Jump to content
  • Sign Up
RobiRoberto

Moje izkušnje

Recommended Posts

Kugelschreiber
22 minutes ago, RobiRoberto said:

Moja največja pshična težava je moja drag, ker je to podedovala od svoje mame, in sicer nespoštovanje in preziranje vseh , ki so izven njene družine ... Na mojo žalost sem tudi jaz njen nedružiski član, in iz njene bližnje okolice spoštuje samo najino hčer.

Danes sem seveda zopet žalosten, ne zaradi običajnih zadev, ampak zato, ker so zaradi neprimernega vremena odpadle kvalifikacije smučarskih poletov v Kulmu ...   :blush:   :OK:

Mislim, da dokler bem našel v temi še kakšen sončen žarek, še nisem zrel za PB Idrija ...   :OK:

Eskapizem je podcenjen. Kmalu bo lepše, in ko je človek zunaj, na zraku, v svojem elementu, je jeze manj, in skrbi so manjše. Drži se! 

Share this post


Link to post
Share on other sites
RobiRoberto

Včeraj je moja draga našla rešitev za vse nas:  Idrijska občina je razpisala kredit za nakupe stanovanj, za katerega  bosta svojo vlogo seveda oddala tudi moja hčerka in njen mož, in če jima bo ta kredit uspelo dobiti, bosta neko stanovanje v Idriji seveda kupila, in v njega se bojo preselili moja hčerka, njen mož, moja draga in tudi naša Tačka.

Ker moja pokojnina ni dovolj velika za samostojno življenje doma, niti za "stanarino" v domu za starejše občane, rabim nasvet, kako naj naredim še večjo neumnost kakršne sem delal do danes, da bom sprejet v kakšno psihiatrično bonišnico, kjer bom lahko živel na državne stroške. Obstaja tudi možnost da bi se s skuterjem pa avtocesti zapeljal v nasprotni smeri proti šleparju ali prikoličarju, vendar je za to dejanje skuterja škoda, ker sem do sedaj v njega vložil preveč denarja in truda.

HVALA vsem ki spremljate moj "propad pri živem telesu", za katerega pa priznam samo 1/3 svoje krivde, drugi dve tretjini pa pripadata, ena moji mami in druga moji dragi.

Danes ženski veleslalom in UPAM tudi poleti v Kulmu in seveda tudi kakšna :kava:  ...   :OK:

Share this post


Link to post
Share on other sites
Joker
pred 22 urami, Kaldu pravi:

Robi

 

Ali misliš, da je pri drugih moških kaj drugače? 

Ženske bi emancipirale ženska dela, moška nam pa ostanejo. Teh se pa redko katera postopi, pa še to le v nuji.

Vem, da to ni ravno tolažba ampak nisem mogel, da nebi.

 

Ne vem no kako ste jih izbirali. 😁

Moja je ravno zalaufala traktor in šla žagat drva... pa tudi kosilo bo skuhala ona. Jaz kuham ne sploh. No, skuham ji kavo, ki si jo pa res zasluži.💗

 

Robi, ne daj se!

Edited by Joker

Share this post


Link to post
Share on other sites
RobiRoberto

Roberto se še ne bo dal, ker ima vsaj še dva dolgova do sebe. S kolesom do cerkvice sv. Vida (?)  pri Zatolminu, s :kava: pri vračanju v slaščičarni / piceriji v Mostu na Soči in še eno :kava:   v Baru Valdoltra pri Valdoltri.

Odnosi v naši družini bi se precej izbolšali, če bi mojo mamo končno premestili v doma za starejše, vendar je za to dejanje potrebno tudi njeno soglasje. Sedaj ko je moja sestra končno ugotovila da najina mama ni več primerna za mojo oskrbo doma, upam da jo bu tudi uspela prepričati, da bomo dobili njeno privolitev za premestitev v doma za starejše osebe.

Share this post


Link to post
Share on other sites
RobiRoberto
Ob 13. 2. 2020 ob 18:40, amateur pravi:

Pa še to: si me večkrat poslal na Blegoš in 2.1. sem se le spravil gor. Za dokaz slika z vrha, snega je bilo za kepo nardit, nič več.

Amateur, na Blegoš te pošljem samo takrat, kadar se moje mnenje ne strinja s tvojo izjavo ...   :OK:

 Na Blegšu sem bil enkrat tudi jaz in sicer do Črnega vrha nad Cerknom z avtom, s Črnega vrha na Blegoš peš in v obratnem vrstnem redu nazaj domov.

Ker "sem rasno nestrpen", ma zanima, če je sedanja nočna in jutranja temperatura že dovolj "visoka" za vračilo akumulatorje nazaj v MMV,  ker me zelooooooooooooooooooooooo zanima, če bojo tudi letos težave z njenim vžigom.   :hmm:

Edited by RobiRoberto

Share this post


Link to post
Share on other sites
RobiRoberto

Ker imam v sredo zobarico :blush: in ker še vedno kašljam :blush: , bom akumalotor v MMV vrnil kdaj drugič.

Amateur končno sem našel pravilno orodje :worship: , da ti lahko pokažem, po kakšni poti sva s kolegom (sedaj oba upokojena invalida :blush: ) prišla na Blegoš in nazaj z nega. Pice v Gostišču Gačnik med vračnjem domov se seveda ne spominjam več, ampak privoščila sva si jo sigurno.   :worship:

971511909_Blego1.jpg.6c7c9cb6807ef8bef7f1cb15a32203bd.jpg

993727441_Blego2.JPG.e480a6f783a0e7b440ab79fd92cf4fdb.JPG

1252093339_Blego3.JPG.f4eb8f5632e3a385d298a1e8c9ab4ca1.JPG

Edited by RobiRoberto

Share this post


Link to post
Share on other sites
RobiRoberto

Ker že dolgo časa nisem nič napisal  :OK: , in če bom slučajno kdaj rabil kakšen "dokaz meni v korist" bom to kar objavil.

Danes sem, tako kakor že preeecej časa, najprej v njenem stanovanju nahranil mojo mamo, in ji nato skuhal še kavo in ji jo seveda pomagal popiti, ker bi sicer "končala v njeni rjuhah".

V času maminega pitja kave, se je iz službe že vrnila moja draga in ko sem se vračal v svoje stanovanje, so bila vhodna vrata zaklenjena, kar pri nas ni v navadi, če je kdo doma. Po kar nekajkratnem zvonenju, se je moja draga končno odločila odpreti vhodna vrata in me sprejela z besedami:  vrni se nazaj od koder si prišel in tam ostani ...

TAKE IMAM ...   :blush:

Edited by RobiRoberto

Share this post


Link to post
Share on other sites
RobiRoberto

Še približno mesec dni časa imam, da bom mojo počasnelo usposobil toliko, da bom v Planici kot predvozač prvi ki se bo s skuterjem peljal od "telemark placa" do odskočne mize ...   :OK:   :OK:   :OK:

planica.jpg.e1cc2539bec4116735cf3867c7678510.jpg

Share this post


Link to post
Share on other sites
VS800
pred 2 minutami, RobiRoberto pravi:

Bojim se  :OK:  , da na MMV ni dovolj prostora za tako gumo ...  

ne rabš....sej je puštanfan u planic  :naughty:

Share this post


Link to post
Share on other sites
RobiRoberto

Danes popoldne bi moral k zobarici, vendar "so bacili v meni še vedno aktivni" :blush: , zato bom moral zopet telefonirati in prositi za novo uro in datum :blush: , in tudi akumulator za MMV bo moral še nekaj dni počakati v delavnici. :blush:

Share this post


Link to post
Share on other sites
RobiRoberto

Ker je medicinska sestra moje zobozdravnice seveda bolj pametna kakor sem jaz, mi včeraj ni dala novega datuma in ure, ampak mi je rekla, naj jo zopet pokličam ko ne bom več prehlajen in uro bom dobil že čez dva dneva (klic v ponedeljek, ura v sredo).    :worship:

Gmail / from Pinterest / Scooters / "krajša zgodovina" Vespe ...   :worship:

9b241bf65d8fe6be82178ad6ea0eb96c.thumb.jpg.0d7c898b7e96a3cc3144c03909c09ad7.jpg

1943.thumb.jpg.dfb39ab09b143c44ef0991046e5d208d.jpg

1945.jpg.ea99ac69852bd53c12fa03a8c929202f.jpg

1947.jpg.07a65a41dee85ea1dd8884db3e9d42e1.jpg

1967.thumb.jpg.65c36e59e565b75b6fdcb36fd8971ed4.jpg

3b1a4dbf8dd7a48f1a62a1e58411f21c.thumb.jpg.690af28ffdc4524ead7eb7d4ee6f8f63.jpg

Edited by RobiRoberto

Share this post


Link to post
Share on other sites
RobiRoberto

Doma imam tako stanje, da bi nujno rabil avtomat za pogovore, in sicer takega, kateremu bi se teme pogovora lahko nastavile, sicer bom tudi govoriti pozabil ...   :blush:

Share this post


Link to post
Share on other sites
RobiRoberto

Še en avtomat rabim, in sicer takega, ki bi bil prijazen do mene ...   :blush:

Share this post


Link to post
Share on other sites
RobiRoberto

Včeraj sta mamo zopet prišla pogledat njena hčerka in hčerkin mož, in po videnem je tudi moja sestra ugotovila, da najina mama ni več primerna za oskrbo na domu, zato sem od sestre končno "dobil zeleno luč"  za  "začetek postopka" za mamin sprejem v dom za starejše osebe, in pravkar sem v idrijski dom za starejše osebe, enota Marof, poslal mail, in seveda upam, da bom pozitiven odgovor dobil čimprej ...

Spoštovana gospa Majda,

S pomočjo interneta sem poiskal spletno stran doma za starejše osebe enota Marof in med vsemi email naslovi se mi je zdel vaš še najbolj primeren za moje vprašanje. Moja mama se že bliža devetdesetim letom in že približno 10 let je odvisna od oskrbe nas domačih in pomoči na domu, vendar je njena oskrba za nas domače že nekaj časa preveč naporna, ker je zaradi neuspešne operacije hrbtenice, stanje maminega telesa primerljivo z dojenčkom, ker sama ne zmore čisto ničesar več.

Oskrbujeva jo dva "bolnika", jaz že več kakor deset let invalidsko upokojen zaradi posledic prometne nesreče, in moja partnerica upokojena "za 4 ure", zaradi uspešno pozdravljenega raka na prsih.

Zanime me, kakšni so pogoji za mamin sprejem v dom starejših oseb Marof, kakšna je "čakalna doba", in kaj za mamin sprejem, razen njnega soglasja, še rabimo, in tudi kako naj do tega pridemo.

Doma smo približno 200 metrov "od Marofa", prva hiša ne levi strani ceste, "na drugi strani mostu", v smeri proti Žirem (nekoč oštarija Mostičer).

Hvala za vaš odgovor in lep pozdrav,  RobiRoberto

Share this post


Link to post
Share on other sites
Kugelschreiber
3 minutes ago, RobiRoberto said:

Včeraj sta mamo zopet prišla pogledat njena hčerka in hčerkin mož, in po videnem je tudi moja sestra ugotovila, da najina mama ni več primerna za oskrbo na domu, zato sem od sestre končno "dobil zeleno luč"  za  "začetek postopka" za mamin sprejem v dom za starejše osebe, in pravkar sem v idrijski dom za starejše osebe, enota Marof, poslal mail, in seveda upam, da bom pozitiven odgovor dobil čimprej ...

Spoštovana gospa Majda,

S pomočjo interneta sem poiskal spletno stran doma za starejše osebe enota Marof in med vsemi email naslovi se mi je zdel vaš še najbolj primeren za moje vprašanje. Moja mama se že bliža devetdesetim letom in že približno 10 let je odvisna od oskrbe nas domačih in pomoči na domu, vendar je njena oskrba za nas domače že nekaj časa preveč naporna, ker je zaradi neuspešne operacije hrbtenice, stanje maminega telesa primerljivo z dojenčkom, ker sama ne zmore čisto ničesar več.

Oskrbujeva jo dva "bolnika", jaz že več kakor deset let invalidsko upokojen zaradi posledic prometne nesreče, in moja partnerica upokojena "za 4 ure", zaradi uspešno pozdravljenega raka na prsih.

Zanime me, kakšni so pogoji za mamin sprejem v dom starejših oseb Marof, kakšna je "čakalna doba", in kaj za mamin sprejem, razen njnega soglasja, še rabimo, in tudi kako naj do tega pridemo.

Doma smo približno 200 metrov "od Marofa", prva hiša ne levi strani ceste, "na drugi strani mostu", v smeri proti Žirem (nekoč oštarija Mostičer).

Hvala za vaš odgovor in lep pozdrav,  RobiRoberto

Sladko kisla. Drž se. 

Share this post


Link to post
Share on other sites
RobiRoberto

Odgovor sem dobil zelo kmalu, in "sprehod na Marof" bo sledil jutri ali pojutrišnjem, ker sem vedno rajši komuniciral "iz oči v oči", kakor s pomočjo emaila ... Ker moja mama nima večjih psihičnih težav, jo "na Marof" najbrž ne bojo sprejeli, za dom v Idriji pa je moja sestra že izvedela, da s stanovalci ravnajo precej slabše kakor "na Marofu".

Še to rešim in potem bo končno prišel čas, da bom tudi jaz lahko odšel na zaslužen počitek v PB Idrija ...  :blush:

Share this post


Link to post
Share on other sites
franc

Robi, mogoče bi pomagalo, če se greš "pogovorit" na CSD (center za socialno delo) . Kakor jaz razumem, lahko "pomagajo" pri vrstnem redu za dom. Če ne drugo, te lahko "usmerijo" ...

lp

Share this post


Link to post
Share on other sites
RobiRoberto

Zgleda, da bo treba mojo mamo preseliti kar v "enoto" Idrija ...

Moje drage seveda to ne zanima nič, ker "je padla tako globoko", da se od tam "ne more pobrati več ...

Karkoli ji omenim kar je povezano z mojo mamo, je sploh ne zanima, ali pa me "zatre" še preden povem do konca ...

Res ne zmorem več in zato "si želim" "počitnice" v PB Idria ...   :blush:

 

Spoštovani!

V kolikor gospa ni bila v preteklosti psihiatrično obravnavana in nima posebne psihiatrične diagnoze, bi spadala v enoto v Idriji. Situacija bo razvidna, ko boste poslali prošnjo z dokazili.

Lep pozdrav,

 

Edited by RobiRoberto

Share this post


Link to post
Share on other sites
RobiRoberto

Moja mama bo letošnji 90 rojstni dan v mesecu novembru dočakala kar v domači (moji) oskrbi ...

DS IDRIJA:   ODKRBA 1  /  enoposteljna soba:  862 € / mesec       OSKRBA 1 dvoposteljna soba:  789 € / mesec

DS IDRIJA:  OSKRBA 3B /  enoposteljna soba:  1.292 € / mesec      OSKRBA 3B dvoposteljna soba:  1.219 € / mesec

Share this post


Link to post
Share on other sites
RobiRoberto

Moja draga vse ve ...   :blush:

Ker bo ona prej umrla kakor jaz, bom jaz moral v dom za starejše občane, in ker je moja pokojnina, skupaj z invalidnino, približno 1/2 najnižje cene za življenje v domu, mi bo obćina zarubila stanovanje in iz teh denarnih sredstev plačevala toliko kolikor bo moji pokojnini manjkalo do plačila oskrnine v domu za starejše osebe ...   :blush:

Share this post


Link to post
Share on other sites
Kugelschreiber
On 2/24/2020 at 11:03 AM, RobiRoberto said:

i pa je moja sestra že izvedela, da s stanovalci ravnajo precej slabše kakor "na Marofu".

Sm bil parkat na obisku na geriatriji v PBI, in vojsko sm služil v domu starejših Postojna. Če se stvari niso katastrofalno spremnile, je v Postojnskem domu za oskrbovance poskrbljeno na zelo dostojnem nivoju. Nič slabše kot v PBI. Dvomim, da je v vašem domu pa kar ko v taborišču. Ni pa to hotelska oskrba. Ni zdravilišče.

Pozanimaj se na CSD, povprašaj na ZDUS. SLO ipak ima nekaj vzvodov socialne pomoči. Tudi tisto z rubežem ne velja več čisto. Če je nepremičnina ocenjena pod 120 000€, v njej živiš in imaš stalni naslov, ni več podvržena rubežu zaradi socialnih dodatkov. 

Uz malo sportske sreće....sam ne se dat malodušju. 

Share this post


Link to post
Share on other sites
RobiRoberto

Moja sestra želi svoji mami vse najbolše IZ OZADJA ...   :blush:

Sestrina "šlogarice" je za mamo napovedala, da ne bo dočakala konca tega leta ...   :blush:

Sedaj se je sesra spomila še to, da bi mamino bolniško posteljo "na vinto" zamenjali z izposojeno bolniško posteljo "na elekrični dvig", najbrž zato, ker sestri povzroča "vinta" za dvig postelje težave, enkrat na mesec ko pride obiskat svojo mamo ...   :blush:

Na URI Soča sigurno nobena postela ni bila "električna", ampak so bile vse "na vinto".

Upam, da bom to temo nadaljeval z vračilom akumulatorja v MMV in  še kakšno vožnjo s kolesom.   👍

359-postelje1-d49eb279d665d278.thumb.jpg.0e3205e63d2381a328e01696fb18fd7f.jpg

Share this post


Link to post
Share on other sites

Join the conversation

You can post now and register later. If you have an account, sign in now to post with your account.

Guest
Reply to this topic...

×   Pasted as rich text.   Paste as plain text instead

  Only 75 emoji are allowed.

×   Your link has been automatically embedded.   Display as a link instead

×   Your previous content has been restored.   Clear editor

×   You cannot paste images directly. Upload or insert images from URL.


  • Recently Browsing   0 members

    No registered users viewing this page.



  • Zadnje objave na forumu

    • gtgs
      20. dan     San Rafael - San Jose de Jachal   Zjutraj naju je pred vrati čakal zajtrk, pa tudi čuvaj. Naj ima vsaj on nekaj od turizma, je mrmral M., ko je delil hrano. Sledilo je obredno čiščenje čevljev, zapenjanje podlogice, božanje gume, nato pa odhod.               V San Rafaelu in okolici so vinske kleti, tovarne za predelavo mesa in mleka. V okolici so vinogradi in sadovnjaki. Razvija se tudi turizem. Center je urejen, ob glavni cesti je drevored. Dlje od centra, dlje od vsega ...                                                   Vožnja je dolgočasno ravninska, do Mendoze je še 100 km. Razen pred policijskimi postajami se ne ustavljava, pa še to gre hitro. Na teh kontrolah nama še niti enkrat ni bilo treba pokazati dokumentov. Argentinska vozila pa vztrajno kontrolirajo.                             Pred Mendozo se promet zgosti, zato greva mimo centra, kjer ni zastojev. Mesto Mendoza ima približno 120.000 prebivalcev. Regija Mendoza je največje vinorodno področje v Južni Ameriki in peto na svetu. Tu pridelajo dve tretjini vsega vina v državi. Rastišča so v vznožju Andov na nadmorski višini od 600 do 1000 metrov. Najpomembnejše sorte so malbec, cabernet sauvignon, tempranillo in chardonnay. Zaradi pomanjkanja časa seveda ne bova obiskala nobene vinske kleti. Žal. V začetku marca prirejajo tudi vinski festival Fiesta Nacional de la Vendimia. In M. ve, da so zasadili poskusni vinograd tudi na višini 5000 m, ker je tam intenzivna svetloba … Poskusno! V Mendozi in v okolici so snemali znani film Sedem let v Tibetu; palačo Dalajlame so takrat zgradili kar v opuščenem skladišču česna …  Pred Mendozo je barakarsko naselje iz desk in najlona, potem so skromne hiške v prahu, potem montažna naselja … potem pa višji nivo. Najbolj žalostnih prizorov nisem vključila v prikaz.  V regiji so tudi nahajališča nafte in urana.           Samo nujne minute na bencinski črpalki in naprej. Puščavsko je in vroče, temperatura se je dvignila na 36 stopinj. Nisva navajena vročine; zadnji teden naju je več ali manj zeblo … in prepihovalo.                                     Postanek za kosilo je bil kratek. V takih restavracijah, ki se že rušijo same vase, je dobra in relativno poceni hrana. Fotografiranje bi bilo nevljudno. Par šoferjev in dva motorista … nič alkohola, voda in kava (instant varianta). Za prebavo je sledilo nekaj kilometrov makadama (delo na cesti), na srečo pa tudi tovornjak z vodo, ki je blagodejno ublažila sicer neznosni prah.                                     Po temperaturah blizu 40 stopinj je drevored kot oaza sredi puščave. In še oči si oddahnejo ob zelenju. A kmalu je spet delo na cesti in prah je neizbežen.                                             Končno se pokažejo hribi. Po puščavskem, praznem in vročem ravninskem predelu jih je zelo lepo videti. Industrijska cona in avtodrom sta delovala prazno (in vroče). Začela se je pokrajina kaktusov.                             M. je rekel, naj ne pretiravam, saj bom kaktusov še sita …                                             Pristala sva v hotelu z zaprtim dvoriščem in visoko ograjo, ohladila sva se in na hitro odšla na lov za večerjo.       Uspelo mi je, da sem ga zvlekla v lokalno trgovino, kjer sem uspela kupiti vse lame, kar so jih imeli in še nekaj malenkosti za darila … česa drugega motor ne bi prenesel. M. je iskal argentinske baretke, a jih niso imeli, klobuki niso bili originalni … da bi vozil pončo je pa že preveč. Čudil se je vinotoču in cerkvi, seveda zaradi različnih razlogov. In vrsti pred bankomatom … samo Slovenci so tako pametni, da uvozijo strokovnjaka za banke iz Argentine ... Potem je zmagala lakota. Pri večerji se nama je pridružil lepo vzgojen pes.                 In ker za muzeje ni časa, sva izbrala lokal v stilu. Lastnik se je hvalil, da ima na stenah imena vseh držav. Ko je izvedel, od kod sva, je priznal, da Slovenije nima. Pa sva ga potolažila, da sva vseeno zadovoljna, saj ima Jugoslavijo, tam sva bila rojena …                     21. dan     San Jose de Jachal - Santa Maria     Jutranji pogled na bazen; velikost je odvisna od perspektive. Po zajtrku na prostem M. čisti čelado in istočasno študira žar tehniko. Časa je vedno premalo … Odhod.                         Občasni nanosi materiala čez cesto dajejo slutiti, da bo dan pester. Tudi vreme se spreminja.             Nekateri odseki ceste so nadpovprečno urejeni. To je zaskrbljujoče. Le zakaj je taka omejitev hitrosti? Kaj bo čez par kilometrov?! Prelepo je, da bi trajalo.                   Začnejo se prvi opomini. Na srečo je blato že posušeno. Kamenje, pesek, blato, mivka … vse to je voda prinesla na cesto in čez. Moralo je biti strašljivo. Na posameznih odsekih še vedno odstranjujejo naplavljeni material. Ponekod je še voda, a zaenkrat še ni kritično. Ko je kritično, se ne fotografira, še dihati se skoraj ne sme, da ne bi šlo kaj narobe.                                         Z vzponom se vse obarva rdeče. Punto Alto je na višini 2020 m. Škoda, da ni lepše vreme. M. bo godrnjal, da so vse fotografije motne. Krivo je ozračje, jaz nimam nič pri tem.                         Hribi so v oblakih. Pokrajina je prazna. Kdo ve, od kod se je vzel ta jezdec?!       Izprosila sem si minuto za kaktuse. Mogoče je ustavil tudi zato, ker mu je bil prometni znak tako všeč. A lepe ovinke je z leve že spremljala nevihta.                                                     Potem ni bilo več rdečih kamnin in ovinkov. Samo še ravnina. Chilecito je bil prazen in komaj sva našla lokal v strogem centru nasproti parka. Gneče pa res ni bilo.                       Nasprotja so v Argentini zelo vsakdanja stvar. Presenečen si lahko v pozitivno ali v negativno stran; možnosti so izenačene. Skozi prazno mesto sva šla naprej. Občutek je nenavaden - kot bi bilo nekaj narobe.                                         In spet po praznini …                                   Pokazali so se hribi, v ozadju je divjala nevihta in svetloba je bila neverjetna. Čarobno!                             Do Santa Marie je še 187 km. Verjetno bodo mokri. Nadmorska višina je še vedno okoli 2000 m, zmrazilo se je in padlo je par kapelj dežja. M. teorija pravi, da je treba hitreje, da ubežiš nevihti. A kaj, ko na sicer prazni in lepi ovinkasti cesti, nikoli ne veš, katera žival je za ali pred ovinkom.                                         In potem se cesta spet zravna … in potem spet ovinki … in potem še voda in blato … in kakšna koza vmes … Dva osla pa še vedno na motorju.                                 Ko je bilo najslabše, ni nihče fotografiral … Prikaži se že enkrat Santa Maria!                 Po mraku sva uspela v centru mesta dobiti garažo in sobo. V hotelu je bilo pestro. Sprehod po mestu sva zaradi nevarnih okoliščin zaključila ekspresno hitro. V hotelski restavraciji sva naročila večerjo. Bilo je malce čudno, saj  sva bila edina gosta, a lakote to ne briga. Potem pa ni imel kdo fotografirati.         Vso noč so lajali psi. Spala sva na obroke.         22. dan     Santa Maria - San Salvador     Po napol prespani noči sledi jutranja rutina, zajtrk in pospravljanje. Pogled iz sobe pokaže drugo stran ulice. M. raziskuje inovativne inštalacijske rešitve in odkimava. Toliko nasprotujočih si podob, kot jih ponujajo manjša argentinska mesta, njihove ulice in hoteli, bi kje drugje težko našli. Pogled z balkona na drugi strani stopnišča se odpira na gradbišče. Predmeti v recepciji med sabo tekmujejo za pozornost. Šefica tudi. (Bilo bi neprimerno, če bi povedala, da si je sinoči v recepciji sušila lase, zjutraj pa urejala nohte …) Garaža je v drugi stavbi na koncu ulice. Ko odhajava, delavci na gradbišču delajo, M. pa komentira, da s stroji res ne pretiravajo. Večino dela morajo opraviti ročno.                                           Jutranji makadam, pritlična šola (kot povsod), pobeljena katoliška cerkev in most čez reko Santa Maria; to so podobe vsakdanjega življenja. Na glavni cesti je spet asfalt. Samo posamezne hiše izstopajo z urejenostjo in ograjami. Za temi ograjami je verjetno bistveno drugače kot pri večini …                                     Santa Maria je mesto na nadmorski višini 1800 m. Leži na obrežju istoimenske reke, kjer so tudi predkolumbijske ruševine. Tu je bilo eno glavnih naselij Indijancev Diaguita iz plemena Yocavils. V naselju Amaicha del Valle je Muzej Pachamama. Pachamama je njihovo božanstvo, ki pomeni zemljo ali mater. S prihodom Špancev in s spreobračanjem v  krščanstvo je to božanstvo začela nadomeščati Devica Marija. Ponekod na severozahodu Argentine pa meseca avgusta še vedno izvajajo Pachamama rituale. Ni časa za oglede, ni časa za muzej … greva proti San Salvadorju.                     S ceste je videti koruzo, trte, tobak, kaktuse, cvetoče grme, pa tudi veliko nanosov kamenja, peska, blata. Posamezne večje in manjše vinske kleti so urejene v različnih stilih in vabijo obiskovalce. Turistov na vinski cesti žal ni videti prav veliko. Izmenjujejo se prizori reklam in revščine. Tudi vreme je kislo, rahlo prši. Ob vsem tem ne sme manjkati policijska kontrola - na obeh voznih pasovih - in po naselju Cafayate še ena, resno organizirana. Potem pa spet praznina.                                                     Quebrada de Cafayate, imenovana tudi Quebrada de las Conchas je naravni rezervat. Ta spektakularna soteska je področje slikovitih tvorb v prevladujočih rdečih barvnih tonih. Skozi sotesko teče reka Las Conchas. Turisti se lahko sprehajajo med kamninami in se vzpenjajo po stenah. Sedimentne kamnine so ponekod v plasteh tudi različnih barvnih odtenkov. Nekateri to sotesko primerjajo z Grand Canyonom in pokrajinami Utaha. Ne morem primerjati, ker tam še nisem bila. Med nenavadnimi tvorbami izstopajo t.i. Obelisk, Hudičevo grlo in Amfiteater, kjer je baje včasih možno prisostvovati obredom na čast Pachamame (verjetno bolj v turistične kot pa religiozne namene?!). Tu so odkriti številni fosilni ostanki - fosilne žabe, sledovi dinozavrov, fosilne ribe … pred približno petnajstimi milijoni let naj bi bilo tukaj morje.  Tudi midva - dva živa fosila - sva se ustavila za (hiter) ogled.                           Potem ne veš več, kaj bi gledal. M. pravi, da je itak najlepše gledati z motorja. To je njegova perspektiva ...                                                                     Začelo je deževati. Poskusila sva ubežati dežju. Še dobro, da sva mimo rdečega peska in blata. M. je presenetil s postankom za kosilo. Če bo dež, bo pač dež, vsaj lačna ne bova.  (Logično.) Potem je peš naredil obvoz do vhoda.                             Prostor in hrana sta stvar okusa. (Sama sem ostala lačna. Če v Argentini naročiš dobro zapečeno meso, imaš dve možnosti. V boljših restavracijah ti bodo povedali, da oni tega ne delajo. V navadnih ti bodo rekli, da ni problema, seveda, dobil pa boš … recimo temu rožnato, čeprav je bilo krvavo!)                                                                             Mesto Salta je po velikosti sedmo mesto v Argentini. Ima približno 620.000 prebivalcev. Leži 1150 m nad morjem, v vznožju gorovja Andi. Iz mesta na hrib San Bernardo se lahko pride tudi z žičnico. Hrib je priljubljena turistična razgledna točka. (Seveda nisva imela časa …) Tu je bila tudi etapa na progi relija Dakar; leta 2016 se je začel 2. januarja v Buenos Airesu in potekal skozi Argentino in Bolivijo. Tudi dve leti pred tem je že potekal tukaj. Salto sva videla samo od daleč. Šla sva v manjše mesto San Salvador.                               Dobila sva slab, a poceni hotel z dobro garažo. Nisva izbirala, ker je bila že tema. V recepciji je bila starejša gospa, ki je rekla, da ima sobe, a morava zjutraj ob 7. uri že ven, ker imajo praznik in potem ne bo čistilk. Mislila sem, da mogoče slabo razumem, pa sem prosila, če lahko ponovi in se ji opravičevala, ker znam slabo špansko. Rekla je, da ni problema, ona pa ne zna portugalsko. Mislila je, da sem iz Brazilije. Potem sva se nasmejali in se dogovorili za odhod ob 8. uri.     Hitro sva šla ven, a ni bilo nič odprto, razen trgovine z motorji …in pekarne. Bolje kot nič. Pa še nov sistem sva spoznala - plačaš šefu pri blagajni, da ti listek, da si plačal, in stojiš v vrsti.  M. je rekel, da bi še stal v vrsti. Prodajalka je bila zelo lepa … Pa ni bilo nevarnosti. Mudilo se je in strah ga je bilo po temi do hotela. Seveda tega ni priznal. Zaradi slabo osvetljenih ulic se nisva počutila najbolj varno. Le trgovina z motorji je bila dobro osvetljena.         Jutri greva v Čile!   (konec 3. dela)                
    • raza
      Čekiraj TPS senzor.
    • MilanMS
      Sem uredil, hvala za pomoč...  
    • Quest
      Še tole maznem. Diši za znoret.  
    • XL varadero
      Ja menjaval letos pred 1500 km svečke, filter... in sem tudi pomislil če bi bil tukaj vzrok, vendar se mi je zgoraj omenjeno dogajalo že pred menjavo, saj sem mislil da bo z menjavo filtra, svečk tudi to izginilo, žal ni bil to vzrok. 🥴🤔☹️
×
×
  • Create New...

Important Information

By using this site, you agree to our Privacy terms and use of cookies!