v resnici ob 9.00. Prvi cilj: prevoziti Albanijo. Najpomembnejši napotek in svarilo je bilo, da se moramo obvezno izogniti Tirani, saj bomo drugače zaradi norih voznikov in gužve kar zaključili tam.

Albanija se nam je celo pot bližala kot neki skrivnostni svet, drugačen od našega. Svet, kjer še vedno obstaja krvno maščevanje, kjer je moški šef brez pardona, gost v hiši pa "bog i batina", predstavljali smo si jo revno in sto let za časom. Ob vstopu pa se nam je zdela krasna. Dobra cesta, polja, narava, grički mimo Elbasana in skrivnostni bunkerji (naj bi jih bilo kar 750.000), ki jih je po vsej državi v letih 1950 – 1985 postavil Enver Hoxhe. Služili naj bi obrambi države, baje pa so strelske line v bunkerji dostikrat obrnjene proti notranjosti, zato da prebivalci takrat ne bi pobegnili iz države.

20120214191339_d5vag16utfh9mq

Kar pa se tiče razvitosti… Na eni strani najbolj moderne, prestižne, ogromne stavbe, lepe, čisto nove hiše, zraven pa podrtije, revščina, smeti. Na pročelju mnogih hiš so visele lutke in česen. Doma smo izvedeli, da te igračke pomenijo, da ima hiša gospodarja, se pravi moškega.

Šiptarji (po naše, sami si pravijo Ščiptarji - sinovi orlov) so nas spet veselo pozdravljali, si nas ogledovali in na bencinski postaji preučevali motorje. Lokalni motoristi pa so se pred nami postavljali in nas s polnim gasom prehiteli po zadnjem kolesu, seveda brez čelad in opreme, po dva na enem motorju in nam ob vseh teh kolobocijah še malo pomahali.  Lokalno prevozno sredstvo so sicer vozovi z osli in konji ter mercedesi (največkrat ukradeni na severu), saj naj bi le ti zdržali na albanskih cestah.

Policisti nas tudi tu niso opazili. Smo pa mi opazili, kako je eden od njih, ob bučnem pomenku z voznikom lubenic, dve lubenici odnesel v svoj prtljažnik .

20120214191325_97pgqrx2cb6wn1

Cesta je bila čez celotno Albanijo kar v redu, v Skadru pa groza! 30 kilometrov makadama, prah, luknje, smeti na vozišču, kotanje, napolnjene z vodo, naše plastenke, ki seveda niso bile napolnjene z vodo , 40°C v zraku, ceste pa kar ni in ni bilo konec. V enournem trpljenju smo si nenadoma zaželeli, da bi čelado in motorje zabrisali v prvo grmovje ob poti, Jure pa si je v tistih trenutkih celo zaželel, da se ne bi rodil.

20120214191450_wy1pi437v5ramjKasneje smo ugotovili, da bi bilo bolje, če bi pred Skadrom zavili čez most na odcep in peljali po zahodni strani Skadarskega jezera v Črno goro. Vendar to niso preverjene informacije.

Čez mejo, v Črni Gori, pa je bilo naše trpljenje poplačano. Rohneli smo po kanjonih reke Morače proti Kolašinu in Mojkovcu, čez kanjon reke Tarem vse do naravnega parka Durmitor in mostu Djurdjevica Tara. Iz mostu se odpira prekrasen pogled na kanjon, ki naj bi bil najgloblji na svetu, takoj za Grand Canyonom v ZDA. Globok je do 1300 m, most Djurdjevica Tara pa se preko reke dviga na ponosnih 170 metrov višine.

Kanjoni, reke, skale, gore, mostovi… in odlična cesta. Strinjali smo se, da bi se po njej morali peljati dvakrat - enkrat za ogled naravnih lepot, drugič za motoristično srce.

Od Djurdjevica Tare smo se dvignili do Žabljaka, na dobrih 1400 metrov visoko planoto, ki so jo krasile lesene kočice (takšne kot na naši Veliki planini) in očarljive vikend hišice. Spali smo v hotelu Bjelobor (30 evrov za vse štiri) in si v njihovi restavraciji čez cesto privoščili takšno večerjo, da smo se domov samo še odkotalili.

Se nadaljuje na naslednji strani….Za vse je bil to najlepši dan na poti. Zjutraj, ob sončnem vzhodu, so Hondice že zapredle in nas po gorski cesti popeljale čez Durmitor, za katerega nismo našli besed, tako lep je.

20120221102726_19texwr6jklgsd9. DAN: Durmitor - Ostrog - Lovčen - Kotor - Dubrovnik (360 km)

Jezera, pašniki, naravni predori in gore… kamor seže pogled… vsak ovinek je bil lepši od prejšnjega. Vozili smo počasi, da ne bi česa zamudili, hkrati pa so naše misli že nestrpno begale, kaj nas čaka za naslednjim ovinkom. Po nekaj kilometrih smo se ustavili v osrčju gora, na prelazu Sedlo, najvišji točki na 1907 metrih, posedli na lesene klopce in se čudili, kako lep je naš svet. Poslušali smo rahel vetrič, zvončkljanje kravjih in ovčjih zvončkov, brenčanje čebelic… No, pa Juretov motor, ki je v fotografskem zanosu malce zaostal za nami . Avtov skorajda ni bilo, srečali smo le nekaj planincev in pastirjev.

In ko misliš, da že ne more biti lepše, smo pri spuščanju na drugo stran Durmitorja že z vrha zagledali Pivško jezero. Jezero je sicer največji rezervoar pitne vode v Črni Gori, njegova smaragdna barva in lepota sta nas osupnili. Doslej smo našo pot večinoma fotografirali le s sedežev motorjev, tu pa smo se ves čas ustavljali, nemo občudovali naravo in bili veseli, da smo skupaj in se imamo radi.

20120220105715_1q4nw2x9clvy7z

Med spuščanjem smo si  v tunelih od veselja in razposajenosti za hip dovolili nekaj huliganskega vedenja in pognali motorje do blokade, da se je naš odmev  slišal po celi Jugi. Na dnu, v dolini, pa smo si v  gostilni Sočica v Plužinah privoščili za zajtrk slastne omlete s pršutom in sirom in okusne palačinke.

Kako malo je trenutkov na svetu, ko se res zaveš, da ti je lepo, da te prav nič ne muči, da si srečen. In to je bilo to. Ta dan.  Vse skupaj bi bilo že kar kičasto, če ne bi bilo dogodka v Ostrogu, kjer stoji samostan, izklesan v skalo. Kljub kljubovanju Gregija, ki je vročino najtežje prenašal , smo se vseeno spravili na kozjo pot. Za motoriste bi še nekako šla …. za dva avtobusa, ki se srečata sredi poti, pa ne tako zelo. Seveda se je vse »zabilo« in ustavilo, mi pa smo se nekaj časa gužvali mimo avtomobilov naprej (in preslišali preklinjanje ), nato pa po čakanju in vročini zgubili potrpljenje in obrnili nazaj. Nazaj mimo istih avtov (ki zaradi našega prejšnjega srečanja seveda niso bili najbolj srečni in ustrežljivi ). V istem trenutku se je Juretu v prtljažniku razbil spominek iz Ohrida, na tla mu je padla čelada, ki je nato še s pomočjo nežne brce pristala v grmovju  ter na vizirju dobila nov modni dodatek – prelepo riso. Takrat smo nekaj časa globoko dihali, se malo spogledovali, kmalu pa dobili nov rek: "Sem tuk živčen, da bi Juretovo čelado zabrisu u grmovje!"   Samostana nismo videli drugje kot na slikah. Pa kdaj drugič .

20120220105330_snuyb8iat3od1r

Vzpon na  Lovčen, natančneje na 1600 m visok Jezerski vrh, kjer stoji Njegošev mavzolej, nas je spet pomiril in potrdil, da je Črna Gora res krasna.  Pred vzponom ni bilo nikogar, ki bi pobiral cestnino, čeprav smo zasledili, da nas pred vzponom na Lovčen čaka tudi to (Mogoče zato ker smo šli po obvozu?). Tudi če bi pobirali, bi cesta in razgled zagotovo odtehtala tisto cestnino. Povzpeli smo se po 460-ih stopnicah do vrha, kjer stoji mavzolej pesnika Njegoša in se, ne da bi si mavzolej ogledali, vrnili nazaj, ko smo izvedeli, da je vstopnina tri evre. Razgled pa je čudovit!  Čez Kotor smo pripotovali do Dubrovnika, kjer smo se nastanili pri Slovenki Angelci (presenetljivo podobni Angelci Likovič  ), ki se je poročila v Dubrovnik (15  evrov na noč).

20120220105228_wh9ojgpreu765m

10. in 11. dan: Dubrovnik

20120220105244_v5yozlhgdbw9n1Dva dni smo si privoščili za počitek, kopanje in raziskovanje Dubrovnika. Ogledali smo si stari del mesta, se povzpeli na trdnjavo (10  evrov po osebi), se sprehodili po večerni promenadi po Cavtatu, zganjali fovšijo nad ogromnimi bogataškimi jahtami, ki so se bohotile v pristanišču, se pripeljali na Bosanko - Srđ, kjer stoji muzej dubrovniške vojne. Naša Angelca, ki je tako lepo ravnala z nami, da smo jo imeli že kar za našo mamico , nam je ob večerih pripovedovala zgodbice o Dubrovniku - kako je bilo med zadnjo vojno, kam so zbežali, kaj vse je bilo uničeno, o prihodu domov v razsute in pokradene hiše, o požarih in poplavah.

Poleg lepote so nas v Dubrovniku v Kuparih najbolj pretresli še vedno uničeni, izpraznjeni in oropani hoteli (Pelegrin, Goričina, Grand hotel, Orlando itd…), obkroženi s smetmi in umazanijo, ki stojijo poleg neobljudenih, a čudovitih plaž. Hoteli so ostali uničeni od časa vojne in zdi se, da jih ne bodo nikoli več obnovili. Pravijo, da za to ni denarja, druga teorija je, da so včasih pripadali Srbom, zdaj pa se ne morejo zediniti o lastništvu in jih nočejo obnoviti. Mi smo se tam seveda kopali in se močno čudili, zakaj se drugi stiskajo kot sardinice na drugih plažah, doma pa izvedeli, da so na tem območju tako močni in nenavadni tokovi, da vsako leto povlečejo ven kakšnega utopljenca. Brrrr!

20120220105236_chf63ub5vzoesa

12. DAN: Dubrovnik - Mostar - Sarajevo - Rostovo (370 km)

20120220105415_ct6yvrxwbhd7goOd naše nove prijateljice, Angelce, smo se poslovili skoraj s solzami v očeh in jo mahnili proti zadnjemu delu našega potovanja. Jure je na jadranski cesti mislil, da tekmuje na MotoGP, zato smo drugi eno zmolili zanj in ga v prvi priliki poslali nazaj na rep naše skupinice (pa še kam ). Je pa divjak med svojim ekscesom ugnal enako zmešanega lokalca v Ferarriju F430. Nauk: ptič še vedno leti ko sneta skira  .

Šibali smo mimo bosanskega letovišča Neum, nato na vzhod, v notranjost Bosne ter se naslednjič ustavili šele v Mostarju. Na najvišji točki znamenitega mostarskega mostu (20 m) sta moška zbirala denar in ob zadovoljivi vsoti z vratolomnim skokom skočila z mosta v reko pod njim. iznajdljivost ali norost?

Na najlepšem delu poti, malo pred Jablaničkim jezerom, nas je pred Konjicem pozdravil rahel dež in nas spremljal skoraj do Sarajeva. Od sicer krasne doline reke Neretve in ceste, ki suha motoristom nedvomno obeta veliko užitkov, tako žal nismo imeli veliko. Smo pa opazili res lepo pokrajino in se peljali mimo mostu na Neretvi, ki je zaslovel v jugoslovanskem filmu. V Sarajevu, nas je pričakala tista ta hitra, a zato toliko bolj intenzivna nevihta in to kmalu potem, ko je Jure zadovoljno ugotovil, da dežjakov pa res nismo potrebovali  . Gregi pa očitno ne mara ekstremov, saj poleg vročine tudi ob dežju, ki lije kot iz škafa, ni bil najbolj srečen – nergač pač (na tem mestu je naročil, da je v potopisu nujno potreben dodatek, da sicer je nergač, vendar ima včasih prav).

20120220105611_s0cqed26ny17gl

Seveda smo si na Baščaršiji privoščili slavne »čevape sa lukom i kajmakom« in se srečali z malimi cigančki z velikimi okroglimi očmi, ki brez besed prosijo. Mali berački ti ne smejo priti do živega, saj pritečejo iz vsepovsod, potem se pa reši, če se moreš.

20120220105629_xt9zw5ojq2u6nsZadnjo noč smo prespali v hotelu ob cesti Ski centar Rostovo (21 evrov), ki smo ga našli povsem po naključju, saj smo morali v Travniku na obvoz preko Bugojna, da bi lahko pot nadaljevali proti Jajcu.  Obvoz nas je nagradil z vrhunsko cestico, na kateri smo si dali duška in se znašli na 1100  m visokem vrhu, kjer je v naravi počival hotel. V hotelu niso sprejemali kartic, najbližji bankomat pa je bil oddaljen 20 km. Našim zadnjicam se je takrat to zdelo ogromno. Tako smo napraskali ves denar, ki smo ga še imeli in v vseh valutah, za  natakarja smo dodali še čokoladke v obliki denarja  in do konca izpraznili denarnice. Natakar se je pohecal, da bo vzel vse, samo da ga hudi bajkerji ne bodo pretepli  .

13. DAN: Rostovo - Jajce - Banja Luka - Slovenija (450 km)

Pot domov. Še postanek v Jajcu (ogled trdnjave in slapa), po dolini kristalno čiste reke Vrbas, predvsem na razočaranje samskega dela moške ekipe, pa ni bilo časa za daljši ogled Banja luke, kjer je delež prebivalstva baje 13: 1 (vodijo dekleta ).  Tako smo pot nadaljevali skozi Prijedor, mimo spominskega parka Kozara, do mejnega prehoda pri kraju Novi Grad in nato po zaviti hriboviti cestici naprej proti Karlovcu.

Potem pa Slooooooooovenija, od kod lepote tvojeeeee….

Ob prihodu v Slovenijo nas je v Novem Mestu pričakala dobrodošlica… ploha, ki smo jo sicer opazovali že od daleč, ampak »Eeeeh, saj gre mimo… ne bomo zdaj dežjakov ven vlekli…«. Mokri »do gat« smo na semaforju gledali drug drugega in se režali kot zmešani.

V Sevnici je usekalo še drugič, mi pa se nismo pustili motiti. Uživali smo v pici (ne vem, zakaj nihče ni naročil pleskavice ali čevapov ) po sladici še zadnjič zagnali stroje in jih pognali proti domu.

Vse skupaj smo prevozili malo manj kot 4000 km. Toliko kilometrov z nekaj sreče v žepu, uživanja, sem in tja kakšnega cestnega šoka , občudovanja narave in lepot, spoznavanja novih dežel in navad, obnovitev jezikovne mešanice hrvaščine, bosanščine in srbščino (verjetno jih ne bomo nikoli znali ločiti), tkanja novih prijateljstev in potrjevanja naših. Predsodki pred južnimi prijatelji so se povsem razblinili, bivšo Jugoslavijo smo spoznali kot gostoljubno, očarljivo deželo, polno naravnih čudes, prijaznih ljudi in dobre hrane. Vsi gremo na dieto.

Motorji so vztrajali z nami vse do konca. No ja, Gregi bo zamenjal verigo, počeno čelado in izgubljeno ogledalo , mašine še zdaj komaj čakajo, da jih ponovno  peljemo na sprehod.

Naše smrdljive obleke  -Tomaž jih je slikovito opisal, da so zadnji dan smrdele kot dihurji, ki so se že 14 dni namakali v izločkih, boleče riti in potenje, so odtehtali svoje. Dogodivščina nas je naredila malce modrejše, bolj odprte za druge ljudi, bolj razgledane, predvsem pa med nami stkala še večje prijateljstvo, in bo za vedno ostala nekje v naših srčkih.

Pionirčki Jugoslavije ne bodo pozabili.

Tehnične podrobnosti izleta

Napravili smo na okroglo dobrih 3600 km. VFR800 +  boljša polovica in CBR1100XX sta pokurila vsak približno 220 litrov bencina, kar nanese približno 300 evrov stroška in povprečno porabo 6,3l/100 km. CB900F Hornet pa je pokurila kakšnih 30 litrov manj, poraba pa je znašala nekje okrog 5,4l/100 km.

Za cestnine smo preko cele poti porabili približno 15 evrov po motorju,  a v Črni Gori nismo vozili po avtocestah, Albanija nima cestnin, kar je glede na stanje cest povsem razumljivo. V Bosni, Srbiji, Črni Gori in Makedoniji se plačuje po sistemu cestninskih postaj, ki so v Makedoniji posejane nenavadno na gosto, res pa je cestnina poceni.

Prenočišča:

Beograd – Hostel Townhouse 50: 20 evrov na osebo za sobo za štiri in 3x garažirani in varovani motorji. Sobe so vrhunske, klimatizirane, hostel pa se nahaja v samem centru Beograda.

Kladovo – Hotel Djerdap: 26 evrov za nočitev z zajtrkom. Sobe so klimatizirane, osebje prijazno, motorje pa lahko parkiraš pred veliko okno (skozi katerega se sicer bore malo vidi) pred recepcijo, kjer celo noč dežura vsaj eden od uslužbencev.

Mavrovo – privatne sobe: 7 evrov po osebi za nočitev v sobah z dvema ležiščema in kopalnico. Motorji pa varno na zaklenjenem dvorišču.  Na splošno z nastanitvijo ni problema, sploh v poletnem času je prostih apartmajev in sob več kot dovolj. Če ne, pa še vedno ostane nekaj hotelov.

Ohrid – apartmaji pri Niemu: 10 evrov po osebi za dvoposteljno sobo v bližnji okolici marine. Lastnik apartmajev Neim je v Ohridu dokaj poznan in si lasti tudi manjšo restavracijo. Je pa možak strašno prijazen in tudi sam motorist, tako da res poizkuša narediti vse za »kolege«. Edini minus je odsotnost garaže, tako smo vsak večer motorje prestavljali na vrt gostilne, da so bili vsaj malo odmaknjeni od nezaželenih pogledov. Klima.

Žabljak – hotel Bjelobor: dvoposteljna soba za nočitev, 7,5 evrov po glavi. Hotel je urejen in poleti relativno prazen. Če ne iščete pretiranega razkošja, je tole več kot priporočljiva lokacija za nočitev.

Dubrovnik – v Dubrovniku smo čisto po sreči naleteli na prost apartma pri ljudeh, ki jih je Gregi poznal že iz lanskoletnega obiska. Za apartma smo odšteli 15 evrov za nočitev po osebi. V samem mestu so nočitve seveda dražje.  Naši apartmaji so se nahajali v Mlinih.

Bugojno – Obvoz v Travniku pred Jajcem je botroval, da smo prostor za nočitev našli v hotelu Ski centra Rostovo, na 1100 m višine nad Bugojnim. Za nočitev v zelo lepo urejenem hotelu smo odšteli 21 evrov po osebi za dvoposteljno sobo z zajtrkom. Osebje je izjemno prijazno, lokacija pa čudovita, nekaj takšnega kot Žabljak v Črni Gori. Zaenkrat  v hotelu ne ponujajo možnosti plačevanja s kartico, tako da je potrebno imeti gotovino, ker je najbližji bankomat šele v Bugojnem, skoraj 20 km stran.

Konec.