Mi2 po Turčiji

[MiNa]

Hja, prišel je čas dopustov (tudi za naju). Malo sva že od pomladi tuhtala kam letos...

Odločitev je padla. Pa pojdiva za 3 tedne...

Ampak...

se je zgodilo...

Imela sva še neke grehe iz peteklosti.

Popravljeno Julij 6, 2022. Popravil MiNa

[Kugelschreiber]

@MiNa, zadost suspenza. 

[Frenk 67]

pred 14 urami, Kugelschreiber pravi:

@MiNa, zadost suspenza. 

Zgleda, da jim v zaporu odvzamejo mobitele. 🙄

[Kugelschreiber]

6 minutes ago, Frenk 67 said:

Zgleda, da jim v zaporu odvzamejo mobitele. 🙄

Kazalo ga je logiranega, tako kot zdaj tebe. Cudno je vseskup. 

[DAMI34]

po mojem so ga spustili

fb ma objave

[MiNa]

@DAMI34 si en čist navaden ŠPILFERDIRBER

Smo že kolegi

Ja, tista z vojsko je bila zelo zanimiva. Srečala sva jih cel kup. Sprva strogi in nezaupljivi.

Ker imava fotoaparate okrog vratu vedno pripravljene za "strel" so bili vedno STROGI "No Camera". Po pregledu dokumentov (vedno jih niso zahtevali) pa so postali radovedni, kje le je Solovenija  in zakaj sva prišla ravno v njihove kraje.

Več prihodnjič, ko bo čas...

Sedaj je čas za

[MiNa]

Kkhhmmm, no pa dajmo.

No takole najino tritedensko "Mi2 po Turčiji" se je v soboto srečno končalo v domači garaži.

Še pred tem sva v Laškem (praznik piva in cvetja), par kilometrov pred domom, za srečno vrnitev, jezike v družbi najinih kolegov namočila s hmeljnim napitkom. V teh treh tednih sva marsikdaj skoraj ostala suhih ust.

Hja čaj je bolj tako tako...Kaj češ Turčija pač.

Na kratko, Turčija me vsakič ponovno pozitivno preseneti v praktično vseh pogledih. Le smeti so nadloga, ki jih bo še najbrž generacijo ali dve pestila. Pa pustimo to bodo že rešili...

Da ne zaidem. Startala sva v soboto 25.6 Zjutraj iz Celja najin cilj pa okolica Sofije v BG.

še nekje na hrvaškem...

a bo? še kar nekaj kilometrov je pred nama...

jebela, kaj je sedaj to... No po par kilometrih naletiva na zvito pločevino...

Zadnji kilometri pred mejo. Odsek AC Niš Pirot in naprej proti BG.

Bemti gužvo. Pa sva se potem kar na hitro pregužvala do okenca in uredila mejne zadeve "u tren oka"

900+ kilometrov spočit kot bi skočil na trojane na krofe...

Popravljeno Julij 18, 2022. Popravil MiNa

[MiNa]

Nedelja 26.6. Bankya. Mestece (predmestje) Sofije. Gledava napovedi, v nebo, ena sama kislica. Eh, ostaniva midva danes kar tule. Praktično pol Bolgarije dežuje in nama nič ne diši v "gumicote" in na spolske ceste.

Nekaj se že modrina kaže ampak...

v najini smeri je še vedno "črno"...

Bova midva raje nekaj iz roštilja...

potem pa še na eno Šumensko v APP-ju.

Za jutri je napoved lepa...

[MiNa]

Ponedeljek 27.6. Zjutraj ob sončnem vzhodu že na mototrjih in proti TR...

Sonce že kuka čez obzorje in počasi ogreva pokrajino. Tranzit po AC proti mejnem prehodu Kapitan Andreevo.

Oho Tonček si naju ogleduje, ali pa kaj drugega

nepregledni nasadi sončnic...

TR, niti ni neke gužve. Tudi tukaj vse "u tren oka"

In že sva na drugi strani, smer proti Čanakkale..

Glej glej, še vedno naju lovijo, na srečo le "plastični".

Znak poleg pa napoveduje previdnost. (sva še nekaj dožna izpred štirih let). Na veselje obeh, tega na meji niso ugotovil

Čaj, kaj pa drugega...

Turška kava, e to je pa že malo bolj problem...

Tole so zgradili v dobrih štirih letih. 2018, ko sva se peljala mimo, še ni bilo nikakršnih znakov, da bo tule most.

Zares veličastno...

šele ko se pelješ spodaj, dojameš, kakšnen podvig je gradnja takšnega mostu.

Radarji, kontrola hitrosti pri vstopi v skoraj vsako vas ali mesto...

Hop na trajekt in na drugo stran. Azija prihajava....

evo je že pripravljena, da ne bo ozstopala

Realnost...

Pred obiskom Troje sva v Čanakkalah srečala@sunnygirl in njenega spremljevalca, ki sta se tudi potepala po Turčiji tisti čas.

Rekli 2, 3, popili pijačko in nadaljevali vsak po svoje...

Če že greva mimo pa poglejva še to zgodovinsko zadevo...

Hja v filmih je zgledalo precej bolj, kaj naj napišem? Nič vse je opisano na "netu"...

Sence se daljšajo za ta dan je to, to.

Motorja parkirana v vrtu misva pa v "studiju"...

Takole je "Mica" zabeležila dokler je še delala...

Popravljeno Julij 18, 2022. Popravil MiNa

[MiNa]

Torek 28.6.

Jutro obeta. Končno sva pustila za sabo oblake...

Po obilnem tradicionalnem zajtrku jo ubereva naprej...

3,2,1, gremo.... ooo enega će ni več.

Prokleta brzina . Ah nič takšnega. Dva motorja malo večja od 150ccm, to je potrebno preverit. Pa smo glede na to, da je govoril malo angleško takoj zašli na motorje. Vozil je službeno NC750.

Kako veliki so kraki veternih elektrarn se zaveš, ko so na tleh.

Ata....

Le kdo bo živel v vseh teh novih stanovanjih?

Prodaja sadja ob cesti...

Skoraj za vsakim ovinkom se pokrajina spremeni...

Po preteku dovoljenja za v zrak, je dober tudi "za po tleh".

ufff, ok ne lovijo naju...

Kdaj prispeva? Na današnji cilj, mislim.

Evo ga, tu smo.

Prava redkost v turčiji, oštarija kjer strežejo šisto pravi PIR.

Tudi osebje prav zabavo.

Utopia Lodge, nič kaj turško ni delovalo vse skupaj...

[MiNa]

Sreda 29.6.

Prav zanimiv kraj je bil tale Kayakoy. Turističen na ne preveč turški način.

Zjutraj se še pred odhodom malo sprehodiva po okolici...

Turistične zanimivosti še počivajo. Da se lahko slikava, vrževa kakšno Liro v škatlico...

Potem pa zoped pot pod kolesa...

Natankava, vendar naju možakar ne spusti naprej dokler ne popijeva čaj ali kavico na njegov račun. Zares prijazni tile Turki. Par let je delal v Italiji, celo vedel je kje je Slovenija.

Mooorjjjeeeee..

Eh, ga že ni več...Je pa zato morje plastike. Pokriti nasadi zelenjave in sadja.

Hej ho, Jadranka na kubik

...

Ozka soteska preseka gorovje,

še pogled na drugo stran, prelepa in zelo obiskana plaža. mogoče je tudi kaj smeti

Potem pa spet, kaj čem pisat...

slika pove več kot besede...

Pa spet morje, pardon olastika...

Malo sem prejšnji večer gledal kaj je zanimivega ob poti, ki sva jo nameravala prevozit. Žičnica na Tahtali  Olympos Teleferik

Kabina kot avtobus polna jadralnih padalcev in turistov

Pogled na morje 2365 nižje...

Slikica za sponin,

še na drugo stran...

potem pa nazaj v "dolino". Za nama je prostor v gondoli samo še za enega potnika.

Srečno na trdnh tleh, Gondolo so zgradili Švicarji.

Takole sva na današnjem cilju...

Jutri pa naprej.

[MiNa]

Četrtek 30.6.

Šesti dan najinega potepanja. Nekako je vse skupaj postalo že rutina, če ni zajtrka v namestitvi, si ga pripraviva sama, potem osedlava konjičke in kreneva naprej v neznano...

Jutranji master chef. Jajc na uč, pardon krožnik

Naložena pripravljena na start...

Ker še ni prevroče, malo sprehoda...

radovednica.

Kraški pojavi,

slapovi,

in sprehajalne potke blizu znanega letoviškega mesta Antalya.

Temperatura že raste, še dobro, da bova ves dan vozila ob obali...

zelenjavni in sadni vrtovi...

Turški samohranilec, se je zelo razveselil par požirkov vode in pasjega cookija.

potem pa v nedogled morje na desni...

nekam znano...

...

ne moreva se odločit kdo bo spredaj?

in potem opustijo lepo obalno cesto in zgradijo štiripasovnico...

in kar kmalu sva na najini destinaciji Anamur

Vozijo policaji

vozijo, ubermašine...

Sva šla pogledat, če bo večerja

Tik preden je ugasnila luč...

Najde kdo najin balkon?

[MiNa]

Petek 1.7.

Nič nas ni strah, če so smučarji z nami (Bela simfonija LF)

Sva praktično ob morju, vendar imajo že reklame za bele strmine.

Ob cesti se založiva z dnevno dozo sadja, banane...

jagode...

Limone, eh tega pa ne bova

Ob prvi priliki v senci pospraviva vse, preden se ogreje in ne bo užitno.

Še malo pa bo tudi na tem odseku nova štiripasovnica.

ah, je že...

Palec gor, res lepe ceste.

Kaj vse se tu vali po cestah. 125 z bočno prikolico...

150ccm trikolesnik...

Tale celo z nadgradnjo...

ter seveda cela familija na "mopedu". Čelada????

Semafor kot božično drevo...Rdeč,

in seveda zelen, težko spregledaš barvo.

Očitno sva v mestu arašidov.

Jurja ni, je pa blizu...

Večkrat videno. Stara cesta, ki ji nič ne manjka, mogoče prometa in zraven nova AC.

Najin dnevni cilj mesto Gaziantep. Sedaj sva pa že res kar globoko v Aziji. Tule bova pa težko stlačila motorje za čez noč. Sva jih spravila v podzemno garažo.

Center starega mestnega jedra

Pozno zvečer, ni ravno nekega nočnega življenja.

 

[MiNa]

Sobota 2.7.

Najin tokratni cilj gora Nemrut Dagi.

Zjutraj med čakanjem na motorje, naju je prijazno ogovorila ena ZABITA (Mirjam). Popili smo obvezen čaj in na srečo je govorila dovolj dobro angleško, da smo se lahko pogovorili o marsičem...

Takole naju pričakata hondici v prijetno hladni garaži...

Gaziantep, veliko mesto na jugovzhodu Turčije. Ob najinem odhodu se počasi prebuja v svoj vsakdanji utrip.

Povsem naključno srečanje. "Animal doktor" kot je sam dejal, ko sem ga vprašal po stetoskopu, ki ga je imel okoli vratu. Malo pokramljamo na vročem soncu a se mu je žal mudilo k "pacijentki".

Svetoval nama je hlajenje v seci ob jezeru, ki je bil oddaljen le kak kiometer od ceste. Pravzaprav ga od tam sploh ni bilo videt.

Tipična cesta in še bolj tipična pokrajina.

Nepregledne njive žita in tudi že pospravljenega pridelka. Lačni ne bodo...

Še ena zanimivost, kar nekaj konvojev težke strojne opreme sva srečala ali prehitela...

Ne, ne ni bilo okvare, iskala sva menjalnico (ponavadi je najboljša menjava pri zlatarjih) naju tile možakarji na gumikliniki povabijo na čaj.

VROČE. Prav saj sva v Turčiji pa še poletje je...

Pridelki (Mi je prišla na misel tista, debel krompir...)

V mali trgovinici nabaviva nekaj "potrebščin" preden se poženeva proti gori...

Kmalu se asfalt konča in cesta je od tu naprej proti vrhu tlakovana s tlakovci...

Evo tu bova prenočila.

Raztovoriva motorje potem pa proti vrhu...

Zadnjih nekaj metrov je potrebno peš...

Pogled nazaj v dolino...

Kamne, kot kamne. Se pa vprašam le kako so vse to naredili. Ni bilo TV, telefonov... so pa kamne klesal. Očitno so imeli časa na pretek.

Res mogočno za videt. Se pa vprašaš kaj jim je "špilal", da so to potem razbili.

Zadnji pozdravi soncu.

Panorama ob zahajanju sonca.

Zahod sonca nisva počakala na vrhu, cele procesije so se valile na vrh. Mi2 sva počakala malo nižje, je bil kakšno minuto prej

in takole je utonilo Sonce.

 

[MiNa]

Nedelja 3.7.

Za nama je približno tretjina poti po kilometrih in času. Zjutraj kreneva za njihove razmere zgodaj, da izkoristiva del dneva, ki je bolj prijazen za vožnjo. Zajtrk bo nekje ob poti...

Jutranja rutina, vse pripeti na motor in hija...

Prijetna temperatura in prazna cesta. Čeprav jo mahava na vzhod sonce v hrbet a ne za dolgo.

V prvi vasici pod goro Nemrut si privoščiva zajtrk. Sveže pečen pide in sok na koncu pa še obvezen čaj...

Njami...

Lastnik pekarne in trgovine nama je lastnoročno pripravil omenjeno.

Sonce v obraz. Ja res jo mahava proti vzhodu. Most čez rokav jezera na reki Eufrat.

Povsem prazna cesta proti mestu Diyarbakir. Tu se začne veselica, ki jo je @ftp opisal na svoji poti po Iranu.

GPS-a in tudi telefona "izgubita satelite". Vendar imajo oznake postavljene dobro in se ni problem znajti...

Predmestje Diyarbakir-ja. Ne vem kje v tej asfaltno betonski "đungli" pasejo ovce?

V glavnem, midva sva se "napasla" ob cesti v hladni senci...

Priprava lokalne dobrote Gozleme.

Mesto Mardin, za oglede enostavno prevroče...

Tudi tule bo v kratkem AC...

V veliko mestih so v krožnih križiščih tematske skulpture...

Potem pa spet na vroč stepski asfalt.

Blizu 40 stopinj je pokazal termometer...

Katran se kar lepi po gumi...

Spet ena od pogostih cestnih kontrol...

Prijazni in radovedni. Od kje? Kam? redko zahtevajo dokumente , nato pa Gule, Gule...

Tako sva na cilju. Kurdsko mesto Širnak.

Tu naju ujame Martin iz Belgije. Zanimive zgodbe smo si izmenjali...

Takole smo parkirali na glavni ulici pred hotelom. Po zagotovilu receptorja bo vse OK in tako je tudi bilo.

[MiNa]

Ponedeljek 4.7. Nov teden.

Za ta dan je bil najin plan do jezera Van. Najkrajša pot bi bila okoli 340km. Midva seveda ubereva 100km daljšo v smeri vzhoda ob meji z Irakom potem pa med mestoma Hakkari in Yuksekova proti severu do jezera.

Jutranji pogled iz hotelskega okna. Modrina in zaenkrat zmerna temperatura. Lepše ve more bit.

Osedlava in nasvidenje Hotel Sefine. Počasi se odpraviva. Posloviva se od Martina, očitno bo odhod malo odložil...

Cesta. No tu so se pa štiripasovnice nekam izgubile...

Večkrat ob cesti opaziva takšne deponije premoga.

Še ena. Zato najbrž tista knapovska na enem od krožišč.

Prometa praktično nič. Pa še to le kak osamljen "Dulmiš".

Šenoba mestece izgubljeno med hribi.

Cesta poteka ob rečici Ortasu a se začne dvigovati in kmalu uzreva razlog.

Pogled na jezerce, ki je nastalo.

Gradijo nekaj novih tunelov.

 Glede na odmaknjenost cesta odlična.

Kavica! Tu naju med kuhanjem "preseneti" Nacisak. Eden od mnogih, ki varujejo obmejno področje z Irakom. Pojemo par piškotov in popijemo kavico. Potem naju pa povabi v stražarnico na čaj.

Ravno ko se poda v svojo "kolibo" pridrvi kontrola v blindiranem vozilu. Prižgejo sireno, nam pomahajo in oddrdrajo dalje...

Nacisak naju pomiri "Sorun değil" kar bi bilo po naše "no problem".

Najina turška kartica tu ni delovala, nama je pa omogočil dostop do interneta preko svojega WiFi-ja. Seveda sporazumevanje je omogočal Translate. Brez bi šlo le na roke.

veselo pričakovanje čaja...

evo, sveže zakuhan, vroč...

Preden se posloviva, pride mino možak na svojem malem mopedu in se "nastavi" za fotografijo.

Kar lep kos poti je če pred nama...

Še ena od kontrol. Ja tu so kar pogoste...

Pokrajina pa za...

uživat v vožnji na seveda prazni cesti...

Le kaj počnejo tam gori?

Glej, glej teh vojaških postojank je pa malo morje...

Se ustaviva za sliko in sva izvedela kaj počnejo. Ne mine par trenutkov, po sestopu iz motorjev, ko vklopijo vse mogoče sirene. Tulilo je kot na ladji, ki se potaplja. Edina slika, ki nama je na tem prelazu uspela. Table nisva slikala. Nič, zajahava in naprej.

Sva raje potem slikala v vožnji. sem se bal, da nama bodo na naslednji kontroli pobrisal slike. Pa se na srečo ni zgodilo.

Zelo primerno prevozno sredstvo.

Kanjoni si sledijo eden za drugim...

Do mesta Hakkari je bilo slikovito za vsakim ovinkom nekaj novega...

....

Cesta se je počasi dvigovala in počasi sva prispela na planoto na višini cca 1800 mnm

...

Prostora je dovolj in turki seveda zgradijo štiripasovnico...

Ali pa kar pravo AC.

Zadnji prelaz Guzeldere Gecidi je na višini kar 2730mnm

Nato pa juriš v dolino... Polijejo s katranom in na debelo posujejo z gramozom.

Kdo bi si šel ogledat vse te starodavne gradnje, ko je pa v sedlu tako lepo?

Pozdrav mestu Van...

 

 

[Kugelschreiber]

33 minutes ago, MiNa said:

Se ustaviva za sliko in sva izvedela kaj počnejo. Ne mine par trenutkov, po sestopu iz motorjev, ko vklopijo vse mogoče sirene. Tulilo je kot na ladji, ki se potaplja. Edina slika, ki nama je na tem prelazu uspela. Table nisva slikala. Nič, zajahava in naprej.

Ne razumem cist. Kaj pocnejo? Nadzor prometa? Meje? In Nacisak, je bil civilist ali vojska? 

[nejc74]

varnost, malo obmocij na svetu je, kjer se lahko tako svobodno in varno giblješ kot po Evropi. Potovanja ti dajo vedno ogromno, meni med drugim tudi to, da znam cenit kje sem se rodil

@MiNa lep opis, hvala. Kar nekaj zadev, ki jih moram se videt, sploh une velike kamnite glave 🤣 , oziroma predele proti Iraku in Siriji, kolikor je pac varno.

[MiNa]

pred 1 uro, Kugelschreiber pravi:

Kaj pocnejo? Nadzor prometa? Meje? In Nacisak, je bil civilist ali vojska? 

Vojak. Nadzor meje. Za priprtimi vrati, je imel "kopijo Kalašnika" in tudi elektronsko je bil opremljen kot se spodobi. Da je področje mejno, so nama očitno dali vedet na prelazu s sirenami. Nacisak pa je dejal da lahko slikava. V kanjonu tako ni bilo nobenih vojaških objektov, le potoček, skale in njegova koliba.

 

pred eno uro, nejc74 pravi:

oziroma predele proti Iraku in Siriji, kolikor je pac varno.

Varno je kolikor sva videla, kot bilo kje v evropi. Mogoče še bolj. Le prisotnost vojske je mogoče za nas malo nenavadna nekatere celo moteča. Razen nedelovanja GPS drugih nevarnosti nisva zaznala. Mogoče le to, da so Kurdi še prijaznejši kot v zahodnem delu turčije.

Motorji vedno parkirani zunaj pred hotelom (tudi glavne zelo prometne ceste) pa so zjutraj vedno pričakali tako, kot sva jih pustila zvečer. Edino v Gaziantepu je lastnica namestitve dejala, da ni najboljša ideja, da pustiva motorje na ulici, zato sva jih pustila v garaži.

[MiNa]

Tudi Google se tam ni vozil kaj veliko...

Glede na ostali del...

Popravljeno Julij 26, 2022. Popravil MiNa

[nejc74]

38 minutes ago, MiNa said:

Varno je kolikor sva videla, kot bilo kje v evropi....

ja, razen kadar ni kar je pa pač precej pogosteje tam in z drugimi posledicami. Tudi mi, motoristi, smo tam lepo samo čez dan na cesti, ponoči pa na varnem v hotelu.

[MiNa]

Torek 5.7.

Ker velikih mest nimava posebej rada in se jih z motorji ponavadi izogibava, se odločiva, da ta dan pogledava kratersko jezero v kraterju ugaslega ognjenika Nemrut Krater.

Od najine nastavitve v eno stran približno 150km.

Po zares obilnem zajtrku...

obveznem slikanju

Na motorju

odpeketava... Jezero na desni

Presenetilo me je, da je površina jezera popolnoma prazna. Nobenih plovil.

počasi napredujeva...

Tatvan, sva že blizu.

Pred vzponom na sam krater še tankanje. 520km 14,1l zares šparovček tale Honda.

Na cesti proti vrhu čisto sama...

Tudi v ogledalu samo eden...

Še malo pa bova na cilju...

Še zadnji kilometer skozi bujno zelenje...

In sva že tu...

Voda mokra in mrzla...

Prazno. Turistov vsega skupaj trije avtomobili...

Nazaj proti robu kraterja...

Julija še nekaj zaplat snega...

Veličastno delo narave...

Nazaj proti mestu Tatvan...

Pri vračanju se zapeljeva preko prelaza visokega 2234mnm

Kot drugod tudi tukaj vojaška kontrola.

Povabijo naju na pokužino domačega sira in seveda čaj.

Možakar na levi poleg služenja vojske prideluje odličen ovčji sir.

Kljub budnemu očesu varnostnikov in vojske sva uspela slikat tablo

pa tudi njih na motorjih

Tile niso nasprotovali slikanju tudi če se vidi kak njihov objekt...

Nazaj proti domu...

Tako motorja parkirana

Mi2 pa na PIR. Ja edinkrat v celi turčiji postreženo za mizo, kot se spodobi.

 

[nejc74]

9 minutes ago, MiNa said:

Ker velikih mest nimava posebej rada in se jih z motorji ponavadi izogibava, se odločiva, da ta dan pogledava kratersko jezero v kraterju ugaslega ognjenika Nemrut Krater.

Lepo, tole sem si tud jaz zelel videt, pa takrat vreme ni sodelovalo. Vulkan Nemrut je krivec za jezero Van, nazadnje pa se mu je rahlo kolcalo leta 1692. Vidim da je lepa cesta do tja

[MiNa]

Sreda 6.7.

Kar sva si imela namen ogledat v okolici jezera Van, sva si. Ta dan je dolžina dnevne ture le približno 200km, zato se nama zjutraj ne mudi preveč. Seveda so naju spet razvajali z zajtrkom. Najbrž zaradi slik na motorju. Stregle so nama prav te dve gopodične. Tudi temperatura na višini 1700mnm (točno 1640mnm) kjer leži jezero, je precej znosna, tako da se nama ni ravno mudilo...

Nasvidenje Van...

Očitno so se nomadski pastirji precej modernizirali. Yurte ali Geri so še, pleh pa je zamenjal čredo, ki je pravzaprav nisva niti opazila.

Jezero počasi izginja iz najinega pogleda...

Se pa pogosto pojavljajo tile...

Takole, cesta se severovzhodu še zadnjič povsem približa jezeru.

Še malo in pojavi se zadnja prložnost, da namočiva roko v jezero...

Takole, spominska. Voda bolj kot ne umazana in žal tudi veliko smeti.

Za škorenj namočit je čisto OK

Bljak, roko je namočila...

Tale dva pa celo do kolena v vodi.

Zadnje slike z jezerom v ozadju...

Še js...

Potem pa stran od jezera in štiripasovnice...

Ko se ustaviš in hočeš slikat, kobila takoj odpelje žrebička dlje od ceste. Kolikor ji dopušča povodec.

Prva znamenitost, ki sva si jo ugledala ob poti...

Most (resnici na ljubo, nič posebnega)...

Je pa pod njim zanimiva ozka struga Yaniktar Dersi...

Malo višje, reka tvori zanimive in precej obiskane slapove...

Lepa in zanimiva okolica, če bi bilo kje v... khmm Evropi. Povsod veliko smeti.

Kreme za sončenje ne prodajo ravno veliko.

Globoko zarezana struga v ravni dolini med gorami...

Mesto Čaldiran na višini 2000mnm.

Utrip mesta podoben, kot v drugih vzodnih turških mestih.

Nova AC po "lunarni" pokrajini ob strani razlita lava iz vulkana Tendurek. Bližava se kar visokem prelazu, od koder se potem spustiva proti mestu Dogubayazit.

Sicer razen šopov trave nekega rastlinja ni, pogled na tablo razkrije zakaj...

Takoj, ko zapelješ preko prevoja na drugo stran, pa ob spustu zagledava najin naslednji cilj.

Vrh bi bil malo preveč. Cilj je mestece Dogubayazit, ki leži blizu gore Ararat.

Od nekje takoj priteče dečko in nama zaželi "Hellouuu". Suzana mu podari majhno darilce pripravljeno za tako priliko. Lepo se zahvali in odide.

Midva pa tudi...

Cesta se kmalu zopet spremeni v novo štiripasovno AC.

Del ceste je še v gradnji...

Takole, še malo za spomin...

Dodrodošla.

Samo še hotel poiščeva in se razpakirava...

Pred hotelom pa uzreva nekam znan motor. Modra Yamaha Tenere 700.

Hm, Matin naju je prehitel...

Seveda spet imamo nekaj svežih zgodbic, ki si jih izmenjamo in skoraj zamudimo zadnje žarke ki osvetlijo Ararat.

Zato se pred večerjo v družbi direktorja hotela povzpnemo na teraso hotela in poslikamo Ararat v zahajajočem soncu...

Takole, še en od ciljev dosežen. Sliko Ararata iz vzhodne strani v jutranjem soncu imam. Pred dvanajstimi leti takrat seveda iz Armenije...

še pogled v smeri zahajajočega sonca...

ga že ni več...

 

[MiNa]

Četrtek 7.7.

Se bo kdo spraševal, zakaj nista šla pogledat Isak... pa še kakšno znamenitost, ki je ob poti. Hja, za par slik in bil sem tam, mi ni.

Upam, da mi za obiske turističnih znamenitosti še ostane čas . Martina spet prehitiva. Pa še namen je imel pogledat Isak Pasha Saray.

Ob pogledu na zemljevid, nama je jasno, da bo od sedaj naprej najina pot bolj kot ne nazaj proti domu...

Še zadnjič mimo hotela...

Vsakodnevnica tam na vzhodu...

Iz mesta Dogubayazit proti Karsu, spet nova štiripasovna AC...

Drobnica, vendar tu pa pastirjev nisva opazila...

Tule nekje je "Mica" pokazala najbolj vzhodno točko najine tokratne poti...

Še ena od mnogih cestnih kontrol - vse BP.

Glede na veter so kar korajžni. Le kako ostane na kolesih?

Našel svoje ovčice...

Nič kaj zadovoljen ni bil videt zadaj na tovornem prostoru...

Še ena tematska na krožišču.

Štiripasovnica in značilna oblika križišča...

Dolgočasje, ampak narava je pa slikovita...

Pri domačinih se najeva marelic iz drevesa...

Čeprav izgledajo še nezrele so pa zelo sladke in okusne.

Sušenje na velikanskih ponjavah.

Potem pa se iz oaze dvigneva proti visoki planoti...

Tu nekje sva tudi najbljižje Armeniji...

Evo prometa

Višina pa kar nekaj čez 2000mnm

V daljavi pa vse rumeno...

ali vijoličasto...

Zeblo jih ne bo, kurjava pripravljena...

Gos ne bo za kosilo...

Bo pa kavica...

Še eden, ki je prišel pogledat kaj se dogaja. Nevsiljiv kuža, zelo vesel priboljška, ki ga je dobil...

Jack iz Kalifornije. Srečali smo se na cesti. Skupaj popili kavico ob jezeru Çıldır Gölü , se pogovorili o mnogih stvareh, nato pa vsak po svoje...

Pred slovesom še ena za spomin.

Mi2 proti Ardahanu on pa v Gruzijo in naprej proti vzhodu...

Od Ardahana se začneva povovno vzpenjat proti 2000mnm. To se kaže tudi na okolju. Tu zaradi vpliva Črnega morja ni vse golo ampak rastejo mogočne smreke in borovci.

Univerzitetno središče precej odmaknjeno od mesta...

Rumenilo oljne repice...

2470mnm, od tu se bova počasi spuščala proti Črnemu morju...

Pastirska vasica, kot naša na Veliki Planini...

Tako je...

Voziva skozi "Črni Gozd"

Hja, tudi tukaj ni šlo brez čaja...

Ruševine Šavšat Kalesi.

Nič, greva naprej...

V ozkem kanjonu prostora le za reko in cesto...

Domačin na CRF250 na svoji poti po TR...

Tale most v daljavi, sem pa že videl, ampak iz druge perspektive... Jez hidroelektrarne Artvin je med tem končan in dolino je zalila voda.

Jezero, ki je nastalo po izgradnji hidroelektrarne.

Še zadnje serpentine proti mestu...

Tako, najin tokratni cilj. Mesto Artvin.

Namestitev najdeva v teh prikupnih hiškah ob reki...