Leaderboard

Še moje popotovanje prejšni teden Delnice-Senj-Paklenica-Knin-Makarska-Dubrovnik-Durmitor-Žabljak-Hvar-Split-Murter-Grobnik pa domou

Dva dni motorčkanja, dva dni vsa nasmejana😁

Včeraj Dolomiti, “turistični” prelazi...”top šit” vreme...cca 580 km😍

Ena lepa sobotna...😊

Mal sem se solo potepal ta konec tedna med Pulo in Makarsko.....fajn je blo Na pot sem jo mahnil v petek dopoldne v nalivu! Ampak še prej sem v četrtek zvečer namontiral nov vizir....vajen dobre veterne zaščite, je bil OEM vizir na XR meni bolj za okras. Jaz se poleti namreč rad vozim z odprtim glavnim vizirjem in spuščenim sončnim vizirjem....no tale izdelek od Powerbronze mi je po 1500 km testiranja v nalivu, kruzanju po magistralki in transferju po AC sedel ko ata na mamo! No, kakor koli...nekaj vtisov..... Ajd...

Kamor zahajava bolj poredko... Na razgledni stolp, da vidiva panonsko morje... Se nama je zluštalo še malo Lušt-a... Potem pa v hlad Bukovniškega jezera Od tam pa na ogled dobrot... Kodila. "base" za domov... Nazadnje pa na Celjsko Kočo na kavico in pogledat, če deluje "zip"... Malo sva se šlepala po AC, da ne bo nakup vinjet čisto BV. Lepih LT 315km.

Ob 6 uri sem pogledal skozi okno sobe in vreme ni dajalo dobrega obcutka za motoriranje, nizka megla. Po zajtrku ob 8 uri pa je nad vrhovi Dolomitov ze sijalo sonce ☀️😀 Pot naju je vodila cez vecino prelazov v okolici, sproti sem jih kombiniral, imela sva cel dan za uzivasko kruzanje z ustavljanjem za kavico in pijaco. Tudi pogovori z bajkerji so bili zanimivi, vsi komaj cakali na odprtje sezone. Razocaral me je asfalt na lepa prelaza Campolongo in Pordoi, v desetih letih so zakrpali par lukemj....presenetil me je 18% vzpon na Pelegrino in pa prelaz Fedaia z akumulaciskim jezerom, ki sem ga zadel po sreci. Ves dan v glavnem sonce, dvakrat malo poprsilo s tezkega oblaka. Cisti uzitek vozit👍 Kolesarjev ze veliko, tudi motoristov, 90% It, skupina Pol, nekaj D in Slo za vzorec. Tudi avtodomov in pohodnikov, ocitno se turizem v Dolomitih zopet prebuja. Jutri se carska Passo Giovo in Rombo, nato proti domu. SRECNO

Malo po Visu...

Tud vozil smo se, da ne boste ljudje mislili, da smo šli samo do @gasperX jest.

Kičastih 400 km.

Še malo nedeljskih vtisov... Tudi danes sva se odločila, da ne prečkava mej. Promet umirjen, nikjer nobene gužve le spodnji del Gorjancev je en kamper vlekel kar dolgo brado. Na srečo sva v Metliki zavila proti Črnomlju. Malo več prometa in tudi veliko motoristov pa ob Kolpi. Lepih 370km v LT stilu.

Uspel pravi napad na GG. Odlično izpeljano, prava taktika, vsi skupaj od začetka do cilja 😄 brez odpadnikov. Moda nista imela dela. Hvala za družbo! 🙋‍♂️ Nekaj sem vas uspel poškljocat, ostali prehitri 😝  Sneč se trudi biti kronik, še nogo v luft dviguje, da bi znucal mitasko kaj prej. K sreči ni zalivk na gg. Razgledi pa fenomenalni Za finiš pa še v beljak pogledat mašino od Kartofl Transport Machine... A žal moped na servisu seveda, nam je pa dobre burgerje speku 👌😄

Še ena nedeljska...🙂 *info: od Loga pod Mangartom proti Strmecu so 3je semaforji, promet poteka izmenično. Cesta razsuta ampak normalno prevozna. Turisti delajo neumnosti za vsakim ovinkom🤦‍♀️ Lp🖤💜

...z mopedom na šiht...potem pa gledat kam bom šla lovit ribe 😁...nato čez Črnivec do Kamnika in skozi Tuhinjsko domov 😊...

Prespala sva pod prelazom Pennes pass.........Garminu se je v Bolzanu "zmešalo" nikakor ni našel prave poti, tako, da sem si pomagal z KTM my ride, ki je "našel" pravo smer, sva pa izgubila dobro uro časa...... ker se je pripravljala nevihta sva poiskala spanje pod prelazom. Se je splačalo, po večerni nevihti, je bilo jutro sončno s "pobrisanim" sinje modrim nebom Pennes pass me je presenetil z lepo zavito cesto in razgledi, ni bil v prvotnem planu, spotoma sem ga vključil, ker vodi cesta preko njega naravnost proti severu na začetek vzpona na Passo Giovo, ta pa potem na Passo Rombo, kar trije prelazi preko 2k nm skupaj čakajo na bajkerje Vreme lepo, ceste pogosto na veliko popravljajo, tudi z manjšo spremembo trase, začetek vzpona in vrh Romba dobro urejen z ograjami in asfaltom, tako, da je bil užitek vozit ......... na nekaterih delih so še čistili posledice nočnih naivov, kolesarjev velko, med motoristi so prevladovali A in It.....na vrhu Passo Romba mrzlo, še sneg v kotanjah, pihalo in 12 st. je moto jakna kar pasala........ lokal odprt A upravlja....dolga kava z mlekom in kapučin 8,5€ jawoll alles gut.... Po vseh prevoženih prelazih preko Brunca proti domu in zvečer doma. Prvi dan 276km, drugi dan 292km, zadnji dan 585km. Malo za sprostitev po corona karanteni, ki jo imajo že vsi preko glave..... s komerkoli sva komunicirala prijazni in odprti judje.....bencin v It v teh koncih težko pod 1,5€, spanje okrog 40€ z zajtrkom na glavo, hrana v gostilnah, pizzerijah, trgovinah nekoliko dražje kot pri nas, ni pa bistvenih razlik , če si ne omislite 5* V glavnem raj za bajkerje, kolesarje, pohodnike poleti,.........pozimi za smučarje. Za vsakega nekaj Bo potrebno letos še malo Moto atlas pregledat in obnovit geografijo SREČNO PS: Na prelazih priporočam, da pazite na čelade....... na Pordoi passo so It motoristu, ki je imel parkiran motor poleg mojega ukradli novo čelado Shoei z motorja, na prvi vožnji .........dobro, da sem najine slučajno priklenil, ker sva šla na kavo, pa jih ne vedno.........pa niso Shoei ......hudo neugodno, če ostaneš tam gori z motorjem in brez čelad.... .....menda organizirano nekateri tako "nabavljajo" čelade in potem prodajajo preko spleta

Peljala Ninjo v hribe...😎💚

Evo ga... Za pokušino, ostanki topovskih bunkerjev na Barjoški.

... 3 dni motorčkanja med Pagom in Splitim....pa malo vmes 😊 ....

Popoldan lagano do Auronza, kjer sva planirala prespat......pred vec kot 10 leti sva bila nazadnje tu z motorjem....vreme ni obetalo, ko je bilo sonce v daljavi tezki oblaki, ko je bilo oblacno v daljavi sonce, a je zdrzalo brez dezja. Razpakirala v hotelu Panorama, zdilal za ceno 80€ za dva, z zajtrkom. Hotelov malo odprtih, pa kar polni....odpirajo zadnjih 10 dni. Sprehod ob jezeru in vecerja. Kar sva opazila, vsi zelo prijazni in ustrezljivi, razumevajoci..... in Ilicic e Handanovic grande. Jutri pa napad na prelaze 👍 SRECNO

Vikend vtisi 😁 včeraj čez Rovte v Žiri, Cerkno, Zali log, Most na Soči, Čepovan, Sveta gora, Ajdovščina, Col in domov Danes pa Kočevska reka, Osilnica, Petrina, Stari trg ob Kolpi, Kočevje,..

Takole sva danes vtisnila... Najprej do izvira Une potem do manastira Krupa nato pa tankat v Karlobag in nazaj v Seline. Prelepih 310km.

Utrinki sobotnega TET-a Hrvaške

Danes klasika: Route 69 - AUT, polno motoristov in potem že takoj dopoldan, to, česar si res ne želimo in se vsi bojimo, jao, ma dogodka raje ne bi opisoval, ker še vse do Koralp potem nisem imel užitka voziti, in priznam, roke so se mi kar tresle, v glavnem, dva motorista - voznika in sopotnico so potem urgentno odpeljali s helikopterjem v bolnišnico. No, ko sem se vraćal pa je na Kaertner biick bilo zelo polno in veselo, srečal nekaj avstrijskih kolegov in še pofotkal ta dogodek:

Jezersko-A-Korensko sedlo-It-Belopeška jezera-Predel-VršIč-DOMOV SREČNO

Včeraj s ponosom obiskal spominsko obeležje osamosvojitvene vojne na Medvedjeku v čast 29. obletnici samostojne domovine Slovenije in se poklonil vsem akterjem in žrtvam osamosvojitvene vojne.

Pa spet Tolmezzo, Trbiž in domov. Naredil natančno 618 kilometrov. Če bi se vračal čez Avstrijo, bi jih bilo čez 700. Vtisi.....Tirolci imajo čas, pa nekaj denarja očitno tudi, zato je kar nekaj odsekov preplastenih na novo. Je kar nekaj semaforjev, ampak ni panike. Nad Cortino proti Tre Croci jim je zemeljski plaz na kar nekaj mestih odnesel in zasul cesto. v glavnem že sanirano. Karavanarjev...med nič in skoraj nič Kolesarjev......med skoraj nič in za vzorec. Avtobusov ......nič, nada, niente. Stricev z klobuki v FIAT Pandah........kar nekaj... Motoristov......nekaj skupin Nemcev, malo Avstrijcev, ena divjaška skupina Nizizemcev.....pa kakšen Italijan tu pa tam. Pa en Slovenc.... Tale ( z božjo pomočjo) Pa še "itinerar"....kilometri in časovnica ne zajemata še poti od Tolmezza do doma.

Včeraj zvečer sem spremenil načrt. Ne bom (spet) vozil Sella Ronde, ampak grem na manj obljudene prelaze. Start mal čez pol šesto zjutraj. Po praznih cestah do Trbiža, pa Tolmezzo, pa Villa Santina....potem pa namesto proti Cortini, na jug na passo Cibiana Od tu naprej na passo Duran in to po novem asFaltu.. Pa še malo proti JZ na passo Di Cereda Pa proti severu, mimo San Martino di Castrozza in smučišč na passo Rolle. Pa spet mal lepe ceste, pa ena kratka pavza...pa sendvič iz rukza...mislim, kufra...

Slepa kura zrno najde bi lahko rekel zase, ko sem moral sredi aprila, na višku korona norije, napisati termin mojega letnega dopusta. Moja draga je bila skeptična, sam pa sem ves čas verjel, da bom tudi letos videl Sardinijo. Skratka, Italija se je odprla le kakšen teden pred začetkom dopusta, zato je bila Sardinija dobesedno prazna. Motoristov le za vzorec. Tisti, ki ste že bili tam veste, kako zgleda na Passo di Ghenna Silana. Komaj imaš kam parkirat motor. Letos pa takole... Vreme je, po izkušnjah, v tem času optimalno in tako je bilo tudi letos, čeprav sva bila tam dober teden kasneje kot ponavadi. Ob obali do 30°C, v notranjosti 20-24°C. Z izjemo plohe med Firencami in Livornom ter parih kapelj eno jutro ter pretežno oblačnega dneva ki je sledil, je bilo vseskozi leeeepoooo... Zato je bilo tudi vse v cvetju, po cesti diši po rožah, sem pa tja pa tudi po ostalih znakih življenja... Trajekti so vsako leto dražji. Letos ni bilo nobenih last minute ponudb, tudi vse linije (še) ne vozijo. Protokol je rahlo spremenjen v smeri celina Sardinija (neki dodatni obrazci in merjenje temperature ob izkrcanju, sicer pa, razen nošenja mask v skupnih prostorih, nič posebnega. Ker sva imela letos nekaj manj časa na voljo in ker nisva zanesljivo vedela, kakšne bodo razmere zaradi korone sva se odločila, da bova imela le eno bazo. Tortoli je zato izredno primeren saj je, kljub temu, da je ob morju, izhodišče za veliko smeri. Vključno z najboljšimi. Morje pa je še vedno bolj hladno kot ne, ampak kopala sva se vseeno... Za razliko od prejšnjih let sva se odločila za apartma. Za 80m2 z vsem kar potrebuješ in kar ne sva odštela 400€ za 7 nočitev. Ni najceneje, glede na udobje pa tudi ne pretirano drago. Zaradi Korone ni bilo nobenega slabega občutka. Prej nasprotno. Vse skupaj jemljejo zelo resno, v trgovinah in sanitarijah so maske obvezne, mnogi nosijo tudi rokavice. Osebje striktno nosi maske, ogromno ljudi, vključno z mladimi, imajo maske na obrazih celo na ulici. Prav tako vsi natakarji in prodajalci, ko gost zapusti mizo v restavraciji, odstranijo vse prte, mizo in stole pa razkužijo. Kot ponavadi, rute zastavim tako, da odkrivava nove smeri, v 50% pa prevoziva tisto najboljše, kar že poznava. Izkaže se, da vsakič najdeva nove hude odseke. Zadetek v polno je bilo letos tudi prečkanje Apeninov. Iz Bologne do Firenc sem našel najboljšo smer do zdaj pa jih poznam že kar nekaj. Zaključila se je v Mugelu... Po gumah je šlo letos precej bolj, kot prejšnja leta... Pa bodi dovolj nakladanja. Kar sem napisal je bolj zaradi informacij za tiste, ki kolebate, ali iti ali ne. Rajši pripenjam še par slik...

Slabe fotke bodo danes. Preveč modrine... 😎

13.06.2020 Veliki Zvon 2020, tretja izvedba. 1. Leto je okoli in sploh ni bilo debate, da letos, ne glede na situacijo, ne bi obiskali Grossglocknerja, Veliki Klek ali kot sem letos ugotovil, da se je imenoval tudi Veliki Zvon. In sicer je takšno ime na Zemljovidu slovenskih dežel in pokrajin iz leta 1851 (1861), ki ga je izdelal Peter Kozler, med drugim ustanovitelj pivovarne Union. https://www.dolenjskimuzej.si/en/exhibition/627/ nekaj o Kozlerju Zemljevid, ki je torej nastal v času "pomladi narodov". Torej ogled Koroške oziroma Karantanije, do skrajnih meja, do koder je segla slovenska beseda. 2. Planirana sobota, 13.06.2020, vremenska napoved za soboto izjemna, na podlagi "prijav" sem računal, da bo skupina 6-7 motorjev, kar bo "vodljivo". Odhod iz Maribora po 7. uri, na črpalki poberem še @Ris s šefico in v nekem zmernem tempu do Dravograda. Tankanje na OMV (mimogrede, Petrolov app ne deluje do 15.06.), kar pomeni "stik" s prodajnim pultom, nabava avstrijske vinjete in nato v pričakovanju prečkanja meje. Na meji z Avstrijo nikogar, kot "nekoč", vožnja skozi, le pred mejo je bila tabla, da je prehod dovoljen le za SLO in AVT državljane. Doma sem vklopil navigacijo, da mi kaže približen čas prihoda na dogovorjeno mesto in že kmalu je začela jamrat, da ne more izračunat in neko čudno obvestilo. Da bi bila tako pametna zaradi korone, je nemogoče, no kmalu sem se spomnil, da je potrebno vklopiti še "severno" Evropo, ker je zemljevid postal "prazen", kar sem storil kar med vožnjo po AC. Izračunan čas prihoda 9:24, ravno prav, pridobili smo še par minut. 3. Prihod na Šelovo črpalko ob 9:20:31 je pomenil, da je še dovolj časa za tankanje in par besed do dogovorjene ure odhoda. Sam prihod na črpalko pa ... :"kaj so pa to za eni modeli, od kod toliko ljudi, pa ne da grejo vsi ti poleg" Ups to pa ni majhna skupina, zagledam znane obraze, torej vsi naši, no kul. Nekoč sem že vodil skupino 30 motorjev po Posočju, bila je ena sama muka, tankanje je trajalo 2 uri, oblačenje 15 minut itd...v glavnem "zanimivo". Cel dan smo porabili za 100km, zapirali so križišča ipd. scene, ki ne sodijo v promet. Po rokovanju (danes nekaj kašljam, hec) spoznavanje še preostalih forumskih kolegov in brez posebnega zadrževanja je sledil odhod do Šmohorja, da bi kupili vstopnice. Porast letošnje skupine je +116% iz vidika mašinerij in +166% iz vidika udeležncev, lepo da smo tokrat imeli tudi udeleženke, red že na štartu. Skupina neverjetna, noben ni silil, prehiteval, se dokazoval, ogrožal (še najbolj sem bil to jaz, ki sem jih med snemanjem prehiteval), oblečeni in pripravljeni so bili vedno pred mano, prav vsi so bili očitno že 15 prej na dogovorjenem mestu, nikoga se ni čakalo ali izgubilo. Kakšen tempo izbrati, da se kača ne razvleče in da se kdo ne "izgubi", po občutku, po radarjih, po najšibkejšem motorju, ki bo na višini 2000m padel v kategorijo A2 Vožnja do Šmohorja brez težav, skupina je brez težav sledila, v križiščih smo se malo strnili in po kakšnem prehitevanju se je počakalo, sicer pa je na repu vozil @raza ki bi polovil ovčice in ki je pot itak poznal. 4. Na "Amzs" Šmohor je nastala skupinska fotografija. Pravilno parkirano, že obrnjeno za smer vožnje itd. Pestra izbira motorjev in znamk. Na "Amzsju" pa prvo presenečenje. Trgovina ni delovala, kljub sobotnemu delavniku do 12:00 ure. Iz zagate (no ja, bi karte pač kupili na GGju dražje) nas je rešil delavec na tehničnih pregledih, ki so pa obratovali, brez težav je postregel skupini in balkancev ni odslovil gotovina, kartice, vse je sprejel. Smo pa dobili barvni ticket, za razliko od raze, ki je to opravil dan prej. 5. Lušno, gremo dalje po planu, skupin zadaj sledi brez težav, sploh jih ne zaznavaš. Kljub predlogu, da lahko mogoče grejo "rejserji" zase, so vsi lepo sledili. Tempo običajen po Avstrijskih predpisih +-. Kmalu prve serpentine in zalivke, opla, to pa Mitaska veselo pleše, nimam tečaja, bo treba pazit, verjetno pa ni Mitaska, ker je leva serpentina in sem Tutoro močno odprl, da je lepo metal olju po gumi in še na črpalku sem Risu veselo razlagal, da ni to nič, da to olje ne drsi, če pride na gumo. Ne bom modrijanil, bomo rekli raje, da je slovenska guma kriva, ker tako lima, da zalivke potegne iz asfalta oz. bomo kar tiho. Pri postanku nato v senci slišim neko debato "ali niso te avstrijske zalivke drugačne od naših?" , nakar je sledil odgovor "kaj pa imaš za ene gume?" ... Malica pri Jungfern izviru (slap), kjer smo "lovili" še ribe (WC), lokal zaprt, motorji spet vzorno parkirani, debatiranje in počitek. Opazil sem, da so porušili leseno razgledno ploščad lani je še bila. Po obedi najavim napad na GG, omenim možnost, da lahko rejserji gredo naprej oziroma da lahko vozi vsak, kakor želi, saj se ne moremo izgubiti in da se dobimo na vrhu. Celo @DAMI34 je vozil nenormalno lepo, očitno ga le slaba družba potegne v divjanje 6. Prihod do rampe za vstop na GG cesto, ms mod je peljal naprej, da je posnel skupino, jaz sem nastavil kamero (s katero imam očitno neke težave, baterija se je izpela in glavnih posnetkov ni, a materiala od drugih je itak dovolj). Skupina spet vozi homogeno, cesta, vreme bp., GG je lep, ko je sneg še okoli, sicer letos ga je bilo manj, a kljub vsemu smo imeli izjemne razglede. Vožnja na Edelweissspitze (roža planika po naše), torej plan je bil da gremo preko GGja in ga nato napademo še iz severa, tako da se malo navozimo, če že plačamo dnevno karto. Dnevna karta pomeni neomejen dnevni (v okviru odprtja) vstop na cesta in izven nje. Na vsaki karti je zapisana reg.št. vozila. Dami brez kave nekako ni funkcioniral, bil je miren, v pogovoru je mešal kraje, neke vrste trans. se ne spoznam najbolje, ampak cigaret se drugače drži, tako se drži đoli Če bi vedel, kaj ga matra, bi vzel poleg termovko. Kot zanimivost, nekje v sredini tunela Hochtor je meja med deželama Koroško in Solnograško, je tabla v predoru. Na Edelweisšpicu (ob 12:50) uživanje v razgledih, temperatura 15,3C stopinj, nakup spominkov in fotografiranje za družinske albume in evidenco. razgledi, ni da ni, majo ostali toliko fotk, da se dobi pravi vtis. Lani tega nismo videli, saj smo vozili dobesedno v oblaku, nore razmere. Se nadaljuje, oglasni blok.

720 jih je padlo. Luštno..več pa v letnem popotovanju Msjevcev na GG

Trije kozli

Z izjemo izpahnjenega prsta, je bila sobota u "lipi naši" naravnost fenomenalna. Mejni prehod Podgorje in nekaj časa prav kičasta vožnja po planoti pol mal manj skoz gozdno mokrofsrane ceste do Lupoglava, potem skoraj prazna cesta do Plomina, kjer bi lahko s tempomatom vozil, nato THE PLOMINKA, brez zgublenih turistov po cesti (milina) do AC MEdveja,, pol pa sam še mal delat, mal pa plažkat. Domov isto, nikjer nikogar, tempomat 130km/h

Končno lep vikend, zjutraj hitro nekaj na žar, kavica, pa gremo naši über die grenze 😁 sicer so miličniki skasirali 35€, ampak lahko še ene 30 takih da bo za eno našo kazen, tako da to ni pokvarilo vrhunskega vzdušja, škoda da dnevi nimajo malo več ur...

Koncno spet malo brmmmm...tretja fura letos...🤔 Gor in dol po moji standardni furi...Mb-Radlje-Weinebene po hitri strani gor-Frantschach-Packsattel-Hebalm-Radlje-Mb. Fajn je blo...

Pa sva šla ( poskusit če bo števc spelov.....pa ni, stoji.....) u nebo...... I

Zdej pa domol. Pa še malo na Alana vmes..

Pranje, centrifuga,sušenje,splakovanje po pranju,sušenje na vetru. Opis današnje furce. Zadal sem si, da grem ob meji Slovenije. Zadnjič se mi je zaradi preobilnih padavin sfižilo etapa Posočje. Dones pa če vile padajo grem. Etapa Prekmurje. Slik malo. Vseskozi dež. Od Mengša pa do Maribora vseskozi, potem pa na obroke. Nova štifta okolica??? Šoštanj Ptujska gora Grad Štatemberg 627 km dons. Zadnji tank povprečje 4,3l/100km. Šparavček.

Vtiskamo, vtiskamo..

Ahhh, ti razgledi... Due giusti...

26. dan Copiapo - La Serena Zajtrk je do 11. ure, nikamor se ne mudi. Do La Serene je samo 340 km in M. pravi, da se ne bo splačalo ustaviti niti za eno kavo. Zjutraj zebe. Popoldan bo pa prevroče. Ampak to so malenkosti (v primerjavi z menjavo gume npr.). Mimo vulkanizerstev se bom danes delala, kot da jih ne vidim! Zakaj se človek počuti bolj varno za hotelskimi zidovi?! Odgovor je na vogalu, kjer se konča hotelski zid. Nekatere fotografije lahko ostanejo tudi brez komentarjev … Blizu mesta Copiapo je rudnik zlata in bakra San Jose. Letos bo deset let od odmevne nesreče, ki se je zgodila v njem. Takrat je 700 m globoko pod zemljo ostalo 33 rudarjev. Preživeli so 69 dni ujeti pod zemljo, preden so jih v specialni reševalni akciji potegnili na površje. Reševalno akcijo je po ocenah spremljala več kot milijarda ljudi po vsem svetu. O tem so poročali tudi slovenski časopisi in televizija. Kasneje so zaradi varnostnih razlogov in protestov zaprli 40 manjših rudnikov po državi. Vlada je napovedala novo zakonodajo, ki bo skrbela za večjo varnost rudarjev. Tudi rudnik San Jose so zaprli - skoraj 300 rudarjev je ostalo brez dela. Leto po nesreči so rešeni rudarji še vedno čakali. Nekateri na minimalno pokojnino (okrog 300 evrov), nekateri na odpravnino lastnika rudnika - podjetja San Esteban … za nesrečo pa so čez par let isto podjetje oprostili vsakršne odgovornosti. Problemi ostajajo. Tudi onesnaženje atmosfere, vode in tal zaradi aktivnih in opuščenih rudnikov je vedno večji problem ... Adios Copiapo! Prihajava v mrzlo področje. Nekdo je danes razlagal, da se ne bo ustavljal … pa se kljub temu ustavi … ne zaradi mene, zaradi camanchace - jutranje megle. Kombinacija vetra, ki ga ustvarjajo pacifiški anticikloni, visoka vlažnost oz. čudna megla … in treba je poiskati podlogico. Poletje, pa zebe. Baje so v Čilu eksperimentalno zasnovali sistem zbiranja vode v megli, da bi na tak način začeli pridobivati vodo za sušna območja. S posebnimi ploščami velikimi 3 kvadratne metre lahko zaenkrat pridobijo 15 litrov vode na dan. Pa se kmalu spet segreje in celo ustaviva se in greva na pijačo. (Zaradi obzirnosti do mene mu ne bi bilo treba naročiti kokakole, pa je naredil ravno to! Ohladila sem se z vodo.) Cesta se dviga, kmalu je že 1.000 m nad morjem. Sveže postavljena (umetniška?!) rdeča instalacija še nima napisa. Potem je spet vse v istih barvnih tonih. Dolina na levi je posejana s sončnimi paneli. Tu jih je na nekaj deset kilometrih več, kot jih ima vsa Slovenija. Potem se cesta še dviga in hitro doseže 1.300 m. Še dobrih 1.000 m višje v pogorju Andov je astronomski observatorij Observatorio Las Campanas, ki pa ga ima v upravljanju Inštitut Carnegie v Washingtonu. M. postane boljše volje. Pa ne zaradi spremembe kamnin, pač pa zaradi ceste. Za fotografiranje pa ni dobrih pogojev - ni čistega ozračja, pa povsod so ograje, stebrički in količki in seveda neprimerna hitrost … Ujeti moram tudi vetrnice, da mi M. ne bo očital, da se zanimam samo za kaktuse, tehnične zadeve pa zanemarjam. V dolini se pokažeta morje in megla. Pred La Sereno so polja zelenjave, sledi jim predmestje, ki mu sledi urejeno mesto z več kot 200.000 prebivalci. Nekje sem prebrala podatek, da je v La Sereni registriranih 992 hotelov. Pogledala sva na Booking, a nisva ničesar rezervirala. Letos ni kakšne posebne turistične sezone in še nisva imela težav z iskanjem prenočišča. Napisala sva si dva naslova izven centra. M. je po svoji pregovorni orientaciji zapeljal v samo njemu jasno smer, v hrib, stran od centra. Naslov je bil pravi, hotela pa ni bilo. Naredila sva še en krog. Soseska je bila lepa, le z ograjami in rešetkami povsod pretiravajo. Za eno od takih ograj je bil tudi iskani Apart hotel Carmona … hiša s tremi sobami s kopalnico, enim velikim apartmajem in s stanovanjem lastnice. In z dvema zaprtima skritima dvoriščema, kar je tu očitno najpomembnejše. Drugič v enem mesecu sva vzela sobo za dve noči! Prvič zaradi pingvinov, drugič pa zaradi higienskega minimuma. Motor, voznik in vsa (odvečna) prtljaga nujno potrebujejo temeljito pranje. (In sistematično presortiranje, je dodal M.) Po dolgem času sva imela čas za sprehod. Šla sva brez fotoaparata, da ne bi slučajno lovila kaktusov … Pa ti nisi normalna, je bilo slišati M., ko je videl, da imam v roki telefon. Veš, da nisem. Če bi bila, ne bi šla s tabo … na kaktuse … 27. dan La Serena Ob desetih sva bila zmenjena za zajtrk. Lastnica naju je prijetno presenetila z rožami, svežimi borovnicami in s sokom iz sveže stisnjenih pomaranč. M. je prišel tudi do jajc na čilski način in do toplih svežih žemljic. Gospa Nancy živi sama; letos ni turizma in naju je bila zelo vesela. Zajtrkovala sva na njenem dvorišču. Za dvoriščno ograjo ima parkirano tudi svojo veliko toyoto, kar se za prave Čilence tudi spodobi oziroma je skoraj obvezno. Dopoldan je bil pacifiško meglen in primeren za čistilno akcijo. Sistematično. Najprej dvakrat samostojno (ne bodo mi šarili okrog motorja!) pranje za dva žetona na črpalki v mestu. Potem pa … krpice, krpice, krpice … prestavljanje, prešraufavanje, popravljanje, pospravljanje … Segrelo se je, popoldan je megla izginila. Sliko čistilne akcije sem posredovala domov. Dobila sem vprašanje, če je z nama vse v redu. Zakaj sprašuješ? M. ima na glavi tvoje kratke hlače!!! Tu je poletje, nima klobuka ali čepice; to je pač praktična rešitev, zaščita pred soncem, že tako ima opečen nos! Doma v Hrušici pa sneži! Aha. Prišla je gospa Nancy z lubenico … zanimalo jo je, od kod sva pripotovala, pogledali smo zemljevid in pokazala sva ji par fotografij. Tudi ona rada potuje. Pred leti je bila s prijateljico v Evropi - Madrid, Benetke, Dunaj in Budimpešta - njena prijateljica ima starše, ki so prišli v Čile iz Madžarske. Ima pa tudi prijatelja, ki ima očeta iz Črne Gore. Klepetali smo in vmes je temu prijatelju že pisala, da ima dva iz bivše Jugoslavije, ki gresta večkrat v Črno Goro in poslala mu je sliko motorja. M. je rekel, da bomo za prvi maj še šli v Črno Goro, ker je tam zelo lepo (z Matejem in Vido seveda). Gospa je potovala tudi po Peruju in Mehiki. Prepričana je, da je v Mehiki najlepše in da imajo tam tudi najboljšo hrano v vsej Južni Ameriki. Vprašala naju je, kdaj bova spet prišla v Čile. M. je rekel, da bova prišla čez 5 let in bova potem mimogrede skočila še do Mehike in še kam. Ne vem, kaj mu je danes, kar nekaj obljublja … in to ob lubenici! Pod večer, ko se je čistilna akcija končala, se je shladilo. Za sprehod je bilo treba kar dolge rokave. Vendar najprej poglejmo to bleščavo! Še gospa Nancy je prosila za eno sliko, tako ji je bil svetleči se stroj všeč! Pred sprehodom sem morala obljubiti, da tokrat ne bom lovila kaktusov. Besedo sem seveda držala. (Bilo je dovolj drugega: palme, fikusi, benjamini, hibiskusi, božične zvezde, sivke, gorečke …) Utrujenega čistilca sem posedla v prvi lokal. Lahka večerja po napornem dnevu in svetlo pivo, da ne bo dehidriral. Močnejše in temno lahko jaz; kdo pa je opral vso garderobo, da krpic za čiščenje motorja niti ne omenjam … Potem sva se molče vračala. Poletni večer v La Sereni je bil barvit in cvetoč. Po klancu navzgor je imel M. isto pripombo kot sinoči. Tokrat nisem ugovarjala. 28. dan La Serena - Valparaiso Ponoči naju je zbudil potres. Zjutraj sva bila deležna razlage, da se Čilenci za vse, kar je manj kot 8 po Richterjevi lestvici sploh ne zmenijo, tako so že navajeni na pogoste tresljaje. (Midva seveda nisva domačina in nama ni bilo tako vseeno.) Tudi glede protestov nama ni bilo vseeno. Dobila sva kup nasvetov ... Zajtrk je bil pester. M. je jedel celo avokado, ki ga doma ne mara. Ampak čilski je res boljši! Gospa Nancy kupuje hrano od - kakor bi se moderno reklo - neposrednih pridelovalcev hrane. Pohvalila sva njen izbor, pa tudi njen mladostni videz in energijo. Pravi, da je to zaradi zdrave hrane, predvsem pa je treba jesti veliko zelenjave in sadja. Natural! Pred polnozrnatimi žemljicami se je M. vseeno odločil za belo … in za pomarančni sok brez ingverja. V meglenem dopoldnevu smo se poslovili. (Miro ponovno obljubi, da prideva čez pet let nazaj.) La Serena ostaja zadaj. Sledijo prazni zalivi, nekaj montažnih hiš, običajno na kolih, da so dvignjene od tal. Občasno pa se vidijo tudi posamezna luksuzna varovana naselja … In veliko kaktusov. Kjer namakajo, je tudi sadno drevje. Kjer piha, so vetrnice. Na drugi strani je hladneje, a čez nekaj časa bo spet drugače. (Zakaj bi me zeblo, če imam podlogo, se M. pogovarja sam s sabo …) Ja, zdaj se je pa spet segrelo. Ponekod so prave sipine, ponekod pa obala celo spominja na jadransko. Seveda ob Pacifiku ni mediteranske svetlobe. In kamnine niso svetle kot v Dalmaciji. In tudi rastline so drugačne. Še M. prizna, da pogreša Jadranko (cesto?!). V Čilu so tudi njive in rastlinjaki, predvsem pa je veliko novogradenj. Mesto Vina del Mar je četrto največje mesto v Čilu in ima več kot 330.000 prebivalcev. V 19. stoletju se je začelo pospešeno razvijati, saj so bile tu tovarne za predelavo sladkorja. Kot zanimivost - leta 1962 je mesto tudi eno od prizorišč svetovnega prvenstva v nogometu; tega leta je zmagala Brazilija. Leta 1973 pa je bilo tukaj tudi jedro državnega udara, v katerem sta vojska in policija strmoglavili socialističnega predsednika Allendeja. Sledilo je obdobje nemirov … Protesti v Čilu so letos pogosti. V mestu so potekali tudi prejšnji teden, v času popularnega glasbenega festivala (nekakšen južnoameriški Sanremo). O tem naju je posebej opozorila tudi gospa Nancy; skupaj smo gledali in poslušali televizijska poročila. (S poročili pa zna biti tudi problem - drugi dan v Čilu sva si skoraj uničila s poslušanjem vremenskih napovedi in z gledanjem strašnih ujm, ki so bile ravno na področju, kamor sva se tistega dne odpravljala. Tako kot slovenska TV tudi čilska pogosto rada vrti stare prizore … in posnetek, ki naju je zgrozil, je bil že star … Med zajtrkom je bilo od tega dne dalje gledanje in poslušanje poročil najstrožje prepovedano.) Če bi bila pametna, vseeno ne bi šla skozi mesto. A mesto je lepo in z obalno cesto povezano z Valparaisom. Midva skozi center, v centru demonstracije … najprej mi niti ni bilo jasno, kaj se dogaja, ko pa je M. rekel, naj spravim aparat … se je mudilo ... potem sva šla kar čez pločnik in še čez enega in po stranskih ulicah … z veliko sreče (brez pameti!) sva se uspela prebiti iz obroča in gneče, v kateri nikoli ne veš ... Z nasprotne smeri je bila večkilometrska kolona, ker so nekatere ceste zaradi demonstracij že zaprli. Po obalni cesti v smeri Valparaisa pa je bil promet še tekoč. Sijalo je sonce. Bleščalo se je morje. In po mesecu dni sva prišla ponovno v Valparaiso, le da tokrat nisva bila z avtobusom; pač pa s čistim motorjem. Znani trg je bil enak, le še bolj prazen. Kar je bilo novega, je bil oboroženi stražar pred spomenikom. Mimo grafitov sva šla v že znani hrib do vile Čira-Čara. Ko naju je Enzo zagledal, se je začel prostodušno smejati. Vidva sta bila nekje v kakšnem hotelu ob obali, ne pa na potovanju! Prečisti ste - vsi trije! Vem jaz, kakšni pridejo pravi motoristi … Da nama ne bi slučajno očital, da je cev za vodo počila zaradi naju! A si pral ulico za dobrodošlico?! In Enzo je potožil, da so že zjutraj rekli, da bodo prišli popravit, pa ni še nikogar, voda iz pretrgane cevi pa kar brizga … ampak tako je s temi službami v Čilu, je prostodušno priznal. Saj je samo voda, sva dodala. Spili smo pivo. Odpravila sva se na sprehod, Enzo je zmajeval z glavo, naj raje ne hodiva, ker so kar naprej demonstracije in je vse zaprto … če pa že greva, naj obvezno prideva pred temo nazaj. On ne bo kriv, če se nama kaj zgodi ... V naivnem pričakovanju zaključka, ki bi ga povezala z začetkom in s školjkami, ki sva jih pred mesecem dni tu jedla … sva se spustila po hribu … in se še hitreje vrnila. Vse je bilo kot opustošeno in vse je bilo zaprto - tudi tisti dve restavraciji, ki sta bili pred mesecem dni še odprti. Obujanje spominov in školjke sva tako črtala s programa. Na vogalu domače ulice sva pristala na pivu. Če bo zdaj potres ali če bodo nemiri, bova pa verjetno končala prav v tem kletnem lokalu. Kakšna ironija, je bil pameten M. (Če bi bil tako pameten prej, niti šla ne bi …) Enzo se je vidno oddahnil, ko sva prišla pred temo nazaj. Poslušal je poročila. In zaklenil dvojna dvoriščna vrata. 29. dan Valparaiso - San Antonio - Santiago de Chile Jutranja megla in mraz, a pri srcu je toplo. Še do notarja, do carinskega urada in do carinskega skladišča. Če bo vse normalno, bova jutri na letališču v Santiagu … Zadnje obuvanje škornjev, zadnje pokrivanje čelade … Motor je preživel noč na Enzovem dvorišču. Tudi njegovim mačkom je bil všeč, zato jim je M. dodatno oblazinil sedež. Poslovil se je domači pes, izza ograje sosednje vile pa je pomahal še sosedov pes. Enzo in njegov asistent in šofer obenem, sta se peljala z avtom, midva sva jima sledila. Žalostne podobe posameznih predelov Valparaisa res niso primerne za slovo, a bodimo realni. Blišč in beda sta pogosta sostanovalca. Predmestja niso reklamni oddelki. V višjih predelih se je megla že razkadila, v San Antoniu, kamor se spuščamo, še vztraja. Še zadnjih 10 km z motorjem … Med čakanjem na notarske storitve se ustavimo v istem lokalu, kot smo se pred mesecem dni. Krog se zaključuje. V carinskem skladišču M. porabi še nekaj folije … ta vedno prav pride … Ekspresno hitro se preoblečeva in še Enzo se smeje, da smo brez Poljakov zelo hitri. Na števcu je 28.436 km. Od tega se jih je po Južni Ameriki nabralo 11.306 km. M. je bil po oddaji motorja kar malo potrt. Od tu dalje sva pešca. Enzo in asistent pa naju ne pustita samih. Po opravljenih formalnostih naju zapeljeta na avtobusno postajo. Sledi slovo. In šala - Glejta, da ne bosta zgrešila avtobusa! In sva gledala. Bila sva molčeča koristnika javnega avtobusnega prevoza na relaciji San Antonio - Santiago. In po avtobusni vožnji (tako, kot pred mesecem dni) spet pešca po vročem popoldanskem Santiagu. Prepešačila sva pot od avtobusne postaje do hotela, v katerem sva prespala prvo noč, ko sva prišla v Čile, da bi še zadnjo, preden greva iz Čila. Ti dve nočitvi sta bili tudi edini rezervirani. Vse ostale so bile izbrane oziroma najdene sproti in brez rezervacije. Nasproti hotela so bile pred ministrstvom spet demonstracije. Sobo sva imela v osmem nadstropju in izza zavese sva opazovala ulico pod nama. Zaskrbelo naju je, kaj bo, a po kakšni uri so se demonstranti začuda mirno razšli. Pod večer sva šla malo ven, vzdušja pa ni bilo. Med zadnjo večerjo so se večkrat zaslišale sirene in zadnje pivo je imelo malce grenak priokus. Grenile so ga ograje, grafiti in izpraznjene mestne ulice. In po pravici povedano tudi tisti občutek, da je nečesa neizbežno konec - da je motor parkiran, midva pa lahko samo upava, da bo jutri promet normalno potekal, da bova prišla do letališča, do letala, do Rima in do Benetk in potem do doma. 30. dan Santiago (Čile) - Rim (Italija) Spala sva bolj malo, vstala sva zgodaj in z veliko časovno rezervo, če bi se karkoli zakompliciralo … Skozi prazno sobotno jutro sva šla peš do avtobusne postaje in nato z avtobusom do letališča. Letališče je bilo čudno prazno. Brez posebnosti sva šla skozi vse kontrole. Šla sva tudi mimo reklame za pisco sour. Tu bi lahko spila zadnjega … M. je preštudiral evakuacijski plan in potem sva obsedela. O čem razmišljaš? O ograjah in o fantih. A smem vprašat, katerih fantih? Dobrih. Na primer? Več jih je. Na primer?! Na primer: Peter, Andrej, Tomaž, Ivan, Miran, Boštjan … taki, ki gredo sami … skozi praznine, prašne praznine, vroče praznine, mrzle praznine, skozi veter ... A za ograje te pa ne zanima?! Ne, to pa vem! Kaj pa jaz?! Ah, ti imaš pa še dodatno breme ... Dokler ni prišla ekipa. M. si je oddahnil - ista ekipa kot pred mesecem dni! Pilot ni bivši vojaški pilot in nič zato, če stevardese niso mlade. Samo da gremo. In da ne pademo dol sredi poti. Novice o koronavirusu v Italiji in Evropi so bile že stalnica. Pred najinim odhodom so bile potrjene okužbe tudi v Južni Ameriki - v Braziliji in v Argentini. Nekateri letalski prevozniki so že odpovedovali napovedane lete. Da le prideva do Rima! Pa če ne bo letala za Benetke, nič zato, bova šla pa peš. V štirinajstih dneh bi še jaz prišel do Hrušice (Ad Pirum); pa saj so stari Rimljani tudi prišli peš do tja! Sledilo je 15 ur letečega mučenja ... 31. dan Rim - Benetke - Hrušica (nedelja, 1. marec 2020) Letališče v Rimu je bilo skoraj prazno. Polaščal se naju je nek zlovešči občutek. Tudi na letalu za Benetke je bilo zelo prazno, ni nas bilo več kot trideset. A bila je tudi dobra olajševalna okoliščina - del ekipe, ki je delala na letu iz Santiaga do Rima, je bil na tem letalu. In niti privezali se niso. Ko je M. to videl, je bil pomirjen. Če se oni ne sekirajo, se tudi nama ni treba! Privezala sva se pa vseeno. Na beneškem letališču je bila poostrena kontrola, a ljudi je bilo malo in vrsta se je hitro premikala. Na kontrolni točki so nam izmerili temperaturo. Potem sva šla naprej v vrsto za izhod, kjer smo bili tisti, ki nismo imeli povišane temperature. (Povišan pritisk smo imeli gotovo vsi, a ga nihče ni meril!) Molče smo se pomikali - izhod! Ne bo nama treba peš domov! Nina! In to s transparentom?! Pot do doma sem prespala. Padal je dež in menda so bile tudi ceste že prazne. V prvem trenutku po prihodu mi ni bilo nič jasno. Obvezno razkuževanje! Zunanje in notranje! (Šele kasneje smo ugotovili, da je Hrušica prva v Sloveniji uvedla razkuževanje! In to pred razglasitvijo epidemije!) Po obveznem razkuževanju je sledilo še vsesplošno razkuževanje. Prišli so vsi, ki so bili na januarski poslovilni zabavi - pešci, domači motoristi, notranjski motoekstremisti in hruševska specialna vsestranska ekipa. In M. se je prikazala tudi Marija (pa ne San Salvador, pač pa San Hrušica!). Takrat objemanje še ni bilo prepovedano. In ni ga Konca sveta in ne potovanja, ki bi bilo vredno več, kot je prijateljski objem! KONEC Pripis V ponedeljek zjutraj sem se skozi gozd peljala v službo in razmišljala, da sem malo raztresena … v tem trenutku sem pomislila - samo, da mi na cesto ne skoči kakšna lama! … Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti, kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve, kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve. Ne dovoli si počasnega umiranja! Tvegaj in uresniči želje še danes! … (Pablo Neruda: Živi za danes - odlomek)

DESANT na Veliki klek (uspel) posebne zahvale: @Snečer za odlično vodenje, predvsem pa za prepotrebno KAWO ob poti @skalar36 za "dobrosrčnost" pri plačevanju pijače @gasperXza rezerviran plac in futr Ostalim za varno in dobro vožnjo, ter družbo. Lep dan je bil. Nekaj malega akcije: končal v temi

Včeraj pozno popoldne pa spet na skuter in na morje spet v Koper pogledat če že imajo kakšno ladjo a zopet vse praznoa so v pristanišču že vsi na dopustu Malo sem hodil sem pa tja pa gor pa dol, prav faj je bilo no ,da nisem šel prazen domov sem napolnil prtljažnik s pivom. Planiral sem še postanek na Trojanah, da bi se založil s krofi za nedeljo pa zagledam vrsto za krofe, prav neverjetno pa saj nismo več v socjalizmu ,me je vse minilo in sem šel z dolgim nosom domov Vseno je bil odličen izlet še ponovim Koper Počivajo Vse prazno Mercedesov kolikor hočeš pivo

V glavnem sladoled je ful dober 😁 aja pa jodlari majo spet carinike na meji ampak motoriste spuscajo naprej.. aja pa pazite, in nasi in njihovi imajo vse radarje na cesti, tako, da kar pridno tapkajte po celadah da ne bo kdo po nepotrebnem naletel, še posebna zahvala vsem ki to redno počnete 😁 lp

Današnjih 394km. Okrog 13 ure se je pokazala lisa brez dežja do LJ in se na hitro odločiva da greva. Malo po krasu do Gorice in nazaj pa na Socerb. No nazaj grede od Brnika do doma nama je pa le opralo motorje lp Aleš

Zjutraj vstanem okoli 9:00 ... ne bodi len, skočim ko zmija v kombinezon in najprej seveda na kavo. na OMV gluk gluk eno Cocto moje mladosti do žusterne mal prigiznt in to je ostalo seveda se je treba ustavit na Kalu .. sladoledek in kava potem spet OMV Postojna ... postanek na ridah se ustavim še na pijački mal spucat motorček in to je to .. današnji vtisi ... zdaj grem srat in pod tuš, pa naum sliku

Potepanje po hrvaškem TETu: Pogled na morje nad Senjem Na enem izmed počivališč sem ugotovil, da nisem sam Parts hill & začetnik Oaza za počitek Prelaz Mali Alan

Super izlet! Fajn družba. Odlična Hrana...pa par vtisov od celodnevnega izleta kar me je res fasciniralo: najlepši motor: Količina snega: Slovenske dežele: Neizmerna sreča, da se lahko slikajo zraven Kawasakija : Tist najjači vtis, kok pastirju sune njegov motor, pa ni slike. Se ne da slikat sploh... rečem pa lohk da RES SUNE. Hvala z vodenje in družbo.

Ena od vikenda. Končno f... korona popustila... Aaahhhhhh.. #nofilter #lol #prometniZnakPaUberAlles

Včeraj s "kraljico" čez hribe domov....😮😦