Po dolgem kolebanju kam iti na potovanje za 14 dni smo se štirje prijatelji (Zdravc Vili, z ženama Branko in Beti) odločili za Grčijo. Torej, Grčija združena z dopustom in potovanjem. V agenciji smo si uredili teden bivanja z zajtrkom v Pargi (celina) in trajekt iz Benetk v eno smer do Igoumenitse.

Sobota 30.7 05

Dan pred odhodom urejava še zadnje stvari, Zdravc in Beti sta si vzela še čas za vkuhavanje fižola. Motor sva kar dobro natovorila, precej zaradi piva in zmrznjene vode, ki jo bomo potrebovali na trajektu. Kasneje se je izkazalo, da smo bili glede tega bolj opremljeni kot marsikateri avtomobilist.

Nedelja 31.07.05

Odhod ob 05 h, točni, da malo kdaj. Časa je bilo dovolj, zato smo jo mahnili preko Žiri in Idrije čez Črni Vrh do Gorice. Tam dolili gorivo in že smo jo mazali po avtocesti proti Benetkam. Gneča na avtocesti je postala vse hujša in na panojih nad cesto so se začeli pojavljati napisi, in Zdravc je že slutil da je nekaj narobe. Nekako na pol poti smo se le s težavo še prebijali naprej, manevrirali med avtomobili, nekaj časa po enem pasu, nekaj časa po drugem. Kar naenkrat so nas preusmerili iz avtoceste, in šele kasneje smo izvedeli, da se je malo naprej vdrla avtocesta. V pristanišče smo prišli šele ob 11:30 po 266 kilometrih in dobrih 4 urah neto vožnje. Do odhoda je bilo še dovolj časa zato se v začetku niti nismo razburjali, ker nas niso spustili na trajekt brez vodiča. Le ta naj bi prispel z dvema avtobusoma in ostalimi turisti. Ura je bila že eno popoldne in do odhoda je bilo še eno uro, nam pa še vedno niso hoteli izdati vozovnic.

K sreči je bila na trajekt namenjena tudi ženska, ki je imela telefonsko številko od direktorja neke turistične agencije, da ga je poklicala. Ko smo že ravno hoteli sami plačati vozovnice in kasneje zahtevati denar od agencije, je poklical nekdo od agencije, da sta oba avtobusa ostala na avtocesti in, da jim po vsej verjetnosti ne bo uspelo priti na trajekt. Stopili smo do okenca, so bili že obveščeni in dobili smo vozovnice.

2006011214_01Ura je bila 15 min do odhoda, ko smo prišli na palubo in žalostno ugotovili, da so že vsi najboljši prostori zasedeni. Prostor smo si le nekako izborili toda sonce nas je celo popoldne neusmiljeno nažigalo. Se je bilo treba kar precej hladiti s pivom, vodo in tuširanjem. Zdravca je precej bolela glava pa mu ni sedlo nič kaj piti, le voda mu je ibr sedla. Hladno vodo in pivo, ki smo ju zmrznjena zapakirali v izolacijsko peno smo imeli še do naslednjega dne.

2006011238_02

Ponedeljek 1.08.05 10:35, po Grškem času

Bližali smo se Krfu, vidljivost ni bila najboljša zaradi meglice nad vodo. Do izkrcanja je bilo še kakšno uro in vse smo že spakirali in le še čakali, da nas spustijo v podpalubje. Izkrcanje je potekalo brez težav, nato vožnja za avtobusom, ki je prišel po turiste iz Parge.

2006011255_03

2006011213_04Do tja je cca 50 km, in ob 14ih smo že raztovorili naše konjičke. Zdravc je odšel na lov za pivom in vodo, ostali pa smo se v miru razgledali okolico in preoblekli v lažja oblačila. Preostalo popoldne smo prebili le na kakih 200 m oddaljeni plaži. Plaža sama mivka, toda nobene sence. Senco smo našli za nekim zidom kjer je Zdravc takoj mrknil. Večerni sprehod smo raztegnili do centra in malo prečekirli cene. Cene po lokalih so bile precej visoke tako, da smo se raje vrnili in šli jest v lokal blizu našega apartmaja.

2006011244_05Hrana okusna in cena kar normalna. Spoznali smo tudi Slovenca Srečkota, ki je delal v tem lokalu čez poletje. V Pargo prihaja že 15 let in izdal nam je kar precej napotkov za bližnja potepanja.

2006011202_063x špageti, 1x grška solata, 4x pivo je zneslo 30 EUR.

Torek 2.08.05

Noč je bila peklensko vroča tako, da sem sredi noči spokal na balkon. Za ta dan so napovedovali do 42 stopinj.

2006011248_07Nad mestom je napol porušena trdnjava Ali Paše in, ker je jutro napovedovalo čudovit dan smo jo itak takoj po zajtrku mahnili tja gor. Ker pa smo po duši tudi malo enduraši in normalne ceste za nas kar preveč enostavne smo jo urezali po bližnjici, ki nam jo je predlagal prejšnji večer Srečko. Kmalu nam je bilo žal toda Gorenjska trma…
Le s težavo smo spravili motorja do vasi pod trdnjavo in putki sta morali tudi nekaj časa peš.

No, trdnjava sama po sebi ni bila nič posebnega, pač ruševine, toda razgled je bil pa fantastičen.

2006011210_08Na drugi strani hriba smo se zapeljali skozi vas Agia, ker smo hoteli do oddajnika nad vasjo, pa poti nismo našli. Postajalo je vse bolj vroče in vsem se je že tožilo po kopanju.
V bližini smo slučajno naleteli na čudovito plažo Sarakiniko kjer pa spet nobene sence zato pa pestra ponudba ležalnikov in senčnikov po 4E / dan.

2006011227_09V trgovini v Pargi pa smo videli senčnike po 4E. Spet je iz nas privrela tista dobra gorenjska lastnost in smo se raje hladili v vodi ali pa pod hribom na skalah kjer je bilo še nekaj sence. Popoldne, ko je sonce obsijalo tudi ta del in, ker nam želodčki tudi niso več dali miru smo jo mahnili v vas Anthoussa na malico.

2006011244_103x grška solata, 1x taziki, 3x pivo, 1x voda 05l je zneslo solidnih 20 EUR.

Na povratku smo se oglasili še na agenciji v centru Parge za dodatne info o Meteori, čeprav smo bili že od doma kar dobro informirani. Za naslednji dan imeli v načrtu obisk Meteore, zato smo nakupili še nekaj malenkosti za na pot. Predvsem nekaj pijače in nekaj prigrizka.

Sreda 3.08.05

Zgodaj zjutraj smo jo že mazali proti Ioanini kjer je bil tudi naš prvi postanek po 110km.
Ne glede na to, kako pripotujete v Ioannino, je prvi vtis vedno ta, da gre za moderno grško mesto. A Ioannina je nekaj posebnega, mesto z močnim značajem in bogato zgodovino. V mestu je nekoč prebival Ali Paša, morilski tiran, ki je pripomogel k razvoju obrti in kulture v pokrajini. Mesto ima čudovito lego ob jezeru Pamvotis, preko jezera se odpira razgled na južna pobočja gorovja Pindos v daljavi. Tudi jezero samo čuva skrivnost: otok Nisi. V mestu so zanimivi muzeji, lokalna kuhinja je odlična, vzdušje pa nadvse živahno.

2006011238_11Zlata doba Ioannine je bila nedvomno pod Ali Pašo. Obdobje njegove vladavine Grki najraje kar zamolčijo, njegov grob pa je še vedno med grobovi revežev za mošejo zmage.
Na nekem parkirišču ob jezeru smo se malo pogreli na soncu in si od daleč ogledali otoček kjer je imel Ali Paša eno od rezidenc in kjer so ga tudi leta ? ubili. Pot je bila še dolga zato smo se kmalu odpravili naprej. Pred nami je bil prelaz, ki pelje mimo znanega Grškega ski centra Metsovo. Cesta lepo speljana le kamionov je bilo precej in smo se le s težavo prebijali mimo njih.

Gorsko mesto Metsovo stoji v bližini najvišjega cestega prelaza v Grčiji (1705m), ki je pozimi včasih zaprt. Mesto je za obiskovalce zanimivo vse leto; pozimi tja zahajajo smučarji, poleti pa je idealno zatočišče pred vročino. Kljub priljubljenosti mesto ohranja tradicionalne vrednote, ki se kažejo v izvrstni domači kuhinji, cvetoči obrti, bogataških hišah in čudoviti pokrajini. Mesto je tudi neuradna prestolnica maloštevilnih nomadskih vlaških pastirjev, ki še vztrajajo pri starem načinu življenja.

V mestu je tudi umetniška galerija in na glavnem trgu velika trgovina z izdelki domače obrti. Tu najdete kažipote do samostana Agios Nikolauos, ki leži pod mestom. Polurni sprehod do samostana se prav gotovo izplača, saj je pokrajina v okolici osupljivo lepa, da ne omenjamo tradicionalne vasice Anilio na drugi strani doline. Samostan vzdržujejo upravitelji, ki v njem tudi žive, in ki obiskovalci razkažejo freske v cerkvi, duhovniške celice in druge znamenitosti samostana.

2006011253_12

Malo pred dvanajsto in po 230km smo zagledali Meteoro in bolj, ko smo se bližali bolj nam je zastajal dih, res fantazija.

Veličastna strma skalnata pobočja Meteore, ki se dviga nad ravnino Tesalije, si bomo zapomnili za vedno.

Od daleč se zdi, kot da je črno-sivo skalnato gmoto semkaj postavil kakšen grški bog, ki se je rad igral z lončarstvom. Ko pa se jim približamo, ugotovimo še zanimivejše podrobnosti: v steno so vklesani številni samostani, do katerih ne vodi nikakršna vidna pot in zdi se, kot da so jih tja nametali z nebes.

Način gradnje teh samostanov do današnjega dne ni razjasnjen; domnevajo, da so tja postavili lesene zidarske odre mrežo lestev, prvo oporo pa naj bi postavili z vrvmi, ki so jih preko vrha prenesli z zmaji…Vse, kar se o samostanih ve, je da so bili zgrajeni v 14. stoletju, saj so takrat v skalovju še živeli posamezni puščavniki, ki so tod iskali – in nedvomno tudi našli – samoto.

2006011242_13Od skupno 13 samostanov jih je za obiskovalce danes odprtih le šest, čeprav ne vsi ob istem času, saj si želi peščico tukaj še živečih nun in menihov vsaj nekoliko ohraniti mir in zasebnost. Obiskovalci naj bi se za obisk samostanov primerno oblekli: oblečene v kratke hlače in majico brez rokavov vas lahko na vhodu zavrnejo.

Ker smo bili pomanjkljivo oblečeni nismo smeli v samostan dokler si nismo nadeli oblačila, ki so jih delili na vhodu.

Dokaz za to, da je 20. stoletje vdrlo tudi v te odmaknjene samostane, pa je samostan Agia Triada, ki so ga snemalci James Bonda uporabili kot lokacijo za film Samo za tvoje oči.

Za oglede smo imeli le kake tri ure časa tako, da smo se zapeljali po razgledni cesti in si ogledali le najlepši in najvišji samostan. Tu je pa za ceno 2E res kaj videti.
Nazaj smo se vrnili preko Trikale in Arte, cesta je bila zelo slaba in zanič označena pa še naleteli smo na dolino v kateri so delali jez in jo bodo verjetno v kratkem poplavili. Veliko makadama in veliko gradbišč, ker so delali tudi tunele in cesto po drugi trasi. Ta dan smo bili v sedlu okoli devet ur in prevozili nekaj čez 500km.

2006011200_18

Četrtek 4.8.05

Ta dan je bil namenjen čisti uživanciji, čeprav tudi to rajžo brez motorjev ni šlo.
Malo južneje od Parge smo naleteli na super plažo in kot vse do sedaj, brez sence.
Ni nam bilo jasno, a so Grki vsa drevesa posekali, da lahko rentajo senčnike.

2006011235_20Pod pečino so bile luknje kamor se je dalo zbasat in smo imeli spet zadovoljivo senco.
Proti večeru smo si v trgovini nabavili surovine(23E), da si sami pripravimo Grško solato, kajti imeli smo na voljo tudi skupno kuhinjo. Po večerji smo se vsi strinjali, da je bila ta solata veliko boljša kot po gostilnah pa še surovine so nam ostale za dvakrat.

2006011253_21Ker je imela ta dan najina hči Lea 17 roj. dan smo šli po večerji na njeno željo v mesto, da ga malo zapijemo. Ata častil… Nazaj grede smo nakupili nekaj spominkov in dan je bil pri kraju.

Petek 5.8.05

Po dnevu počitka so nas malo že srbele riti in se je bilo treba malo dlje pelat.
Najprej smo si šli ogledat zelo staro preročišče Nekpomanteio, vstopnina 2E/os, kar precej glede na to, da skoraj ni kaj videti. Zdravca je zopet bolela glava in le s težavo je sledil vsem našim željam.

2006011207_22

Od tam smo se peljali po obalni cesti skozi predor pod morjem v Prevezi do 85 km oddaljenega otoka Lefkada, ki ga od celine loči le dvižni most. Po otoku se nismo vozili, ker se je vreme malo kisalo, smo se pa malo sprehodili po glavnem mestu Lefkada.

2006011225_23Zanimivo in urejeno mesto z glavno ulico podobno kot smo jih vajeni iz kavbojk. Na tem otoku je veliko kampov in bi bilo super kak dan prebiti na tem otoku. Vreme je kar naprej grozilo pa še toliko smo imeli v planu. Nazaj grede smo si ogledali spomenik v Zalongu posvečen osemnajstim ženskam in otrokom, ki so se leta..1803 pred Turki vrgli čez pečine. Do vrha je kakih 20 min hoje.

2006011240_24Na celini je bilo vreme veliko boljše le ohladilo se je, ravno prav za potovati, zato smo se šli še malo namočit v reko Acheron, da bi postali nesmrtni, (po mitologiji). Ker skoraj cel dan nismo jedli smo se na povratku ustavli še na girosu, zvečer pa s sostanovalci ob kavi in pivu posedeli na terasi.

2006011204_25

Sobota, Nedelja 6 in 7.8.05

Ponoči je padlo neka dežja, pa tudi ohladilo se je, ravno prav za spat. Za Beti je bilo že kar prehladno. Dopoldne smo se namakali kar na mestni plaži, dekleti sta se malo sončili z Zdravcem pa malo na int.net, se javit domov in prijateljem motoristom. Nekaj kapelj dežja nas je pregnalo na že tolikokrat nameravano baklavo(2E/1x). Preostanek dneva in ves naslednji dan je minil bolj na izi, kajti dopust je bil pri kraju in riti je bilo treba pripraviti na vsakodnevno garanje.

2006011235_26

Ponedeljek 8.8.05

Vstali ob šestih in jutranji ritual kot vsak dan zajtrk, kava…
Ob pol osmih smo jo mahnili preko Ioanine okrog Zagorije proti Kastoriji. V mestu Napoli smo se prvič ustavili in šli na kavo 4x kava 4x voda 8E. Lepo in urejeno mestece. V Kastoriji smo bili okoli dveh in na klopci za obalo smo si malo odpočili. Mesto Kastoria ima verjetno najlepšo lokacijo v Grčiji, saj stoji na rtu, ki sega v jezero z istim imenom. Po pobočjih so posejane hiše, jezero je obdano z drevesi, povsod se lepo vidijo gore, sredi vsega tega pa so posejane bizantinske cerkve. Kastoria je do bogastva prišla bojda s trgovino s krznom in še danes lahko vidite palače trgovcev s krznom iz 17. in 18. stoletja (v eni od teh je danes Muzej folklore). Prvotno naj bi bile te palače zasebne kapelice za bogataše. Zdravca, smo morali kar malo prepričevati, da danes ne bo videl Ohrida, no, ko se je le vdal smo se zapeljali okoli znamenitega polotočka in naprej poroti Prespanskemu jezeru.

No, da bomo dan zaključili ravno tam sem imel na tihem v planu že od doma.

2006011227_09

Ko smo se od glavne ceste odcepili levo proti Prespanskemu j. se je cesta začela strmo vzpenjati in po nekaj km se je odprl fantastičen pogled na dolino in jezero pod nami. Ustavili smo se pri možaku, ki je za cesto prodajal sadje, da ga povprašamo za prenočišče, pa se ni dalo kaj prida zmenit le to je ponavljal Agios Germanos.

2006011207_28Na tromeji Grčije, Albanije in republike Makedonije se razteza pokrajina neverjetne lepote, ki jo dodatno krasita še dve Prespanski jezeri. Pravzaprav so omenjene tri države srečajo ravno na sredi Velikega Prespanskega jezera.

Pokrajina je ne glede na meje osupljivo lepa. S snegom pokriti vrhovi gora se leskečejo v globoki modrini jezer, v katerih se skriva mnogo redkih živalskih vrst. Vasice so večinoma ribiški zaselki, ponavadi skriti med grebeni.

2006011248_29Malo pred Germanosom je za cesto tabla desno Hotel 1km, in smo se zapeljali do tja malo povprašat za ceno prenočišča.V vasi Plati kjer je bilo nekaj skromnih domačij se je bohotil in nič kaj skladal z ostalo okolico manjši privat hotel. Oče od lastnika je govoril malo srbsko in smo se po ogledu apartmaja kar dogovorili za ceno 70E. Apartma je res luksuzno opremljen z dvema spalnicama, kaminom, teraso…

Pa kaj nam pomaga, ko bo zjutraj treba dalje. S turizmom se domačini ne ukvarjajo prav veliko, saj se zavedajo, da bi naval ljudi uničil idilo. Tako so redko posejane vasice tako rekoč nedotaknjene. Težko je najti prenočišče ali krčmo.

2006011205_30Ura je bila šele štiri zato smo se pred večerjo zapeljali še na otok Agios Achilleios na katerem je srednjeveška cerkev in samostanske razvaline, pa tudi nekaj družin še živi tam. Do otoka so pred nekaj leti zgradili 680m dolg plavajoči most, ki pa je namenjen le za pešce.

2006011200_31Če boste kdaj obiskali to pokrajino, boste videli resničnost grškega vaškega življenja, ki se v mnogih stoletjih tako rekoč ni spremenilo. Kamor koli si pogledal nikjer skoraj žive duše, tišina pa, da si imel občutek, da slabo slišiš. Le sem pa tja je tišino zmotil kak traktor ali avto. Na poti nazaj do hotela smo se zapeljali do vasi Agios Germanos na malo bolj konkretno večerjo v vaško gostilno, 34E. Podrobnejše informacije o pokrajini lahko dobite v prvovrstnem informacijskem središču v tej vasi, ki edina premore pošto in dva majhna hotela. Tu boste našli zemljevide in vodiče v več jezikih, podrobnejše informacije o smereh za sprehode in o tukajšnjih živalih, kupite pa lahko tudi izdelke domače obrti. V bližnji trgovini smo nabavili nekaj za zajtrk, in jo brž mahnili v hotel, da se ob kavi in vinu, ki smo ga pripeljali iz Parge malo poveselimo. Ta dan smo prevozili 370 km, in vreme nam je dobro služilo čeprav je ves čas grozilo, da nas bo opralo.

2006011218_36

Torek 9.8.05

Po prvih ogledih je kazalo, da bo vreme lepše kot včeraj, Zdravc je skuhal kavo in pripravil zajtrk ostali pa smo še malo polenarili. Pa ne za dolgo, se je bilo treba kar pripraviti za odhod. Po slovesu od gostiteljev smo okoli pol devetih odšli proti Makedoniji in novim dogodivščinam naproti. Na prelazu proti Florini je bilo le 12 stC nas je zeblo kot mačke. Ob pol enajstih smo že stali v koloni na meji, in smo zopet malo obudili spomine kako je, ko osebje na meji sedi v kučici potniki pa stojijo pred okenci. Po kake pol ure smo jo že žgali proti Bitoli, tam se nismo ustavljali, ker smo hoteli biti čim prej na Ohridu.

2006011212_37Ceste so bile precej slabše prav tako avtomobili pa še veliko jih je bilo pokvarjenih za cesto. V Grčiji nismo naleteli niti na eno policijsko kontrolo tu pa že kar na dve. Otoplilo se je in je bilo prav lepo potovati, v nekem križišču v Ohridu k nam pristopi možakar in nam ponudi sobo za 8E/os . Šli smo pogledat in obljubili, da če bomo prespali na Ohridu sigurno pridemo tja. Cena je bila res super, toda niti približno takšno udobje kot prejšnji dan. Šli smo naprej do Sv Nauma si ogledat cerkev in samostan nato pa na kosilo za obalo. V Leskovački kuhinji smo naročili 4 pleskavice in 4 piva 14,5E!!!. Živele normalne cene, sem se še vrnemo! Turistična sezona je bila na višku in povsod je bilo polno turistov.

2006011243_40

Iz Nauma smo se vrnili na Ohrid in sklenili, da ogled mesta pustimo za drugič. Beti je imela plan, da gremo preko Struge, Debarja do Mavrova. Rečeno storjeno in že je letelo proti severu. Za razliko od infrastrukture je bila narava naravnost čudovita. Malo iz Debarja nam je nasproti pripeljala skupina vsaj 30-40 motoristov, je samo padalo mimo. Le to smo uspeli videti, da so bili sami Slovenci! Kasneje sem izvedel, da so bili IPA Slovenije.

Od Debarja dalje se nam je že pošteno vleklo verjetno zato, ker smo računali, da je bistveno manj km. Dan je šel h koncu in Zdravcu se je že po vožnji poznalo, da je nervozen.

2006011251_41V Mavrovo smo prišli, ko se je že nočilo, Mavrovo je nekakšen ski center, cel kup vikendov, kot Pokljuka ali Rakitna. Nihče od večernih sprehajalcev ni vedel za sobo. Smo že skoraj obupali, in se v mislih pripravljali na spanje pod milim nebom, ko sem opazil moža, ki je pred hišo cepil drva. Obrnemo in ga povprašamo, če kaj ve kje bi lahko prespali, i kaže, može kod mene. Uvauuu! Če nam nebi bilo nerodno bi skakali od veselja, sploh, ko je povedal ceno 25E za vse štiri in apartma z ločenima spalnicama. Brž smo opremo znosili v prvo nadstropje, in medtem, ko sta putki kuhali kavo, sva z Zdravcem skočila v trgovino po kruh in 3 litre vina, baklave in še par stvari za zajtrk 6EUR!!! Zvečer smo posedeli v dnevni sobi in spili vse vino, vmes pa gledali oddajo o skupini ABBA, se mi zdi da je bila obletnica 30 let zmage na evroviziji.

2006011209_42

Sreda 10. 08. 05

Jutro je napovedovalo lep dan, nebo je bilo brez oblačka, zunaj pa kar sveže. Po jutranji kavi in slovesu od lastnika smo jo vrezali nazaj proti Debarju na ogled samostana Sv. Stefan Bigorski.

2006011208_43Pred samostanom je bila parkirana Honda Africa twin, goriške registracije. Se nam je kar malo zasmejalo vendar o motoristih ne duha ne sluha. Čeprav se nam je zdela vstopnina 2 EUR, za osebo kar visoka je bil ogled na koncu resnično vreden ogleda, predvsem rezbarije. Ko smo se poslavljali od meniha smo z balkona opazili motorista in sopotnico, ki sta šla čez dvorišče proti izhodu. Pohiteli smo za njima in iz parih stavkov sem ugotovil, da je to Beguš Tadej, organizator humanitarne odprave Gana 2004.

2006011231_44

Z dekletom sta bila namenjena v Grčijo. Večer prej ju je ravno tako ujela noč in, ko sta prosila menihe, če lahko postavita šotor pred samostanom so ju kar povabili, da prespita pri njih. In ker nista vedela kam, v Grčijo smo jima posodili vodnik po Grčiji za lažjo odločitev. Ker je bil naš namen prečiti Albanijo in to ne klasiko Ohrid Tirana ampak takoj v Debarju čez mejo, sta nas pospremila do meje, da bi izvedela kako je z vizo za AL, da bi se iz Grčije vrnila preko AL. Vendar Makedonci na meji niso imeli pojma, poslovili smo se, onadva za Ohrid mi pa smo jo mahnili v neznano čez mejo v preteklost.

2006011223_45Na meji pa formalnosti, ki smo jih že davno pozabili, parkirat motorje putki sta itak morali ostati pri strojih, na soncu. Midva pa za carinikom in v vrsto po kaki uri pa popis oseb, motorjev, kam, zakaj. kje iz države…in 10E/os za vizo.

Sledil je še kratek pregled prtljage in lahko smo šli naprej. Od tam naprej pa ŠOK se ne da opisati ne ceste in ne ostale infrastrukture, skratka zgodovina, le kupi smeti nakazujejo v katerem stoletju smo. Do glavne ceste Tirana Skadar je 100km in za te kilometre smo potrebovali točno štiri ure. Redko kje se je dalo peljati več kot 25km na uro. Slike nikakor ne morejo prikazati vse tiste revščine in bede. Kljub vsem, da so bili ljudje kar prijazni sem vsaj jaz imel tesnoben občutek. Pač propaganda naredi svoje.

2006011241_50

Od Mavrova do Bara smo prevozili 280km v pol osmih urah, neto. Zopet nas je ujela tema, mesto Bar je bilo polno turistov, in tu najti sobo je bila prava loterija, sploh pa za eno noč. Kako uro smo se vozili po mestu in kjer koli smo vprašali je bilo zasedeno. So se pa ljudje ful trudili in po telefonu spraševali, prijatelje in znance, če je kje prosto.
Ko pa smo omenili, da potrebujemo prenočišče le za eno noč, ni bilo variante.

2006011225_51In kmalu se nam je zopet nasmehnila sreča, ko sem ravno pri nekem mehaniku spraševal za sobo je Zdravc na koncu ulice že mahal, da naj prideva tja. Dobili smo sobo za 6E/os pri gospodu Veselinu, ki je bil do leta 1991 carinik na Šentilju, pa še slovensko je prav lepo govoril. Sobe so bile v kleti, kuhinja pa kar zunaj na terasi, zelo primerno. Smo za vsak slučaj od Veselina vzeli še naslov, kajti prav luštno bi bilo tu kdaj preživeti par dni, pa tudi okolica Bara je bila videti prav zanimiva. Kasneje nas je odpeljal na obalo, kjer smo zopet okusili dobrote srbske kuhinje in jih zalili z obilico piva. Zvečer smo malo še posedeli na terasi le Beti jo je ucvrla v posteljo, kdo bi ji zameril kajti bil je res naporen dan.

2006011245_52

Četrtek 11.8.05

Vsi smo dobro spali in ob kavi je tekla beseda v glavnem o Albaniji.
Ves čas smo s seboj vozili kavo in sladkor tako, da nam nikoli ni bilo treba skrbeti kam navsezgodaj na kavo.

Sploh primerno, ker smo vedno dobili apartma za prenočitev.

2006011215_53

Ta dan smo imeli v načrtu priti do Sarajeva preko Podgorice. Odšli smo malo pred deseto in po dobrih dveh urah smo že pili pivo v Nikšiču. Od tam dalje pa do Foče je narava neverjetno slikovita sploh kanjon ob reki Pivi, neverjetno kam so stlačili cesto. Od meje z Bosno je cesta kakih 30km neverjetno slaba. Naleteli smo tudi na policijsko kontrolo in ker smo bili pravočasno obveščeni od nasproti vozečih, nam niso imeli kaj očitati. Neverjetno koliko je bilo policije na cesti. V Sarajevu smo bili okoli petih in skozi mesto do Baščaršije je vsaj 10km in bila je neverjetna gneča. Malo smo se sprehodili in kjer smo hoteli jest ni bilo piva in kjer je bilo pivo ni bilo hrane.

2006011240_54Tako nam ni preostalo drugega kot iti na pivo in kasneje jest, doner ali kebab 10Ex4. Zdelo se nam je da so bili ljudje, nič kaj prijazni in na vsakem koraku je bil kakšen berač. Imel sem občutek, da je vojna te ljudi ful spremenila.

2006011253_55

Sklenili smo, da ne prespimo v Sarajevu in smo jo ob sedmih mahnili proti Travniku. Malo pred Travnikom dobimo sobo za 41 EUR v nekem motelu pa še motorji so bili lepo za ograjo. Pod sobo, je bila restavracija in žejni kot smo bili takoj naročili osem piv, namreč kjerkoli smo šli na pijačo v Bosni in Č. Gori so nam postregli samo v 033 steklenicah. Tisti dan smo naredili čez 380 km, od tega kakih 25 po Sarajevu.

2006011215_56

Petek 12.08.05

V restavracijo smo šli na zajtrk, in ravno, ko smo pojedli se je ulilo. Medtem, ko smo pakirali je dež ponehal vendar smo si vseeno nadeli dežne kombinezone. Prvič smo se za par minut ustavili v Jajcu se pofotkali in takoj odbrzeli naprej, malo iz mesta zopet policijska kontrola, mi pa v dežni opremi, in spet nam niso imeli kaj očitati. Ma te kontrole so bile na vsakem koraku, čim vidijo prižgane luči takoj vedo, da si tujec in te ustavijo, potem pa iščejo to in ono samo, da bi kaj padlo v žep.

2006011238_57Proti domu ga je Zdravc kar dobro žgal, ni bilo prometa pa tudi deževalo ni prav močno. Ob štirih smo bili že na Slovenski strani, dolili bencin, poklicali domov in takoj naprej, se je že vsem tožilo po domu. Ob pol sedmih smo prišli v Kranj pred Bufa kjer nas je prisrčno pričakala motoristka Meta kmalu za njo pa so nas prišli pozdravit še Marjan, Srečo in Milena, sami motoristi. Mi smo nekaj pojedli in z njimi nazdravili srečno vrnitev.
Ta dan smo prevozili 520km in debelih osem ur v sedlu.

2006011202_60

  • V trinajstih dneh se je nabralo 3.100 km.
  • Destinacija za dva v Pargi, trajekt, zavarovanje 139.000 SIT.
  • Doplačilo za motor 10.000 SIT.
  • Dodatno sva porabila še cca 140.000 SIT, z bencinom.
  • Stroške z motorjem si izračunajte sami.
  • Nekaj tisočakov za mobitel, in to je to.
  • Stroji so delali kot je treba, in na poti nismo imeli niti ene slabe izkušnje. Ljudje povsod prijazni in pripravljeni pomagat, le Bosna nam je pustila grenak priokus. Preveč ruševin od zadnje vojne, ljudje mrki in nekomunikativni in preveč policije.

Tudi za Vas potovali: Zdravc, Beti, Vili, Branka.