Lepa sobota, malo dežja pač ne ustavi čisto vsakega motorista. Sploh pa ne BMW-jaša. Sploh pa je bilo mokrote bore malo. Torej, penzija GS1200, hitrost tam do maksimalno 110 kilometrov na uro. Lepa cesta, nizanje ovinka za ovinkom zadnjih 100 kilometrov. Potem pa pripeljem v levi ovinek in neki beli kombi ali nekaj na mojem pasu.

A ne, ne, ta ni bil kritičen. To je bila vsakodnevna situacija na naših cestah. Peljem normalno naprej. Naselje, 50, mogoče 55 na uro. Naslednja vas, zopet po predpisih. Nadaljuje se lepa lepa cesta, tam sva z Matejo že snemala video za VFR1200. Peljem tistih 80-105 kilometrov na uro - odvisno od ovinka, nikakršnega drajsanja kolen, lepa vožnja. Rahel ovinek v desno in tam izvoz z dvorišča (to sem šele potem videl). Malo nagnem motocikel in v tistem se pred mano na cestišču znajde zelen avto. Auč.

Magisteriji vožnje, pogled v rešitev….vse skupaj (eno samo) "nabijanje". Ni variante, če imaš na voljo sekundo ali sekundo in pol časa. Pri 100 kilometrih na uro prevoziš 27 metrov v sekundi. Avto zagledaš cca 35 metrov pred seboj. Preden "pride" avto v možgane prevoziš pet metrov. Preden pride sprocesirana zadeva iz možganov v roko ali nogo prevoziš vsaj 20 metrov. Stisneš zavoro in že je čas za TEMO. Ko se deli motorja začnejo sesuvat v koščke, števec hitrosti kaže 80 na uro. Toliko (nekako) smo sposobni reagirat navadni motoristi v ekstremnih življenjskih okoliščinah. Še enkrat se vrnem na možnosti, ki bi jih mogoče lahko imel. Desno ne gre ker ni prostora, če bi pa res šel, bi čelno priletel v znak ali avtobusno postajo, ki se skriva za ovinkom in hribom, ki vse skupaj naredi popolnoma nevidno. Izhod v levo je bil logičen "izhod". Jaz sem motocikel poravnal in stisnil zavoro. Fant v avto je ni. Mogoče bi bilo na knap, če bi jo. Mogoče ne bi bilo nič. Mogoče pač nekaj. Ampak ni in prvo kolo je priletelo malo pred prednja vrata.

Čas TEME. To je tisti čas med tem, ko poči in med tem, ko prvič vdihneš in se tega zavedaš. Če se mogoče vrnem na tisti trenutek pred trkom, ko bi mogoče lahko malo odrinil z motorja, da ne bi kasiral tanka, balance in še kaj v noge. Ne moreš. Pozabi. To delajo kaskaderji v naštudiranih prizorih. Pok! Zaboli in se zatemni. Letim? Najbrž. Padem prvič, padem drugič. Se ustavim, ležim na hrbtu. Ne čutim ničesar, samo trudim se vdihnit. Vdih, izdih, napredek. Roke totalno trde! Sprostim in čutim, da so cele. V prsih stiska – seveda , če narediš salto pri 80 kilometrih na uro in padeš na asfalt. Pirhi bolijo. Ni hudega. Noge so cele. V bistvu nič ne boli. Minilo je okoli dve do tri sekunde od začetka teme.

Konec teme. Diham, u bistvu me nič ne boli. Usedem se in snamem čelado. Cel sem. Kako sem lahko cel?!? Deset metrov nižje na cesti leži sopotnica in se ne premika. Kolega motorist je ob njej. Dvignem se na kolena in poizkušam vstati, da bi videl kaj je z njo. Hodim. Kako sem lahko cel?!? Ko vidim, da s sopotnico ni "hujšega", da leži, ker je v šoku in noče, da bi jo še kaj bolelo, se sprehodim do fanta, ki je vozil avto. Pravi, da me ni videl zaradi sonca. Možno. Gledam razbitino. Pa tako fajn motorček je bil. Vse zamenjano in zrihtano. Aaaaaaaaaaaa!!!! Ampak, saj je samo "pleh", no.

Zadeva se umiri, ko pridejo reševalci. Skoraj 20 minut so potrebovali. So hitri. Kako dobro, da ni zares "nujno". Oskrbijo sopotnico in sem že bolj miren. Mene malo povprašajo kako in kaj. Pride policist, vpraša kaj je bilo, popiše in ponudi "frulico". Že se peljem na urgenco. Noga me malo boli. Prsni koš tudi.

Urgenca. Pravim, da ni panike, le škorenj bi dal dol. Ups, neka velika luknja je v nogi. Kako to, da me ni bolelo? Luknja je do kosti. Grem na slikanje. Nič zlomljeno. Pljuča okej. Ste že bili cepljeni proti tetanusu, se glasi vprašanje. Pojma nimam. Potem se spomnim, da sem bil dve leti nazaj. Počakam še slabo uro za 4 šive in že lahko grem domov. Boli. Spat ne moreš. Dokler nisi tako utrujen, da pač zaspiš. Zjutraj je bolje. Zapestje boli, smejat se ne smem. Še vedno ne vem, kako to, da mi ni nič. Grem po razbitine do avtovleke. Gospod sprašuje kje je fant, ki je motor vozil in se ne more načuditi. Mi naloži motor in grem. Konec je. Zgodba zaključena.

Jest bi mel motor.