V drugi polovici julija začenjam dopust in glede na to, da je letos že krepka »moto Sicilija« za mano, so v planu (ponovno) Dolomiti… tako, enih 5 dni… malo zabave, s par prijatelji. A glej ga zlomka, vikend za vikendom »scanje«, ki smo ga pa tam že bili deležni in nas nekako ne mika; avgusta pa naval Italijanov, torej »hvala lepa«.

20120816115308_rua1987fy6l4b3

Rezervna destinacija je bila po zaslugi Motosveta izbrana hipoma, čeprav sem mejl o tem makedonskem motodogodku že pred časom pošiljal svojim motoprijateljem. Zahodni del Makedonije sva s kolegom sicer prevozila lani, a to je bilo le tako, tranzitno, zgolj z ogledom Ohrida. Ta rally pa ponuja več. Odziv je neverjeten; od pričakovanih treh, štirih »sotrpinov« se nas na gasilski veselici v Mozirju zbere deset. Plan je okvirno sledeč: prvi dan do naših »pobratenih« v Novem Selu pri Vrnjački Banji, z izletom po zahodni Srbiji, naslednji dan do »dogodka«, potem se prepustimo organizatorjem, povratek pa začinimo še z dvodnevnim izletom po bivši Jugi. Vsi smo »za«, in ko se tisti »večer« ta najbolj vztrajni razidemo, se že dela dan.

Po kratkem spancu me razveseli župan, ki prinese darila, spominke za predstavnike pobratenega naselja Novo Selo, kjer bomo prvi večer prenočili ter še nekaj malenkosti za gostitelje v Makedoniji. Izmenjava še par besed, kontaktnih telefonskih, se posloviva in… popoldne telefonski klic. Šok. Naš župan je umrl – infarkt. Bil je moj stric. Izlet odpade.  Sčasoma se zberem, telefoni zvonijo, pogovor v družinskem krogu, odločitev je drugačna: zjutraj gremo na pot – to bi si verjetno tudi sam želel. Naj bo to potovanje »MK Packenstein & Co.« posvečeno njemu.

1. dan: do Vrnjačke Banje

Ob šestih zjutraj nas je na poti proti Celju in dalje proti Zagrebu osem:  Sandra (FZ-6), Boris (VFR-800), Romči (Fazer 600), Tona (CBR-900), Iztok (Varadero), Renato (Varadero), Dejan (RT-1200) in Ferek (XJR-1300). Štirje smo že znani sopotniki, ostali pa sami fejst fantje…in dekle. Naša hitra uživačka Sandra, ki se na tako dolgo avanturo podaja prvič. Sprva me malo skrbi, kako bo tako dolga »kolona« funkcionirala na takšni razdalji skupaj, a glede na to, da smo vsi sami izkušeni motoristi, je bil strah popolnoma odveč. »Držali smo se skupaj« kljub visokim hitrostim po avtocestah ter prehitevanjem po magistralkah. Po dveh postankih  avtocesto »bratstva in enotnosti« zapustimo kar kmalu po vstopu v Srbijo in si v Šabcu privoščimo prvo pravo balkansko kosilo. Nadaljujemo mimo Uba, Gornjega Milanovca, Kraljeva do Vrnjačke Banje. Časovno je ta smer gotovo za debelo uro daljša kot po avtocesti mimo Beograda, Kragujevca, po kilometrih pa okoli  90 km krajša in poteka pretežno po podeželskih magistralkah, ki jih na številnih odsekih obnavljajo, zato smo bili deležni kar nekaj kilometrov makadama ter številnih zapor zaradi del na cesti. V poletni vročini niti najmanj prijetno, a tega dela Srbije še nihče od nas ni obdelal. Po končani obnovi bo odsek vsekakor zanimiv za prevozit.

Sprejem v Novem Selu je veličasten, gostoljuben in kljub slabi novici vesel, pristen. »Počastijo« nas z obilno večerjo in nastanijo v dvoposteljnih sobah nad bencinsko črpalko, za 7 € po osebi, motorje pa za varno zaklenjeno ograjo, skupaj z 30 letnim, generalno obnovljenim, diplomatskim 4,7 litrskim luksuznim mercedesom, ki je za nekaj tisoč € naprodaj morebitnemu ljubitelju. Taksija nas zvečer odpeljeta na nočno »pohajkovanje« po turistično polni Vrnjački Banji, kjer se naše oči »napasejo« predvsem na pristnih, dolgonogih, balkanskih lepoticah (oprosti Sandra), ušesa razvajajo nostalgični ritmi srbske folk glasbe, »runde« pa kar smešno počasi praznijo naše zaloge dinarjev. Privoščimo si še lunapark in spet se skoraj že svita ko ležemo k počitku.

2. dan: do Katlanovega

Noč je bila kratka. Ob osmih smo z našimi gostitelji na skupnem zajtrku v že znani gostilni »Zvezda«. Spet ne smemo plačati nič. Slovo in obljuba, da se nazaj grede oglasimo mimo. Oni se odpeljejo na pogreb v naše Šmartno, mi nadaljujemo proti Kruševcu, Prokuplju. Na avtocesto se vrnemo pri Leskovcu in v zgodnjem popoldnevu smo na makedonski meji. Temperature so poletne in vedno več nas jakne zamenja z »lajblči« ter kratkimi rokavi, ki bodo tudi vse naslednje dni, naša glavna motogarderoba, pa varnost gor ali dol.

20120816115324_ynsvx59ghcftpr

Ob čakanju na pregled dokumentov pa prvi izbruh makedonske gostoljubnosti. Do mene pristopi mladenič in me prijazno nagovori, da je član MK Bears iz Kumanovega in vidi, da smo od daleč ter nas vabi na pijačo v njihov »bikers house«. On je z avtom, a čoperist. Pred nami je njegov brat, ki nas bo z veseljem pospremil… Zakaj pa ne, čas imamo, večina nas bo itak kampirala, gremo pogledat. Edino Varaderki, katerih lastnika želita hotel, bosta potegnili dalje. Sprejem, kot da smo stari prijatelji, ki se ponovno srečamo, izmenjava našitkov, runde piva padajo, miza je takoj polna mesnih dobrot, vse »častijo«, njihovi člani se zbirajo… nedoživeto in nepojmljivo. Šef pokliče še »bankirja«, ki nam po znatno boljšem tečaju zamenja denarje. Siti mesa do grla in po treh, štirih pirih že fajn omotični, skrivaj sklenemo, da bo treba »pobegnit« drugače »zagreznemo«. Ker je spet »vse plačano«, s kelnerco »sklenem pakt«, da po našem odhodu vsem še 2 rundi nalije. Slovo, fotografiranje, »fejsbuk« kontakti in tolažba, da se lahko teh 30 km, kljub nekaj »popitega« čisto brez skrbi peljemo, ker motoristov tu itak nihče ne ustavlja.

Slovenska ulica v kampu.
Slovenska ulica v kampu.

Prihod v kamp, tako na »horuk postavljen«, nič posebnega, razmeroma malo šotorov. Ko se utaborimo in pade večer, nas povabijo v nekaj kilometrov oddaljen manastir na večerjo. Postrežejo pasulj in čobanac – okusno, golažu podobno jed, po pijačo pa stopimo v sosednjo trgovino. Spoznamo se tudi z organizatorji. Le trije, štirje so. Glavni je Beni, ki ima vse pod kontrolo – »skuliran« tip, ki bo v bodočih dneh vodil ture, delal v šanku, skrbel za zabavo, namesto spanja pa - kot je sam zatrdil, se bo samo »resetiral« in tako je tudi bilo. Po vrnitvi v kamp in otvoritveni zabavi z dvema bendoma, smo (ponovno) ob zgodnjih jutranjih urah zadremali. Priznam, nekatere nas je malo »razžirala« misel: skupinica cca štirih, baje skoraj popolnih začetnikov, organizira tale »touring kamp«. Le kako bo tole »laufalo«… Presenetljivo dobro. Pri nas kaj takega sploh ne bi bilo mogoče.

20120816115437_a4rkd67eib03qw

3. dan: pot okusov

Zjutraj ugotovimo, da kamp potrebuje še nekaj posegov do »bajkersko higijenskega minimuma«. A grmovja je dovolj, tuširanje bo pa do večera počakalo. Malo po deveti kolona 50 motociklov odpelje. Lepo, panoramsko, za vsemogočnim Benijem, preko tipičnega podeželja, ki ga ne prepoznava niti najnovejši »citynavigator«. Pristna pokrajina, suša, ovce, gričevnata pokrajina, ozka zavita cesta, dober asfalt. Pred Svetim Nikolom se nam pridruži policija in že v prvem mestu ugotovimo, ko nas pospremijo do osrednjega parkirišča v »peš coni«, da bo vse vrhunsko »klapalo«. Recept je bil tudi vse naslednje dni sledeč: na odprti cesti smo se vozili sami, lepo v koloni; nekaj kilometrov pred naselji nas je vedno pričakalo policijsko vozilo in nas spremljalo skozi mesta, kjer so vsa križišča seveda zaprli možje v modrem.

Domači obiskovalci Slovenske ulice.
Domači obiskovalci Slovenske ulice.

Prednost je torej bila povsod naša, zastojev in čakanja nobenega. Ob postankih so možje postave poskrbeli tudi za varnost motornih koles, tako da smo se lahko brez skrbi razgledali po okolici. Nekaj kilometrov iz mesta so se »modri prijatelji« umaknili in »panoramska« je nadaljevala svojo pot. Vsa čast. V Svetem Nikolu, nas ja čakala malica in seveda obilo radovednežev, ki so si ogledovali na osrednjem trgu parkirana motorna kolesa. Padale so številne debate o služenju vojske, še v nekdanji skupni državi in še posebej Slovenci - bilo nas je vsaj 20, smo bili sila zanimivi sogovorniki – sploh za tiste domačine, ki so nekdaj v zelenih uniformah spoznavali Bohinj, Tolmin, Vrhniko, Ljubljano, Maribor…

Destilarna Trajkovski je bila glavni sponzor. Potrudili so se.
Destilarna Trajkovski je bila glavni sponzor. Potrudili so se.

Sledila je vožnja proti grški meji - mimo Štipa, Negotina do Krnjevega, kjer smo bili v poznih popoldanskih urah gostje najboljše, verjetno tudi edine, makedonske destilarne Trajkovski, ki poleg vin prideluje najboljši makedonski »brandy«. Podjetna lastnika si želita stopiti po poteh »vinskega turizma« v stilu Slovenije ali Toskane in glede na ponudbo jima bi to tudi lahko uspelo. Le lokacija »sredi ničesar«, daleč v hribih južne Makedonije, zna biti problem pri privabljanju gostov. Kot glavni sponzor so seveda poskrbeli za obilno zakusko, podkrepljeno z vinom in brandyem – kolikor si ga je pač kdo »upal« v treh urah popiti… pa kar precej smo ga. Če imaš policijsko spremstvo, se pač ni česa bat. Po fotografiranju na čudoviti razgledni točki, kjer se s hribov pogled odpira proti Grčiji, smo se po avtocesti mimo Velesa zvečer vrnili v Katlanovo.  In, hja, kaj bi pisal, to se je potem vsak večer ponavljalo:  dober bend, laško pivo po 1 €, hrana po 2 €, brandy, slivovka… vedno nova prijateljstva in ponovno, iskreno utrjevanje »bratstva i jedinstva«. Spanja bo pa te dni malo, zelo malo.

Razgled proti obubožani Grčiji.
Razgled proti obubožani Grčiji.

 4. dan: pot čudežev

Kamp je zdaj že »zgledno urejen«. Tuširanje z mrzlo vodo na europaletah za namiznimi prti je čisto »kul«. In čeprav je kamp čez dan pretežno na soncu, se zvečer zmerno ohladi. Vzdušje motijo edino komarji. Ker je pa naša skupinica malo oddaljena od »PVC sanitarijev«, ima za tisto »ta pravo potrebo« vsak svoj kotiček v grmovju. Ne samo da je bližje, tudi pristnosti dogodka se bolj poda. Celo naši Sandri, se je tovrstno »čepenje« čisto priljubilo.

20120816115602_qahirn86xcldjf

Je bilo pa vsako jutro zelo pametno do vrha napolniti rezervoarje. Kolona 60 motorjev za to rabi čas. Precej udeležencev je pametno to opravilo že prejšnji večer, ali zjutraj odpeljalo do »pumpe« pred kolono in tam počakalo. Te prakse smo se tudi mi oprijeli in tako je bilo vmesnega »tankanja« znatno manj, čakanje na »bolj žejne«, oziroma tiste z manjšimi rezervoarji,  pa se je zgolj združilo s planiranim počitkom ali ogledom. »Panoramska« je spet »klapala«. Spredaj neutrudni Beni, s policijskim spremstvom čez naselja, pot pa nas je tokrat vodila proti vzhodu: Ustavili smo se v Štipu, kjer je »neznano kam« izginil naš prijatelj iz Slovenjske Bistrice. Baje je tamkaj služil vojsko in je najbrž imel »koga za pozdravit«. Sicer lepo mesto, a stik z uličnimi otroci je »zadišal« že kar malo žalostno po »tretjem svetu«.

Nazaj proti Negotinu.
Nazaj proti Negotinu.

Pot smo nadaljevali v smeri Probištipa in si v Kuklici ogledali znamenite Kamnite lutke, nekakšno »mini Kapadokijo« se je nekdo izrazil. Zanimivo, za poslikat, a prevroče za ostat. Romči je v tem času obiskal prijatelja v Kočanih, s katerim sta si delila bolniško posteljo lani v Mariboru, Nesrečnik je »nastradal« na delu na gradbišču v Sloveniji, Romči pa je okreval po hudem padcu z motorjem, ki pa mu veselja do vožnje več kot očitno ni pobral. Dohitel nas je nad Krivo Palanko, pred Bolgarsko mejo, v »manastiru Sv. Joakima Osogovskega«. Po ogledu nas je s pijačo »častil« tamkajšnji direktor. Za hrano nam je tokrat »bilo dovoljeno« poskrbeti samim. Izbor »pečenja« ni bil slab, le čakalna doba »črnogorsko-grška«. Prijetno, zeleno okolje, na osvežujoči višini, smo zapustili pozno popoldne, po najkrajši, avtocestni poti mimo Kumanovega, nazaj v kamp. In vse po starem. Ja, Slovenci smo med najbolj vzdržljivimi. Ko je bend »odnehal« smo sami splezali na oder in ob kitari »odrolali« »moj špricerbluz«. Nekdo je ob jutranji kavi zjutraj razglabljal, da je bil ponoči v šotoru tako nažgan, da se mu je zdelo, da čuje slovenski »blues«. Ha. Ni se motil.

Se nadaljuje na naslednji strani…Ta dan je bil na vrsti zadnji a najdaljši krog. Čez 300 km panoramske vožnje. Naša skupinica, ga ne bo več »zašpilila« v kampu. »Potegnili« bomo v Srbijo – do koder bomo imeli voljo. Zjutraj pakiramo. Ne samo mi, tudi veliko ostalih. Ob pogovoru se odkrivajo smeri. Nekateri proti Ohridu, drugi na Kosovo in v Črno Goro, tretji proti Grčiji.

20120822111704_uph8kgztvlmcrd

5 . dan: Pot narave

A celo turo bomo še prevozili skupaj. Avtocestni odsek je tokrat malo daljši, a kaj zato, saj nas spremstvo vedno brez postanka popelje skozi vse visoko dvignjene cestninske rampe. Peljemo v smeri Prilepa in Makedonskega Broda. Pokrajina je tukaj veliko bolj zelena. No, vsaj hribi. Sicer na marsikaterem delu vse skupaj močno spominja na vožnjo po kakšnih sušnih stepah ameriškega zahoda. Tudi to bomo enkrat obdelali. Pozornost pritegne tudi želja organizatorjev po promociji dogodka. Fotografirajo in snemajo nas vsepovsod in marsikje tudi med vožnjo. Vsak posamezen motorist je med vožnjo na fotki vsaj trikrat. Prvič se vidim, kako izgledam med vožnjo. Po krajšem postanku pri Prilepu, nadaljujemo med hribe zahodne Makedonije. Policijske »krajzlerje« tokrat za kar nekaj kilometrov zamenja vsaj dobrih 20 let star Audi 80 – bencinar. Pa motor BMW R65. Ja, to je tu še vse »v službi«.

Oddih v manastiru Gospe Svete, po naše »pri Mariji pomagaj«.
Oddih v manastiru Gospe Svete, po naše »pri Mariji pomagaj«.

Sicer pa tudi policist na motorju v tej vročini nima kombinezona. Kratki rokavi, čelada… to je to, ima pa vsaj dolge hlače, mnogi med nami, predvsem domačini, vozijo v kratkih, z natikači. V kombinezonu bomo težko kakega našli; pri nas pa je to tudi pri +30 nekaj čisto normalnega. Ustavimo se na svežini, visoko nekje nad Plašnico v »Manastiru Gospe Svete«. Mi bi rekli »Pri Mariji pomagaj«. Občudujemo razgled, freske in ikone in po kakšni uri nadaljujemo po glavni magistralki v smeri Tetovega, kjer nas v nacionalnem parku Mavrovo, v hotelu Srna, čaka zaključni piknik.

Savinjski portreti
Savinjski portreti

Mavrovo človeka fascinira, sploh ko se iz poletno »skurjene« nižinske pokrajine vzpne na to svežo zeleno oazo ob albanski meji. Obsežno, deloma akumulacijsko jezero je dolgo cca 10 kilometrov in leži na nadmorski višini 1200 metrov; sama kotlina pa je obdana z najvišjimi makedonskim vrhovi, ki v pogorju Korab presežejo 2700 metrov. Med vožnjo ob jezeru smo razmišljali o osvežilnem kopanju, ki smo ga že par dni obljubljali Sandri, a ob prihodu pred »Srno« so »piknik vonjave« odprtega oglenega žara, hitro premamile brbončice. Župan (bližajo se lokalne volitve) je poleg kompletne gostije poskrbel tudi za nastop vsekakor odličnega rock & roll banda. Po dveh urah nam je bilo vsem tistim, ki smo ta večer želeli pot še nadaljevati, težko vstati. Poleg polnih trebuščkov mesnih dobrot, poplaknjenih pretežno s pivom, nas je držala še dobra družba in veselo vzdušje. Ob »oznanilu«, da se nekateri več ne vračamo v kamp, je sledilo skupinsko fotografiranje ter poslavljanje od skorajda vseh.

V planinah nad Plašnico, v ozadju pogorje Korab.
V planinah nad Plašnico, v ozadju pogorje Korab.

Po treh dneh in nočeh smo se res že poznali. Bili smo pravzaprav cela »skupna Juga«. Naša skupinica »osmih« je odpeljala po avtocesti v smeri Skopja. Podporo smo na poti pokazali tudi makedonskim motoristom. Ti zaradi nasprotovanja avtocestni politiki, ki cestnino motociklom zaračunava enako kot avtomobilom, slednje protestno ne plačujejo. Če na cestninski postaji ni policije, se torej odpeljejo mimo rampe. Pa smo »probali«. Dvakrat je šlo brez problemov, prostora je bilo dovolj; tretjič so bili sicer tam policaji, a smo se vseeno kar peljali skozi – nihče nas ni lovil; na zadnjih dveh cestninah je moja »lepa beseda lepo mesto našla« in po kratkem pojasnilu, kje smo bili in kaj smo počeli – del zbranih sredstev naj bi se namreč namenil za otroke s posebnimi potrebami, so nam obakrat velikodušno dvignili zapornico. Le kaj bi moral za kaj takega storiti v Sloveniji? Z Iztokom in Renatom smo se pri Skopju poslovili. Prespat sta šla v hotel, saj sta naslednji dan z varaderkama »pičila« direktno za Braslovče.

Po prečkanju srbske meje, ob sončnem zahodu, sem v mislih premleval pogovore s šefom Benijem. Tiste, ki smo kdaj že organizirali kak motoristični dogodek, vsekakor zanimajo izkušnje drugih. Sponzorji so najverjetneje poskrbeli za uvodno večerjo, en jutranji zajtrk, pojedino v destilarni Trajkovski, zaključni piknik, svežo vodo pred jutranjim odhodom, glasbeno skupino (tudi po dve) vsak večer, nobenih vstopnin nismo plačali… pa še kaj sem spustil. Policija nas je spremljala skozi vsa naselja, poskrbela za zaprtje vseh križišč, varnost motorjev in dežurstvo na večernih zabavah. Kdo to plača? Kaj pa prijava na upravnih enotah? Smešno. »Oni so itak v službi,« je bil odgovor… »Prijava na upravnih kaj?« Me zanima kako bi se končal poskus organizacije podobne panoramske vožnje od Prekmurja od Portoroža, da o dvignjenih cestninskih »rampah« niti ne razmišljamo. Eh, najbrž se ne da, ker smo v Evropi. Glede na to, da se je dogodka udeležilo, odvisno od dneva, med 40 in 60 motorjev ter glede na ponudbo in sodelovanje oblasti ter skupnosti, bi bilo to pri nas »čista izguba«. Dol pa ne. Po večerih se je kar nekaj spilo in pojedlo; pa majice so šle za med. In kolikor se je nabralo za otroke ter za par veselih organizatorjev, je dobro. Še največ pomeni uspešna promocija razvijajočega se makedonskega turizma, gostinske ponudbe, naravnih in kulturnih znamenitosti; saj ni vse samo Ohrid.

Slovo v Mavrovem: mi smo vztrajali do konca.
Slovo v Mavrovem: mi smo vztrajali do konca.

Ob teh mislih smo »pristali« v znanemu motelu »Predejane«, 60 km južno od Niša. Po treh nočeh na samonapihljivi blazini je postelja v sobi za šest pasala. 11 evrov za nočitev, motorje na parkirišču ( v bistvu na zelenici) pa straži prijazen možakar, vesel vsakega pogovora in kakega evra za »dodatno pozornost«, saj tudi čelad nismo vlačili v sobo. Za večerjo in tudi zajtrk so poskrbele kar dobrote iz samopostrežne, ki pri tem motelu obratuje 24 ur. Klima, TV, kopalnica… priporočam, če se odpravljate kam doli.

6.dan: Čez Zlatibor v Sarajevo

Bežimo pred vročino. Za Skopje in južno Srbijo je napovedanih preko 400C. Ker bomo ponovno potovali mimo »pobratenih«, se postanek vsekakor spodobi. Pokličem Žarka in »zglihava«, da se ustavimo na kosilu v »Zvezdi« samo, če lahko plačamo hrano in pijačo, kar nam do zdaj še ni uspelo. Zmenjeno. Po avtocesti »pohitimo« mimo Niša, potem proti Kruševcu, Kraljevu. V že znani gostilni se nam kar »nasmeji«. Po številnih dobrotah iz žara, so v ponudbi kuhane malice: čorba, golaž, sarme… res paše. »Počvekamo« o vtisih, tudi o pogrebu v naših krajih, ki so ga predstavniki občine obiskali, a mudi se nam dalje… Račun? Je že v redu. Ampak dogovor? Tokrat časti oštir. Nič čudnega. »Šef« je zaljubljen v cestno-hitrostni šport. Tudi sam je motorist, sodnik na Grobniku, celo dirkač v razredu 600 ccm (vozi Yamaho), ter vozi tudi cestno hitrostne dirke z Alfo 156, ki mu jo pripravljajo v Sloveniji pri Deklevi. Ko pride v »naše konce« ga bomo lahko »častili« mi.

Mimo Čačka, in Užic se povzpnemo na Zlatibor, ki bi mu lahko rekli kar srbska Rogla in se na najvišji točki približa 1500 metrom. Motoristov je zgoraj polno – zvečer je tukaj eden največjih motozborov. Kraj je sicer v teh dneh poln turistov, ki sem gor pobegnejo pred poletno pripeko. Res je malo bolj sveže, človeka pa poleg bazenov vabijo številne pohodne in konjeniške poti ter vožnje s štirikolesniki po planoti, ki ji skoraj ni videti konca. Na zboru ne bomo ostali. Zadnje dinarje ob poti porabimo za »slatko« in »pijano voče« ter se mimo Mokre Gore spustimo do mejnega prehoda, kjer lahko ravno takrat na progi opazujemo znamenit ozkotirni vlak, ki za organizirane turistične skupine dvakrat dnevno premaga progo med Višegradom in Mokro Goro. Enkrat bi se bilo zanimivo popeljat.

Znameniti most na Drini v Višegradu.
Znameniti most na Drini v Višegradu.

Užitek nam ponudi cesta od mejnega prehoda, po dolini Drine in preko Romanije, do Sarajeva. Malo prometa, dober asfalt, ovinki, tuneli… Damo si duška. Precejšnji del jo tudi posnamem. Policija nekajkrat spoštljivo povesi merilce. Na svoj račun pride tudi naša »hitra« Sandra – postanek ob Drini namreč začinimo s kopanjem. Za naslednji dan ima obljubljeno še Uno. Ko se sušimo in zgroženi opazujemo smeti, ki ležijo ob sicer čudoviti reki, pokličem znano sarajevsko gospo, ki rada ugodno ponudi nočitev slovenskim popotnikom. Ima fraj apartma za šest. Čudovito. In »hajd« na Baščaršijo. Še pred obveznimi čevapčiči pa si ogledamo osrednji del, viden že večkrat a še vedno zanimiv, kjer v gneči obiskovalcev iz vseh koncev sveta, v čudovitem, poletnem, sobotnem večeru, srečam še svoja bližnja soseda, ki z avtom potujeta proti Črni Gori. Se pa večer ponovno razteeeegneee. Ob vrčkih Sarajevskega piva, prikupnih lokalih in mičnih večernih sprehajalkah, je tudi pot do nekaj ulic oddaljenega apartmaja nenavadno dolga.

Zlatiborska planota.
Zlatiborska planota.

7. dan: Čez Gorjance domov.

Ne mudi se nam. Slabih 600 kilometrov je pred nami. Nedelja je in do večera imamo čas. Slavonski brod in avtocesta, bi bila čista izguba motorističnega dne. Sploh, ker že vemo, da se lahko Bosno prevozi po tako čudovitih cestah. V smeri Zenice po avtocesti zapustimo prestolnico in nadaljujemo preko Travnika do Jajc. Nostalgični ogled muzeja »avnoja« ter počasna panoramska vožnja po stari cesti mimo vseh Plivskih jezer polnih kopalcev. Vrnemo se na glavno magistralko in brez pavze preko čudovitih planot potegnemo do Bihača. Za pozno kosilo je izbran »Mlin« pred Bihačem, a ker nekaterim konstantnih »130« ni dovolj in želijo »pokuriti« še ves adrenalin, ki ga ta cesta lahko ponudi, spregledajo tudi »naše standardno bihaško postajališče«. Ko se vračajo začudeni iz Bihača nazaj, pa dovolj zgodaj le opazijo ob Uni parkirane motorje. Pečena jagnjetina, čevapčiči, kajmak, postrvi… sam se še na hitro skopam, ker dan je vroč. Potem kar stežka vstanemo, »natankamo« za »do doma«, pa par »štek cigaret« se znajde tudi v kufrih nekadilcev in gremo. Preko Slunja, Karlovca, Gorjancev… parkiramo ob pol devetih na domači gasilski veselici.

Sandra v dobri družbi pred muzejem Avnoja v Jajcu.
Sandra v dobri družbi pred muzejem Avnoja v Jajcu.

Po dobrih 3000 prevoženih kilometrih nas pričaka kar nekaj prijateljev, mi pa najprej iskreno čestitamo naši Sandri in Toniju: na goli FZ-6 ter športni CBR-900 sta prvič obdelala večdnevno potovanje z zglednimi dnevnimi kilometrinami, hitrim tempom in malo postanki. Riti imata najbrž zatečene. Bravo. Glasbena skupina nam za dobrodošlico nameni »V dolini tihi«… Ja, lepa in zelena je tale naša dolina; tudi v avgustovski vročini. O stroških enega najlepših izletov pa tokrat ne bom pisal – ne bi bilo fer. In pozno v noč se je zavlekel tudi naš zadnji skupni večer na tej poti. Beni pa že obljublja: drugo leto se vidimo spet. Mogoče pa res…

Konec.