Ustavimo se na bližnjici, ki pred Touzerjem vodi na cesto čez Chott El Jerid proti Douzu. Za nami je dolgočasno cijazenje po italijanskih cestah, spanje in poležavanje na zibajoči ladji in kakih 400 km nočnih cest Tunizije. Ura je med drugo in tretjo zjutraj, misel zakoreninjena v mojem spominu mi poda namig naj nekaj oblečem, ker tu so noči hladne, vendar ko stopim iz avta butne vame in me v trenutku zajame vroč izsušujoč veter, da mi kar vzame sapo.

tunizija2005_01_bigV Samotovi Toyoti termometer kaže 32 stopinj in kaj hitro se spokamo nazaj v udobje umetnega hladu klime. Vozim naprej in lažno ugodje kaj hitro preusmeri misli na vse kaj drugega kot na prvi stik z vetrom, ki se nekje »daleč« zunaj še vedno vali iz južne Sahare in suši vlago iz vsega kar sreča. V desert campu v Douzu pospimo šele okoli 5h zjutraj a kratek spanec mi ni prinesel počitka. Zbudim se dobesedno presušen. Hrapavi jezik se mi vleče po ustih in niti dolgi požirki tople vode ne izperejo suhega občutka v žrelu. Ni prav dosti sence, zato večinoma na soncu raztovorimo prikolico in pripravljam motor za turo do rož, ki smo jo planirali za danes. Pijem, mnogo več kot sem vajen, a občutek izsušenosti izginja presneto počasi. Ura se prevesi čez poldne, ko se pojavi med nami priganjanje k odhodu. Seveda, če hočemo do rož, se bo treba premakniti. Kljub temu da je polovica poti asfaltne, še vedno je vsega skupaj približno 120 km in tu skoraj vedno rabiš vsaj nekaj ur rezerve.

tunizija2005_02_bigKo se cesta izvije iz naselja počasi pospešim. Hitrost narašča vendar s tem tudi pekoči občutek na rokah. Neverjetno, na sebi imam le plastični zaščitni oklep, vendar vročina kot da se stopnjuje s hitrostjo in voziti več kot 100 km/h mi postane neprijetno.

tunizija2005_03_bigKot lani najprej zgrešimo in odbrzimo do konca peščene ceste, ki vodi do vrtov domačinov. Obrnemo, na razcepu kjer smo zgrešili ustavim, ker moram na stran. Ko stopim z motorja, se naenkrat počutim čudno slabotno, vendar ko zopet zdrvim po mehki skorji ostankov chotta, se prepoteno telo vsaj malo hladi. Motor poplesava, podlaga se izven kolesnic predira in motor dobesedno rije skozi njo. Pridem do prvega pasu malih sipinic, skušam vzdrževati hitrost, med vijuganjem pa mi to komaj uspeva, in vsake toliko kar potonem v sipkem pesku. Za sipinami najdem trdo podlago in ustavim. Noise gre še naprej in nadaljuje po chottu in Tomos za njim, meni pa vedno bolj zmanjkuje sape. Sedim čisto pri miru, pa vendar diham vedno težje, pijem pa kot da bi voda izginjala nekam skozi mene v tla. Čez čas se zberemo skupaj vsi, vrnejo se tudi Noise, Tomos in Igor, ki se je tudi zakadil za njima. Razen Tomosa in Igorja, ki edina od motoristov še vedno skačeta okoli kot razposajena otroka se vsi zatečemo v hlad Samotove Toyote. Zunanja temperatura je okoli 42 stopinj tu notri pa hlad, voda in Powerbar, vendar počutje se le počasi spravlja v normalo. Jaz sem se že ko sem lezel do Toyote odločil, da grem nazaj, ko to omenim ostalim se k sreči vsi v trenutku strinjajo.

Tomosa in Igorja pač ne bomo spraševali, ker jima očitno vročina ne more do živega. Na poti od Toyote do motorja, ki je vsega nekaj metrov stran se zopet upeham in vdihi so spet vedno hitrejši. Nič ne odlašam, zaženem motor, se zakadim nazaj in začuda, že po nekaj metrih se počutim bolje. Pot na meni me vsaj malo hladi v vetrcu, in za sipinicami, ko vozim po cestici čez chott postane že skoraj prijetno, zato krožim in čakam ,da pridejo še Diego, Bladzo in Bicimix. Zadnjega kar ni in ni, tako da na koncu, gremo naprej, je enostavno preveč noro čakati v tej vročini, saj smo že čisto prekuhani, poleg Bichija pa so tako avtomobili.

tunizija2005_04_bigTomosa in Igorja, ki sta šla naprej srečamo v prvi vasi, ker sta udarila kar po bližnjici, vendar sta Igorjevo Yamaho pririnila do sem. Izdihnila je nekaj km nazaj in med tem ko sedim v senci drevesa se Tomos loti razkopavanja filtra. Notri najde sam pesek, ki se je nalimal na K&N filter. Proba očistiti, kolikor se da, vendar te vrste filtri so prepojeni z oljem, kateri je pesek zlepil v neprodušno opno. Uspe mu toliko, da se Igor privleče do campa, vendar pesek je tudi za filtrom. Pravo čudo je, da je motor sploh še vžgal in se pripeljal do sem. Kmalu ugotovimo, da ne samo da je ostal v motorju filter, ki brez dodatne zaščite ni primeren za pojanje po pesku, celo ta ni kompleten. Manjka mu okvir, ki mu daje trdnost, da lahko zatesni odprtino, tako da je pesek šel lahko neovirano mimo filtra! Iz palmovih vej naredim okvir, ki nadomesti manjkajoči okvir, Igor med tem v Douzu naroči nov standardni papirnati filter, kot ga ima Diego in z motorjem nima nikakršnih težav, vendar prišel bo šele naslednji dan popoldan pa še to je inšalah.

tunizija2005_05_bigKasneje se lotim uplinjača, ga razstavim na prafaktorje saj so batki dobesedno zaribali, vse skupaj sperem pod vodo, Z Igorjem greva še do vulkanizerja, kjer celega spihava in zvečer po večerji (brik Tunizien!!) vse skupaj sestavimo. Motor vžge s prve, kot da ni bil še malo prej zasut s peskom. Ni kaj, XT je zakon. Tako trpežnih motorjev je malo. Pa vendar je Igor pred dilemo in nas sprašuje po mnenju.. Za nami je šele prvi dan, pred nami vse polno načrtov, njegov motor pa po porciji peska nedvomno ni več »zdrav«. In kaj odgovoriti ko veš, da mali plavi dimček za njim ne pove nič lepega, Igorju pa se po prvi izkušnji s peskom dobesedno trga. Odgovori so bolj v stilu: »saj bo, saj bo«, v mislih pa se mi plete »bo k—c«!

tunizija2005_07_bigRože smo osvojili naslednji dan z avti, v vetru, ki se je k sreči obrnil iz juga v severovzhodnik, kar je pomenili znosne temperature, še vedno pa je dvigoval zavese peska skozi katere je bila vidljivost zelo slaba. Zato smo motorje raje pustili v campu kar je bilo pametno, saj na ravnih odsekih preko chottov, ko se je kolonica malo raztegnila, spredaj vozeči sem ter tja kar izginili.

tunizija2005_06_bigKamnite puščavske rože, raznoraznih čudovitih oblik, ki so jih polne tudi vse prodajalne širom Tunizije, sem si v naravnem najdišču predstavljal spet po svoje, vendar ko sem prvič pripeljal sem in je GPS že nekaj časa s piskal, da smo na cilju, sem se moral skloniti čez okno, da sem ugotovil, da pravzaprav vozim po njih. Zakopane v pesek se razprostirajo na kar veliki površini in tudi najdišč je več. Prav zanimivo pa bi bilo izvedeti kako nastanejo.

width="800"Mala vitara z Matejem in Jano, ki je še na poti sem preskakovala sipinice in sipki pesek brez težav, je naenkrat obstala na ravnem sipkem delu. Kašlja, pravi Matej in nobene moči ni. Bencinska puma spušča cvileč glas, kar ni nič dobrega. Najbolje bo odvleči do Douza, preden crkne do konca! Samo ga pripne na gurtno in velika Toyota dobesedno poleti čez sipine s plapolajočo nebogljeno vitarico zadaj.

tunizija2005_10_bigV planu za naslednji dan (z enodnevnim zamikom zaradi včerajšnjega južnega fena) je bil po varianti mimo cafejev premik v Ksar Ghilane, malo oazo v Sahari ali raj na zemlji. Dobili smo dovolilnice za pot naprej na jug in tudi informacijo, da so po celotedenskem premetavanju peska pod sapo južnega fena, sipine skrajno neugodne za potovanje v naši smeri. Izkušnja prekuhavanja naših glav, prvega dne, modri dimček na Yamahi, vitara s pumpo na visoki c, … Šibamo lepo po pipelineu, »urejeni« makadamski cesti, ki je na trenutke polna skalnatih pasti, spet drugič popolnoma zasuta s peskom, da bi Murphyju prekinili njegove štrene!

tunizija2005_11_bigV Ksar Ghilane smo prišli ravno v pravem trenutku, da smo se zmenili z Italijani, ki so odhajali za prostor, malo kasneje, so nas naenkrat dobesedno zasuli ogledniki campa iščoč primeren prostor za spanje. Italijani imajo jutri že trajekt, pa še iščejo trojico, ki se je izgubila nekje zunaj. Vozijo najete hard endure in imajo en avto za suport. Paradoks: tisti, ki so izgubljeni imajo GPS, a so brez telefona, ti ki jih iščejo pa imajo satelitski telefon in so brez GPS! Mi, ki smo že v zavetju rajske oaze, pospešeno poležavamo v senci, se namakamo v bazenu, bolj počasi postavljamo šotore, manjkajo le še Propelerji. In se pripelje Toyota, z zadnjim kolesom od Igorjeve Yamahe. O, Murphy le ni spal. Letos se je lotil Igorja, najbolj zagnanega.

tunizija2005_13_bigNekje za znamenitim kafejem pri Bir Soltanu sta ostala s Tomosom, imata vodo, pečenega piščanca (ali celo več?), ki so jih nakupili v Douzu, vino, pjaštre in udobne stole, nimata pa flik ali rezervne gume. Najprej iščemo rezervno zračnico v Igorjevi prtljagi, pa pogruntamo, da jim je strokovno podkovan (sicer znameniti ljubljanski) mehanik dal 19" zračnico??? XT ima spredaj 21", zadaj pa 17", zato zmontiramo mojo rezervo, 19" zračnico pa za spomin varno pospravimo.

tunizija2005_12_bigMed tem v debatah z Italijani izvemo, da imajo velik problem. Našli so izgubljene, pa je tudi iščočim crknil eden od motorjev in sedaj morajo spravit do trajekta (ki odpluje naslednji dan) dva kupa železja, avto pa samo eden. Dražen, ki je hotel z Igorjem danes že nazaj v Douz po filter za Yamaho, postane njihova rešitev. S pokvarjenega Gas-Gasa odmontirajo gume in ga naložijo na streho. Iz Douza si bodo veliko lažje našli prevoz. Draženu se pridruži še Noise, ki se je določil za voznika Igorjeve XT-ejke in s Tomosom kar precej ponoči prikolovratita v oazo.

Dan za odklop. Takoj zjutraj se zaletimo do trdnjave in takoj okusimo včerajšnjo izjavo Italijanov, da je pesek »bloody bloody soft«! Pa so vozili harde, kateri nobeden nima več kot 120 kg! Pa je vseeno šlo, gor pa dol, vedno večkrat, vedno bolje, hitreje, z manj zakopavanj. In spet bazen, pa v sipine, pa hrana, bazen, sipine, sipine, pospešeno dihanje, sipine, sipine, …

Na petkovem sestanku v hladu in zavetju bara pri recepciji (zunaj je spet prašil veter) smo sestavili posadko in način, kako bomo napadli El Bormo. Neprijetno opravilo, a na preko 200 km dolgo etapo se moraš odpraviti pač z veliko mero sigurnosti, da to zmore vozilo in predvsem za motoriste, da zdržiš kondicijsko. Načrt je etapa po tracku, ki ga imamo iz predlanske dirke El Chott do Bir Auina, presekati na koncu do zahodnega pipelinea in po njem proti El Bormi. Štirje na motorjih in trije avtomobili z zalogami bencina za nas, vodo in hrano ter spalkami. Skratka, support, kot si ga lahko vsak motorist samo želi.

tunizija2005_18_bigNek mali prestrašeni palček v meni, se je zdrznil, ko sem zjutraj porinil glavo ven iz šotora v čist prekrasen dan. Verjetno ga je v sredo čela zadela misel, da ni vetra in bo treba it. Med skrbnim zlaganjem opreme na motor, oblačenjem in pripravo, je še vsake toliko nekaj kukal in drezal vame, ko pa je motor zahrumel in so pod mojimi rokami zapeli veseli konjiči, iiiihaaaaaaaaaaaa! Z Noisom etapo do Bir Aquina poznava, zato se izognemo dveh nepotrebnih ovinkov in šele tu se spomnim, da tega avtomobilom nisva povedala. »Saj jim bo potegnilo«, sem si mislil, pa jim ni, in so uživaško odpeljali še obe pentlji.

Pri odcepu na zahodni pipe, ustavimo, napnemo plahto čez dva motorja in pričnemo priprave za snemanje porniča. Kmalu smo vsi v gatah (razen Igorja?), čakamo na avtobus šveđanink, a obiske ima le Igor. Seveda Mr. Murphy, kdo drug? Tokrat mu je spustil prednjo gumo. Ne da mu dihat niti slačit se nima časa, Igor že skače po gumi, Tomos flika, Noisov kompresor pumpa, … Iz daljave se prikrade hrup, mi trije, ki v gatah poležavamo v senci vzdrhtimo – avtobus šveđanink! No prišel je le kamerman Gigi s spremstvom in ni nam ostalo drugega, kot da se oblečemo in gremo naprej – iskat avtobus.

Sredi dneva, ko se sonce najde natančno nad našimi glavami, in izginejo sence, pridemo do dolinice zasute z nizkimi sipinami. Peščena cesta ki sledi črni cevi se izgubi pod peskom in napol slepi vijugamo iščoč najboljši prehod. Sipine so napihane iz smeri naše vožnje, kar pomeni da se po položno vzpenjajočem hrbtu zapelješ nanjo in potem prej ko slej prvo kolo izgine v skoraj nevidno navpičnico na drugi strani sipine in tebe potegne za seboj. Če ti uspe voziti med prehodi se temu sicer izogneš, a to pomeni kratke zavoje, hitro spreminjanje smeri, kar pa vsaj z mojo kravo, ki poleg tega še vedno bolj čudno kašlja in v nizkih obratih vsake toliko časa kar crkne, pomeni pravo muko. Iz sipinaste doline se pipe vzpne na vzpetinico in za njo se nadaljuje spet sivi trak ceste.

tunizija2005_23b_bigPridemo do križišča, kjer vodi povezava med zahodnim in vzhodnim pipetom. Noise in jaz, sva bolj za to da gremo na vzhodni po pripovedovanju bolj »civiliziran« pipe, neuničljiva Tomos in Igor, bi jo pičila kar naprej po tem. Avtomobilisti se ne javljajo, pošljemo satelitski SMS in gremo naprej pogledati na hribček, ki se boči na koncu sivega traku v daljavi. Za tem hribčkom je seveda še eden, pa še eden, pa, bum, vse rumeno z manjšimi kupčki zelenega grmovja, kolikor daleč vidimo. Midva z Noisom nisva za rinjenje v to, sploh pa se jaz s svojo kobilico lahko vozim le še pri visokih obratih, kar pomeni v sipinah pravo muko. Noise pa se sprašuje o strukturi terena in našem znanju in močeh za naslednjih 70km. Vprašljiv je tudi bencin, in niti kontakta z avtomobili še vedno nimamo vzpostavljenega. Neuničljiva, Krpan (Tomos) in Klepec (Igor) se odločita, da gresta na naslednji hribček pogledati, kaj je zadaj, z Noisom pa se zlekneva v senco motorjev in si privoščiva malico – OH in B tablica za moč.

tunizija2005_23c_bigV tistem prileti na Thurayo message. »Ne vidimo več pipeta, smo v sipinah in gremo nazaj.« Sploh ta »gremo nazaj« je bil hud šok! Avtomobili gredo nazaj, z našim bencinom, hrano, spalkami, …!! Halo, pa mi niti nazaj do Ksar Ghilana ne moremo!!! Krpan in Klepec se vrneta s hriba in poročata. »Zadaj je kolikor daleč seže oko, do devetega hriba in devete gore vse rumeno, niti sledu o kakem zelenju ali črni cevi!« Poveva za message in gremo nazaj do križišča, kjer je povezava do vzhodnega pipeta. Končno tudi od avtov dobimo poročilo, da so ponovno našli pipe in da prihajajo. So le še kakih 15 km stran od nas. Uf, bencinček gre!!!

Tisto »gremo nazaj«, je bilo mišljeno nazaj do pipeta in potem ob njem naprej, ampak s skisanimi možgani od sonca, pač ne znaš brati med vrsticami. Menda so iskali boljšo pot čez sipine in jih je zaneslo nekam na zahod. Ker niso več videli črne cevi in je Bladzo po lanski dvodnevni izkušnji odločno zaropotal, da gredo nazaj točno tam kjer so prišli, dokler ne najdejo cevi, so to tudi storili. Kar se Bladzo enkrat nauči to Bladzo ve in kmalu so bili pri nas. Tankamo, osvežimo zaloge vode na naših hrbtih in odpeketamo proti vzhodnemu pipetu.

tunizija2005_23d_bigBel speglan trak, širok kake 10m izginjajoč v daljavi vabljivo vabi desno roko na ožemanje ročice za plin. Ne seri, to ni raly, ni medicinskega suporta za teboj, , kaj pa če trofiš kak kamen, kaj pa če, —jiiihaaaaaaaa. Števec pristane nekje nad 170, ko motor postane nemiren, rit opleta, prvi konec čudno poplesava, okolica pa – preden jo sploh opazim je že mimo. Nekaj časa vztrajam v divjem drsenju pa me k sreči navkljub hitrosti ujame pamet, spustim gas, umirim vožnjo na normalo, za tvoje občutke je drvenje s tako hitrostjo preveč drzno, mi pove in obenem vsa čast dakarjevcem, ki so tu dve leti nazaj ožemali konjiče do konca.

tunizija2005_23_bigNa križišču za El Bormo, končno najdemo kombi. No ni avtobus in še prazen je, brez koles, šip, motorja in tudi šveđanink ni več, a zdaj vemo da smo iskali prav, le malo smo prepozni!

Od tu cesta vodi skozi pas ogromnih hribov iz sipin. Začetek Grand Erg Orientala. V ravninskih serpentinah vijugamo ob stenah sipkega peska, ki ponekod v strmem gladkem vzponu dosegajo višino tja do 40 m. Pa to menda sploh ni nekaj gromozanskega. Prečudoviti pogledi na prekrasno igro barv, zelenemu grmovju in drevesom vrh stopničasto se dvigajočih grbin oranžnega peska so se pridružile še igre senc poznega popoldneva, da kar malo zasanjano sledimo belemu traku in osuplo komaj čakaš kaj se ti bo razkrilo za naslednjim zavojem.

width="900"V El Bormi, po preboju mimo prijazne kontrole vojakov in garde nationale, najdemo najprej pumpo. Počakajte, da pride šef. Če ni njega ne smemo tankati? Smo mislili šef pumpe, pa smo kasneje izvedeli, da je to nekakšen šef šefov, kapo di banda! No šef je prišel, smo tankali, nam je tudi povedal kam naj gremo spat. In smo spet mislili da nam je povedal kje je camp, pa smo prišli v plantažo dateljnov, kjer so nas čudno gledali. A ko smo povedali, kdo nas je poslal, so nam takoj free of charge odstopili velik prostor in še večji šotor, kjer smo lahko prenočili.

tunizija2005_24_bigImel je celo elektriko, luč in mizo ter klopi. Krpan in Klepec sta se seveda takoj zapodila v najbližje grand sipine (kdo bi razumel od kod jemljeta energijo po 12h vožnje do sem?), jaz sem se lotil razdirati svoj nebogljeni motorček, da morda odpravim pokašljevanje, Noise pa intenzivnega počitka.

tunizija2005_30_bigSem se malo prej spraševal od kod jima energija? Zvečer sta skupaj z ostalo ekipo los propelers šla v »mesto«, kjer so v lokalni oštariji skupaj z domorodci pili na račun šefa (no ne čisto, bilo je pa poceni) in seveda pocepali tazadnji. Zjutraj jima seveda ni bilo lahko, ne vem ali sta izgledala bolj mrtvo živa ali živo mrtva, vsekakor nista izgledala kot motorista, ki sta fit za povratek nazaj po 230 km pipelinea. Pa sta bila, ker jima drugega ni ostalo, Igor je vmes sicer spet srečal Mr. Murphyja, ki ga je tokrat počil na glavo čez eno od napihanih grbinic na cesti, tako da je zaslužil buško na čelu in ga je na motorju zamenjal Diego, pa vseeno. Še bolj trdno sem spoznal, da močnega človeka spoznaš po teži pred njega postavljenih preizkušenj in njegovim igrivim načinom reševanja teh problemov. Naša Krpan in Klepec sta svojo moč vsekakor dokazala, sploh zadnji.

Obe vitari s kompletnim ženskim moštvom (razen Ize, ki je bila z nami na jugu) in seveda dveh čuvajev Mateja in Gregsa: iz Ksara so obiskali Chenini, staro naselbino v hribovju pri Tatauinu. Ostali del časa so namenili uživanju v poležavanju in intenzivnem počitku v popolnoma izumrlem Ksar Ghilanu. Ko smo prišli v oazo se je dogajal pravi stampedo turistov, ko pa smo odšli proti El Bormi so vsi izginili in rajska oaza je postala rajska na kvadrat.

tunizija2005_32_bigVzpnem se po dolini tik ob strmejšem delu sipinastih valov, najdem mali prehod, motor zahrope, ko v nagibu odprem plin do konca, me moj čudno delujoči motor z zakasnelo reakcijo skoraj zvrne, a še zadnji trenutek potegne, zadek zdrsne in že se vračam po sosednji dolini navzdol. Zavoji so vedno krajši, krožim okoli nje, ki stoji na vrhu sipine, se približujem njenemu budnemu očesu in spet oddaljujem. Praznino za menoj takoj zapolni drugi, krožimo in skrajšujemo kroge. Pri naslednjem vzponu, trenutek nepazljivosti, le malce predolgo oklevanje motorja in motor potone v sipkem plašču sipine. Takrat bi bil raje daleč od nje, da me ne vidi, kako mukoma vlačim nebogljen kup železja, ga porivam na tla in spet pobiram. Na trdem spet oživi, druga prestava na polno in sedaj grem do konca, naravnost proti njej, se umakne in zdrsim po strmi skoraj navpični strani sipine mimo nje. In že spet me nadomesti drugi. Krog za krogom, vedno hitreje, bolj drzno bolj blizu, ona pa se vrti in nas spremlja. Naenkrat se v naš krog priplazi velika Toyota, zakroži v naš krog, se ji približa, … Odhaja, mirno se usede v zavetje velike Toyote, in odhajamo tudi mi – konec je fotosešna, gremo nazaj in v bazen!

Jutri gremo nazaj, je kar bdela misel v glavi. Kar pozno je že, pa se vseeno oblečemo in hajd še na zadnje rajanje po sipinah. Propelerji so nam ušli naprej že včeraj in so že na poti nekje na sever. Bladzo, Bichi, Noise in jaz se za ogrevanje zakadimo po cesti do trdnjave a ko ustavim na eni od vzpetinic na poti ni za menoj nikogar. Tam nekje daleč čisto pri oazi vidim pike ostali, ki se jim bližajo Toyota in nissan. Vrnem se in najdem Bladzota, ob svojem nebogljenem BMW-ju.

tunizija2005_39_bigNa kolesnici mu je vzelo prvo kolo in podrajsal je po tleh z desnim bokom. Nič posebnega, klasični padec, ki se je končal klavrno. Pri padcu je zaščitna plastika udarila ob povratno cevko bencina in jo zlomil. Iz motorja je bencin dobesedno tekel v potoku, saj bencin poganja bencinska puma. Ne ostane drugega, kot da Samo lepo počasi odvleče Bladzota nazaj v oazo. Gregs mu pomaga z ravnotežjem, od včeraj novopečeni šofer nissana Climberino pa dobi novo sovoznico fotografinjo z vrha sipine, gremo naprej na še en fotosešn.

tunizija2005_42_bigRazrita cesta zasuta s sipkim peskom v katerega so vrezane kolesnice, ki te premetavajo sem ter tja, naju silijo v stalno vijuganje levo desno. Motor je skrajno nevodljiv, še vedno zaradi pokašljevanja v nizkih obratih ne morem vedno pospešiti in spodnesti riti in takrat me vsakič kar izstreli iz želene smeri. Sledi mučno popravljanje med grbinami camel grassa in pri tem ne smem izgubljati hitrosti, ker drugače takoj potonem. Naenkrat v enem od neštetih zavojev Noise obstane pred menoj. Kar stoji in diha. Ustavim tudi sam in šele takrat se zavem bolečih rok, upehanosti. Goniva neprekinjeno že kar nekaj časa ujeta v ritem, ki ti ga če že ne sam usili sipka podlaga, ker le pri določeni hitrosti glisiraš po vrhu, drugače si kar naprej vkopan.

tunizija2005_41_bigNadihava se, napijeva in kmalu prideva na cesto ki zavije desno proti zadnjemu cafeju na poti proti Douzu. Cesta je »kopna« in že mislim da bova malo predahnila, ko se moj pogled zaleti v štrleče skalovje sredi ceste. Dvakrat poči, da prav s strahom spremljam obnašanje prvega kolesa, če bi spustila guma. K sreči ni, a kamniti štrclji si sledijo in zopet sva v napeti preži, da se jim lahko izogibava. Po počitku v zadnjem cafeju (mimogrede gard nationale je od lani novembra ko sem bil zadnjič tu zgradila tam že trdnjavo?) sva po lanskih spomini imela pred seboj več ali manj makadamski pipe line, pa sva spoznala, da vijuganja še ni konec. Vidljivost je blizu nič, ker imava spet sonce nad glavo, pesek postaja vedno bolj Duzovski, kar pomeni bel in se blešči, tako da me kar nekajkrat razmeče, da lovim motor ko nor, ne da bi videl kaj me je vrglo v zrak. Praktično do nekaj km pred Douzom, kjer sva srečala Tunizijsko »zimsko« službo, ki je orala pipe, ni bilo počitka. Teh nekaj zadnjih km, je sicer bilo še sipkih, a vsaj ni bilo poleg kolesnic še nevidnih kucljev.

Na zadnjem sipinskem delu naše poti, etapi, ki tik ob Alžirski meji (in nekje, po Garminovi karti sveta tudi že onkraj meje) po peščenih cesticah pripelje iz Nefte do Chebike, mi je bilo, da bi ožemal gas do konca in vriskal od užitka. Prava poezija leteti po sipkem belem pesku, se igrati s kolesnicami, ki te hočejo odvleči v svojo smer a jih s pravo hitrostjo in spretnostjo ukaniš in jim uhajaš po svoje. Na začetku, prvih nekaj km, je bila podlaga še »blody soft«, Bichi, ki mu je do tu uspelo ohraniti motor cel, je metal motor neusmiljeno po tleh (in odbil smerokaz), Bladzo je svojega bmw-ja, vodil počasi, ker se je bal, da še enkrat polomi včeraj zimproviziran povratni vod bencina (v motor z zadnjo najmodernejšo tehnologijo smo vgradili gardena cev, objemke in žico), Noise pa je bil zadaj za beckup, zato sem kar naprej uhajal. Neukrotljivi vranec pod menoj je ves čas hotel v visoke obrate, kopal v prazno in poplesaval z zadkom. Na križiščih sem čakal in se vračal nazaj, kadar je Bichi preveč vneto razmetaval motor in jih ni bilo na spregled. Pred prvo kasarno se je sipkost unesla in do kasarne smo si že sledili. V kasarni je Bladzo povprašal po znancu Medjedu, ki ga je lani stražil, ko so se vkopali v bližnjem chottu, pa so ga že premestili nekam drugam. Sedaj so vedele vse kasarne na naši poti, da prihajamo in kolikor so v tej prvi zaspano reagirali na naš prihod, so nas drugod sedaj pričakali že zunaj.

tunizija2005_44_bigKo se cesta preseli iz camel grassa na površino chotta, postane gladka in široka. Izgleda skoraj kot asfalt, zato pospešim. Tu je lani Sine menda svojega gs-a nažgal na 200 km/h! Naenkrat pred seboj zagledam gromozansko luknjo, dolgo kak meter in precej globoko in za njo pravo morje lukenj, ena do druge. Bremzam, na prvih nekaj lukenj še vedno pridem prehitro, da mi na ostrih robovih lukenj zabije vilice do konca. Potem mi uspe zmanjšati hitrost, da se jim lahko izogibam. Pogledam nazaj, Bladzota ki ima lite feltne, če mu je uspelo zmanjšati hitrost in izgleda da je moje razmetavanje bilo dovolj vidno. Če bi on udaril takole v luknjo, bi mu verjetno odletel zajeten kos roba. Tega lani ni bilo a če bi Sine naletel na kaj takega, …?

tunizija2005_43_bigSever nas je pozdravil z brezkončnimi planjavami kus-kusa, ki je bil posejan čez gričevnato pokrajino. Zeleno žito plapolajoče v vetru, otoki rdečih cvetov maka, vrhovi gričev, ki so bili porasli z raznobarvno travo in le kak kolovoz zarezan skozi, ki je prav vabil, da se zapeljemo po njem. Poizkusili smo najti kakega, ki bi nas pripeljal na vrh enega od gričev, pa so vsi končali na dvoriščih kmetij. Kaj dosti tudi ni bilo časa, mudilo se nam je iskati prenočišče. Nekaj km pred El Kefom, nas prične loviti nevihta, ki smo se ji do tu uspešno izogibali. Najdemo travnik ob cesti, kjer bi lahko postavili šotore in ko zapeljemo na kolovoz mi vrže verigo z zobnika in blokira kolo. Bila je preveč popuščena in imel sem srečo, da se ni to zgodilo na cesti. V vetru, ki ga pred seboj žene nevihta, skušamo postaviti plahto, pa nas med tem že ujamejo avti. Presenetijo nas, ker jih postavljanje šotorov in spanje na divje ne zanima, tako da kot večina prevladajo in gredo do mesta iskat hotel. Tudi mi se odločimo kaj kmalu, da ne bomo čakali in se zapeljemo proti mestu v daljavi in bliskajočemu nebu. Začuda in na srečo se nevihta hitro odmika in do hotela pridemo suhi.

tunizija2005_45_bigV Bizerteju se zberemo skupaj, Tomos odkrije za hotelom plažo z mivko in takoj se zakadimo na še zadnje minutke norenja preden naložimo konjičke na prikolico. V težki mivki se motor obnaša drugače, sunki kolesnic so močnejši in moč motorja pride še bolj do izraza. Tenerejka pod menoj oživi z vso svojo močjo, leti počez, krožimo sem in tja, kot da se nam trga. Tomos, vozi vedno bolj ob morju, v mislih mu že govorim, ma pa ja ne boš šel v vodo, ko že reže špuro po morju. Vedno globje, potem parkira, ves premočen se še peš zaleti v vodo in ko ga med teko preseneti luknja v mivki pikira naravnost na glavo. Smeha, do nezavesti.

Poskusim še Diegotovo XT-ejko. Lažja je, manjša, vendar v mokri mivki primanjkuje moči. Noče zleteti kot moja kobilica. Probam odslajdati zavoj, nagnem, motor pa sope in kolo v globoki mivki se noče zvrtati z vso silo. Potem priletim nagnjen na trdo zbito mivko, motor skoči, na gladki podlagi me spodnese in že letim. Zapeljem nazaj do Diegota, da mu kot zadnji ne polomi še cel motor, naredim še dva tri kroge na svojem, da se naužijem moči, …

tunizija2005_40_bigIn sem že tu, pred računalnikom. Razmišljam da sem pozabil povedati kako smo naredili trinadstropno živo piramido v malem bazenu v oazi, pisali pismo z vsemi izpolnjenimi dokumenti za vstop v Tunizijo Matjažu, ki si je zlomil ključnico teden dni pred odhodom, pa je bil glavni krivec za prisotnost ekipe propelerjev, čigav motor je zajahal Čokolada, kot smo krstili lastnika iskrih arabcev, ter potem bos in brez opreme norel po bližnjih sipinah hitreje kot mi, kdo je v popolni motoristični opremi dokaj nerad pristal na hrbtu konja tega istega Čokolade, da je odletelo kolo s prikolice (k sreči rezervno) in izginilo v obcestnem zelenju nekje na severu, da so ga iskali lep čas, kako so kamenjali avtomobile na obvoznici mesta Thala, motoristi pa smo se jim izognili čez center mesta, … In to je le moja zgodba, kot sem jo doživljal jaz, če staknemo glave vsi, ki smo bili tam, bi bila gotovo daaaaaljša… – se vam bolj splača it sami na pot in vam bo po svoje lepo!

tunizija2005_08_bigZahvaljujemo se posameznikom in podjetjem Alpos, Bartog, Compaco, Geoset, Job 2, Kovinska Galanterija Rakovec, Propeler&Smeh&Cegu, TC Motoshop, TUN, in drugim, ki so nam olajšali nakup alu zabojev, čelad Nolan, GPS sprejemnikov Garmin, energijskih napitkov Powerbar in Enervit, škornjev Oxtar, oziroma tako ali drugače pomagali pri našem tokratnem podvigu.