Jump to content
  • Sign Up
  1. Scarabeo 500

    Scarabeo 500

  2. Ninč.

    Ninč.

  3. amateur

    amateur

  4. Akito

    Akito

  5. DAMI34

    DAMI34

  6. VS800

    VS800

  • Recently Browsing   0 members

    No registered users viewing this page.



  • Zadnje objave na forumu

    • MARE 65
      Mamo kitajčka na gradbišču, je kolegica kihnila,  čez 5 minut je že imel masko na goflji...
    • C eagle
    • MARE 65
      Klovni...čeprav so mi ta pravi klovni vsaj simpatični 
    • gtgs
      17. dan     Esquel - Bariloche - Junin de Los Andes Jutranje obredno dejanje (včasih tudi večerno ali nočno) je videti tako … Obstajata dve osnovi - imeti zemljevid v glavi in imeti čiste škornje. Potem se lahko tudi kam pride. Zaradi vetra, ki sva ga preživela prejšnji dan, sva se dala na motor kar malo postrani. Vleklo je v levo. Po travmi zaradi vetra sva se le počasi normalizirala. Danes je še dodatna motivacija, ker greva najprej pogledat smučišče. Od mesta je oddaljeno le 13 km, zato bi bilo žalostno, da si tako blizu, pa izpustiš ogled. (Po M. presoji je smučišče neprimerno pomembnejši motiv, kot so moje trave, grmi, živali, oblački …)   Esquel leži 560 m nad morjem, smučišče La Hoya pa je na višini 2.050 metrov. Obratuje od začetka junija do sredine oktobra. Skupna dolžina prog je 22 km. Prog je 24, najdaljša pa je dolga 5 kilometrov. Proge so na 60 hektarjih površin. Dvanajst žičnic lahko prepelje do 4000 smučarjev na uro. (Podatke sem zbrala, da bi ustregla M. in še komu, ki ga to zanima.)   Poleg smučišča je tu glavna turistična atrakcija ozkotirna železnica (75 cm med tirnicami), ki vozi do vznožja vulkana Nahuel Pan, kamor hodijo pohodniki in plezalci. (M. je rekel, da za to nimava časa.)   V turističnih reklamah je vse oh in sploh … Narava je res lepa, o infrastrukturi pa ne kaže izgubljati besed. Cesta skozi center mesta je iz betonskih plošč, vse ostale ceste so makadamske, pločnik je delno tlakovan samo vzporedno z glavno cesto. Nekatere hiše so zelo zanimive, a prah se zajeda tudi vanje. Urejenost se začne šele za privatnimi ograjami boljših stavb.                     Vzpon je bil čudovit, vreme je bilo čudovito; da o rastlinicah in oblačkih ne govorimo …             Potem se cesta konča. In smučarski navdušenec se mora obrniti.                     Da bo o svojih vzponih na južnoameriško smučišče lahko poročal svoji (veteranski) skupini, mi je dovolil celo sestop z motorja.     Med vračanjem v dolino sva se za minuto celo ustavila (očitno gorski zrak dobro vpliva nanj). … Te bom še enkrat slikal, da ne bo kdo mislil, da sem te včeraj po vetru izgubil ...                    V hribih je bilo lepo. Na izhodu iz Esquela pa je (že pričakovano) čakala policijska kontrola.           Da ne bi pozabila na makadam, je bilo še par kilometrov dela na cesti. Z mehanizacijo se pa ne morejo pohvaliti … (M. komentar). Sledil je znak, ki opozarja na previdnost; tu so bile smrtne žrtve.               V novih nasadih so bila sveže opravljena gojitvena dela. Potem pa spet - samo neokrnjena narava - vse do kraja Epuyen, kjer reklamirajo predvsem športni ribolov v jezerih in potokih ter pohodništvo. Bilo je bolj prazno, na črpalki pa sva se le ustavila.                     Ni bilo ravno toplo, tudi pihalo je, a v primerjavi z včerajšnjim dnem in z včerajšnjim vetrom je bilo skoraj idealno. Do Barilocheja je še zanemarljivih 130 km.                   Če bi kdo naročil poslikavo fasade - telefonska številka je spodaj desno.  (Ob gradbenih delih in dosežkih sva zaradi domačega stila non finito raje tiho, da si ne kvariva dopusta …) Glej raje naravo ... Še dobro, da sva gledala reklamo za argentinski žar, sicer bi šla prehitro mimo radarja.                                 Končno človek na motorju - argentinski motorist. In to točno pri vhodu v nacionalni park Nahuel Huapi. Park ima ime po istoimenskem jezeru, ki ima argentinske razsežnosti - 650 kvadratnih kilometrov površine in do 454 m globine. Poleg tega jezera so v parku še 4 druga, različne drevesne vrste, živalske vrste … in lepi ovinki, asfalt pa slab, je dodal M.                           Normalni ljudje so poležavali ob vodi, midva pa  - mimo, vse do Barilocheja. Verjetno se ponavljam ...  v reklami za to in to ni tega in tega. Z motorja pa se vidi marsikaj ...                                         Glavna ulica, ki vodi do jezera in katedrale, je asfaltirana, center je urejen, vse ostalo pa je večinoma prašno. Bariloche leži v vznožju Andov, v provinci Rio Negro ob jezeru Nahuel Huapi. Obkrožajo ga gozdovi, gore in jezera. Označujejo ga kot argentinsko prestolnico avanturističnega turizma in čokolade. Ima približno 108.000 prebivalcev, med njimi naj bi bilo tudi 350 Slovencev.   V Argentini je po različnih ocenah med 30.000 in 35.000 Slovencev. Preseljevanje je potekalo v treh večjih valovih; v drugi polovici 19. stoletja, po dogovoru med Avstro-Ogrsko monarhijo in Argentino; med obema vojnama (25.000 Slovencev, predvsem iz Prekmurja in Primorske) in po koncu 2. svetovne vojne.   Središče je kot alpsko mesto, imenujejo ga tudi Mala Švica. V tridesetih letih 20. stoletja je bilo veliko stavb narejenih iz lesa in kamna. Neogotsko katedralo je projektiral arhitekt Alejandro Bustillo in je bila končana leta 1947.                 Izpred katedrale je lep pogled na jezero, na drugi strani ulice je nekaj zanimivih hiš in lokalov, a kaj pomaga, ker je nedelja in je vse zaprto.                                       Šla sva še do črpalke na križišču, potem pa bi se morala odločiti, po kateri cesti naprej v Junin de Los Andes. Možni sta namreč dve varianti. Prodajalec na črpalki nama je svetoval, naj greva po levi strani ob jezeru, ker je ta cesta boljša in tudi turistično zanimiva, saj gre mimo sedmih jezer. Poslušala sva nasvet in šla po cesti Ruta de los 7 lagos. Ni nama bilo žal, cesta je bila lepa, narava pa še bolj. Pogled na stranske ulice Barilocheja pa ni bil najbolj turističen.                         V argentinskem poletju se nama je zdelo čudno, ker so bila ponekod še novoletno okrašena drevesa ali voščila za praznike in zimski motivi. Pa saj ni še tako dolgo od novega leta …             Vozila sva se ob jezeru in pojavile so se drugačne stavbe. Pihalo je, a kaj je to proti včerajšnjem vetru?! Sapica.                                       Mesto je ostalo zadaj, za modrino jezera, pot naprej pa je začela delovati skoraj puščavsko. Barve so se spremenile. Par deset kilometrov naprej je bilo spet vse zeleno in gorsko. In čudovita cesta, čudoviti pogledi. To, da je postajalo mraz, se zanemari.                           Nekateri predeli so spet turistični, a turistov je malo. Vožnja je bila hitra, M. pa je rekel, da se temu ne reče hitra ampak normalna.                               Približno 90 km pred mestom Junin de Los Andes lahko greš na mejni prehod za Čile.                 Ustavila sva se samo toliko, da sva oblekla še vetrovke. Seveda se je mudilo, spuščal se je mrak …           Potem se je zmrazilo in zmračilo. Prišla sva do mesta Junin de Los Andes in na hitro pristala v prvi prosti sobi. Lastnik ni zahteval dokumentov in brez problemov je pomagal premestiti motor na skrito mesto. Kasneje smo ugotovili, da smo pravzaprav sosedje. On je iz mesta Rimini v Italiji. Pozna tudi Slovenijo, na Soči pri Kanalu je že lovil postrvi. Je strasten športni ribič. V Argentini živi deset let, a bi se rad vrnil v Italijo. Pravi, da v Argentini v resnici ni tako, kot so jo predstavljali. Ima hotel, turistov in zaslužka pa je premalo. Poleg tega mora večino dela - če hoče, da je dobro opravljeno - opraviti sam. Šla sva na sprehod. V bližini ni bilo ničesar, za dolge proge pa sva bila premalo pogumna. Na srečo je bil lastnik še buden, sicer bi šla žejna spat.               18. dan     Junin de los Andes - Chos Malal     Zbudila sva se v sobi z imenom Isonzo (Soča). Lastnik je kot strastni ribič sobe v svojem hotelu poimenoval po italijanskih rekah. Tudi ključi sob imajo lesene obeske - različne sladkovodne ribe. Fotografije žal nimam, ker M. pravi, da itak lovim same nepomembne zadeve … za začetek sem npr. ptiča, ki je bil nasproti vrat in še enega, ki je bil na drevesu ...                 Pospravljanje, še prej hiter servis … in takoj se je nabralo nekaj gledalcev. To so bili turisti iz sosednjega Čila, ki so se namenili na izlet po nacionalnem parku. Zanje je dopust v Argentini bistveno cenejši kot doma, v Evropo pa ne bodo šli, ker je predrago. Bilo je prav simpatično in nasmejali smo se drug drugemu, ko smo si končno razložili, kaj kdo dela, kako živimo in kakšne hobije imamo. (Direktor za krave, šef za drevesa, šefica za denar … piti dobro pijačo, dobro jesti in piti s prijatelji, potovati - mi imeti veliko skupnega!) Najmlajši Thomas je prosil, če mu kaj napišem v zvezek. (Fant vsak dan zapisuje, kam grejo, kaj vidijo, zanimivosti …)  Še lastnik se je nasmejal naši komunikaciji.                 In sva šla - po makadamu, do glavne ceste in naprej … Desno in levo od glavnih cest je v Argentini pogosto makadam in vse je drugače, kot je v urejenih centrih. Junin de los Andes ima približno 10.000 prebivalcev. Leži ob reki Chimehuin in je turistično mesto za ribolov, opazovanje ptic, pohodništvo in plezanje na najbližji vulkan Lanin.  Proti Chos Malalu sva se vozila skozi prazno pokrajino. Na srečo je bilo vsaj nekaj ovinkov, vzponov in spustov. Povprečna nadmorska višina po planoti je ok. 1000 metrov. Mrzlo je. 12 stopinj je malo premalo, še dobro, da ni dežja, preživela sva samo par jutranjih kapelj.                             Do Chos Malala je še 370 km, nikamor se nama ne mudi, a očitno se v tej praznini ne bova veliko ustavljala. Zanimive so različne kamnine in plasti, ki ustvarjajo različne vzorce in oblike. Od živali pa sva do sedaj videla le ovce in samo par krav. Čez nekaj časa presenetijo nasadi borovcev, potem pa je spet vse golo.                     Po dolgem času se pojavi par samotnih kmetij.                                 Po malo več kot 100 prevoženih kilometrih je pokrajina še vedno podobno prazna.               Še vedno sva na znameniti cesti št. 40 (Ruta 40).  Nacionalna pot 40 ali Ruta 40 ali RN 40 je cesta v zahodni Argentini, ki gre od Punta Loyole blizu Rio Galegosa na jugu, do mesta La Quiaca v provinci Jujuy na severu. Poteka vzporedno z gorovjem Andov in je najdaljša pot v Argentini in tudi ena najdaljših na svetu. Dolga je več kot 5000 km. Prečka 20 nacionalnih parkov, 27 prelazov v Andih in 18 večjih rek. Njena najvišja točka je Abra del Acay v provinci Salta (5000 m). Vožnja po tej cesti je prava turistična avantura.             Na desni strani preseneti kolesarska steza, ki pa je prazna, kot je prazna tudi cesta. M. se sprašuje, za kakšen projekt je šlo …       Pred krajem Las Lajas sva se ustavila na bencinski črpalki in celo v gostilni Don Pedro. Tu sva jedla najboljši goveji zrezek in pametovala, kako ni vse v dobrih restavracijah, reklami in ceni. (Najlažje je biti pameten, ko večkrat preplačaš turistično reklamirane stvari. Če bi imela več časa, bla, bla, bla …)                 Las Lajas ima ok. 5000 prebivalcev. Nadmorska višina je približno 900 m, območje pa je zelo sušno. Bližnji gorski prelaz v Čile - Pino Hachado - je oddaljen le 50 km.         Tu se naenkrat pojavi makadam, ki pa po kakšnem kilometru spet preide v beton in ta kasneje v asfalt. Do Chos Malala je še približno 150 km.                               Samo tam, kjer je napol izsušena reka, so barve drugačne. Vse naokrog je suho in sivorjavo. Na srečo je tako tudi čez del ceste, ki ga je prekrilo blato. Danes je suho.                                             Chos Malal je mesto med rekama Neuquen in Curi Leuvu.                                 Pristala sva v drugem hotelu, ki sva ga videla. Prvi je bil na začetku, drugi pa v centru mesta. Najlepše od vsega je bilo, da je bil motor dobesedno pred vrati. Vem, da je M. posebno pozorno gledal tudi zadnjo gumo … ampak tega ne smem povedati. Zahvaliti se moram Tomažu, ki je bil tako pameten, da mu je povedal, naj ne dela neumnosti in naj jo takoj zamenja, kilometri gor ali dol. To je bilo jasno tudi meni, ki nimam pojma. Pa tudi prevečkrat jo je pogledal, da bi bilo vse v redu.         Šla sva na sprehod po mestu. Imela sva dva cilja - dobiti kakšno restavracijo in (tajna misija) dobiti kakšno gomerio in pogledati urnik. Prvi cilj - delno uspešno. Restavracija je, ni pa odprta. Drugi cilj - uspešno. Zjutraj že ob 9. uri začnejo. Seveda je to za vsak slučaj, ker je guma še dobra in bi jo bilo škoda menjati … (A se mu res zdim po vseh desetletjih še vedno tako naivna?!) Kritično. Šla sva mimo cerkve, kapelice in fitnesa. Ne veš več, kaj je bolj popularno … Odkrila sva odprto trgovino in ne glede na to, kakšna je bila, sva v trenutku rešila vse probleme. Po mraku, ki je bil že bolj tema, sva se vrnila v hotel.                         Vem, da kokakola ni zdrava, da o gumi ne govorimo.  Pločevinka je moja. Psss …                19. dan     Chos Malal - San Rafael     Do San Rafaela je samo 520 km, a od tega je 100 km makadama in dokler sam ne poskusiš, ne veš … Zajtrk, brez presežkov. Prazna restavracija, dva vrča z vročo vodo, vrečka čaja, instant kava, marmeladka, rogljiček. To pa je tudi vse. Pekarna na drugi strani ceste je še zaprta. Zapustili smo hotel Don Costa. (Seveda nisva sama, kako bi pa zdržala v dvoje?! Tu so še Gepi, pingvin in želvica.)               Šla sva do gomiste, čeprav je bila guma še dobra. (?!)  Take prizore je treba spremljati v tišini in s primerne razdalje. Operacija je uspela, mojster v miru pije mate čaj, M. se je malo spotil … segrelo se je. Tihožitje.                 Ti itak pojma nimaš, kaj je to guma …         Ti pa ne veš, da na črpalkah nimajo zraka! Pa sva šla po zrak, potem pa v dolgoooo vrsto za bencin. Segrelo se je, ura je bila 12, ko sva odprašila iz mesta. (Menjava gume je včasih hitrejša kot tankanje.)                   Ko prideš iz mesta, si oddahneš, sploh če si bolj podeželski tip … Nadmorska višina od 1300 do 1600 m. Gledaš hribe, kamnine, pesek, rastline … ljudi pa nikjer …                                       Prvo naselje Buta Ranquil se je izredno hitro končalo. Sledi spet praznina do naselja Barancas, ki se tudi hitro konča.                             Samo kratek postanek za vodo, poziranje z vulkanom v ozadju in motorjem v ospredju. In rastlinice … že puščavsko bodeče ...                           Kjer je voda, je vse drugače. A ne traja dolgo in ne samo to, tudi asfalt ne traja …                   Tolažim se s peskom, mivko, vulkanskimi kamni, rastlinjem. M. se je pa že pregrel. Mimogrede je 30 stopinj. Voda je zlata vredna, dobro jo je voziti s sabo. A vedno se mudi.                   Vidim zelene papige! Vidim zelene papige! Ma ti si ena papiga, če ne bi pila vode, bi jih mogoče res. Ni mi verjel. Šele kasneje, ko je  pogledal fotografije, je priznal.  Dokler ne prevozim tega makadama, se ne ustavim! Zadnjih deset kilometrov pa je bilo … obupnih. (Še Dr. Speed je napisal, da  se mu sveže navožen šoder ne dopade. Lepo je priznal. Kar se tiče šodra, imamo podoben okus.)           M. je pozneje, ko sva prišla na asfalt, ustavil. A ravno toliko, da je zbrisal šipco, in se je spet lahko videla nadmorska višina. Potem so bili pa prelepi ovinki, da bi se še kaj ustavljal. Zatem pa spet ravnina, kjer itak nima smisla, da bi se ustavljal. Pa komaj na pol poti sva!                             Ustavila ga je šele vrsta za črpalko.                                       Potem te začne prehitevati lastna senca.               Pa kje je ta tič dobil točno mene, direkt v hladilnik! (Čudno; danes je trdil, da ni nobenih tičev, jaz pa imam samo privide. Zdaj ga pa ima!)                                   V San Rafaelu sva naključno našla Los Troncos - apartma z zunanjim prostorom z žarom, mizo in klopjo in, kar je najpomembneje, z varnim in celo oštevilčenim parkirnim prostorom za motor.                                
    • dr.looney
      Za tale vic velja isto kot za vice o policajih. 
  • Similar Content

    • alime
      By alime
      Če ima kdo kakšno sliko motorja oz. če je kdo kaj smešnega, neumnega, zanimivega, iznajdljivega, ... videl na motorju lahko tukaj napiše .

      Bom podal kar primer iz mojega motorja. No začelo se je tako. Na motorju sem imel nosilec za telefon, ki mi je služil za navigacijo. Ker imam enduro motor in preživim veliko časa na offroudu, se je nosilec naveličal in skupaj s telefonom padel pri 100km/h na cesto. Po čudežu je telefon preživel brez večjih prask. No teden kasneje smo se pa odpravili na enodnevni izlet na Hrvaško. Ker sem iz danes na jutri potreboval novi nosilec za telefon so prav prišle lego kocke








      Lego kocke so do sedaj preživele 430 km in sem bolj zadovoljen, kot pa z kupljenim nosilcem
×
×
  • Create New...

Important Information

By using this site, you agree to our Privacy terms and use of cookies!