Leaderboard

Po nekaj dneh (delovnega) odmora v Chandigarhu sem zopet v sedlu. Odmor sem izkoristil za redni servis na motorju (olje, filtri, kontrola, ..), spletno izpolnjevanje obrazcev za pridobitev PK in IR viz za vrnitev domov, pranje oblačil. En dan pa sem "posvetil" celo driski, brez katere v Indiji pač ne gre. Cesta me vodi proti severu v zvezni državi Himačal Pradeš in Ladak. Od mesta Mandi proti mestu Manali je na cesti nemogoč strnjen promet. Očitno se "vsa Indija" seli v hribovje. V "dolini" so temperature okrog 43-45ºC zato ni čudno, da vse drvi v "hladovino". Počutim se, kot da vozim po Kranjski gori, Vršiču, Bovcu, Tolminu, itd. Skratka, množica turističnih krajev z raftingi, kanuji, ziplini, jadralnimi padalci ter "kafiči in burekarnicami" ob cesti. Še sreča, da vsaj temperatura z vsakim kilometrom postajala znosnejša. Se pač pozna, da se vozim že preko 2000 metrov nad morjem. Kmalu za predorom Atal (ali Rohtang) se promet nekoliko razredči. Na cesti prevladujejo tovornjaki, ki oskrbujejo mesto Leh oz. pokrajino Ladak. Pozno popoldne me (ves promet) zaustavi policijsko-vojaška kontrola v kraju Darcha. Razlog, sneg na cesti v nadaljevanju poti proti Lehu. Kasneje zvečer izvem za pravi razlog zaprtja ceste. Le-ta je izmenično zaprta med krajema Darcha in Sarchu. V spomladansko-poletnem času je na omenjenem odseku še toliko snega, da splužena "bob steza" ne omogoča dvosmernega prometa, predvsem tovornega. Zatorej je cesta en dan odprta v eno smer, naslednji dan pa v nasprotno. Naslednje jutro se odpravim na to "enosmerno" cesto. Kaj kmalu ugotovim, da je "enosmernost" precej upravičena. Ozke "bob steze" in uničeni deli ceste res ne omogočajo normalnega prometa. Cesta je iz kilometra v kilometer slabša. Nekajkrat je treba zapeljati čez manjše reke staljenega snega. Zato je priporočljivo omenjeni "enosmerni" del ceste prepeljati čimbolj zgodaj, ko taljenje snega še ni tako obilno. Na tem delu ceste se povzpnem na prelaze, ki so na višini med 4300 do 5000 metrov nad morjem. Pravi "trening" za tisto kar me še čaka. Za najvišji cestni prelaz na svetu, Umling La, je potrebno imeti dovolilnico, ki se dobi v mestu Leh. Sam nasedem indijskim motoristom, ki mi zatrjujejo, da le-te, kljub temu, da sem tujec, ne rabim. Zato še predno pridem pred mesto Leh zavijem na cesto, ki vodi proti mojemu cilju. Žal naslednji dan na policijski kontroli v kraju Mahe izvem, da brez dovolilnice ne morem nadaljevati proti Umling La prelazu. Torej brez obiska Leha ne bo šlo. Zato se obrnem in vozim proti prestolnici Ladaka. Na srečo je vsaj cesta solidna. Po prihodu v mesto poiščem prvo turistično agencijo, na katero naletim, saj dovolilnice izdajajo le-te (agencije). Po dveh urah ogledovanja Leha se vrnem v agencijo po dovolilnico. Naslednji dan se v Changthangu, kjer sem tudi prenočil, v obcestnem marketu (črni trg) oskrbim z bencinom (v dodatni rezervoar in kanister). V tem delu Ladaka je dobiti bencin (črpalke) manjši loto dobitek. Kasneje sem v kraju Nyoma naletel na najvišje ležečo črpalko na svetu (4200m). Brez dolivanja bencina sem nadaljeval v "moj hrib". Zanimivo, da bolj kot "rinem v hrib" lepša je asfaltirana cesta. Sicer ni široka, a je dobro vozna. O kakšnem snegu ne duha ne sluha. Tudi na cesti ni omembe vrednega prometa. Le tu in tam kakšen avtomobil ali motorist. Vsi so domačini (Indijci), le jaz izstopam kot "zunanji" turist. V zgodnjem popoldnevu prispem na Umling La. Cesta je bila zgrajena leta 2017. Sprva le za lokalno prebivalstvo, saj leži ta prelaz blizu kitajske meje. Kasneje so (smo) prelaz začeli "napadati" tudi ostali avto-moto-kolesarski turisti iz celega sveta. Glede višine in opozoril v zvezi s tem se lahko pohvalim, da nisem ime skoraj nobenih težav z redkim zrakom. Da sem imel nekoliko "globje" dihanje je pa pri nadmorski višini 5800m čisto normalna stvar. Sledi fotkanje na vrhu in potem počasi nazaj v "dolino". Narejena je še ena kljukica. Se nadaljuje, ko bom imel čas . ..

Prejšnji vikend mela rezervirani karti za Dachsteinski ledenik Proti Schladmingu čez Obertauren, Flachau, Zauchensee, Namestitev v Schladmingu. V soboto naredila krog okoli pogorja z ledenikom, zavila v planino Stoder, znana po andrenalinskem parku in ziplajnu MVI_0220.MOV Nadaljujeva proti velikanki na Kulmu Naslednja postaja vzpenjača na Krippenstain in znameniti pogled na Hallstatt Skozi Hallstatt pa stoječe kolone in trume turistov. Nemogoče najti parkirišče ali posneti spodobno fotko. Še ena dolina z jezerom na koncu in nima izhoda, naju je čakala v nadaljevanju. Gosau Nadaljujeva proti Schladmingu in Garmin se je odločil, da nekoliko skrajša pot... Na koncu dneva zaslužena večerja v avtohtonem okolju Nedelja. Dan za vzpon na 3000n/m. Cote v kovčke, čeladi na krmilo in priklenit, nato pa v kolono za gondolo. V parih minutah si na gori, potem pa ogromno časa za stanje v koloni in čakanja za fotko na visečem mostu in ogled ledene jame v ledeniku. Če ledenika nebi imeli pokritega z izolacijo in ga umetno hladili, bi ga za ledeno jamo že zdavnaj ne bi bilo... Ker je bilo časa do spusta z gondolo na pretek, sem se odločil za solo sprehod po ledeniku. Žena je bila za ta podvig neprimerno obuta in je fotkala od daleč... Po povratku v dolino sva izkoristila še hotelsko sommerkart in uro obratovalnega časa, ter se v Schladmingu z vzpenjačo zapeljala na progo Planaj. Ponedeljek, čas za pot proti domu. V planu je Solkpass, vendar, ker je km domov malo in časa dovolj, pa se še malo zmišljujeva. Pred odcepom za Solk je še ena neraziskana dolina KlainSolkpass, zato zavijeva in greva pogledat. Kar raztegnjena dolina, poseljena z redko posejanimi domačijami z strmimi pobočji. Posebnost doline je kamnolom SolkDolomit, zato je na skoraj vsakem dvorišču postavljen kak poseben kamen. Dolina se zaključi z plačljivo makedamsko cesto in oznako Naturpark. Ker sva bila bolj na tesno z gorivom sva obrnila. Solkpass, cesta v dokaj klavrnem stanju s sledovi neurij. Potrebna previdnost zaradi nanosov kamenja in prosto se pasoče živine. Nekaj makadama pa vseeno... In tudi grešila sva....Gladko mimo zapore...Če navigacija tako hoče... Kar nekaj grešnikov, mar ne? Od tu naprej pa vse poznano.... Ravno zeblo naju ni... Na Korenskem sedlu pa kolone vračajočih, k sreči kontra nama... Kratko, a sladko!

Pri vračanju v "dolino" se na cesti proti Manaliju v bližini kraja Sarchu ustavim na 19. ovinku "Gata Loops". Ko sem se peljal proti "mojemu" prelazu (Umling) sem mislil, da gre za običajno smetišče plastenk. Ob vožnji nazaj pa mi radovednost ni dala miru in sem se ustavil, da vidim čemu toliko plastenk le na enem ovinku. Ugotovim, da gre očitno za "sveto" mesto. Zvečer mi "stric Gugl" potrdi moje razmišljanje. Oktobra 1999 je voznik tovornjaka skupaj s pomočnikom peljal tovor v Leh. Voznik je bil opozorjen na sneženje, a se je kljub tveganju odločil, da bo pot opravil v roku. Voznik je varno prišel do Gata Loops. Med vožnjo navkreber se mu je tovornjak na 19. ovinku pokvaril in obstal. Po večkratnem poskusu voznik ni mogel odpraviti težav na vozilu. Voznik in pomočnik sta čakala na pomoč, vendar nihče ni prišel mimo. Sčasoma je pomočnik zaradi naraščajočega mraza začel zbolevati. Voznik se je odločil, da gre peš do bližnjega naselja in poišče pomoč za vozilo in svojega pomočnika. Oba sta se strinjala, da pomočnik ostane v tovornjaku zaradi varovanja tovora in tudi zato, ker ni bil v stanju hoditi. Voznik je hodil kilometre in kilometre, dokler ni prišel do Sarchuja, ki je bila najbližja vas, vendar tam ni bilo nobenega mehanika. Preden se je voznik uspel vrniti do tovornjaka, je začelo močno snežiti. Ko se je vreme po nekaj dneh razjasnilo, je končno prišlo nekaj pomoči. Voznik je skupaj s posadko za pomoč iz Manalija pohitel nazaj do 19. ovinka-serpentine, kjer je bil tovornjak zapuščen. Takoj ko so prispeli na kraj, so našli truplo pomočnika, ki je umrl zaradi mraza, žeje in lakote. Vaščani so truplo pomagača pokopali točno na kraju smrti. Da bi pomirili duha pomočnika, ki je tam umrl, so se vaščani odločili, da na tem mestu zgradijo majhen tempelj. Ko je bil tempelj zgrajen, so domačini in vozniki začeli darovati duhu Gata Loops, tako da so za seboj pustili steklenico vode ali cigarete. V Dhrasani zavijem levo proti Shimli, saj ne želim prehitro pasti v "nižino" ampak želim še en dan porabiti za počasno "aklimatizacijo" na višje temperature, ki me čakajo. Vožnja po podeželskih cestah na približno 1500 m nad morjem in temperaturah okrog 25ºC je dokaj prijetna. Prometa je razmeroma malo v primerjavi, kako je bilo okoli Manalija. Prav zanima me, kako bo tu s prometom čez nekaj let, saj množično gradijo hotele in počitniške hiše. Po enem dnevu "hribovskega" podeželja prispem v Yamunanagar. Temperature v "nižinski" Indiji so se zopet povzpele na 42-45 ºC. Po dnevu "kuhanja" med vožnjo prispem v Bambaso, obmejno mesto z Nepalom. To je eno od treh mejnih prehodov, kjer je omogočen prehod tujcem z lastnimi prevoznimi sredstvi. Kmalu po prihodu v Nepal ugotovim, da je tukaj mogoče za "3 mm" boljše kot v Indiji. Tu mislim na temperature, infrastrukturo, voznike in ceste. Žal to slednje (ceste) že naslednji dan postanejo prava mora. Še preden "padem" v cestni kaos opravim nekaj vožen čez naravne rezervate. Zaradi nevarnost napadov divjih živali, predvsem tigrov, se je potrebno na vhodu prijaviti in voziti v skupini z drugimi domačini (motoristi in avtomobilisti). Na izhodu je treba oddati prijavni listič, da imajo nadzor ali smo vsi varno zapustili rezervat. Na relaciji ceste H01 Butwala – Bharatpur, proti Katmanduju, me pričaka cestno gradbišče. Na omenjeni trasi, dolgi približno 100 km, je vožnja nad 30km/h pravi luksuz. Ne razumem, da obnavljajo celotno razdaljo naenkrat in ne po odsekih. Že po nekaj kilometri postanem "mlinar" na motociklu, saj se izpod koles osebnih vozil in tovornjakov obilno kadi in vse to (prah) konča na motociklu in meni. Večkrat se moram ustaviti in z vodo sprati prah z vizirja na čeladi, saj skoraj ne vidim več na cesto. Kasno popoldne zapustim glavno cesto H01 ter H02 proti Katmanduju in zavijem na podeželsko gorsko cesto F120. Bilo je prelepo, da bi trajalo. Pripeljem do cestnega udora oz. plaza zaradi katerega je cesta zaprta. Kmalu se pripelje še nekaj domačih motoristov, ki se z delavci na bagrih in buldožerjih dogovorijo, da bodo naredili "stezo" po kateri bomo lahko nadaljevali našo pot proti Katmanduju. In res se čez pol ure že peljem proti mojemu današnjemu cilju. Na srečo v nesreči tik pred Katmanduju zapeljem v izredno močno nevihto. Namenoma nisem oblekel dežni kombinezon, pač Savinjčan, saj sem želel izkoristil zastonj pranje motocikla in moje motoristične opreme. Katmandu tu sem, lep in moker. Se nadaljuje, ko bom imel čas . ..

Na zrk

Sobotna Dolina ur v nadaljevanju od Pesariisa naprej zaprta! Je treba nazaj. Ura kar v vrtu, pa še točna je. 20240824_130513.mp4 Druga slepa ulica (SP22) v planino, kjer izvira Piave. Na koncu poti planinska postojanka in glede na kar zahtevno ozko pot mnogo pločevine... Nadaljujeva čez Passomontecroci proti Avstriji in skozi dolino lesa in mlinov (B111) proti domu. Tura taman za en dan....

Za Weekend v BiH... Hlajenje ... Tik pred Jajci naletimo na taljana s predrto zadnjo gumo. Na srečo je do prve pumpe bilo le dober kilometer. Zraven je gumiklinika vendar že zaprta. Bencinkelner pokliče mojstra in nekako rešimo problem. V zahvalo zvečer Chiara in Marco "častita" pijačo. Pogled iz okna naše namestitve... Malo potepa po mestu... Seveda ob zadnji svetlobi tudi pogledat znamenite slapove Plive. Oguljena vendar obvezna... Smo potem še nekaj "švrljali tamo vamo"... Takole je "Mica" zbeležila naše potepanje.

vikend izlet do dubrovnika. na poti nazaj sem raziskal se dvorec bosiljevo https://riserapp.com/trips/926187 https://riserapp.com/trips/927982 https://riserapp.com/trips/929486

Da vidim ta Solkpass. Alzo, čez Koren, na Feldkirchen, Murau pa Solk. Naprej na Schladming, Tauern, Katschberg, pa na koncu še en krog na HD fešto. Čez Ljubelj nazaj. "Dosadno" v tej Avstriji. Nobenih lukenj na cesti, niti peska. Še s flikami šparajo. Nobenih podrtij ob cestah, nobenih kao počivališč zasutih s smetmi. Posebna kategorija so Avstrijci sami. 🫣 Nobeden ti noče prileteti v škarje, nobeden ti ne privošči testirat zavor, ko spelje iz stranske. In kar je najbolj " bolno"....zavijajo levo, desno in dajo žmigavec. In to 30, 50 metrov prej. Čudaki....zaviješ, pol ga daš, ali pa tudi ne, itak si že zavil ... ali kot je nekoč davno rekel moj sodelavec Gorazd, da ne daje žmigavcev, ker itak ve, kam gre... Kot rečeno, 420 skrajno " dosadnih" kilometrov. Sem pa prvo uro vsakih 10 km ustavljal in tiščal roko pod kardan..🤫..( tema o Stelviu). .Posebna

Postojna-hudajuzna-se mickan naprej-postojna. 200km, od tega polovica, pot domow, nepotrebn suffer. Mar bi se par ur lezal ob vodi. Termometr je najvec pokazal 37C. Vsakic znova ugotovim kako me zmozga taka vrocina.

S prijatli v Dolomite. Časa 4 dni. Obiskali kar nekaj prelazov in znamenitosti. Vse potekalo gladko. Tudi 2x Bolzano križišče, krožišče, ali ne vem kaj bi tej krači rekel. Vreme za domov nekaj pranja, ostalo vroče. Vsi obiskani prelazi Passo Mauria 2x, Passo Tre Croci, Passo Di Falzarego, Passo Gardena, Passo Stelvio, Passo Di Gavia, Passo Del Tonale, Passo Della Mendola, Passo Di Castalunga, Passo di Fedai, Passo Giau. Bo treba drug termin izbrat in sopotnice doma pustit-izjava prjatla.😎

Sva se šla namočit v slano vodo...

Uf, ja. Adventure kot se zagre. Mal manj ko Dakar. Soteska Driselpoh.

5 ur, 50km, 1600mnv, 25C

Se tale moped razfukam, pol mam pa dost tega jebanja z mopedi...nov hobi bo ribolov.....😀

Bjelašnica. Prav velik gužve gor ni blo. Če se malo pohecam, jo je blo več ob vznožju, kjer so se Nemci s propelerji šli igrico na izpadanje.

Malo čez mejo, Belopeški jezeri, Mangartska jezera, Fužinska jezera ali Klanška jezera, Slovenci imamo kar štiri imena, za lahe je bl odovolj le eno ime Lago di Fusine in so njihova V glavnem z avti in kolesarji...bajkerjev realtivno malo. Vroče in gužva, nekatere cene pa nižje kot pri nas v Zasavju 😲 Je zato še bolj pasal 🤪 SREČNO

V NP Žabljak je tole spodaj čist normalno, a pri nas te jeb* in grozi s 500€, na makadamu, zraven 40ton šleparja, pa povrhu še na šihtu ni.

Dolina Rikavičko jezero

A zdaj veš zakaj se držim SV in SZ? Ker je "dolgočasno"! Tudi danes 420km SV, tja do Srca v vinogradu, pa Golica in vse kar je vmes.

Že ene tri sezone aktivno pomagam pri organizaciji Biatlona na Pokljuki. Ker sem A in D prizorišča že videl, sem si rekel, da grem pogledat še Italijansko Anterselvo/ Antholz. Da ne zgubljam časa, skozi Karavanke in se na AC do Spittala. Naprej do Lienza, enkrat za spremembo ne proti Toblachu, ampak na izvoz prej proti Passo Stalle. Do sem vožnja ne prav prijetna ....12, 13 stopinj in pasovi megle. Na prelazu bo boljše .... Ma jok....pod prelazom začne deževati, vse do vrha. Semafor za drugo stran sem ujel za 3 minute. 15 minut zelena, 45 rdeča. Anterselva ...ni primerljivo z Pokljuko.... veliko večje in dodelano. Se pa še gradi in obnavlja. Nazaj na Toblach, pa na Sexten, čez Monte Croce, skratka skozi do Tolmeča po SS52. Pa domov. Od Anterselve pa idealno vreme. 470 jih je bilo.

Smo sli domow. Mal naokrog. meni se je zdela guzva neverjetna. Trajekti nabasani. Magistrala, pelal sem naju od Sv Juraja do Jadranovega, nabita v obe smeri. Iz radovednosti na Jadranovem zavijem proti Hreljinu, tam pa vidim tablo Jelenje. Do AC, mimo grobnika do meje. Od meje do doma pa opet, kolona gor/kolona dol. Mučno. do Sv. Juraja sva sla cez Krasno. Cesta do planinskega doma Alan je…za se ustavit in pogledat nazaj, pogledat dol. Od koče naprej…meni ni ravno uzitkarska. 8km makadama, in ko prodes na asfalt, je morda se slabse. Sploh z dvema na motorju, naporno. Sem pa videl CF MT450. Zenska peljala. Tip za njo je vozil ktm. Ergo, mt450=babji bajk.

Malo igranja! Ps: Je kdo iz okolice celja štajerske za podobne podvige... Naj kar klikne na zs da bo bolj zabavno!

pole pred nevarno rampo

Gremo na jug...

En mali krog... 200km...

Takole sva s Pikom1 vtisnila letošnji trip v gibajočih slikcah:

Ko prideš po dopustu v rastlinjak in nabereš 22 kg paradižnika in slabih 7 kg paprik in melancanov....neprecenjlivo 😎

Še zdej se zgražam nad takmo krožnikom,še bl...ampak,ker me je Lunijouka vedno napizdevala da mej povozu cajt,pa lesena žlica,pa da sm k en gozdni Joža,sm pršparou regres in si reku zdej si bom pa prvošu. Spucam auto,kupm hvače na rob in lepo srajco in se zapodim do našega priznanega mastr šefa.Berem jedilnik,in prva stvar k mi je padla v uč je bla jed - Orgazem za brbončice ( divjačinsk meso,poširano jajce v pomarančni strnjenki,šparglou mus in zvezdna steza v karijevi soli ),res mij skor pršlo k sm to brau.Zažvižgam kelnerju,dej mi kr to prnes,no pol sm pa doživu 21 kratni orgazm ob pogledu na ta krožnik,denarnca je pa spustila dušo.Ob pogledu na račun sm se pa hotu filmsko izognt in sm si šou na WC napudrat nos - to počnejo frače kdr nočjo nč prispevat k računu. Uletim na WC, in evo kurac,WC brez okna 😢,nč plačam račun in evo...to je biu moj Orgazem za brbončice... WTF....

No, nekdo more pisat v to temo Vreme gre v maloro, pa mi je že žal, da nism več km nardil :/ Mislim, da moja yahica zdej okrog 45k/km, torej sem delal po cca 10k na sezono, letos verjetno malo manj, ker... življenje :/ Kakorkoli, prebral sem kar sem napisal tekom prve sezone, ko sem imal ta motor, pa dejmo še enkrat se mal razpisat še vedno ga imam! Razen par težav, ki sem jih imel na začetku prve sezone predvidevam da zaradi "serviserjev" je motor v piko od takrat. Torej, motil me je gas, ko je bil motor hladen in v nizkih obratih...no zdej ne živim več v mestu, tako, da motor redko vidi nizke obrate in se je problem rešil sam sam do daske pa je. Al pa sem se pač navadil...kakorkoli, nič nisem postoril v tej smeri in sem srečen. Zavore. Res sem hotel pletenice, ampak ko sem videl ceno za abs modele in kolk dela bi blo zamenjat vse skup, sem malo prebolel ta problem. Ampak, sem vseeno odzračil sistem in zamenjal ploščice za EBS HH. Odzračitev ni bistveno spremenila stvari, je možno da sem tudi slabo opravil vse skup- baje moraš odzračit, se peljat, sprožit parkrat ABS in potem še enkrat odzračit-, js tega nisem vedel, nitit nardil ampak je kar je. Kdorkoli bo bleedal zavore na tem modelu, predno začnete pumpat, dejte eno krpo čez! Olje špricne slab meter visoko v zrak In pa itak JIS "križni vijaki", ki jih posnameš se predno se dotakneš vsega skupaj. M3 12mm imbus, 50 centov in gremo. Je pa s temi ploščicami občutno bolje. Reimo, da sem to odkljukal, razn če nabavim brembo radialni master... Sedež...zamenjal, dobil SHAD, tudi na pamet mi ne pride, da bi dal original nazaj gor. To je to. Olje...piomio, motul 7100 je delal res v piko, dokler mi ni začela skoz lučka svetit. Brez skrbi, olja je bilo ves čas več kot dovolj, niti ga ne žre. Sem prebral, da je kao na teh motorjih normalno, da se kdaj lučka prižge, ker je senzor malo nerodno postavljen, ampak js se prvih 20km vozim večinoma v klanec in je lučka konstantno gorela. Ni mi blo več jasno, sem bil tudi pri Elisi, pa je reku...sam gas Ampak ko gori lučka...ma ne vem, mal mi ni blo fajn to gledat. Zadnjo menjavo sem fliknil not Addinol poleposition in evo, lučka se mi ni več nikoli prižala, šalta se pa isto kot pri motulu. Priporočam. Gume ostajajo Michelin road 6, z zadnjo sem naredil cca 10k, sprednjo ene 13, razen tega, da so se(kot tudi ostale) v zadnjih dveh letih za ne vem 90485% podražile ne razmišljam o menjavi. Ko je hladno ni pametno tiščat sprednje v ovinek, ko je pa že toplo pa sam do daske. Pred tem sem gume menjaval na cca 3-6k. Nad motorjem sem še vedno totalno navdušen, na menjavo res nisem niti pomislil...mogoče tanov MT09 SP, ker lahko izklopiš zadnji abs Mel sem plan menjat nosilc tablice pod sedež, kot majo ostali modeli, ampak sem se raje vozil kot šraufal. Tačke bi še rad zamenjal, mal se poigravam z idejo kakih ala supermoto tačk. Naročil sem neke ročke za sopotnika, da bi lažje fiksiral gor šotor itd, ko ga ciganiram okrog in se fiksirajo na plastiko super. Še vedno iščem rešitev, mislim da bom mogu sam nekaj naumit. To je pa to, motor je dabest, še vedno ga ne priporočam začetnikom

Te dni ...

Iz 34 na 24C 😁

bad luck

.

. ... urejene albanske tet regionalke ps. ... priznam, tukaj je bil pa samo en redbul premalo

@Snečer se motiš, zelo. En mučen klanec v zameno za 5ur vožnje po sanjski pokrajini.

Do hotelov na Bjelašnici se lahko pride z južne strani po asfaltu preko zelo lepe Visočice, na slikah. Do začetka Visočice vodi asfaltirana cesta iz Konjica ali z druge strani po uničenem makadamu iz Kalinovika. Zasilni most preko podrtega mostu na cesti iz Kalinovika

. .... joooooooj kako si me s tem tvojim izletom spomnil na moj obisk Dachstein-a pred sedmimi leti ... prvič v življenju sem izkoristil možnost "odprte" vožnje na strehi gondole ... mislim, da imajo to možnost vožnje eni redkih, če ne celo edini .... reeeeees hudoooooo, edinstveno doživetje

Ekspertna komisija na Avtokrki jo je požegnala za še eno leto uporabe. Letos je bila potratna. Ketnset (240€) in prednji diski s ploscicami (480€). Stevc ze skoraj dva meseca kaze 99700km.

Ena današnja iz Bohinja...

...moja najstarejša 14 letna 🥰...

Spizdil na hladno

Še malo....

Ides da ronis na bocu?