Albanija me je zamikala predvsem zaradi stereotipov o zaostali in nerazviti državi, ki je še do nedavnega veljala za precej zaprto. Ti stereotipi še kako držijo, realno je ta država nekaj desetletij za našimi bivšimi bratskimi republikami, ki so preživele nekajletno vojno.

pot_albanija_01_bigV Albanijo sva z boljšo polovico pripotovala iz italijanskega mesta Bari, kjer sva se vkrcala na trajekt albanskega ladjarja, ki je bil kar občutno cenejši od italijanskega, ki vozi na isti liniji. Zato mi verjetno ni potrebno pripovedovati, da so nama na ladji delali družbo predvsem Albanci s svojim temperamentom in zame nekoliko čudnimi modnimi smernicami (kratke majčke na naramnice potiskane z napisi zahodnih blagovnih znamk, vse pa deluje nekam plastično).

Prvi problem se pojavi že na vkrcanju na ladjo, saj policist zahteva plačilo vize. Skušam mu pojasniti, da so le te odpravljene za Slovenske državljane (pred odhodom preveril na veleposlaništvu v LJ), vendar je policist neomajen in nama ne preostane drugega kot da izkašljava evre.

Prvi stik s kopnim v pristanišču Durres pusti na obiskovalcu te države močan vtis, najprej zagledaš staro zarjavelo ladijsko floto in predpotopne žerjave, ki so že davno odslužili svoje. Ko zapelješ z ladje te najprej preseneti oblak prahu, ki se vije izpod koles avtomobilov, saj pristanišče ni asfaltirano, neznosna gneča in kakšnih osem kolon, ki se pred carinsko kontrolo zbašejo v dve in vsesplošno kričanje. Vsak nekaj komandira in ukazuje, razumeš pa tako ali tako nič.

Mejna kontrola in ponovni problem; cariniku izročim dokumente, a on od mene zahteva neki papir, skušam izvedeti kakšen papir potrebujem, pa ne razume ne nemško ne angleško in mi kaže naj postavim motor na stran. Ker se s carinikom ne morem dogovoriti stopim do policista, vendar se zgodba ponovi, samo albanščina te reši. Nato od nekega gastarbaiterja izvem, da potrebujem potrdilo z podatki o motornem kolesu, ki ga dobim pri enem izmed carinskih kontejnerjev. Med tem pa mojo drago prosijo za drobiž otroci in invalid brez nog, ki pride do nje po rokah kljub prahu in makadamu.

Iz Durresa sva pot nadaljevala proti kraju Vore in nato proti Tirani. Ta del ceste je edini, po katerem se da normalno peljati. Nasploh so ceste v Albaniji zelo problematične (primerne predvsem za enduro motorje), večinoma so zelo luknjaste in tisočkrat zakrpane, tako da potovalna hitrost ne preseže 60 km/h. Absurd pa je, ko na popolnoma zakrpani cesti postavijo ležeče policaje, ki so precej visoki in zelo ozki in se povsem zlijejo s cesto. Poleg zelo slabih cest, skoraj da ni smerokazov ali pa so ti zelo stari in komaj vidni.

pot_albanija_02_bigPo ogledu Tirane sva pot nadaljevala proti kraju Kamze in nato proti mestu Fushe Kruje. V Tirani je opaziti že nekaj tujih družb, kot je Coca Cola in podobne. Nakupuje se predvsem v manjših, lahko bi rekel garažnih trgovinicah. Cene pijače in hrane so nekoliko nižje kot pri nas. Fanta 0,25l v gostilni stane okoli 200 sit, za menu s pečeno ribo, krompirjem in solato zahtevajo slabih 5 eurov. Na obrobju Tirane stoji »salon pohištva Rutar« (spodaj levo) in albanska varianta Henkel AG (spodaj sredina).

Če je v mestih najpogostejše prevozno sredstvo MB 240D, je na periferiji konjska ali oslovska vprega. Policistov v tej državi srečaš veliko, vendar ni bojazni pred kakšnim radarjem, največkrat so na kakšnem pradavnem motorinotu ali pa kar peš. Zelo veliko pa je bencinskih pump, tudi na podeželju ob makadamski cesti najdeš nepokrito točilno mesto ob majhni barakici. O kakovosti ali deležu primesi pa ne bi razpravljal. Cena goriva je 0,95 eura.

Želja po hrani naju mine, ko vidiva ob prašni cesti »mesnico«, pred katero stojita dve kravici, ki so jima štete minute. Na tleh pa se pravkar trese pokončana ovca in nekaj mesa naloženega na navadni leseni mizi pri 35°C in pogled na mesarja, ki je hkrati tudi prodajalec. Nasploh je v državi veliko smeti in odpadkov, ki nikogar ne motijo.

Mesto Leshe je nekoliko turistično usmerjeno. Zgrajenih je nekaj manjših hotelov. Prav tako v kraju Shengjin, ki leži ob dolgi peščeni plaži. Lepoto kraja ponovno pokvarijo kupi smeti. Le ti pa so zanimivi za krave, ki se poleg ljudi sprehajajo po plaži in okolici.

Poleg smeti so na plaži tudi betonski bunkerji, tako kot po vsej državi in bi lahko bili najmanj na kakšnem državnem simbolu.

Iz mesta Lezhe se odpraviva proti mestu Shkoder skozi kraj Barbullush. Del te ceste je makadamski in na njem veliko neoznačenih križišč (beri nobenega smerokaza), tako da brez nekajkratne pomoči domačinov in vojakov ob cesti ni šlo. Skrb, ki me je spreletavala ob poskakovanju po makadamu, je bila bojazen gumidefekta ali okvare motorja in kasnejšega popravila »bogvekjepribogvekateremmojstrupress«. Pokrajina je precej gorata in skalnata, poraščena z nizkim grmičevjem.

pot_albanija_06_bigOd mesta Shakoder naju je pot vodila proti črnogorski meji, kjer so se pojavili zapleti pri izstopu iz države. Albanski carinik in policist sta od naju hotela iztisniti še kakšen evro in od naju zahtevala nekakšen karton, ki bi ga moral pridobiti ob vstopu. Vsakršno sporazumevanje je skoraj nemogoče, ker noben ne govori drugega jezika kot albanščine. Najprej sem moral v carinsko poslopje, kjer je carinik začel nekaj tipkati na pisalni stroj in nato od mene zahteva 5 evrov, ki mu jih izročim v veri, da mi bo vrnil potne liste. Napaka, potne liste dobim pri policistu in ko zahtevam potrdilo o plačilu »kajjazvemčesa« me nažene ven. Pozabim 5 evrov, grem na policijski oddelek, kjer mi policist kaže nekakšen poštempljan kartonček, ki bi ga moral imeti in na hrbtno stran napiše 20 evrov in mi ga pomoli. Potem mi poči film, ker imam dovolj tega izsiljevanja, mu naštevam koliko me je ta Albanija že stala in na koncu mi poštemplja potni list in me nažene ven.

pot_albanija_09_bigKorupcija državnih organov pokvari celotno sliko Albanije, ki pa je kljub temu vredna ogleda z vso svojo zaostalostjo in nerazvitostjo. Albanija je tipičen dokaz, kam lahko zabrede država z zgrešeno politiko vladanja…