Puščava nas je po nekajkratnih obiskih začarala, o Libiji smo od popotnikov slišali veliko lepega. Potihem smo o slavnem libijskem pesku sanjali že 2004 in 2005 na trajektu Tunis-Genova, ko smo se vračali iz »prvomajskih Tunizij«. Pozno jeseni 2005 je beseda dala besedo in planiranje odprave »Libija 2006 by motosvetovci« se je začelo.

Mapa poti Libija 2006
Mapa poti Libija 2006

Januarja in februarja 2006 smo preživeli mesec zgod in nezgod, 5.000 offroaderskih in še kakih 3.000 ne-offroaderskih kilometrov, dnevnih nategov in dnevnih pozitiv, neskončno nepozabnih trenutkov in vseh ostalih čarov avanturizma. Ker je zgodb veliko, fotografij pa še več, vam bomo ustrezno in zdravo mešanico tri tedne redno in po malem dozirali, da se nas morda ne naveličate, pa da morda kdo od evforije ne zapade v »puščavski trans« (kot se neustavljivi želji po potovanju »tja dol« menda strokovno reče).

Trpeli smo za vas puščavski fanatiki:

in naš transport…

… z nami pa so se 21 libijskih dni družili

Libijski dnevnik odprave »Libija 2006 by motosvetovci« v sliki in besedi vsebuje 18 nadaljevanj:

Libija 2006 - 'Dream Team' :)
Libija 2006 - ‘Dream Team’ :)

Zahvaljujemo se posameznikom in podjetjem, ki so nam

  • sponzorirali: Avtotehna Vis - rezervni deli za YAMAHO;
  • Mobilia Commerce - pritrdilni trakovi;
  • KVM Gričar - priprava Toyote in Yamahe;
  • Tun Design - ustvarjanje spletnih strani, priprava Toyote;
  • Vulkanizerstvo Režen - premontaža gum;
  • Avtocenter Renault Pušnik Slovenska Bistrica - oprema Axo;
  • omogočili cenejši nakup oz. dali v uporabo: Compaco - čelade Nolan;
  • GIL motosport - blažilnik krmila OHLINS;
  • Maximum shop Kranj - energetski napitki in ploščice Maximum;
  • Motorjet - rezervni deli za KTM;
  • Prosport - energijskih napitkov Powerbar;
  • USCom – VHF postaje;
  • Bartog - pnevmatike Mitas;


Na pot!

Tako kot smo se jeseni na hitro dogovorili za plan poti, tako hitro je bil tudi dan odhoda pred nami.

Dan pred odhodom je bilo še vse
Dan pred odhodom je bilo še vse "narobe"…

Zadnja dva tedna smo frenzično noreli in nabavljali zadnje stvari, čakali na novo prikolico za motorje, ki je zaradi slabega vremena obtičala na tovornjaku nekje sredi Nemčije, pakirali, urejali nove papirje zaradi tretje Toyotine tablice in prikolico celo vnaprej »registrirali«, saj smo potrebovali nekaj štofa za nahranit arabski birokratski aparat. Kljub vsemu (čisto) vse ne gre gladko in zadnji dan je na KTM-u potrebno na hitro poservisirati vilice ter še enkrat prepakirati Toyoto in svojo prtljago zaradi zmanjševanja teže.

Climber privezuje dodaten 165 L ”tank” in doma narejeno zadnjo zasilno klop.
Climber privezuje dodaten 165 L ”tank” in doma narejeno zadnjo zasilno klop.

Climber: Še mesec pred odhodom vem, da je minila marsikatera ura, tako malo v prazno, z občutkom, saj imam še dovolj časa. Sedaj pa sem tu z ogromnim spiskom "za narediti" v glavi, sredi hitrotekočih minut, minevajo pa dnevi, ko s spiska izbrišem le po dve stvari. Na novo sestavljeni uplinjači še vedno ne dajo dihati moji Yamahci, ki žalostno oskubljena stoji sredi delavnice, okoli in okoli pa ležijo deli. Spet strokovni posvet z Gidlom, ki hitro izloči možne opcije in predlaga rešitev. Naslednji dan pri Maxu v Avtotehni povrtava dize prostega teka in spet v delavnico. Jupi, motor steče, nič več ne bruha ogenj skozi ispuh. Do večera nataknem še nekaj kosov in zopet mine dan, ko na spisku ni zginilo več kot eno opravilo.

”Zadnja večerja, ki nam jo pripravi Climberka....”
”Zadnja večerja, ki nam jo pripravi Climberka….”

Sedimo ob čaju, pri Bladzotu, v topli garaži, ki nam jo je po nekajurnem zmrzovanju in natovarjanju vozil »na prostem« velikodušno odstopil Bladzotov najemodajalec Janez, pa stoji naložena prikolica in Toyota. Dogovarjamo se le še za uro odhoda in to je to. Ob 1h zjutraj se bomo zapodili v dogodivščino! Kar je, je.

Tomos je nazadnje popoldan pripeljal še nekaj stvari in izginil. Na tleh je že 10 centimetrov snega, ko sredi noči pripnemo prikolico z motorji in pokličemo Tomosa, ki zagotavlja "Me boste pobrali na bencinski Barje, pridem tja peš"! Poslovimo se od boljših polovic, ki se verjetno spet sprašujejo »Le kaj nam je takih čudakov treba bilo…« in se odpeljemo. Manjka še Tomos, kličemo ga, da štartamo, a ima nedosegljiv telefon. In ni samo nedosegljiv, tudi hišni zvonec ga komaj prikliče med žive, ko ga kasneje čakamo pred njegovim domom. Domov je prišel pol ure prej, naravnost iz žura, primerno okajen, z namenom da pobere stvari in se pripravi na odhod in končal na kavču z izklopljenim telefonom. No, vsaj domov je prišel!

Tomos je bil vidno utrujen od
Tomos je bil vidno utrujen od "težke" noči…

Regi nas pride direktno iz nočne službe ob petih zjutraj pogledati na zadnjo slovensko bencinsko pred Italijo in se nam bolj kot ne čudi. Zadnja fotka, italijanska avtocesta dolgočasna, a sanjamo v ritmu arabskih komadov, ki se vrtijo nekje v ozadju. Vseh 6 zgoščenk, kolikor jih gre v CD menjalnik, slišimo že na prvi furi v celoti in se nam zdijo fini.

Trik, da bi prikolico prešvercali na ladjo kot avtomobil (ker je tarifa za slednjega nižja), se v pristanišču izjalovi in doplačamo še preko 100€. Italijanska ladja, s katero gremo sedaj prvič, ne navduši. Počasnejša, manjša, nezabavna in neprimerljiva z "dobro staro tunizijsko" Carthage. Duty free izropan, italijani jezni na cel svet, da ne govorim o "reševalni vaji", za katero Bladzo in Noise preslišita, da je vaja, in na krov prideta opremljena za skakanje v vodo.

24 ur vožnje mine v znamenju načrtovanja poti in kot bi mignil že spimo »Pri Slovenki« v Nabeulu. Vreme se nekaj kisa, zato Noise in Bladzo opustita misel na neuporabo hotela in spanje v lastnem šotoru, na strehi Toyote.

Pozitiva: Vse se uredi, tako ali drugače. V Sloveniji močno sneži, mi pa gremo v toplo Afriko!

Nateg: Takoj po prihodu v Tunizijo nas že začnejo lupiti. Najprej plačamo za pranje avtomobila in prikolice, ki sta bila zaradi dežja na italijanskih avtocestah obupno umazana. V avtopralnici si sposodimo strahlfix, plačamo pa na koncu seveda več kot v Sloveniji. Zvečer, na večerji v pivnici v centru Hamameta, ponovno »poskus« natege, ko nam natakar hoče obračunati še dva računa, ki sploh nista naša.

Preko Tunizije v Libijo

"Vroča Afrika" sploh ni bila tako vroča,

Po celodnevnem prečenju Tunizije ob vzhodni obali v dežju in pri prav nič afriških temperaturah, smo v Ben Guerdanu, obmejnem mestecu, našli hotel.

še manj pa sušna...
še manj pa sušna…

Hotel bi pravzaprav morali napisati "hotel". Dodelili so nam pritlične sobe pod njim, ki so namenjene romarjem za eno noč. Verjetno so bile včasih skladišča prodajaln z zelenjavo in podobnim, zdaj pa so nametali notri postelje iz vseh vetrov, dali v eno sobo belo in v drugo modro luč, kopalnica pa je ostala kar industrijska. Cena vsekakor namiguje bolj na zgornje prostore, vendar mladi gospodar, ki daje vtis, da je jezen na starejšega gazdo, ker nas ni še bolj olupil, poskus Blaža in Noisa pokukati na vrh stopnic (v pravi hotel), nesramno prepreči. Vendar je bilo jutro naslednjega dne z mrazom in mokrimi oblaki mnogo bolj negostoljubno kot tista modra soba v skladišču.

Pri Libiji je tako, da je potrebno stvari vnaprej malo podrobneje doreči. Oziroma zelo podrobno doreči. Za vstop v Libijo moraš dobiti uradno povabilo od libijske agencije (ali znanca), da sploh lahko dobiš vstopni vizum. To izgleda približno tako, da najprej izmenjaš nekaj deset emailov v katerih podaš podroben načrt poti, podatke o sebi, potni listini in vozilih, nato pa sledi dogovor v stilu »This Friday at 9am you meet our guide who will take care of everything at the border«. No, to smo zapisali v dokaj pravilni angleščini, tisto kar dobiš po mailu pa je potrebno najprej s skupnimi močmi iz »libijske angleščine« dešifrirati. Pa ne narobe razumeti, to vse so čari potovanja v Socialistično republiko Džamahirijo in ne težave, kot bi jih morda marsikdo označil

Birokraciji ni videti konca…

Bili smo zgodnji, da se slučajno ne zataknemo na izhodu iz Tunizije. Po kaki uri nas tunizijci spustijo iz krempljev. Ura je devet, točni smo in predvsem hitri, prvi libijec nas usmeri na stransko okno, peljemo mimo, ker ni videti nikogar (verjetno še spijo), pademo mimo dveh kontrol z nezmanjšano hitrostjo, motorji gospodovalno rohnijo in pretentajo uradne osebe in na zadnji kontroli nam samo še mahajo v dobrodošlico in pozdrav. V vsega nekaj sekundah se znajdemo kak kilometer v notranjosti Libije, osupli, nejeverni in še vedno iščemo, "Kje je ta meja?". V tistem zagledamo Toyoto, ki so jo na zadnji kontroli ustavili, in avto s policaji, ki drvi za nami. Vrnemo se na sredino kakšen kilometer razpotegnjene meje in še sreča, da vse papirje ureja vodič, ker so napisani z »grabljicami«. Mi vmes pomalicamo in v borih štirih urah smo opremljeni z novimi libijskimi tablicami, skupinsko vizo in »diplomo«, libijskim Carnet du passage (prometnim dovoljenjem).

Na kosilu v restavraciji ”Toyota”
Na kosilu v restavraciji ”Toyota”

(Poskus) natega: Noise in Blaž se za hec pogajata s tunizijci, ki ob cesti prodajajo libijsko nafto in bencin. Cena nafte v Libiji je menda nekajkrat nižja kot v Tuniziji, a jo šverc-komerc prodajalec poskuša prodati celo za več, kot je uradna cena na tunizijski pumpi (100 SIT). Matematika jim ni ravno domača. Model ne popusti niti pod mamljivo ponudbo zamenjave pločevinke energijske pijače (0,33l) za liter nafte. No ja, tri deci proti enem litru. Hmm, morda pa niti niso tako slabi matematiki?

"Dilanje" za Libijsko gorivo, na "črpalki" ob cesti v Tuniziji, ni bilo uspešno…

Pozitiva dneva: Dokazali smo, da se da priti v Libijo tudi brez vodiča in vizuma in libijskih tablic. No, vsaj slab kilometer globoko. Ampak vseeno, končno smo v Libiji!!!

”Stric” a maš kaj zame???
”Stric” a maš kaj zame???
No, če ni druzga, bo tud kuli dobr...
No, če ni druzga, bo tud kuli dobr…

Kako smo zadeli na lotu in nič odnesli

Vodičeva Toyota 75 Pick up nam je vlivala zaupanje za v puščavo...
Vodičeva Toyota 75 Pick up nam je vlivala zaupanje za v puščavo…

Prispeli smo, pod nami beži libijska cesta, hiše ob cesti so libijske, nabito polne črpalke so libijske a če bi sodil to deželo po teh prvih kilometrih do Zuare in po mestu samem, bi si ustvaril vtis, da sem prišel v trgovsko državo v stilu tržaškega Ponte Rosa.

V Libijo smo se pripeljali na hlape, nato smo si privoščili
V Libijo smo se pripeljali na hlape, nato smo si privoščili "Libijca" po cca 22 SIT!

In to pravzaprav tudi so vse te štacune, stisnjena ena ob drugi in kupi naložene robe povsod - nakupovalni raj za Tunizijce.

Zuara je začetna in končna točka našega kroga po Libiji, zato smo tu zamenjali cestne gume za sveže še naostrene krampe in tudi pustili prikolico pri »bratu« našega agencijskega moža Fakrija, ki nas je spravil čez mejo in nas spremljal do sem. Tu smo tudi uradno spoznali, našega vodiča Omarja s svojo rumeno Toyoto 75 Pick up (ki smo jo kasneje imenovali kanarček) in policaja Alija. In tudi to, da nobeden od njiju ne zna kaj dosti angleško, čeprav so nam po mailih obljubili to "malenkost". Fakri nam obljubi, da bomo v Ghadamesu dobili lokalnega vodiča za turo Ghadames - Ghat, ki bo tekoče govoril angleško in pomirjeni se odpravimo naprej - čim prej do Ghadamesa in dol s ceste, v brezpotja.

Zaradi »slovensko« polepljene Toyote se, medtem ko pri vulkanizerju ob cesti v dežju menjamo gume, ob nas ustavi Slavko. Hrvat, ki v Libiji dela za Mariborsko Hidromontažo. »Ko se boste vračali, se ustavite pri meni doma,« pravi. »Pazite se libijcev, to so največji lopovi na tem svetu,« še doda v slovo. Malo izostrimo čute za previdnost, kar je morda dobro.

Noise in Bladzo ugotovita, da bi že lahko dobila službo napovedovalcev komadov, ki se vrtijo na 6-ih CD-jih, ki smo jih vzeli s sabo. Prevrteli so se namreč že kakih 50-krat. Zadeva postane pestrejša, ko ugotovita, da obstaja na radiu tudi RANDOM PLAY funkcija.

Nateg dneva: Fakriju, človeku iz agencije, ki se nam prijazno smehlja, ko mu izročimo naših 3.750€, kolikor bo stal ta naš libijski špas, verjamemo na besedo, da lokalni vodiči odlično govorijo angleško in da bomo lahko sproti prilagajali plan poti.

Vreme je še vedno deževno, temperatura pa ne presega 10 stopinj...
Vreme je še vedno deževno, temperatura pa ne presega 10 stopinj…

Pozitiva dneva: Obisk prve bencinske pumpe nam na usta nariše nasmeh. Kaj nasmeh, režimo in veselimo se kot da bi zadeli na lotu. Pa saj je skoraj enako. 22 SIT za liter nafte in kakšen tolar več za bencin je skoraj »sedmica«, saj bodo razdalje v Libiji ogromne, poraba vozil v pesku pa verjetno tudi
Padec, pobeg, spanje v Sinawinu

Mesto Nalut je na vrhu hriba, do njega pa pelje serpentinasta cesta...
Mesto Nalut je na vrhu hriba, do njega pa pelje serpentinasta cesta…

Hitimo, pravzaprav že nekaj dni samo hitimo naprej in še vedno po malem dežuje in tudi afriške toplote ni od nikoder. V sebi krotim nemir pričakovanja, ki se je naselil v meni v pretirani naglici minulih dni, kot da sem pripravljen na nekaj kar noče in noče priti, vsi čuti pa počasi tonejo v otopelost.

Cesta je še vedno mokra...
Cesta je še vedno mokra…

Naenkrat se ravnina nagrbanči, cesta se zvije v vlažno zmuzljivo kačo, ki se serpentinasto vzpenja do mesta vrh planote in iz otopelosti me izstreli sunkovito poplesavanje zadka že na prvem malo bolj zavitem ovinku. Sveži krampi in ravno prav mastne strme serpentine pač niso najboljša kombinacija.

Asfalt pa je gladek in zelo drsi...
Asfalt pa je gladek in zelo drsi…

V meni se prižgejo vse alarmne lučke, vsa možna čutila ki nadomeščajo ABS, EPS, … in predvsem nežno božanje ročice za gas. Hitrost seveda upade, v tistem pa mino mene plane Desert Soul in se pogumno zapodi v prvo serpentino. Hudiča, ma kakšen čudež pa njega drži v ovinku? Nežno privijem gas, vendar zadek takoj zapleše in ostanem pri svojem, nežnem tipanju skozi ovinke. Že v tretji serpentini ga ujamem, na tleh, ker tudi njega ni nič držalo in ni bilo čudeža, le malo preveč poguma, neučakanosti, želje, kdo bi vedel česa in veliko sreče, ker se je vse končalo le z zvitim palcem in nekaj praskami.

Kljub mrazu je vzdušje odlično...
Kljub mrazu je vzdušje odlično…

Na vrhu hriba, v Nalutu natočimo gorivo, počasi se bliža večer in treba bo najti prenočišče. Omar se strinja in nekako se "sporazumemo", da je čez 50 km neka črpalka in možnost spanja. Motoristi gremo naprej, precej hitrejši smo in čim prej hočemo priti na toplo. Zavita cesta se počasi spušča s planote vrh katere sedi Nalut in ko se v vznožju cesta odcepi proti Ghadamesu s kančkom očesa opazim neko hišo umaknjeno stran od ceste, ki mi v preblisku deluje kot črpalka. Tomos in Desert Soul nemoteno nadaljujeta, pogledam GPS in vidim da smo naredili šele 24 km, torej naprej. Še vedno po malem dežuje, temperatura pa s pojenjajočo svetlobo dneva počasi pada. Pokrajina okoli nas izgine, nekaj časa še pogledujem na GPS, koliko kilometrov smo prevozili, vendar okolica se ne spreminja. Cesta vodi po divjini, nikjer ničesar, potem pa se naenkrat zaletimo v močan veter. Pesek v salvah nosi čez cesto, ponekod v siju luči opazimo ob strani sipine, ceste pa kar ni in ni konec. Mraz se stopnjuje, vedno bolj pogosto skačem po motorju, da vsaj malo poženem kri po žilah, okoli nas opazim hribovje, na katerega se potem neopazno dvignemo. Ničesar več ni okoli mene, le veter, mraz, trušč odprte čelade in dvoje lučk, ki me izmenjaje na vsake toliko km prehitita in podaljšata vidno polje ceste pred mano.

Domača novogradnja se prelevi v razkošen, ogrevan hotel...
Domača novogradnja se prelevi v razkošen, ogrevan hotel…

In potem luči male gorske vasice, trgovina z električnim grelcem v sredini in začudeni domačini, ko se stiskamo okoli grelca. Zmedeno gledamo v GPS, ki kaže 150 kilometrov a mi razen tiste hiše v kotičku mojega očesa (Tomos in Deserrt Soul nista videla niti te hiše) nismo srečali ničesar, le veter, pesek in obrise v temi. Ne ostane nam drugega kot da čakamo, da pridejo za nami, vendar po treh urah, nas mine tudi to. Med tem nam domačin z novo hišo ponudi že tudi prenočišče, zapeljemo motorje pred policijsko kontrolo, se dogovorimo z njimi, da jih lahko parkiramo spredaj na opazno mesto in jim razložimo, kam gremo spat.

Premraženi motoristi zaviti v odeje na nepreveč udobnih posteljah...
Premraženi motoristi zaviti v odeje na nepreveč udobnih posteljah…

Ugnezdimo se v na novo sezidani hiši z ogromnim predprostorom na sredini v prazno sobo, kamor so zvlekli doma zbite postelje z nekakšnimi blazinami in dekami in najprijetnejšim predmetom - plinsko pečko. Med tem prideta že tudi avtomobila. Policaj in vodič sta menda jezna, ker smo jim ušli, Noise in Bladzo sta morala »na policajev ukaz« čakati na bencinski debelo uro in zaradi tega tudi nista preveč vesela. Ali celo moli jezno faco v sobo in nekaj razlaga, nekaj časa še odgovarjamo in razlagamo, da je pri "sporazumevanju" v Nalutu je Omar sicer rekel nekaj, kaj pa je misli, pa ve samo on, potem pa nam je že vseeno, toplota sicer počasi vendar vstrajno leze v ude in dalj časa ko stoji Ali sredi vrat, bolj počasi se bo ogrela soba, zato ga odslovimo "Tomorow we will be friends, good night!"

Na policiji varno parkiramo vozila...
Na policiji varno parkiramo vozila…

Ghadames - Ghat

Po nekaj dnevih slabega vremena sušimo stvari...
Po nekaj dnevih slabega vremena sušimo stvari…

Iz mirnega spanca, sredi lepih sanj me zbudi razpotegnjeno godrnjanje Tomosa na sosednji postelji. Zdi se kot da ga bo ravnokar razneslo od zadovoljstva tako na dolgo prede in čudežno nevsiljivo, da nad tako budnico niti jezen ne moreš biti.

Za brezpotja je potrebno prepakirati Toyoto
Za brezpotja je potrebno prepakirati Toyoto

Na meji med spancem in poslušanjem se prepuščam ugodju mehke postelje in srkam enormne količine toplote iz pregretega ozračja male sobice. Po "preživetju" dveh peklensko mrzlih, deževnih dneh na motorju sem rabil celo večnost, da sem segrel od srca najbolj oddaljene koščke telesa in sedaj bi rad nekaj te prekomerne toplote uskladiščil vase.

Tomosu privoščimo
Tomosu privoščimo "blondinko" v sobi…

Javkanje Tomosa je zbudilo tudi Desert Soula, ki se po nekaj premetavanjih s Tomosovim petjem pogumno spopade. Vsak začetni zvok Tomosa takoj pospremi z odgovorom v obliki za kak ton višjega hrkanja. "Kot bi poslušal duo platin!", izjavim in sprožim smeh, ki nas dvigne v že rahlo nezgodnje jutro.

Stari del mesta Ghadames
Stari del mesta Ghadames
Znak od UNESCA na vhodu v mesto...
Znak od UNESCA na vhodu v mesto…
Končno se nam nasmehne lepo vreme...
Končno se nam nasmehne lepo vreme…

Bladzo in Noise gresta na vse ali nič: po večernem ogledu starega dela Ghadamesa in obisku internetnega kafiča prvič prenočita v šotoru na Toyoti. Okrog tri stopinje je ob osmih zjutraj in ugotavljata, da »neke strašne vročine in sopare ponoči ni bilo«, »zeblo pa ju tudi ni preveč«. Opazita, da se je šotor ponoči sicer čudno zelenkasto svetil in da jima je bilo v noge prijetno toplo. Hvalita ruske nogavice, ki sta jih kupila dan poprej na tržnici v Sinawinu – Noise je namreč ugotovil, da v prtljagi nima nogavic, Bladzo pa je par nogavic nabavil z utemeljitvijo: »Špica, pa imam suvenir iz Libije. To nalogo lahko torej odkljukam.«

Danes se odpravljamo na prvo pravo, 700-kilometrsko etapo, iz Ghadamesa do Ghata, ki se nahaja na jugovzhodnem delu Libije. Nestrpni. Gremo…

Obljubljena dežela...
Obljubljena dežela…

Climber: »Ker smo vstali prepozno, ker smo se premikali leno, ker je naš libijski kanarček s posadko že čakal, ker sva s Tomosom uživaško požirala zajtrk, ki je sodil k plačani sobi med tem ko so ostali brez zajtrka (ni bilo kruha, ki ga je "šel" iskat Tomos zjutraj) že spokani čakali, ker voda preko filtrov teče prepočasi, ker nas sonce gleda z mnogo previsoke točke, ker …, sedim v drveči kapsuli, ki se ustavlja le redko in še to le za kako tisočinko in če hočem izstopiti moram to narediti odločno, a ker … Sem še vedno tu, skrit sam vase otopeli opazovalec stoječ sredi hamade. In povsem zlit z okolico se počutim ko gledam v to neskončno ravnino okoli mene, kjer ni ničesar kolikor daleč vidim, le kamenčki v pesku in oblak prahu počasi se odaljujočih, potnikov drveče kapsule.«

Veliko hitrejši motoristi nas vsake toliko počakajo...
Veliko hitrejši motoristi nas vsake toliko počakajo…

Že vsega nekaj km izven Ghata kanarček z našo libijsko ekipo pojačano z lokalnim vodičem Abdulom (mimogrede, tudi Abdul ni znal niti besedice angleško!), zavije s ceste in se usmeri proti jugu, po kamniti cesti izgubljajoči se med rahlo hribčkasto kamnito pokrajino. Hitrost avtomobiloma pade na vsega 30 km, motoristi zmedeni poskušajo voziti tako počasi, vendar robovi kamnov grabijo robove gum in vožnja izgleda bolj kot borba za ravnotežje in opletanje s krmilom sem in tja. Ustavijo se in čakajo, da se avtomobila nekoliko oddaljita, odhod, v minuti priletijo mimo njiju.

Sredi neskončnih ravnic srečamo kamelo z mladičem...
Sredi neskončnih ravnic srečamo kamelo z mladičem…

Nadaljujejo, dokler nam ne izgineta iz zornega kota, kar se zgodi dokaj hitro. Čakajo deset minut, da se prikotalita mimo, čakajo še deset minut da izgineta, jih spet v dveh minutah prehitijo in izginemo naprej. Zaradi pobega predvčerajšnjim jim je policaj Ali zabičal, da se ne smejo več oddaljevati, vendar bo takšna vožnja za motoriste ubijalska.

Pokrajina cel dan ostaja podobna...
Pokrajina cel dan ostaja podobna…

Hitrost avtomobilov na skalnati podlagi je naravnost polžja, a avtomobila sta polno otovorjena. Kanarček je otovorjen s 330l svojega bencina (ker v puščavi stara trapula žre kakih 30l/100km), 200-litrskim sodom bencina za motoriste in še kakimi 80 litri voda, naša Toyota pa vozi vso osebno prtljago, 245 litrov nafte, orodje, šotore, kuhinjo. K sreči se kamnita cesta prelevi v bolj peščeno in velike ostre kamne zamenjajo mali kamenčki. Počasi se tudi privajamo drug na drugega, tempo in način vožnje, tako, da končno začnemo uživati v prvih brezpotjih libijske hamade.

Brez besed...
Brez besed…

Hamada, kakor jo imenujejo domačini je ponekod prostrana zglajena povsem prazna ravnina, ki valovi v dolgih kilometrskih valovih, spet drugje izgleda, kot da bi v to ravnino zjedkal široke doline, ki jih obkrožajo mizaste gore, ostanki ravnine in je spet sem ter tja posejana z redkimi otoki rastlinja, ki je našlo izvire podzemne vode in lahko preživi v peklu, ki nastane tu v poletnih mesecih. Tu v Libiji, nas je neizkušene prišleke fascinirala predvsem s svojimi neskončnimi prostranstvi enoličnih oblik, da si se včasih v svoji majhnosti stisnil na motor in so ti pogledi izginjali za obzorje brez povratka in spet potem z neverjetnimi prehodi v kontrast barv zelenja, ali oranžnega peska med povsem črnimi gorami.

Nateg dneva: Lokalni vodič z oksfordskim znanjem angleščine.

Pozitiva dneva: Končno odhajamo v puščavo. Ceste in slabega vremena imamo dovolj, morala ekipe je po mrzlih dneh z brezpotjem in soncem ponovno na višku.

Chai

Desert Soul in njegov konjiček...
Desert Soul in njegov konjiček…

Bliža se noč, cel dan že vozimo po ravni hamadi brez rastlinja, preko katere ves čas rahlo pihlja vetrič in ni ravno prijetno za spanje. Prostranstva so neizmerna in kar malo te stisne pri srcu, ko pomisliš, da je površina Libije za 90 Slovenij, in večina te površine je ravna, izsušena hamada.

Po sončnem zahodu temeratura ozračja občutno padle...
Po sončnem zahodu temeratura ozračja občutno padle…

Pogled na Saharo se nam tako malo popravi: v mislih si jo vedno predstavljamo kot ogromne količine peska in sipin, a dejansko je Sahara dosti več kot to. Že samo ime, Sahara, v arabščini dejansko pomeni »puščava, suho, izsušeno, nerodovitno, nezanimivo«. Mi, »ta beli«, pa smo to veliko področje poimenovali kar »Puščava Puščava« (Sahara desert) in osnovnošolske učitelje naučili (narobe) povedati, da »tam so pa sipine«.

V zavetju velikega grma postavimo tabor...
V zavetju velikega grma postavimo tabor…

Kanarček naenkrat skrene ostro proti zahodu in po nekaj km, se znajdemo v zavetju večjih šopastih grmovij zaraslih v peščeno zaplato. Za najbolj primernim grmom, ki nam bo nudil zavetje, naredimo tabor.

Obredno kuhanje čaja...
Obredno kuhanje čaja…

Med tem ko motoristi še vedno krožijo po pesku, Libijci naberejo dračje, naredijo platneno ograjo za zavetje v katero položijo velik tepih na katerem kasneje zaviti v deke spijo. Ob robu »spalnice« zakurijo ogenj in posedejo ob njem.

Abdulrahman (kapučino mojster)
Abdulrahman (kapučino mojster)
...kar na žerjavici...
…kar na žerjavici…

Ne mudi se jim, mirno uživajo prihajajoči večer in Abdul se loti obrednega kuhanja čaja. Čajnik napolni z zališči zelenega čaja, jih prelije z vodo in postavi na žerjavico. Med tem v mali plehnati lonček, nekoč konzerva, do četrtine napolni s sladkorjem in v vrsto pripravi male kozarčke za čaj. Ko voda povre, prelije tekočino v enak čajnik, le da je ta manj črn od ognja in brez zelišč. Čaj neskončnokrat pretoči iz čajnik v lonček in nazaj, z umirjenimi rutiniranimi gibi in z vedno večje višine, da se naredi pena, ki jo potem iz lončka razporeja po kozarčkih. Ko se v kozarčkih nabere dovolj pene, prilije v kozarčke še čaj ki ga je dobrodušni, mirni Abdul, poimenoval makiato. Okus čaja v prvih nekaj krogih je močan, rahlo trpek, po tretjem krogu, ko moč svežih zelišč malo popusti, pa postane prav odličen.

Motoristi že spijo, Nois in Bladzo pa z Libijci vadita
Motoristi že spijo, Nois in Bladzo pa z Libijci vadita "Libijsko angleščino" :)

Motoristi pozaspijo, Bladzo in Noise pa tja do polnoči opazujeta svetlobo-ogenj, ki prihaja iz petih naftnih vrtin na alžirski strani, kakih 50km stran, in na veliko komunicirata z Libijci. Poskušata vsaj, a ko ni vsaj približnega skupnega imenovalca (jezika), je težko, in nivo angleščine ostane bolj na zumba-zumba.

Na nebu je očitno prehiter komet zaneslo in za seboj je pustil zanimivo sled....:)
Na nebu je očitno prehiter komet zaneslo in za seboj je pustil zanimivo sled….:)

Sipine ala Carte

Bilo je že
Bilo je že "kičasto"…
Pobiranje motorja v
Pobiranje motorja v "pesku" je nekaj povsem običajnega…

Climber: Neučakano se podimo po prvih sipinastih hribčkih, ki se pojavljajo kot napovedovalci bližajočega sto kilometerskega pasa sipin, ki ga moramo prečkati. Gume imamo seveda še vedno napolnjene s previsokim tlakom in včasih motor ni ravno najbolj ubogljiv, vendar vabljivi hribčki nam ne dajo miru. Zagledam pred seboj nekoliko daljši hrbet, zapeljem na greben in mu sledim med tem ko se v dolgih vijugah počasi spušča nazaj na ravnino. Potem se razcepi, levi krak izgine strmo navzdol na sipkejšo stran sipine, desni se dvigne še na zadnji vzdihljaj hrbta preden izgine v ravni hamadi. zapodim se desno, planem čez vrh in potem tanka črta grebena izgine. pred menoj zazeva ostro odsekana luknja, dolga za dolžino motorja in globoka kak meter s strmim izhodom. Privijem gas do konca vendar je prepozno, prvo kolo motorja požre v praznino pred menoj, nagonsko se rahlo odrinem in zletim preko balance v pesek. Motor zleti poleg mene, očitno sem se odrinil premalo in z bokom se srečava tik pred tlemi, k sreči še vedno malo hitrejši, da ni padel s celo težo namene. mala modrica na stegnu in še en strahek, ki se je zapisal nekam v podzavest in ga bo potrebno spet nekoč predelati v ne preveliko previdnost. Niti slutil nisem, kako kmalu bo to.

Bilo je že
Bilo je že "kičasto"…

Pogled se kar naenkrat odplazi po napetih oranžnih hrbtih, vse do konca vidnega polja, se razprši v celotno širino zornega kota in z vso strašljivo prostranostjo peščenih valov butne nazaj. Naenkrat se počutimo kot mala pritlikava bitja, ki nemočno stojijo na pragu neznanega, ogromnega stvarstva. Nahajamo se na vstopu v stokilometrski pas sipin, okrog katerega ni obvoza. Ravno nasprotno, predstavlja najkrajše prečenje peščenega morja Ubari. Nekateri drugi prehodi so še za kakih 200km daljši. Občutek nas pritisne k tlom, kar obsedimo ob motorjih in avtu, misli ropotajo in vlečejo vse mogoče neumnosti, opozorila, strahove. Sipine tukaj so velike. In veliko jih je. Kamorkoli pogledamo, sipine.

Pred nami je bilo 100 km sipkega peska...
Pred nami je bilo 100 km sipkega peska…

Zgodbe prebrane med pripravami se združijo v eni sami točki opozorila medtem ko vsi napeti nervozno spuščamo gume. Vozili smo se že po sipinah, a vse dosedaj so bile otroški vrtec v primerjavi s tem, kar vidimo pred sabo.

Climber: Skoncentriram se na preprosto dihanje, na polzeči pesek v pesti, na merilnik zraka in predvsem prikujem pogled na vsega nekaj kvadratnih metrov okoli sebe. In misli obstanejo, srce se umiri, počasi spet dvignem pogled in se sprehodim po napetih oranžnih hrbtih, tokrat drugače, s prijetnim božajočim nemirom.

"Ko v sedlu čakamo, da se avtomobili oddaljijo mi še enkrat planejo mravljinci skozi hrbet in dvignejo napetost do točke explozije. Ne čakam več, motor se ubogljivo odzove na nežno obračanje ročice za plin in zdrsiva prek zaobljenih dolgih hrbtov. Vse izgine, le jaz in motor v igri s peščenimi hrbti, ki mi za vsakim grebenom pripravljajo drugačno presenečenje. In veličastne dimanzije okolice so prav take kot prej, le misli so se prepustile trenutku in vsa moja bit se je prepustila občutenju in strahek je še vedno tu, predelan v previdnost. Tu iz domačega fotelja vedno prevelika, tam v trenutku resnice pa - kdo bi vedel?"

Kaj pa zdaj???
Kaj pa zdaj???

Dva dni se vozimo po pesku v odličnih razmerah ter samozavest in dober feeling naraščata. Kljub temu vodič pahne svojega kanarčka v hudo globoko luknjo, Noise pa - ko pleza do vodiča po eni od razritih, dolgih sipin - uspe skobacati Toyoto na varno šele v četrtem ali petem poskusu. S skupnimi močmi kanarčka spravimo nazaj na »pot« in si v očeh Libijcev pridobimo nekaj ugleda.

Nateg dneva: »Our driver good driver. Not need sandplates,« nam je zagotavljala agencija. Spet v Ghadamesu, ko bolj za šalo kot zares sprašujemo Omarja, kje ima podnice, nam samozavestno odgovori "good driver no need sandplates". Po izkušnji, ko je Kanarček nevarno nagnjen na bok obvisel na robu vrtače in smo ga s podnicami in vlačenjem naše Toyote, komaj izkopali ven s skupnimi močmi, se je "no need sandplates" hitro spremenil v "tourist have sandplates!"

Pozitiva dneva: Fascinirani smo nad razsežnostjo kraljestva peska. Sipine vsepovsod, kamor se obrneš. Lepe, zapeljive, a spoštovanja vredne (z velikim S). Sem bomo še prišli…

Gora pred Ghatom

Gorovje Akakus...
Gorovje Akakus…

Cesta nas vodi po ravni dolini med temnim mizastim gorovjem. Vrhovi s štrlečimi konicami majavo ždijo nad širokimi melišči v vznožju. Bolj ko se bližamo mestu Ghat, bolj visoko segajo oranžni jeziki peska, požirajoč počasi gorovje na vzhodni strani ceste. Nekaj kilometrov pred mestom, stran od ceste vstane iz ravnine široka mogočna gora peska, ki je v celoti prekrila gorovje. Tomos in Climber ustavita in dobesedno zijata v gmoto pred njima.

Pred nami se je prikazala
Pred nami se je prikazala "Šmarna gora" iz peska…

Climber: "Greva, to je treba probat", zine Tomos neučakano, in niti ne čaka na odgovor, zapodi se po cesti nazaj do neke ceste, ki jo je prej opazil in naj bi vodila čez širok pas kamnite ravnine do vznožja. Grem za njim in med prebijanjem čez posušene struge in med velikimi kamni me prehiti tudi Desert Soul. Moja težka mrcina bolj premetava mene kot jaz njo med prebijanjem čez skale, in ko se zapodim po prvem obronku sipine, ki je tik pod robom prekinjen s še nepokritim pasom skal, me tik pod vrhom poskakujoč čez skale vrže s sebe. Poberem mrcino, jo s težavo spravim v pravo smer in nekako se mi uspe prebiti do čistega peska. Tomos je že izginil, Desert Soul se ravno prebija do roba. Skušam nabrati hitrost vendar mi nekaj deset metrov pred vrhom zmanjka moči, zato zavijem levo in navzdol, v polkrogu obrnem da ne bi izgubil preveč višine in se skušam do roba prebiti prečno. Na mestih je pesek zbit in začne mi odnašati zadnje kolo. Skušam ga krotiti z manj plina, naenkrat motor odskoči ko me dvigne na povsem zbito ploščo, zadek odnese in že se kotalim po strmini navzdol. Motor je k sreči obstal, sam pa sem zdrsnil nekaj metrov nižje. Vidljivost je skoraj nič in tako sploh nisem opazil kratkega žlebu, kjer je bil pesek povsem trd kot kamen.

Kjer se združita peščena in kamnita puščava...
Kjer se združita peščena in kamnita puščava…

Ne bo šlo tako, ves zadihan poberem motor, k sreči je to v strmini mnogo lažje kot na ravnem, in se spustim čisto do ravnine. Snamem očala, zakrožim po amfiteatru, tokrat imam dovolj prostora da dobesedno zletim proti robu. Tik pod vrhom je vedno pas mehkega peska, ki ga moraš dobesedno preleteti, zadnji meter pa je zopet trd in timing zapiranja plina tik pod vrhom mora biti dovršen. Če zapreš plin prehitro obstaneš pred robom in lahko se spustiš le povsem do tal in ponoviš vajo. Če zapreš plin prepozno? Na drugi strani ne veš kaj te čaka in v tisti tisočinki, ko ti pogled prvič plane čez ostri rob, je že hudo prepozno, da bi še karkoli naredil. Tukaj me je za robom čakala popolnoma nerealna strmina in če bi bil prehiter - samo mali skok - bi končal vsaj deset metrov nižje. Na nosu. Kako hudiča lahko pesek stoji pod takim naklonom???? K sreči sem prvo kolo že prevesil na drugo stran in sem potreboval le malo kopanja, da motor brcnem čez.

Tista pika v krogcu je vkopani Desert Soul...
Tista pika v krogcu je vkopani Desert Soul…

Sedim, pijem, diham in skušam misliti na nič. Pod prvim kolesom izginja "svinjsko" strm klanec, ki se konča kakih 70 metrov spodaj v nekakšnem platoju. Prvič odkar smo v Libiji mi je zares vroče in porabim kar nekaj minut, da pridem zopet k sebi. In če bom moral še nekajkrat pobrati motor se mi bo kmalu zgodilo, da ne bom mogel niti držati več krmila.

Porinem mrcino čez rob, odprem plin in že letiva proti vznožju. Občutek, ko se skušaš držati nazaj, v bistvu pa zaradi strmine visiš na krmilu, je najprej čuden, vendar se ga kmalu navadiš. Čez naslednji rob se odpeljem že prav profesionalno, vendar se prekucnem na drugi strani, ker sem prišel rahlo poševno in mi prvo kolo pogoltne sipki pesek. Zopet premetavanje in obračanje mrcine, dihanje, pitje, …

Že na pol
Že na pol "Libijc"…

Ko se nehamo igrati, po GPS-ih ugotovimo, da je bila sipina visoka 250 metrov. Navajeni čisto drugih dimenzij se fascinirani odpeljemo za našimi Libijci, ki so se mimo kamermanov Bladzota in Noisa odpeljali kar naprej v Ghat, na kosilo. Tudi mi postajamo že lačni, Ghat pa bi si tudi radi ogledali. A Zid smrti in Tomosova igrivost nam prekrižata racionalne načrte.

Tomos in Zid smrti

Pod Zidom smrti
Pod Zidom smrti

Tomos je povsem druga dimenzija. Ima v sebi nekaj, kar bi najbolj ustrezno poimenovali večni otrok. Med tem ko po prebijanju čez ostre strme robove Climber in Desert Soulo sedita na ogromni ploščadi pred mogočnim gladkim zidom smrti, kot smo ga kasneje poimenovali, in ko Bladzo in Noise vlečeta iz Toyote kamero in fotoaparate, se Tomos v steno zaletava kot pobesneli otrok.

Do vrha je bilo potrebno...
Do vrha je bilo potrebno…

Motor poje v najvišjih obratih, nabira zalet in ko plane po strmini navzgor se sliši le še žvižganje gume, ki z visokimi obrati reže v podlago. Obrat pod vrhom in spet nazaj, mimo nas po zalet in spet in spet. Ko se končno ustavi poleg nas, se reži kot zmešan, "Fantje norišnica, to je noro, pa če je to zadnje v Libiji, za zmešat!"

...premagati kar 150 m višinske razlike!
…premagati kar 150 m višinske razlike!

Otroška radost Tomosa premami Climberja in Desert Soula in zaletita se za njim, Noise in Bladzo pa na vrhu te 150m visoke sipine navzdol gledata čudake na motorjih…

Takšen pa je bil pogled z vrha, levi krogec Toyota, desni krogec motoristi...
Takšen pa je bil pogled z vrha, levi krogec Toyota, desni krogec motoristi…

Climber: Občutki poženejo kri po žilah, motor sope z vso močjo kar je premore, hitrost na GPS-u kaže 137 km/h, zadek rahlo opleta, potem me stisne v motor, ko dobesedno poletim proti nebu. Nekje na treh četrtinah strmine, začne motorju zmanjkovati moči. Preidem v obrat in v polkrogu, dokler imam še dovolj hitrosti, obrnem navzdol. Ni časa za oklevanje, ni popuščanja, vsak odvzem plina se maščuje s poplesavanjem, torej na polno. Na poooolnoooooooooo…. Motor gre v blokado, zopet kompresija, ki te stisne v motor, ko se srečaš z ravnino in molitev, da ni kakega kamna. Kam? Kam le, po zalet in nazaj. So trenutki, ko bi lahko mirno sedel in zrlu v lepoto okoli sebe in so trenutki, ko je čas za divjanje. In če je poleg tebe človek iz drugega planeta, druge dimenzije, kot je Tomos, potem ti najde in odpre trenutke v življenju, kamor sam iz previdnosti nebi stopil nikoli. Medtem je Tomos s svojo sto konjsko mrcino že zdrvel praktično do vrha.

Pogled na drugo stran sipine...
Pogled na drugo stran sipine…

Ghat, staro mesto

Sprehajamo se po labirintu tesnih vijugastih ulicah starega mesta Ghat...
Sprehajamo se po labirintu tesnih vijugastih ulicah starega mesta Ghat…
"Ej prijatelj, zapiši si naslov in mi pošlji sliko…

Sprehajamo se po labirintu tesnih vijugastih ulicah starega mesta Ghat, obzidanih z zidovi iz blata, ki so marsikje že pošteno načeti. Prašni hodniki, križišča, tuneli, zapuščene hiše, v misli polagajo patino starih časov. Kamni teh ulic so polni starih zgodb, na sebi nosijo težo neštetih stopinj in v miru, ki sedaj lebdi nad njimi, si je težko predstavljati nekdanji vrvež trgovskega mesta.

Climber: Mir, tišina, prijatelji se oddaljijo, zatavam nekaj korakov vstran, pod oboke, krožim se vrnem in sedem na stopnice. Od nekod se pojavijo turisti z vodičem, prijatelji na vrhu ploščadi slikajo panoramo, jaz pa sem nekje vstran. Ne dotikajo se me zunanje podbe, so kot neme slike ki polzijo mimo, preprosto uživam v prepotrebnem miru odmrlega mesta.

Staro mesto Ghat je zgrajeno iz blata in kamenja...
Staro mesto Ghat je zgrajeno iz blata in kamenja…

Intenzivnost prvega tedna potovanja, me je naredilo otopelega. Ljudje, pokrajine, barve, občutki so bežali mimo in se izmenjavali prehitro, da bi lahko zajel njihovo pestrost in širino. Vedno bolj sem drvel iz dneva v dan in nezavedno kot stroj beležil neverjetnost trenutkov v spomin. Spomin, ki me je v tem tihem mestu ustavil in me približal nazaj dragocenosti tega trenutka.

Staro mesto Ghat je zgrajeno iz blata in kamenja...
Staro mesto Ghat je zgrajeno iz blata in kamenja…

Noise: Čutim, da preveč hitimo in stalna napetost mi je na tovrstnih potovanjih tuja. V puščavo in v »ta« svet greš zato, da pozabiš na napetost vsakdanjika. Ampak tukaj je včasih še bolj napeto kot v civilizaciji. Hitimo vstajati, hitimo se vsak dan odpravljati naprej, hitimo od lepega kotička do drugega lepega kotička, hitimo kuhati, hitimo pospravljati. In tako vsak dan. Kot da bi še vedno bili doma, v zadnjem tednu pred odhodom, ko je nujno postoriti še tisoč in eno stvar. Končno si v Ghatu vzamemo potreben dan počitka, da malo umirimo misli in »pridemo k sebi«.

Končno smo imeli popolno vreme...
Končno smo imeli popolno vreme…

Nateg dneva: "Na voljo imate tudi pralni stroj", nam veselo pojasni Omar in vsi umazani in smrdeči se razveselimo novice. Naberemo cunje v vrečo, ločimo črne od belih, najdemo prašek, pogruntamo da nobeden od nas ravno nima veliko pojma o pranju s pralnim strojem, pa se vseeno pogumno odpravimo na to prepotrebno dejanje.

Mesto z gradu na hribčku...
Mesto z gradu na hribčku…
Grad nad mestom...
Grad nad mestom…

Abdul nam veselo pokaže kraljestvo pralnice, kjer ob steni poleg v tla vglobljene kadi stoji razmajan kos plastike z dvema odprtinama na vrhu. Zmedeno obstanemo pred mojstrovino moderne tehnike in če že prej nihče ni veliko vedel, koko se lotiti dela, smo sedaj le nemo zijali. Pomaga nam Abdul, ki nam ponosno razloži potek pranja. V prvo večjo odprtino nabašeš nekaj cunj, nasuješ nekaj praška po njih, iz pipe v kadi natočiš vodo v vedro in preliješ cunje. Stroj je namreč priklopljen le na elektriko in ne tudi na vodo. Potem obrneš timer in ropot v »stroju« nam da vedeti, da se trudi vrteti naše cunje. Ni ravno uspešen, počasi pa se le začnejo premikati. Ko se po petnajstih minutah, tiktakanje timerja ugasne, izpustiš vodo, naliješ novo, malo pomešaš da se cunje sperejo, jih preložiš v manjšo odprtino poleg velike, kjer je boben, ki se vrti hitreje in ožame cunje. In cunje so "oprane", dišijo po prašku, razne packe in ostali spominki s poti, pa se ohranijo, kot bi bili pod zaščito Unesca!

Najmodernejša pralnica…

Pozitiva dneva: Ghat je fantastično mesto in veseli smo, da nam ni treba nikamor hiteti, da se lahko sprehajamo po starem delu mesta, da uživamo na polno.

Postojanka

Čebelica Maja...
Čebelica Maja…
Tomos meditira...
Tomos meditira…

Ali naš policaj je visok fant okroglega obraza, močnejše postave in večnega nasmeha. Videti je, kot da se mu vse življenje dogaja tako bolj za šalo. Pravzaprav sem ga videl s strogim malenkost jeznim obrazom samo prvi dan, ko smo jim motoristi pobegnili. Okrog je hodil nekaj časa v črni tuniki s kapuco, ki je segala do tal, večinoma pa v progastem rumeno črnem puloverju, da je bil videti kot čebelica Maja in prav lepo se je ujemal z rumeno toyoto.

Zelenje v puščavi...
Zelenje v puščavi…

Prašna zdelana cesta nas pripelje do Alžirske meje, še enkrat ponovimo včerajšnje provociranje policaja Alija, da gremo pogledat Djanet na Alžirski strani, pa se smeje. Nekako je doumel, da je to šala, nekje v sebi pa ob vseh neumnostih, ki smo jih že ušpičili na tej poti verjetno še vedno ni ravno najbolj prepričan, da ne bomo skočili čez k alžircem pogledat. Pot speljana med in po wadijih (suhe reke) pelje čez mejo, na alžirsko stran, nato sledi meji, potem pa zavijemo nazaj v Libijo, v eno od sotesk, med temnimi balazatnimi gorami. Skozi ozke soteske, in spet široke doline, kamnite platoje, kjer na robu postavim svoj prvi stolp za spomin, vse do peščenih jezikov, kjer se po razritih kolesnicah spustimo mimo policijske postojanke. Eden od vojakov, ki šepa nas prosi, če imamo kakšno mazilo. Poiščemo maratonik, ki ga ima s seboj Tomos in mu ga prelijemo v malo flaško. Zadovoljen je in verjamem, da mu bo pomagalo, že zato ker verjame v to. Malo rabijo fantje, ki se tu na robu ničesar znajdejo, da čuvajo prazno opustelo pokrajino. Malo in vendar so nasmejani, zadovoljno ti ponudijo čaj, veseli že ob malih stvareh, ki jih mi niti opazimo več ne.

Gorovje Akakus...
Gorovje Akakus…
Peščeni jeziki segajo globoko v doline
Peščeni jeziki segajo globoko v doline
Na peščenih platojih so hitrosti motoristov presegale tudi 150 km/h
Na peščenih platojih so hitrosti motoristov presegale tudi 150 km/h

2006042415_bladzo_0431Nateg dneva: Dežuje. Ja dežuje, tu na našem praktično najbolj južnem delu poti nas ujame dež, ki vztrajno prši po nas male kapljice - male a vztrajne. Od tabora se odpeljemo skoraj naravnost do policijske postojanke v centru Akakusa. Sredi dneva smo, posadka našega Kanarčka pa bi kar obvisela tu pod streho v postojanki in čakala, da dež mine. Pa malo bi debatirali z drugimi arabci, ne temi čudnimi slovenci. Vprašamo, koliko časa pa bo še deževalo, odgovor pa v slogu Omarja: "I don’t now, mybe one houre, mybe one day, …" Halo, mraza ravno ni, dežnih vrečk na sebi so motoristi že povsem vajeni, smradu v avtu, ko se sušijo te cunje, pa Bladzo in Noise tudi ne čutita več. Gremo dalje, nič ne bomo stali in čajčkali, uro dan ali teden, ali inšalah!!

2006042435_bladzo_0419Pozitiva dneva: Dežuje. Ja dežuje, tu na našem praktično najbolj južnem delu poti nas ujame dež, ki vztrajno prši po nas male kapljice - male a vztrajne. In pesek postane ostra oranžna preproga, ki se tesno prilega med črno črne kamnite skulpture gorovja Akakus. Včasih se v prečudoviti kontrast barv vmeša še oprano zelenje grmičevja, da kar malo obsediš in zijaš v čudo narave. In spet, pesek, ki se je pod vodnimi kapljicami zbil v podlago za igranje nas velikih otrok. Rišemo kroge, skačemo čez robove, se razposajeno podimo, … Deževni dan, ki ga človek vzljubi!

Akakus

Gromozanski peščeni platoji med gorami sipin... Klikni za povečano sliko...
Gromozanski peščeni platoji med gorami sipin… Klikni za povečano sliko…

Omar, slok mladenič oskega tipično arabskega obraza z bradico je bil naš glavni vodič, voznik in če smo prav razumeli tudi lastnik rumene toyote. Dajal je vtis resnega odgovornega človeka. Dokaj redno je opravljal molitev, vsaj kadar smo bili v puščavi in nas premeteno vodil ves čas po poteh, kamor je hotel on, neglede na naše včasih povsem drugačne želje. Kot vodja celotne odprave je seveda nosil določeno breme, vendar se je s časom več kot očitno pokazalo, da ja tako zahtevni, "nori" in neturistični skupini komaj kos.

"Lej Ali, tu je sklopka"

Naš kanarček, bega iz doline v dolino in sledimo mu kot zvesti psički. Najdemo izvir vode v strmo izklesani dolini, ki jo je nekaj tisočletij nazaj morala izdolbsti voda, gromozansko naravno okno v skali in manjše, skozi katerega se tudi zapeljemo. Predvsem pa odkrivamo številne nekaj tisoč let stare risbe, ki so narisane na stene jam. Jame pravzaprav niso prave jame, ampak bolj skalni podmoli izdolbeni v vznožju sten, ki so izgleda nekoč nudili zavetje tukajšnjim prebivalcem. Nešteto jih je, motoristi, ki smo mnogo bolj gibljivi in se zaletavamo pod vsako steno, jih opazimo tudi drugje, vendar naš kanarček vstrajno kroži od ene do druge. Ob risbah v enem večjem podmolu si privoščimo malico, narišemo slovensko žirafo z ribjim oljem, ki se je razlil po skali iz prevrnjenih rib in končno prepričamo posadko kanarčka, da nas risbe ne zanimajo kaj dosti. Omar sicer ne razume najbolje, kakšni "turisti" smo mi, vendar popusti in nas odpelje na obrobje Morzuga.

"Spodaj pa se prestavlja"

Nateg dneva: Na velikem ravnem peščenem platoju si naredimo športni postanek. Omarju se že nekaj časa iskrijo oči ob pogledu na motor, zato mu ponudim svojo zverino in z veseljem jo v opankah brez opreme zajaha in zdrvi po platoju. Vidi se, da ni prvič na motorju in predvsem da verjame v Alaha. Naslednji proba Ali. Več kot očitno prvič, komaj mu uspe speljati, vendar ko se odpelje, kroži v prvi brzini. Komaj mu kriče dopovemo, da ima motor prestave. A zdaj se mu začne veselica. Drvi okoli in okoli celega platoja, nasmeh ima zavezan v pentljo na vrhu glave in se ne ustavlja. Po kdo ve katerem krogu, me že malo skrbi, kaj pa če ne zna ustaviti??? Bomo čakali, da mu zmanjka bencina, ali pa da ga v enem od ovinkov odnese po tleh?? K sreči so ga verjetno začele boleti čeljusti od silnega režanja in je končno pripeljal cel v enem kosu nazaj. Priznam, oddahnil sem si!

"USTAVITE ZEMLJU, ISKAČEM!!!!!!!!!!!!!!!!"

Pozitiva dneva by Noise:
»Samo te pa začara. Moraš probat enkrat.
Si predstavljaš, splezaš na sipino in okrog in okrog samo pesek. In pomisliš, in 100km v katerokoli stran pogledaš, pesek.
Mir.
Zvečer taborni ogenj, greš stran, za prvo višjo sipino, in takoj potihne vse. Nič več. Ne zvoka ne svetlobe. Takšna tišina, da bi jo lahko s škarjami rezal. Gosta, globoka, para ušesa. Šok za "civiliziranega" človeka. Prvič, drugič… se je ustrašiš. Svojega dihanja tudi. Ko pa se navadiš, ti ta mir postane domač, ljub, želiš si ga vedno več. Ker ti zniža srčni utrip, upočasni misli.

Prav zaveš se, da "moderni" svet preveč divja. Zaveš se tudi, da si med vsemi tistimi milijoni zvezdic na nebu ena res majhna pika. Zakaj bi se potem sekiral za malenkosti? In ne užival v vsakem trenutku, ki ti je dan?

USTAVITE ZEMLJU, ISKAČEM!!!!!!!!!!!!!!!!
ali bolje
IF IT’S NOT FUN, IT’S NOT WORTH DOING IT.«Noč »na polno« in peščeni vihar

Naš tabor z bližnje sipine...
Naš tabor z bližnje sipine…

Climber: Ležim v šotoru, poslušam veter, ki se vedno bolj zaletava v platneno streho in glasove avtomobilistov, ki vsako noč do precej pozne ure vzpostavljajo vedno bolj uspešno slovensko-angleško-arabsko komunikacijo, ki ima primesi italijanščine, zumbalandščine, francoščine in albanščine. Naenkrat se zvoki ob ognju povzdignejo, nekdo pride do mene in me pokliče, "Pridi ven, to moraš videti!"

Proti večeru se je pričel krepiti veter...
Proti večeru se je pričel krepiti veter…

Skobacam se iz spalke, nataknem nase hlače in flis, pa me vseeno zmrazi, ko sunki vetra prodirajo skozi tkanino. Na pobočju za našim taborom vidim neke goreče črte, ravno ugašajo, Bladzo in Noise pa z bencinom na tla ravno na novo pišeta nek napis. "Naši arbci so se to spomnili, pišemo goreči napis, Ajdi vse naj! Za rojstni dan tvoje hčerke!" Potem zakurijo in sam tečem na nasprotni breg s fotoaparatom, da ovekovečim veliko predstavo. Prav škoda, da tu ne deluje MMS in bi Ajdo razveselil s sliko v živo! Trušč prebudi tudi Tomosa, kateremu je predstava seveda všeč in takoj naredi napis za svojo punco. Kaj točno je bil namen njegovega napisa, pa naj ostane med nami.

Ognjeni napis,
Ognjeni napis, "AJDA VSE NAJ!"

Sredi noči me zbudi vedno bolj divje butanje vetra, pomešano z glasovi. Pri Desert Soulu se nekaj dogaja, med glasnim bučanjem komaj razločim besede, vendarle razberem "polomljen, palice, …". Nikakor se mi ne da premakniti iz toplo pridelane toplote v spalni vreči, pa vendarle na koncu zmaga zavest. Zunaj se Desert Soul in Tomos borita z vetrom, ni več kakšne pametne rešitve, palice šotora so pod močjo vetra popustile in se razletele. Zmečemo stvari na kup, in založimo tako, da jih veter ne more odnesti, motor ostane na tleh, kot utež za stvari, Desert soul pa gre spat k Arabcem.

Zabava ob ognju se je nadeljevala pozno v noč...
Zabava ob ognju se je nadeljevala pozno v noč…

Skobacam se nazaj v šotor, vendar spanca ni. Veter neusmiljeno biča šotor, zadremam in se spet zbudim s šotorskim platnom prilepljenim na obraz. Vse huje je, skobacam se zopet ven in vlečem šotor v zavetje toyote. Tomos, je to že naredil, pa ga od trušča vetra nisem slišal. Zlezem spet v spalko in nekoliko bolje je, vsaj platno šotora me več ne objema.

Zjutraj pa se je pokazalo razdejanje, ki ga je povzročil nočni vihar...
Zjutraj pa se je pokazalo razdejanje, ki ga je povzročil nočni vihar…

Jutro je po takšni vroči noči prekmalu tu. Veter ne piha več, je pa spodkopal Toyoto tako, da je potrebno spustiti gume, da jo po razpihanem pesku spravimo iz luknje, v kateri smo zaradi zavetja spali. Pozna se, da nismo preveč dobro spali, Noiseu in Bladzotu pa tudi ponočevanje »dolgo v noč« z Libijci. Po ognjeni predstavi so namreč šli »na polno«: v plastenko so si zamešali liter in pol Fosters Clarka (libijske »cedevite«, ki jo, mimogrede, dobite tudi v Sloveniji) in ga ob tabornem ognju, ob paketu vsem dobro znanih piškotov »Domačice«, pred spanjem potolkli. Maček zagotovljen. Ugotovimo, da je tovrsten maček zaradi absolutne prepovedi pitja alkohola, ki vlada v tej državi od Gadafijeve revolucije pred 36-leti, tukaj nekaj popolnoma običajnega. Zjutraj te glava sicer ne boli, ti pa kislina in sladkor neprijetno razžirata želodec.

Kljub močnemu vetru in slabi vidljivosti smo nadaljevali pot..
Kljub močnemu vetru in slabi vidljivosti smo nadaljevali pot..

Natega dneva: Dolgo se obotavljamo in se naprej odpravimo ravno okrog poldneva, ko se ponovno dvigne veter. V utici, ki sameva blizu ened od policijskih postojank, preživimo popoldne in pljuvamo čez »sardelce«, ki smo jih na zalogo doma nakupili očitno res čisto preveč.

Vseeno smo se morali ustaviti in počakati na izboljšanje vremena...
Vseeno smo se morali ustaviti in počakati na izboljšanje vremena…

Pozitiva dneva: Vozimo v vetru, vidljivost je bliže popolni nevidljivosti a Omar suvereno križari in sledi nam nevidnim markacijam. Včasih se sicer vrnemo za kakih sto metrov do nam nevidnega križišča, kjer skrenemo v drugo smer, vendar nam ni jasno po čem je ugotovil, da ga je sploh zgrešil. Potem naenkrat obstane: "Tu blizu je postojanka, v tej vidljivosti jo bomo zgrešili, moramo počakati, da se veter malo poleže" reče. V GPS-ju imamo točko postojanke in je oddaljena vsega 1km, zato se peljemo do nje po GPS-ju. Kako pa je Omar znal priti do tja, pa nam ne bo nikoli jasno.

Stara guma ali markacija, to je zdaj vprašanje...
Stara guma ali markacija, to je zdaj vprašanje…

Krog ob puščavskih jezerih

Vse naokoli samo še pesek...
Vse naokoli samo še pesek…

Kar ne da se mi vozit, včerajšnji dogodki z Omarjem so me pognali v nekakšno mizerno počutje. Japončki, s katerimi se ves čas prehitevamo in nas škljocajo ko nori, me že skoraj nervirajo in na koncu skoraj povozim eno od njih, ko priletim iz grmičevja. Vse kar sem videl, je bila mala čepeča kepa s poševnimi očmi, cvilečim glasom, ki je na kratko zarezal skozi hrumenje motorja, ki sem ga privil do konca, da mi je uspelo izmakniti se ji. In če sem se najprej ustrašil sem se odhajajoč z dolgo zaveso peska z zadnjega kolesa, ki jo je verjetno grdo zasula, poredno smejal.

In sredi peska - čudež narave...
In sredi peska - čudež narave…

Pri največjem jezeru Gabron se mimo nekakšnega obreda v nošah in z zastavami peljemo že ob 13h, pa komaj še kaj opazim. Vzdušje v ekipi je na psu. Omar vztrajno trmoglavi po svoje, Zdaj je določil da bomo spali tu, nam pa se ne stoji tu, hočemo naprej. Na koncu spimo tu. Meni se ne da popolnoma nič več.

...jezera, ki nikoli ne izparijo!
…jezera, ki nikoli ne izparijo!

Z Bladzotom zamenjava obleko in tako se prelevim v turista, on pa v voznika motorja. Odnese me stran, v podrto vas na drugem koncu jezera. Prazne podrte hiše, lonček v pesku, copat na ostanku zidu, napol zasuta kuhinja, košček lesenega okvirja na steni, ki je nekoč držal sliko ali ogledalo.

Bladzo se prelevi v motorista...
Bladzo se prelevi v motorista…

Ostanki življenja nekih ljudi, spomini zapisani v ruševinaste ostanke in tišina, mir. Lovim samega sebe, preplavljen s tesnobo, besom, nemočjo, komaj še zmorem opaziti male drobne stvari okoli mene, ki govorijo: "ustavi se, ustavi!" Včasih je lažje potovati sam, ustavljaš in odhajaš, ko čutiš da je čas za to. In vendar tu v tem malem bežnem trenutku spoznam, da si vedno lahko sam, vedno imaš okoli sebe stvari, ki se ti razkazujejo v vsej svoji veličini le odpreti moraš oči.

...Climber pa v
…Climber pa v "turista".

Bladzo, ki nori okoli z mojim motorjem, me najde na koncu vasi, ko sem že našel nasmeh v sebi in odpeljeva se nazaj. Noise je dobil nekje bord in treba je preizkusiti, kako gre po veliki 150m sipini za jezerom. Žal masa za sneg v pesku ne drsi, za prekopicovanje pa je vseeno uporabna.

Noise pa se bo preizkusil v
Noise pa se bo preizkusil v "bordanju" po sipinah…

Tomos ostaja zvest samemu sebi. Z motorjem se zakadi povsem na vrh največje sipine za jezerom in se spusti po sredini navzdol. Izgleda da je feš feš, saj se kljub strmini komaj premika po dolgi prečki naravnost mimo zastave, ki sameva sredi hriba. Še sreča, da je bil tako sipek pesek, drugače bi jo verjetno izpulil in prinesel sabo. In to, kot smo izvedeli kasneje nebi bilo dobro, ker je označevala mesto groba velikega Gabrona, po katerem ima jezero ime in na katerega obletnico smrti so imeli ravno ko smo prihajali tisti obred. Tomos se je vrnil nazaj pozno ponoči, ves nasmejan: "prava zabava, nič ne vidiš in bolj ko tiščiš, manj te je strah, saj je vse samo megla!"

Brez piša vetra se voda v jezeru spremeni v ogledalo.
Brez piša vetra se voda v jezeru spremeni v ogledalo.

Negativa dneva: Ko smo se vrnili iz brezpotij gorovja Akakus in obrobja Morzuga je bila ura že pozno popoldan. Vas Jarmah je s svojo dolgočasno, brezbarvno in razvlečeno ulico delovala moreče, camp kamor nas je odvedel Omar, skrit nekam pod puste kamnite hribe, pa je izgledal, kot da bomo spali v kamnolomu. Vendar nas je pozna ura prikovala sem in naslednje jutro, ko bi morali kreniti k jezerom, nas je peščeni vihar, ki se še vedno ni umiril, prisilil v čakanje.

Camp na obrobju sipin…

Vendar nam ni bilo všeč ostati tu v campu od Omarjevega prijatelja. Noise se je že zvečer zakopal v nemški vodnik in nekaj km stran našel kar pet campov. In smo se selili, ker so bili praktično na robu prve sipine, na samem začetku poti k jezerom, veliko lepši, vendar z grenkim priokusom. Omar nas je včeraj grdo potegnil, ko nas je za vsako ceno spravil tja v kamnolom in celo zatrdil, da tu daleč naokrog ni nobenega campa. Naše zaupanje vanj je prodal za nekaj libijskih dinarjev.

…s kopalnico z razgledom :)

Pozitiva dneva: Zjutraj tik pred odhodom, prihrumijo v camp prijaznega alžirca lokalne Toyote polne japonskih turistov. Vsak s svojo igračko se vneto zapodijo na lov po slikah, pademo v njihove ekrančke in postanemo glavna atrakcija, pravi libijski suvenir. Slikca z motorjem, pa s sinčkom, s hčerko, z ženo, pa seveda z njim, pa … Tomosa sta vneto napadle dve mladenki, ena skrbno zavita v cunje, druga belo namazana s sončno kremo. Tomosova izjava: "mogoče jih pa firbec matra kako bi bilo probat z opico!" Za opice je seveda mislil nas.

Fatamorgana: Wau am Namus

Naključno srečanje sredi ničesar...
Naključno srečanje sredi ničesar…

Še v vasi Jaramah s Tomosom zaostaneva, ker ima zlomljen nosilec za GPS. Prijazni domačin (iz Nigra) s kovinarsko delavnico sicer nima vrtalnega stroja, je pa požrtvovalno pomagal Tomosu pretakniti celo vas in na koncu tudi zvrtati luknje. Potem ugotoviva, da ima Tomosov KTM še vedno napol prazne gume, ker smo se pripeljali naravnost iz peska. Zato prvih 100 km voziva počasi, do prvega odprtega vulkanizerja.

Takole pa Chadovci nalagajo tovornjake...
Takole pa Chadovci nalagajo tovornjake…
Bladzo postane motorist...
Bladzo postane motorist…

Climber: Dolgočasno se prekladam po motorju, smo nekje na zadnji tretjini 350 kilometerske etape po cesti do vasice Tmassah, ki naj bi bila izhodišče za vulkane. Stegnem noge, da spravim nekaj krvi v predolgo pokrčena kolena, vozim nekaj časa tako, naenkrat mi levo nogo z vso silo zabije nazaj. Ostra pekoča bolečina zareže skozi koleno do možganov in nazaj. Vzame mi sapo, za trenutek sem kot izgubljen v motnih občutkih bolečine in dojemanja, kaj se je zgodilo. Poizkusim premakniti nogo, ki je nakako mrtvo obvisela na stopalki in zopet ostra bolečina. Kričim, z roko dvignem nogo na stranske zaščite, da obstane v horizontali, tipam, skupaj se drži vse, boli me samo stranska vez, ki jo je očitno udarec krepko pretegnil. Ustavim nekaj km naprej, pa mi je žal. Dokler je noga namiru najmanj boli. Do Tmassaha ne ustavljam več, držim gas do konca, koncentracija na vožnjo odganja bolečino, a ko pridemo tja in sestopim z motorja, postane vsak premik noge ostra bolečina. Ni pomoči, postal sem turist, Bladzo pa vsaj ni zastonj vlačil vse opreme s seboj.

Ponovno na brezpotja...
Ponovno na brezpotja…

V Wawu al Kabir-ju, vojaški postojanki nekje na sredini poti, prespimo zunaj v šotorih. Postreže nas črni Hamsin, še eden od Nigerijcev, ki tu v Libiji delajo zato, da bi se nekoč preselili na sanjski zahod. Arabci jih sicer zaničujejo, kot južnjake, vendar jih nujno potrebujejo, ker delajo »umazana dela« in ker znajo angleško. Njegovo tradicionalno ime Ugunugubulue pomeni: "bog ve, kaj delam", drugače pa ga doma kličejo Colin. Tu si je sam nadel ime Hamsin, kar je pravzaprav naziv najvrednejšega bankovca v Libiji. Tako ime si je nadel zato, ker si Libijci niso nikakor zapomnili njegovega imena in jim največ pomeni denar.

Na kontrolni točki...
Na kontrolni točki…

Za zadnjo kontrolo, ki čepi na vzpetini nad manjšim kraterčkom se nam odpre pogled v ogromno črno kraljestvo vulkana Waw an Namus. Celotni črni oboč okoli njega mora imeti premer vsaj kakih 50 km, glavni obroč okoli kraterja, ki smo ga prevozili, pa meri 14 km. Na robu se avtomobilisti ustavimo, motoristi, ki so prišli kar precej pred nami, se seveda že podijo po strmih pobočjih do jezer in nazaj. Spodaj je menda polno »moskitov«, tako da z veseljem ostanemo na vrhu, kjer nas hladi rahli vetrič. Privoščimo si malico, poležavanje, med tem ko Tomos s svojo neukrotljivo energijo osvoji tudi sredinjski vrh in se prebije vse do glavnega kraterja. Pravi, da je globok vsaj 200m.

Le kaj piše na znaku?!
Le kaj piše na znaku?!
Gaaaaaaaas...
Gaaaaaaaas…
Za Climberom je gromozanski krater...
Za Climberom je gromozanski krater…

Natega dneva: Dva dni nazaj, ko sem si poškodoval koleno, mi ni preostalo drugega, kot da sem prepustil svojo Yamahco Bladzotu, sam pa sem presedlal v avto. K sreči je imel opremo s seboj, ker sem se v svojih »prešvicanih« oblačilih počutil že preveč "domače", da bi mu jih posodil. Iz kilometra v kilometer se mu je širil nasmeh na ustih, vedno bolj ga je prevzemal užitek. Med pogovorom mu je celo na vsake toliko časa ušla pohvala namenjena moji ostareli Yamahci in njenim voznim lastnostim. No, nekje pod prirojeno nevoščljivostjo in godrnjanjem, ker me je bog tako grdo kaznoval, sem se ravno sprijaznil z vsem in mu prav od srca privoščil, da lahko doživlja čar libijskega off roada, ko …

V daljavi zagledava z Noisom dva motorista. Stojita nižje v kotanji, izglada kot da eden leži, ker se vidi le zgornji del, motor pa stoji malo vstran. Stisne naju, z vso močjo odganjava temne misli možnega padca in hitiva bliže. Uf, si oddahneva! Oba sta cela, stojita ob moji Yamahci, ki čepi tam z nekako nizko povešenim trebuhom. Takrat mi v oči skoči Bladzotov prst, ki kaže nekam na sredino motorja, kjer zagledam 5 cm veliko vrzel med cevmi ogrodja.

Vsako jezero je drugačne barve...
Vsako jezero je drugačne barve…

Kaj!? Posodim mu motor, ravno privoščiti mu začnem užitke, on pa mi za zahvalo zlomi motor!!! Očitno tudi Yamahca ni »bladzo proof«.

Vožnja motorja je tudi tu precej zahtevna...
Vožnja motorja je tudi tu precej zahtevna…
Kako že pravijo...
Kako že pravijo…

Pozitiva dneva: (Climber) »Obsedim na robu ogromnega črnega pobočja, ki se strmo spušča proti zelenkastemu jezeru, obraslemu s trstjem. Za razbrazdano rjavo vzpetino, na sredini te ogromne črne kotanje, se skrivata še dve jezeri v kontrastu povsem svojih barv. Igra živih barv jezer, rastlinja in jeziki rumenega peska, zarezani v črno podlago vulkanskega kamenja, ki pokriva vso okolico, čarobne oblike in zvok miru na svoj edinstven način, ki pričara čudežno lepoto, zbuja v meni občutke neznanega zadovoljstva. Samo sedim in sem. Na črnem pobočju pod mano, se iz nič sproži vrtinec vetra. Vrteč se v krogu dviguje rumeni pesek puščave izpod črnih kamenčkov, ki pokrivajo površino in ga nosi proti robu.

Pametnejši odneha...
Pametnejši odneha…

Tu se vanj zaleti stalni veter ravnine in ga vzame s seboj z rumenim prahom vred. Lahko sem le nemi opazovalec veličastnosti okoli sebe, zmeden in hvaležen, ki se brezupno trudi ujeti čar danega trenutka v besede. Zaman.«

Preberi pozitivo dneva...
Preberi pozitivo dneva…

Pri Leptis Magni in v Tripolisu

»Kruncam« po s kamni tlakovani ulici za prijatelji, ki se na svojih zdravih nogah sproščeno sprehajajo med umetelno izklesanimi kamnitimi stebri, slavoloki, ostanki gromozanskih dvoran, prečudovitega tretjega največjega grško-rimskaega mesta Leptis Magna. Oči kar ne morejo verjeti, izklesanim oblikam. Listi, obrazi, predmeti izdelani do zadnje podrobnosti, delo umetnikov, mesto umetnina.

Nekje na sredini najdemo opouščeno ozkotirno železnico, s katero so verjetno odvažali zamljo, ki je skozi zgodovino prekrila večji del mesta. Verjetno je izginila tudi marsikatera skulptura v zbirki bogatašev. Arabci se zaenkrat s pospešenim restavriranjem ne ubadajo, »kasirajo« za ogled obstoječega in to jim zadostuje.

Stolpnica imenovana
Stolpnica imenovana "Emirati" z vrtečo se restavracijo na vrhu…

V Tripolisu najdemo primeren hotel tik ob obali, nasproti velike stavbe imenovane Emirati, z vrtečo se restavracijo na vrhu. Seveda nas »firbec« zmami na ogled restavracije. Celo pijačo hočemo popiti, med tem ko bi nas miza popeljala na ogled mesta, pa je najmanjše naročilo 10 din. V jedilniku najdemo, da so najcenejši špageti 12 din. Že hočemo sesti, ko se nekako prepričamo, da je vrtenje prepočasno. Izprosimo peš ogled naokoli in jo pobrišemo peš v mesto.

Utrip nočnega življenja...
Utrip nočnega življenja…

Libija še ni tako turistična dežela, da bi se kdo kaj dosti pulil za nas turiste. Ko začnejo zapirati prodajalne, ti jo zaprejo pred nosom in ker smo pozni, je medina v glavnem že zaprta. Ugnezdimo se med domačine, v notranje dvorišče gostišča. Pod obvezno televizijo (pri blagajni imajo še eno), nekaj domačinov igra karte, šah, vlečejo šiše, debatirjao in uživajo. Tem ljudem tukaj ne manjka prav nič in jim tudi ne bo, dokler se jim ne bo vsilil Zahod s svojo "demokracijo".

Vsak je otovoril svojo Toyoto...:)
Vsak je otovoril svojo Toyoto…:)

Toyota je seveda ponovno polno otovorjena. Tik pred mejo nalijemo vanjo, dodatni rezervoar in plastično posodo vsega skupaj 285 litrov nafte. Noise razmišlja o legalnosti početja, a hitro se umiri, ko se spomnimo na velike libijske kamione, ki z nekaj tisoč litrskimi tanki vozijo kar brez drugega tovora iz Libije v Tunizijo. Jasno, na drugi strani potem prečrpavajo črno zlato tunzijskim švercerjem, nazaj pa se ponovno vračajo prazni. Če lahko oni, lahko pa tudi mi, si rečemo.Vroče noči na Djerbi in v Hamametu

Na poti na sever sta nas ponovno spremljala peščeni vihar in mraz...
Na poti na sever sta nas ponovno spremljala peščeni vihar in mraz…

Climberjev zlomljen motor nam je dokončno preprečil izvesti še dodatno avanturo po brezpotjih nazaj na sever, zato smo se gor prebili po cesti, spet v dežju, vetru in mrazu.

Climerju se je izboljšalo stanje noge in že je našel nov okvir za Yamahco...
Climerju se je izboljšalo stanje noge in že je našel nov okvir za Yamahco…

Tako ne Climber ne Bladzo prav nič ne pogrešata Yamahe, ki se je po Libiji vozila na kanarčku, od Zuare naprej pa na prikolici, ki nas je pričakala nedotaknjena, kar nas je, roko na srce, malo presenetilo. Da je bilo presenečenje še večje in zaključek Libije toliko lepši, nas naš varuh prikolice povabi k sebi domov na kosilo, z Noisom pa si izmenjata nekaj CD-jev. Nihče v avtu ne more več poslušati nobenega od šestih zgoščenk, zato je menjava več kot dobrodošla, sploh ker dobimo dva CD-ja z izbrano arabsko glasbo, ki nas nato spremlja vse do doma.

Niso nam le brezplačno pazili prikolice, povabili so nas tudi na kosilo...
Niso nam le brezplačno pazili prikolice, povabili so nas tudi na kosilo…

»Šanž, šanž, imamo Libijca«, se hecamo, ko poskušamo po neproblematičnem prečkanju meje tunizijskemu šverc-komerc »črpalkarju« prodati libijsko nafto. Ponudba je sledeča: mi mu damo 20l libijske nafte, v zameno pa bi jo želeli 30. Argument, da je naša čista, njihova pa verjetno zmešana z vodo, ne prepriča in se verjetno sprašuje, če smo arabci, da prihajamo ven s takimi ponudbami. Vračamo se domov, nazaj na civilizacijske frekvence.

Na ”libijca” smo se vozili še dolgo, saj smo nalili skoraj 300 litrov zalog...
Na ”libijca” smo se vozili še dolgo, saj smo nalili skoraj 300 litrov zalog…

Ker smo imeli čas, smo se podali na Djerbo, opevani tunizijski turistični otok. V loku se poskušamo izogniti industrijskemu turizmu in namesto v hotelskem naselju prvi dan izberemo hotel v notranjosti otoka (ki vseeno premore krasen bazen), drugo noč pa prespimo v okusno opremljenih tradicionalno zidanih hiškah v edinem kampu na otoku.

”šanš, šanš, šanš” (a bi menjal?!)...
”šanš, šanš, šanš” (a bi menjal?!)…

Ko gremo zvečer ven, zadane Sihem.

Romantična Djerba...
Romantična Djerba…

SIHEM
Požrešnost, strah, nerodnost, želja in utapljanje v črnih očeh. Zdrobljen mir v srcu, topli občutki, spet požrešnost in takoj strah, nerodnost, želja, …

Opojni koktail, v katerem se utapljam, od kar sem jo zagledal. Njen nasmeh mi krade besede, gibi, ki vabijo in odbijajo hkrati in velike črne oči sredi mehkih potez obraza in igrivih črnih las.

Plavam skozi želatinasti zrak prostora, koža naježeno srka dotike in pošilja šokantne impulze skozi drhteče telo. Le objem, dotik bokov, pleplet prstov na roki, vonj las, ustnice iščejo, soba, kopalnica, obleka kos za kosom drsi s teles, voda objame občutke, za trenutek preseže dotike in spet počasno drsenje rok, čez božanske obline mehke temne kože. Zapletanje v črne lase, poljub med dotikom, dotik med poljubom, ni časa, voda izginja, brisanje mehke kože, palme, mivka, sprehod. Lažni doditiki, oddaljevanje, bližanje, redke tihe besede, nerazumljive. Obrisi v mesečini, mivka, morje, vonj joda, las, oči, oči, oči. Utapljanje v ustnicah, oddaljujoč se dotik, oddaljevanje, obsediva na razdalji dotika ovita v veliko pisano deko. Le misel na premik vzvalovi občutke, požene prste, odkrivanje kože, dotiki, ki se beležijo v spomin, toplota, …

Hlad zagomazi prek hrbta, temo prereže svetloba. Žareče sonce prestreli hotelsko okno, odeja na tleh, trenutek samote, bežen poiskus zdrsa nazaj v sanje, zbujanje, mir. Tudi to je lahko jutro na Djerbi.

Vroča noč na Djerbi...
Vroča noč na Djerbi…

Djerbo prekruzamo po dolgem in počez, obiskujemo ribiške vasice, a hitro zaključimo. Kot bi mignil smo v Hamametu, kjer v Nabeulu zaidemo v standardno nastanitev pri Slovenki, zvečer pa, kot da ne bi imeli dovolj prejšnjodnevnega dogajanja v diskaču na Djerbi, ponovno odkruzamo ven.

Zadnje afriško dejanje Tomosa...
Zadnje afriško dejanje Tomosa…

Tretja noč »razvrata«, pohajkovanja po tunizijskih diskačih, se tako nadaljuje v Hamametu. Raziskujemo precej prazne zdolgočasene lokale, malo povprašujemo, odigramo nekateri bowling, drugi biljard, dokler ne odkrijemo »terne«. Pred vrati nas skozi precejšnjo gručo domačinov varnostniki spustijo naprej kot priviligirance – »Zahodnjaki z denarjem«.

Tam na Malti je lepo, ija, ija, o...
Tam na Malti je lepo, ija, ija, o…

Notri v nas butne muzika, mešanice parfumov s primesmi vonja oznojenih plesalcev in presenetljivo veliko ženskih arabskih obrazov. V sredini ene od sobic, norijo mlade Evropejke, ki se jim je nekako uspelo izmuziniti šolskim obveznostim in v ritmu zahodne »unc, unc« glasbe vzdržujejo svoj krog, v katerega se na vsake toliko zapletejo mladi Arabci. Bolj zadaj spet druge zaključene družbe in na prvi pogled vsa dekleta s fanti.

...”norci” po njej skačejo, ija, ija, o...
…”norci” po njej skačejo, ija, ija, o…
Takole pa zgleda ”ta prav” Maltežan, da slučajno ne boste živeli v zmoti...
Takole pa zgleda ”ta prav” Maltežan, da slučajno ne boste živeli v zmoti…

Čudimo se, ker vsake toliko kakšna zelo lepa mlada tunizijka pride h kateremu od nas. Bejbike plešejo z nami, se nas dotikajo. Dovolj časa smo preživeli v arabskem svetu, da Noise izjavi: »Nekaj smrdi in to nismo samo mi.« Ker smo eni redkih »ta belih« gostov v lokalu ugotovimo, v čem je štos in namesto, da bi bejbikam začeli plačevati pijačo (in morda nato še kaj drugega), v situaciji neizmerno uživamo.

Preko Malte odplujemo domov in v pristanišču v Genovi uspemo pretentati italijanskega carinika, da s sabo nimamo nič »dodatne« nafte. Kako je lahko spregledal 260 litrski tank, ki je pokrival celotno dno Toyotinega prtljažnika, nam še danes ni jasno.

Pozitiva potovanja: Libija je zakon. Kmalu gremo spet.

Negativa (in hkrati pozitiva) potovanja: Prekratko. Kmalu gremo spet.

Vsi za enega, eden za vse...
Vsi za enega, eden za vse…