Oh, ta šestdeseta. Stari dobri časi. Menda. Sam sem (žal) premlad, da bi lahko obujal spomine na njih. Sem pa še kar prepričan, da sem dobršen del – vsaj tisti, ki je za nas, motoriste, pomemben - podoživel pri vožnji Bonnieja. "Groovy".

Skozi zgodovino se je pojavljalo več njegovih variacij. Leta 1959 je Triumph na prag dolge poti odvrgel prvo, 650-kubično verzijo z vsega 34 kilovati (46 konji). Vmes je čas tehnološkega napredka terjal izboljšave agregata, zato se je do konca osemdesetih pojavilo še nekaj njegovih variacij. No, danes ima Bonneville 865 kubikov in spodobnih 50 kilovatov (67 konjev). Popolnoma dovolj in to mislim smrtno resno. Njegovo ročico je po ovinkih vseh vrst vihteti tako zabavno, kot od kakega “šestotaka” na srednje odprtem dirkališču. Vleka mu ne pogreši, tudi v dvoje ne in ravno tako se ne ustraši strmih klančin. Zračno hlajeni agregat z elektronskim vbrizgom je – kar se tiče performansa – nasmeh do ušes. Vendar mu kot celotnemu sklopu po drugi strani zmanjka kanček značaja. Želel bi si, da bi grmel in rukal, da bi imel v riti sršenje gnezdo. Želel bi si duše. Točno take, kot jo izžareva njegov dizajn.

Splošne vozne lastnosti nasprotujejo pridevnikom “star”, “težak” in “nevozen”.
Splošne vozne lastnosti nasprotujejo pridevnikom “star”, “težak” in “nevozen”.

Marsikdo se na motocikel, ki ima spredaj en zavorni kolut sploh ne bi usedel. Vsi radi vidimo spredaj dva, po možnosti z radialno vpetimi čeljustmi. Bonnie ima še danes enega. In ustavlja odlično, skoraj perfektno. Le na občutek pri zaviranju se je potrebno malce privaditi, ker je zagotovo drugačen kot pri vožnji sodobnih motociklov. Paket zavor se sicer ni pregrel niti v dvoje, ko sem ob spustu s prelaza večino časa stiskal prednjo zavorno ročico.

Triumph Bonneville T100 00003Položaj na motociklu je za voznika udoben, občutek sedenja pa je tako poseben, da se mi je po prvih petdesetih kilometrih zasmejalo in mi nasmeh ni zbledel vse do trenutka, ko sem predal ključe. Širok in raven sedež je res zakon. Vsaj za voznika. Sopotnici pa ni bil všeč. Menda je položaj neudoben: ko sva zaokrožila celodnevni izlet je preklela pomanjkljivo stabilnost pri pospeševanju. Meni pa kar se tiče udobja ni bilo nič hujšega. Bonneville sicer je za daljše ture, ni pa za v dvoje.

Zračno hlajeni agregat z elektronskim vbrizgom je – kar se tiče performansa – nasmeh do ušes.
Zračno hlajeni agregat z elektronskim vbrizgom je – kar se tiče performansa – nasmeh do ušes.

Splošne vozne lastnosti nasprotujejo pridevnikom “star”, “težak” in “nevozen”. Kljub dejstvu, da tehta 230 kilogramov, kljub na videz nizko nameščenim izpuhom in kljub temu, da gre na prvi pogled za" kafanski" motor, je Bonneville prava "fun-factor" poslastica. Izpuha ne drsata po tleh, prelaganje iz ovinka v ovinek ni problem in prav tako ni bilo potrebno izdahniti poslednje sape preden sem ga spravil v ovinek. Zasnova motocikla je primerna za zelo širok spekter šoferjev.

Drugo menenje (Dani Mattias)
Klasično nameščena dva zadnja blažilnika sta dovolj čvrsta in usklajena, da ob bolj suvereni  vožnji ni bilo čutiti značilnega plavanja. Na začetku je bilo opaziti nekoliko mehko in nedosledno požiranje neravnin, vendar sem kasneje ob zelo enostavnem manevru privil prednapetosti vzmeti za eno stopnjo in rešil problem. Cel paket vzmetenja deluje solidno. Šestnajst litrov prostornine rezervoarja je dovolj. Med testnim obdobjem se je namreč poraba gibala med 4,3 l/100 km in 5,3 l/100 km, kar znese od dvesto do tristo kilometrov avtonomije preden posveti lučka na armaturi. Slednja ponazarja klasiko s pridihom novega – prikazovalnik hitrosti in obratomer sta analogna z digitalnim števcem prevoženih kilometrov.

Mnenje voznice (Mateja Pivk)
Ni samo videti strašansko kul in stajliš zadevščina tale Bonnie. Tako zelo "štosnih" je bilo tistih nekaj (premalo) kilometrov na njeni očarljivo ravni klopci, da bi jo z veselem zapeljala v domačo garažo. Je nekomplicirana, hvaležna in nezahtevna, da je res ne bi imela zgolj za šminkiranje, ampak tudi za čisto prave kilometre in celo vsakodnevne opravke. V zakup bi vzela celo to, da bi tudi najmanjše kose prtljage morala stlačiti v nahrbtnik, Bi si pač omislila takšnega retro, ki bi se stilsko ujel z motociklom in ga pokombinirala z modrimi moto-kavbojkami in usnjeno jakno.

Agregat je presenetljivo dinamičen in zabaven, zavorni sitem dovolj zmogljiv, da ne vzbuja nelagodja in ergonomija posrečena. Sedež je nizek in njegov oster rob le malo ovira noge med manevriranjem. Pa tudi motociklu med obračanjem, rinjenjem in kolovratenjem ni čutiti tistih 230 kilogramov. Fantje tožijo, da ima premalo značaja. Da premalo ruka, rita in brca. Da je preveč uglajena in umirjena v primerjavi z Guzzijevim V7, ki je ena izmed bolj priljubljeni alternativ na našem trgu. Morda res. Morda bo prav zato všeč tudi začetnicam, ki (še) niso pripravljene za "pravo dušo motocikla" - kot tisto tečno ropotanje in tresenje imenujejo pravi bajkerji, a bi kljub temu želele v svojem motociklu začutiti nekaj motoristične nostalgije in biti ob tem stilsko dovršene in opažene prav povsod. No, ali pa le iščejo simpatično štosen motocikel, ki bo zabaven neglede na to, kam se bodo podale.

Triumph Bonneville T100 00008Od daleč in od blizu vsi ti lično izdelani dodatki z zajetno mero kroma vzbujajo ščemeče občutke, vendar so žal, povem kar naravnost – popolnoma neuporabni. Če se motocikel ne vozi po kofetarsko, je kar se tiče “udobja”, narejen samo za važenje pred lokalom bolj imenitne narave. Pa še to zgolj in samo takrat, ko vas ob srkanju espressa ne prime odtočit in ga imate tako ves čas pod budnim očesom, da vam kdo od foušljivcev v tank - ki nima ključavnice - ne strese pol kile sladkorja. Ali pa vam ga kar odpelje, ker ste doma pozabili ključ za dodatno ključavnico, ki zaklepa krmilo. Popolnoma nepotrebno. Starejši motocikli so znani po tem, da so izdelani bolj humano in imajo denimo več prostora pod sedežem. Pa Bonnie? Pobožna želja. Sedež je v okvir privit z dvema vijakoma. Razumem, da je novi Bonneville “kopija” starega, vendar bi v vsaj tem segmentu lahko inženirji začrtali bolj uporaben motocikel.

V resnici je Triumph Bonneville zabaven motorčič z eno samo, a žal fatalno napako. V svojem bistvu ni tisto kar predstavlja. Čeravno me je v vseh ostalih sklopih zadovoljil, celo impresioniral – je pomanjkanje globine za motocikel, ki razodeva neko obdobje, brca v temo.

Cena: 9.890 evrov