Aprilia je pred dvema letoma predstavila model Dorsoduro – civilni supermoto s 750-kubičnim V dvovaljnikom. Čas je za izpeljanko Factory. V jeziku mojstrov iz Noala to pomeni manj mase in boljše vozne lastnosti.

Factory se od osnovne izpeljanke ne razlikuje mnogo – karbonski dodatki motocikel olajšajo za kilogram mase. Malce več k nadgradnji prispeva odličen Sachsov komplet prednjih vilic. Da bi Dorsoduro Factory svoje poreklo razkrila že na daleč, so ji namenili še živordeč okvir. Agregat in njegova moč sta enaka kot pri standardni izpeljanki – 67,6 kilovatov (92 KM). A Factory je opremljena z novo generacijo tristopenjskega mapinga.

Pogosto me sprašujejo, kakšne je Dorsoduro v primerjavi z Ducatijevim Hypermotardom 796. Primerjava ni pravična, saj Aprilijo poganja zmogljivejši tekočinsko hlajen agregat, zato bi bilo ob bok nove Dorsoduro primerneje postaviti Hypermotarda 1100.  Kot takšna je Dorsoduro odličen nakup za svojo ceno, saj ponuja zelo zmogljiv agregat srednjega prostorninskega razreda, ki se skoraj lahko kosa s 1100-kubičnim zračno hlajenim dvovaljnikom.

Aprilia Dorsoduro Factory 1Na zavitih cestah južne Francije ne bi želel sedeti za krmilom drugega motocikla. Dorsoduro Factory je skoraj mila in cesti odpušča luknje, grbine in razpoke, vozniku pa povprečnost znanja obvladovanja motocikla. Dunlopove Qualifier II so standardno obuvalo tega modela in z le 67,6  kilovati potrebnimi brzdanja, se pnevmatike mer 120/55-ZR17 spredaj in 180/55-ZR17 zadaj, držijo ceste kot lepilo.

Aprilia Dorsoduro Factory 2Okvir je športnejši kot pri Shiverici. Če bi moral izbrati, bi izbral Dorsoduro. Vedno in povsod. V zavoje sem padal tako agresivno kot Aprilijin testni voznik pred menoj – a to je bilo premilo in Dorsoduro bi prenesla mnogo več. Večino testa sem izgubljal živce, ker me je napadala neznanska želja po večjih hitrosti kot sem jo lahko iztisnil iz Aprilie. Sem pa zato imel dovolj časa za afnarije, ki so mi sporočale, da sta vodljivost in okretnost Dorsodura prvorazredni. Daljša nihajka in zmogljivejše vzmetenje sta tista, ki poskrbita za glavno razliko v vodljivosti med Shiverico in Dorosoduro. Mnogo bolj mi je všeč Dorsodurin supermoto značaj. Povšeči mi je, da lahko njeno široko krmilo porinem proti asfaltu skoraj tako globoko, kot me je želja in nadzorujem situacijo z zgornjim delom telesa.

Aprilia Dorsoduro Factory 3Okvir je zasnovan tako, da bi ga brez težav namenili zmogljivejšemu modelu. Resnično sem si želel zmogljivejši agregat, ko sem vstopal v zavoje. Sachsove prednje vilice nudijo ogromno povratnih informacij in čeprav v premeru merijo le 43 mm, so še vedno zares vrhunska supermoto roba. Zgodba se ponovi pri zadnjem, popolnoma nastavljivem Sachsovem blažilcu. Vzmetenje (spredaj in zadaj) se ponaša z, za supermoto dostojnih, 160 mm hoda. Med ostrim pospeševanjem to pomeni malce lažji in nemiren prednji konec – a vse to supermotu pritiče. Zavorni sistem z rožastima prednjima kolutoma je več kot dovolj za ta model, oziroma  ga naredi primernega celo za pisto. Na cesti pa poskrbi za veliko povratnih informacij. Pritiskal sem in iskal, a meje zmogljivosti nisem našel. Celo zadnja zavora je odlična.

Aprilia Dorsoduro Factory 4V dvovaljnik pri 8750 vrtljajih razvije  svojo najvišjo moč 67,6 kilovatov, najvišji navor, 82 Nm, pa pri 4500 vrtljajih na minuto. A mi je bolj po godu Sport, saj agresivnost v odzivu agregata pristoji motociklu. Tretja nastavitev mapinga je Rain. Ta ne nudi samo nežnejšega podajanje moči, pač pa tudi manj te. Ni mi všeč. V mestu bi pretaknil v nastavitev Touring. Drugje mi je po godu Sport. Menjalnik je hiter in lepo sodeluje s hidravlično sklopko – v prvi prestavi bo Dorso pridno dvigovala svoj nos v nebo, v drug pa bo za dostojen wheelie treba uporabiti vse znanje in spretnost. Malce dolgočasno, a precej varno za civilno rabo na cesti.

Aprilia Dorsoduro Factory 5Dorsodurina 67,6-kilovatna izpeljanka 750-kubičnega agregata je mnogo bolj agresivna kot agregat modela Shiver, a se hitreje upeha in v višjih vrtljajih prej postane zadihana. Agregat modela Shiver je prilagojen razvoju moči v višjih vrtljajih – no, dobrih dveh kilovatov več, ki jih na Dorsi nikoli nisem pogrešal. Tako ali tako sem bil z Dorso v zavojih mnogo hitrejši kot na Shiverici. Renčanje agregata me je poneslo v devetdeseta, ko so imeli zmogljivi dvovaljniki  bolj sočen zvok kot ga imajo danes. Par testnih modelov je bil opremljen z izpuhom Arrow – zvok je bil omamen.

Aprilia Dorsoduro Factory 6Zaključek
Aprilia Dorsoduro Factory 2010 je v grobem predvsem kozmetična nadgradnja in ne čisto resna izboljšava osnovnega modela Dorsodura. Za kilogram skromnejša masa pač ni omembe vredna lastnost, ki bi kupce zares prepričala, v nakup modela Factory. Tudi boljše vzmetenje ni tisto, zaradi česar bi izbral izpeljanko Factory. Po njej bi posegel zaradi rdečega okvirja, ki naredi motocikel razkošno dirkaški.