Dvorana slavnih

Dan 2, budilka naštimana ob 7:00 ....in takoj dremež za 5min Sledil je zajtrk, kjer sem zmazal 3 kose kruha z nutello, pojedel 4 kose peciva, popil 0,5l soka in capuccino . Ostala dva člana sta bila malo bolj kulturna in pojedla normalne porcije Pa saj je vse plačano, še premalo sem pojedel Po zajtrku smo s težavo navlekli vse obleke na sebe in ob 9h zapeljali Kawe iz garaže. Za ogrevanje je bil spust iz Bernine, mimo St.Moritza (1800m) ter spust iz prelaza Maloja (1815m). Nadaljevali smo do CH/IT meje in vse do Chiavenne, kjer smo zavili proti severu (iz SS37 na SS36) - cilja prelaz passo dello Spluga (Splugenpass, 2115m). En del poti je na novo asfaltiran oz.je zdaj pot v dolžini kakšnih 500m speljana na novo. Zadeva je podobna gokart stezi - ozka, zavita, z betonsko ograjo. Pa še izmeničen enosmerni promet je urejen tako, da ko zasveti zelena luč na semaforju samo gas! Sledilo je prečkanje meje in spust po Švicarski strani prelaza do kraja Splugen in od tam naprej na prelaz San Bernardino (2066m). Moram reči, da me prelaz ni navdušil, čeprav je vrh kar dobro obiskan. Sledilo je precej hitrih 100km do mesta Airolo tik pod prelazom Gotthard (2106m). Na prelaz peljeta dve cesti - prvotna tlakovana ter neke vrste hitra cesta za katero naj bi potrebovali vinjeto (vsaj tako smo mislili, ampak smo se očitno motili). Ker smo varčni in je bilo lepo suho in sončno vreme smo se zapeljali kar po tlakovani cesti. V spodnjem delu so ovinki asfaltirani, višje pa je vse tlakovano. Cesta je sicer malo bolj valovita, ampak ni bilo težav z vožnjo v turističnem tempu in fotografiranjem na vsakem drugem ovinku Spust smo začeli kar po stari cesti vendar se le ta po kakšnem kilometru priključi na novo cesto tako, da smo spust nadaljevali z ostalimi turisti. Kar nekaj zanimivih in redkih avtov smo srečali po poti. Nekateri prelazi si sledijo res v lepem zaporedju, komaj smo se spustili iz Gottharda do kraja Hospental in že je sledil vzpon na Furkapass (2429m). Na vrhu se nismo ustavljali, ker nas je začelo malo prati, tako da je postanek sledil 1km nižje v lepem soncu (na srečo je oblake nosilo v nasprotno smer naše planirane poti). Kot sem rekel, komaj smo se spustili iz Furke v Gletsch in že smo se vzpenjali na prelaz Grimsel (2164m). Ker so temni oblaki še vedno grozili v bližini se tudi tukaj nismo dolgo ustavljali...ravno toliko, da smo nase navlekli dežjake in mirno nadaljevali proti Innertkirchnu od koder nas je pot peljala na Sustenpass (2260m). Tudi na tem prelazu ni šlo brez nekaj kapljic dežja. Do kraja Wassen je bila cesta še zanimiva potem pa je sledil transfer, ki je bil bolj kot ne boj s časom in kilometri, da bi prišli še pred temo do hotela. Wassen - Andermatt - Laax - Thusis - Albula in čez že od prejšnjega dne poznan Albulapass, nato pa mimo St.Moritza na prelaz Bernina direkt v garažo "našega" Ospizio Bernina. Prispeli smo tik pred mrakom. Po tuširanju in večerji v sobi smo se preselili v hotelski bar kjer smo si privoščili eno rundo , naredili plan za naslednji dan in tudi ta dan zaključili precej utrujeni. 9:00 - 21:00, cca.550km.....

Ker je plan "Romunija 2018" odpadel zaradi neuspešnega usklajevanja dopustov smo izpeljali rezervni plan "IT/CH Alpe express 2018". Okvirno 2.000km v treh dnevih. Ekipa KawaPawa³ - ER6f, Z1000SX in Versys 650...torej en motor in dva mopeda Planiran zbor na OMW Bivje v petek ob 3:50, štart ob 4h. Dejanski zbor (prihod zadnjega člana) ob 4:05, štart ob 4:25 Prvi del poti je bil dolgočasen, 200km avtoceste do Trevisa ter potem regionalka mimo Basaano del Grappa, Levico Terme, Cles čez Passo del Tonale (1883) do Ponte di Legno kje nas je čakal vzpon na drugi najvišji planiran prelaz Gavia (2621m). Leta 2010 sem že bil na tem prelazu z avtom...nekateri rinejo z kamperji, a cesta ozka, da se dva motorja komaj srečata Gavia Gavia Sledil je spust do Bormia, vzpon na passo Foscagno (2291m) ter ponovni spust do Livigna. Tam smo napolnili rezervoarje po prijetnih 1,07€/l Med kosilom smo na Bookingu pobrskali za prenočišči in se odločili za taktično lokacijo na prelazu Bernina (2328m). Takoj po kosilu je sledilo prej presenečenj - stranski tački na ER6f in Z1000SX sta se kar globoko zarili v asfalt - toliko, da je ER6f bil že "na vagi" in bi se ga dalo z enim prstom prevrniti! Padel bi na Z1000SX in bi bila škoda dvojna. Temperatura je bila okoli 20°C, asfalt ni bil na otip prav nič vroč. Pod Versysovo tačko je vil asfalt OK. Zanimivo, parkirani so bili vsi trije skupaj, na enakem asfaltu. Livigno S polnimi trebuhi in rezervoarji smo se iz Livigna povzpeli na prelaz Forcola di Livigno (2315m), prečkali IT/CH mejo, zavili desno na prelaz Bernina kjer smo rezervirali sobo v hotelu Ospizio Bernina - soba za 4 z lastno kopalnico in zajtrkom 370€ za 2 nočitvi ter motorji v garaži. Hotel Ospizio Bernina Ko smo imeli zagotovljeno prenočišče smo nadaljevali mimo St.Moritza na prelaz Julier Pass (2284m) in nadaljevali do kraja Albula kjer smo se dvignili na istoimenski prelaz (Albulapass 2315m) do La Punt Chamues. Ker smo bili zgodnji smo namesto nazaj proti St.Moritzu oz.hotelu zavili levo proti kraju Zernez, od tam pa do kraja Santa Maria kjer je odcep za prelaz Umbrailpass (2501m). Cesta se nadaljuje do CH/IT meje, takoj na IT strani pa se priključi na cesto, ki vodi na prelaz Stelvio (2757m). 5min vožnje pa smo bili že na vrhu. Zaradi relativno pozne ure (19h) ni bilo gneče. Sledil je obvezni photoshooting. Julier Pass Albula pass Albula pass Albula pass Stelvio Stelvio Stelvio Iz Stelvia smo se spustili do Bormia in se enkrat v istem dnevu mimo Livigna do hotela na prelazu Bernina. Seveda smo v Livignu naredili postanek na na črpalki. Ker pa niso samo motorji žejni smo iskali trgovino...na žalost neuspešno, ker so bile ob 20:10 že zaprte (ena ima delovni čas do 19:50!). Na srečo smo našli Beer shop in kupili 3 pive po 4,5€ Ker smo z iskanjem trgovine izgubili vsaj pol ure smo za nagrado iz Livigna do hotela vozili v temi in, kot češnjica na vrhu torte, po dežju. Na IT/CH meji sta bila dva policaja/carinika ki sta samo registrske tablice pogledala in nas spustili naprej. V hotelu smo se uredili, pojedli sendvice in spili pivo, naredili plan za naslednji dan ter zaspali kot ubiti. 4:25 - 21:05, 780km. Se nadaljuje...

Vipavska dolina - Lago di Barcis + peške po soteski Riserva naturale Forra del Cellina - jez Vajont (popustil oktobra ‘63, več kot 1900 mrtvih od tega več kot 450 otrok mlajših od 15 let) - jez Val Gallina - Lago Santa Croce - Lago Morto - Vipavska dolina ; cca 370 km, slik polno .... Ej, vsega tega NIKOLI ne bi vidu, če ne bi motorja kupu ....

Daljšega dopusta v tujini letos ne bo...se pa tolažim in malo pohajam po Sloveniji. Tokrat me je nekaj pičilo in sem vrgla nahrbtnik na rame ter šla pogledati še na drugo stran Štart zjutraj iz Tolmina v Celje. Pot sem izbrala čez Kladje, Škofjo loko, Kamnik in Vransko. Tuhinjska dolina je čudovita. V Celju kavica zame in bencin za motor. Dalje proti Vojniku, Zrečam in na Roglo. Sredi sončnega dne, puf, ploha. Nadaljujem pot in se oddrsam po slabe pol kilometra makadama - delo na cesti - v želji, da bi nadaljevala pot proti Lovrencu pod Pohorjem...kmalu sem ugotovila, da je cela pot do tja makadamska Obrnem in jo mahnem nazaj v Zreče, Mislinjo, Dravograd, Ravne, Mežica in Črna na Koroškem. V Črni vse zaprto, gostilne, trgovine, banke, še celo info točka za turiste...18.ura, kosila še nisem imela in ker se mi ni mudilo domov sem se odločila poiskati prenočišče. Edine sobe so bil epolno zasedene zaradi kolesarske ekipe.. Edina odprta reč tam blizu je bila picerija Kurnik. Povprašam po prenočiščih. Časa sem imela dovolj in še vedno bi se lahko odpeljala v drug kraj. Spoznala sem da so ljudje tam zelooo prijazni Takoj so poklicali naokoli in povprašali prijatelje in kmalu sem bila na poti v Koprivno kjer sem dobila sobo z zajtrkom za 15eur. Majhno gostišče s par sobicami, ki ga vodita neverjetno prijazna babi in dedi. Koprivna je 10min vožnje po lokalni cesti. Na sredi poti me je čakala zapora zaradi sečnje. Podrta drevesa in 2cm žaganja vsepovsod...ma sem nekako zmanevrirala med smrekami, bagerji in dečki z motorkami. Na večerjo sem šla nazaj v Črno v Kurnik kjer so spekli odlično pico in jo ponudili z domačimi pekočimi omakcami (Ko sem se ponoči vračala, je bila večina ceste že pospravljene in očiščene...phew). Zvečer gledam na zemljevid in se odločim da uberem pot do 17km oddaljene Solčave ki je odlično izhodišče za ogled Logarske doline ter skok čez Pavličevo sedlo. Hja, zjutraj so se načrti podrli ker sem spet pristala na makadamu in od prijaznega traktorista izvedela da je taka pot vse do Solčave...ampak se da, on pride s traktorjem, ni problema. Človek, a ti izgleda moj Kawasaki kot traktor?! Malo sva se posmejala potem pa sem se obrnila in se vrnila do Mežice. Od tam pa: Poljana in Pliberk, Železna Kapla, Jezersko in do Planšarskega jezera na kavico. Nadaljevala sem do Preddvora, Kranj, Jesenice, Kranjska Gora, Vršič, Trenta, Bovec in Tolmin. Tok lepih cest...uživancija! ...khm...slik pa bolj malo ker sem vmes razbila mobitel...Bravo jaz, bravo! Lep izlet, naučila sem se da rabim boljši ovitek za telefon in prvič vozila po nekaterih res lepih slovenskih cestah in krajih

Irska 2018 – povzetek 17- dnevnega potovanja Za letošnje »glavno« potovanje sem izbral Irsko. Odpravil sem se v začetku avgusta, v času velikih vročin in v vrhuncu dopustniške sezone. Zato sem krenil iz Ljubljane že ponoči, ob treh. To je bila dobra odločitev. Čez Italijo sem vozil brez problemov, temperatura nikoli ni bila višja od 24 stopinj. Vožnja je potekala tekoče, v nasprotni smeri, proti vzhodu, pa v glavnem stoječe kolone, ferragosto… Ko takole drvim po avtocesti, nehote postanem pozoren na vonjave, ki se menjavajo na vsakih nekaj kilometrov. Prevladujejo vonjave kurjih in prašičjih farm ter hlevov govedi. Jutranja meglica in vlaga še povečujeta intenzivnost smradu. Le občasno zadiši po slaščičarni, ko se peljem mimo kakšne velike tovarne slaščic, rogljičev… Vonja sveže pečenega kruha nisem zasledil. Okrog 9h sem bil že v Torinu, Francija je bila vse bliže. Prevozil sem italijanski Sestriere in potem, že v Franciji, nekaj manjših prelazov, super speljana cesta, nato spust do Grenobla. Po dolini je bila peklenska vročina, do 39 stopinj. Slekel sem moto obleko in v kratkih hlačah in majici nadaljeval proti zahodu. Vozil sem skozi nekaj nacionalnih parkov, iskal višje predele in si na ta način zniževal »potovalno temperaturo«. Proti večeru, po prevoženih cca 1000km, sem začel iskati kamp, najprej pogledam na Garmin, potem preverim na netu. Moulin Brulé zgleda OK, grem tja. Najprej receptor reče, da so polni, potem se zmeniva za prostor ob igrišču, pod smreko in ob potoku. Poceni, 11€ kampiranje + dva piva. V recepcijo sem dal preko noči hladiti plastenko radenske, ki me je naslednji dan tešila žejo. V podobnem slogu sem naslednji dan po osrednji Franciji nadaljeval proti zahodu in v mestu Bordeaux obrnil proti severu. Vmes sem naredil pavzo in spremljal MotoGP. Obiskal sem La Rochelle, navtično meko Francije in vozil ob atlantski obali proti prelepi Bretanji, peljal skozi simpatična turistično-ribiška mesteca (Pornic, Audierne…). Zanimivo je bilo gledati nasedle barke. Namreč, razlika med plimo in oseko je ob zahodni obali Francije med 5 in 10 metri, zato barke dvakrat v enem dnevu »nasedejo«.

Sem na dopustu, pa gre bolj počasi Dan 3, budilka ponovno ob 7:00 Tokrat je šlo brez dremeža, ker smo se dogovorili da do zajtrka že vse spakiramo in pospravimo. (zajtrk je od 7:30 naprej....dokaj pozno se mi zdi, ker je prelaz Bernina dobro izhodišče tudi za pohodnike in hribolazce kateri bi na pot krenili takoj po sončnem vzhodu. 6:30 ali vsaj 7:00 bi bila pirmernejša ura, idealno pa itak od 5h naprej, sploh sredi potetja). Pogled skozi okno je obetal soliden sončen dan. Ob 8:15 smo pripeljali motorje iz garaže, vse natovorili in se spustili proti Livignu kjer smo v jutranji meglici natankali čisto do vrha rezervoarja. Vprašanje kdaj bomo spet tankali po takšni ceni Prvi cilj dneva je bil Stelvio. Za razliko od petka je bila cesta kar zabasana...ogromno avtov, še več kolesarjev...v večini pa smo bili motoristi Fotografiral nisem nič, ker sem za spomin naredil dovolj fotografij že v petek. Pa vseeno imamo nekaj fotografij iz tistega dne od "uradnih" Stelvio fotografov Ampak bodo kar z copyright zaščito, ker 8€ pa res ne bom dal za eno fotografijo. Mislim, da malo pretiravajo. OK 1€ ali 2€...ampak 8€ za jpeg file? Ne, hvala! Na vrhu je bila ob 10:30 kar gneča zato smo se na hitro sprehodili med stojnicami ter po hitrem postopku nadaljevali na drugo stran prelaza. Spust je kar naporen, ostre serpentine, gneča, nič kaj uživaško. Od kraja Spondigna pa vse do Merana (cca.50km) je bilo še huje: vročina, v našo smer dobesedno kolona vozil, nasproti pa zelo gost promet tako, da tudi z motorjem ni šlo prav hitro mimo. Od Merana do Bolzana je na srečo hitra cesta in smo tam nadoknadili izgubljen čas. Od Bolzana smo nadaljevali po SS241 čez prelaz passo di Costalunga (Karerpass, 1745m) do Vigo di Fassa ter naprej po SS48 do Canazei kjer smo planirali kosilo. Ker nismo izbirčni glede hrane smo zapeljali pred prvo pizzerijo, ki smo jo zagledali ob cesti. Med kosilom so se na nebu nabrali nič gaj lepi sivi oblaki. Vseeno smo optimistično krenili brez dežnih kombinezonov proti prelazu Pordoi (2239m). Hja, že na tretji serpentini se je izkazalo, da smo se odločili napačno. Prvo možno "postajališče" ob cesti in na hitro dežjake nase. Nekih 10 min je deževalo, tik pod vrhom pa je dež ponehal, pa tudi cesta je bila na vrhu suha. Ker smo lani jeseni tukaj že vozili smo nadaljevali brez postanka mimo Arabbe proti prelazu Falzareggo, vendar smo iz SR48 zavili na SR203 ter naprej na SP251 do kraja Codalonga kje je odcep za SP638 v smeri prelaza Giau (2236m) kateri je meni eden lepših vsaj kar se razgleda na vrhu tiče. Po malo daljšem postanku smo naredili še plan za zadnji kos poti. Jasno je bilo, da bomo od Tolmezza do doma vozili po avtocesti, do samega Tolmezza pa je bilo več možnosti. Po preverjanju najzanesljivejše navigacije v papirnati obliki je odločitev padla: Passo Giau - Cortina d`Ampezzo - po SR48 do Auronzo di Cadore - Santo Stefano di Cadore ter po SR355 vse do Villa Santina kjer smo se priključili bolj oblegani SS52, ki je glavna povezovalna cesta med Cortino in Tolmezzom. V Tolmezzo smo prispeli ob 19:30, naredili krajši postanek in se psihično pripravili na zadnjih 130km avtoceste. Po eni strani nam je kar ustrezala avtocesta saj smo bili že pošteno utrujeni in, kot bi rekli primorci "štufi" ovinkov. Pa tudi mrak se je že spuščal zato je bila vsekakor avtocesta najboljša opcija v danem trenutku. Na mejni prehod Škofije smo prišli ob 21h, tam smo se še na kratko poslovili in se vsak zase odpravili še tistih par kilometrov do doma. Fotografij zadnjega dne je malo, ker sem te ceste že prevozil in nekako me ne vleče 3x fotografirati istih cest in razgledov Zadnji dan je naneslo še 560km, vožnja od 8:15 do 21:15. Skupaj na mojem števcu 1890km. Upam, da bo komu ta "potopis" dal idejo za podoben izlet. Mogoče bi priporočal, da se raje splanira 4 dnevno varjanto, ker mi smo res samo vozili, vozili in vozili....s kar solidnim tempom Pa ne vem, če je bil kdo pozoren, ampak drugi dan sploh nismo šli na kosilo Ampak nas ni motilo, nekako pozabimo na lakoto, ko smo na motorju in uživamo v ovinkih in razgledih LP

Za vikend sva se malo potepala...

Tolele sem vtisnil Hudič telefonski, očitno se mu je odvibriralo med vožnjo.. Stabilizator barvne leče se trese ko nor, v eno.. Ostaja še črnobela leča, ki je še ql, in dslr ter ostala navlaka.. V ozadju Piva, Durmitor.. Danes naprej..

Naslednji dan sem nadaljeval do pristanišča Pembroke, kjer sem se vkrcal na trajekt do pristanišča Rosslare na Irskem. Nočitev v B&B na izjemni lokaciji, s pogledom na St. George's Channel. https://imageshack.com/a/img924/2084/kKTopp.jpg

Če je bil večer jasen in lep, je noč prinesla dež. Zjutraj sem moral po nalivu pakirati, ker je ob 9h napovedano izplutje trajekta proti Angliji. Prisvojil sem si eno od »toilete facilities« in se nekako »konsolidiral«. Francoska angleščina...

Tri dni po Avstriji, moto Gardaland

Sem skopiral od GO_Tomi Okoli Velebita in štirikrat čez njega ter vse skup stlačil v dva dni in še mal modificiral zarad lenobe. (izpustil Štrbački Buk) Štart in direkt prek Vinice Karlovca mimo Plitvic do Bjelopolje. Od tukaj naprej proti Dobro selo in naprej do Gračca. Začetek popolnoma ravna cesta, ki se kmalu preobrazi v eno najlepše ovinkasto z novim asfaltom opremljeno cesto, kar sem jih odvozil. Asfalt odličen, lepo raven in drži. Peska niti za vzorec kot tudi prometa ne. Srečal en Golf dvojka in to je vse. https://photos.app.goo.gl/GtidxGRzSoKYSsxc8 Od Dobroselo pa se začne asfalt slabšat okolica pa izboljševat. Dosti štukanja, flikanja in kar nekaj lukenj je na cesti, tako da je potrebno kar zmanjšati brzino. Razgledi pa odlični. Prek Graćca nadaljujem do Sveti Rok in preko Mali Alan,Tulove grede proti Paklenici. https://photos.app.goo.gl/Jyt12YoWugnHAGU97 In seveda po makedamu do morja k Mileni prespat. Spoznal Kmeta in Vesno. Dones pa po Jadranki proti Karlobagu. Vzpon do razgledne točke Kubus. Spust nazaj v Karlobag. https://photos.app.goo.gl/gXJFrFr9KDduSCUT7 Nadaljevanje do Novi Vinodolski in postanek za kafe. Smer proti Delnicami nadaljujem preko Lukovo ter Fužin. Lepa cestica za zmerno ovinkanje. Prestop v Slo v Brod na Kupi. Nobene gužve. In seveda prek Kočevja Partizanke domov.

Šla samo enkrat...ne bi več, hihi Ni tok grozno, neke uživancije pa tudi ni... Grem rajš kam na lepše Proti Ovčji vasi, naprimer, in še malo dlje, dokler je asfalt. Potem pa parkirat in na kavico in uživat v razgledu...khm...pa konjička jahat ...že peti kofe tisti dan...

Po skoraj tridnevnem odmoru zopet vozim z "vetrom v laseh" proti jugu. Izberem kar avtocesto, ki to ime zasluži zgolj zaradi dveh ali ponekod treh voznih pasov in cestninskih postajah. Na srečo motoristom ni treba plačevati vožnje po njih, razen tistih, ki so označene kot "Expressway". Na takšno sem naletel le enkrat (in tudi plačal cestnino), v nadaljevanju voženj po Indiji pa sem se jim izogibal, čeprav so ponujale dokaj sprejemljivo in varno vožnjo po njih. Vse ostale (ne plačljive) avtoceste pa so že ponujale precejšnjo avanturo. Nikoli nisem doumel kateri prometni pas je vozni in kateri je prehitevalni. Enkrat so tovornjaki vozili po levem enkrat po desnem pasu. Enako so počeli tudi vozniki osebnih vozil in motoristi. Glede na to, da imajo vozniki na desni strani volan in se vozi po levem smernem vozišču (Pakistan, Indija) sem sklepal, da je pač skrajno levi prometni pas tisti po katerem se vozi. A v Indiji je bilo to prepuščeno trenutnemu navdihu vozečega. Torej sem moral v vožnji proti Agri počasi odmisliti na prometna pravila, kot jih poznamo Evropejci in začeti misliti po indijsko. Se pravi, da moram čim prej izklopiti tisto malo znanja o CCP od doma ter voziti tako, da PREŽIVIM ! Da je "dogodivščina" na indijskih cestah zagotovljena govori dejstvo, da na indijskih cestah dnevno umre v povprečju po 400 ljudi ! Glede na videno v treh tednih po indijskih cestah me podatek ne preseneča. Kar nekajkrat je čisto malo manjkalo, merjeno v cm in bi lahko postal ena izmed števil do 400. Največji krivci za to so bili tovornjakarji, vozniki kombijev in tu in tam kakšen voznik osebnega vozila. Pač indijsko razmišljanje, večji sem, večje so moje "pravice" na cesti. Ničkolikokrat sem moral "zbežati" na bankine, da sem si rešil kožo pred čelnim trčenjem, saj te vozniki omenjenih skupin ne upoštevajo. Kljub temu, da pelješ proti njim začnejo prehitevati vozilo pred sabo. Zato sem moral vedno strmeti v smeri vožnje ali bo kdo "skočil" predme. S takšnimi "dogodivščinami" sem se srečeval na običajnih podeželskih cestah. Za spoznanje bolje je bilo na avtocestah, kjer ni bilo "prehitevalnih skokov". Sicer pa je bilo tudi na običajni avtocesti obilica "zanimivih" avantur. Od slona, krav in še kakšne živali, do voženj v nasprotno smer. Tega je itak toliko, da bi na našem Valu 202 redkokdaj slišali pesem do konca, saj bi neprestano objavljali, kje je kakšen "kljukec" na cesti, ki vozi nasproti. Tudi hupanje na cesti, predvsem pa v mestih je prav tako "zanimivost" indijskega prometa. Še dandanes ne vem natančno, čemu služi "simfonija cestnega hupanja". Edina razlaga bi lahko bila "moja je glasnejša in dalj časa lahko hupam nanjo, tvoja pa ni !? In tudi res ni bila. Sem se nekajkrat poizkušal vklopiti v "koncert hupanja" pa sem izpadel precej bedno, zato sem v nadaljevanju opustil to indijsko "glasbeno folkloro". Mogoče omenim še eno prometno "razvado" z indijskih cest. Pri vključevanju s stranske ceste na prednostno voznik "ni dolžan" preveriti ali ima prosto ampak brez "kančka sramu" zapelje na prednostno cesto. Prve dni sem mislil, da gre preprosto za "spregledal me je", a sem kasneje uvidel, da tako "mora biti" ! *VOPP OK dovolj cestnih avantur, za katere sem v naprej "sumil", predvsem pa upal, da jih "brez bolečinsko" preživim. Obstajajo tudi lepše stvari. Med njimi je zagotovo mavzolej Tadž Mahal v Agri. Na srečo sem prejšnji večer našel in parkiral motor na dvorišču Shyam Palace hotela, ki se nahaja v bližini mavzoleja. Tako se zjutraj že ob 05:30 odpravim v nekaj 100 m oddaljen Tadž Mahal misleč, da bom bolj ali manj osamljen obiskovalec-fotograf. A seveda ni bilo tako. Kar precej istomiselnih je že pred mano občudovalo lepote parka in Tadž Mahal. O mavzoleju, ki velja za novejšo sedmo čudo je prelito že ogromno črnila, zato o tej "ljubezenski" zgradbi narejeni iz belega marmorja ne bi ponavljal že prežvečenih podatkov. Kot vsaka palica, ki ima dva konca ima tudi ta "love story" manj prijetna dejstva, ki sem jih izvedel v času potovanja po Indiji. *VOPP Ob vračanju proti hotelu sem za kratek čas ustavim pri ulični učilnici, kjer me učitelj povabi v razred. Na hitro postanem "5 minutni učitelj" geografije saj jim moram predstaviti kje se nahaja Slovenija, kako velika, koliko prebivalcev, sosednje države itd… Med mojim "predavanjem" so bili vsaj tiho, kar pa ne morem reči za trenutke pred mojim prihodom in odhodom, ko je iz učilnice prihajal glasen živžav. Ali sem bil tako dober pedagog, ali pa tako slab govorec z mojo angleščino, da so me poslušali kaj pripovedujem oz. kaj sploh poskušam povedati ?! Popoldne si vzamem malo časa za servisiranje-pregled mojega "G-ja", da ga pripravim za jutrišnje nadaljevanje v smeri Džaipur. Kot je že običajno na tem potovanju, tudi tokrat zgodaj zjutraj zapustim mesto, saj so temperature še dokaj sprejemljive za vožnjo. Vozim po ravninskem delu Indije. Vasi in manjša mesta se izmenjujejo kot po tekočem traku. Pri marsikateri vasi vidim, da nimajo tekoče vode, saj se ob vaških vodnjakih kopičijo ljudje, predvsem ženske, ki polnijo posode z vodo in jo na glavi nosijo v svoje domove. Še ena zanimivost mi je ta dan ostala v spominu. Vozil sem se mimo številnih opekarn, kjer so imeli "dnevni kop" ilovice iz katere so izdelovali opeke le-te pa dokončali v "pečeh" za žganje. Seveda so bile potem posledično vse ceste v okolici "napolnjene" s tovornjaki in traktorji s prikolicami na katerih je bilo (pre)naloženo, da se je "kar po tleh vleklo". Ustavim se v kraju Abhaneri, kjer me navduši ogled svetovno znanega vodnjaka Chand Baori v bližini Džaipurja. Vodnjak so zgradili v 9. stoletju in se nahaja v neposredni bližini templja Harshat Mata. Do vode vodi kar 3500 zelo strmih stopnic, ki se spuščajo 20 m globoko. Prav zaradi številnih stopnic velja vodnjak za edini tovrstni vodnjak na svetu. Kljub temperaturi 40 °C je bil vodnjak – stopničasta stena - res vreden ogleda in mi ni žal niti kapljice znoja, ki je tekel v potokih. Po ogledu se vrnem domačinu, ki mi je pazil "G-ja". Ponudil mi je čaj in vodo za osvežitev. Vse seveda z namenom. Računal je na to, da bom pri njemu kupil vsaj kakšen spominek. Žal ni vedel, da sem Savinjčan, kar je po "naturi" precej podobno Gorenjcu ali še huje Škotu. Seveda nisem kupil nič. Zato ob odhodu "zahteva", da mu plačam čaj. Kar tudi storim, a po moji ceni ! Kaj so pomenile njegove besede v indijščini si lahko samo mislim Po približno 80 km me moj nepogrešljivi pomočnik (Garmin) pripelje pred Palačo vetrov (Hawa Mahal) v Džaipurju. Se nadaljuje …

Obkrožil sem Bretanijo in se ustavil na najzahodnejšem delu, Pointe du Raz, od koder je preko (nevarnega preliva Raz du Sein) lep pogled na otok Ile de Sein.

Prenočil sem v kampu v starodavni slikoviti luki Saint Malo (https://en.wikipedia.org/wiki/Saint-Malo)

V Brestu sem se srečal s prijateljem, od katerega sem pred letom dni kupil jadrnico in z njo čez Biskaj, skozi Gibraltar in po Mediteranu priplul v Jadran. V živahnem pogovoru sva obudila spomine pred letom dni in si obljubila, da se naslednjo pomlad vidiva na »naši« strani.

Oujeee

Malo po češki in okoli..... tudi ponoči je lepo ob dobri pijači v je treba mal migat ..... super vreme in dobre ceste (upam da se vid)

Današnji vtis , ena lepa okrogla številka in malo avstrijskega podeželja.

Po osmih urah na trajektu, sem prispel v Portsmouth, tam prenočil v Holiday Express, vklopil gretje in posušil mokro kamp opremo.

Vtisujemo, na polno! Sem rekel stricu na pumpi, ki se mi je drl:" siiir! No self servis, wait for me!" in sem cakal pri 35st na njega, da je eden in edini napolnil 6 drugih postaj pred mano, ce dobimo kaksni popust, glede na to, da smo nesteto maljonov ze kreditirari grcijo in njihovo gospodarstvo.... No, me je se bolj cudno gledal, kot sem jaz gledal ceno za liter....

O pridno si vozil za en dan! Lepa. Tut js sem se začel spet malo vozit:

Na Mangart čez Vršič...ker je u hribih bilo hladno se je bilo treba jit pogret še v Koper Super turca... lepi vtisi

Konec tedna in tudi dnevi po njem ne bodo prav lepi, vsaj tako pravijo vremenske napovedi. Zato smo se soded in kolega odpravili na turo. Obljubil sem jima Golico, koj sta bila zato. Zjutraj je bila v Poljanski dolini še megla, pa hladno je bilo. Do Jezerskega se je že ogrelo, bili smo prvi pri jezeru na kofetu. Sledil je vzpon do meje in potem za par ur odrešitev: Avstrija, lepe ceste, omejitev 100 km/h. Do Velikovca nič posebnega, potem pa od Griffena dva klanca in gas. Cesta prazna, čista, brrrr. Slekli smo se za Velikovcem, tam je bil kup jeder vrtin od testov sestave in stanja asfaltnega vozišča (slika), očitno severni sosedje dajo malce več na podlago kot je to navada pri nas. Jesen prihaja, pospravlja se koruza, a na cesti nobenega blata!!! V Labotu (Lavamundu) levo navzgor na Golico, pa naprej do Schlossberga in Jurija na naši strani ter na hrib do Dreisiebnerja. Klopotec so že postavili, srček se vidi. Imeli so slikarsko šolo, obisk iz Avstrije. Potem spust v Svečino, pa v Kungoto, po AC okoli Maribora, Konjice, Oplotnica in Zreče. Tam je bila pavza, potem pa proti domu po stari cesti. Ura 4, gužva se je pričela že v Domžalah, se nadaljevala preko Mengeša, Vodic do Škofje Loke, Poljanska dolina pa je bila prazna. Kako olajšanje za utrujeno rit in otiščano glavo (ostrižen dan prej na minimum). Bilo je vroče, lahko bi bila kaka stopinja manj. 450 km, še bo treba na kako daljšo turo, do maja moram gume znucat, da bom nabavil nove za turo proti Atenam meseca maja. V Avstriji smo srečali kar precej motoristov, pri nas občutno manj. Ja ko si enkrat 60+ znaš ceniti vsako turo, pa četudi samo okoli domačega hriba. Hvala za pojasnilo glede 30 km/h. Znam nemško, nisem pa se nikoli ustavil in prebral točno kaj gor piše. Ko voziš gledaš cesto in z kančkom očesa tudi znake ob cesti.