S 3300 km dolgega potepanja po Franciji se je nabralo kar nekaj vtisov. Vožnja je bila udobna, saj sva jo na pot mahnila z največjim potovalnim motociklom, Hondo Gold Wing.

20091105000000_ma0y6w8vl74zeg

Prvi dan sva jo mahnila po avtocesti mimo Benetk, Verone, Milana vse do Aoste, zadnjega malo večjega mesta pred 11611 m dolgim tunelom pod goro Mont Blanc. Naslednje jutro se zapeljeva skozi mogočen tunel v samo osrčje francoskih Alp, v smučarsko središče Chamonix, ki leži na 1035 m nad morjem. Namenila sva se na najvišjo možno točko v Evropi, brez da bi bilo potrebno hoditi. Namenila sva se na Aguille du Midi, na razgledni stolp, na konici gore, poleg Mont Blanca.

Panorama iz Aguille du Midi na nadmorski višini 3842 metrov
Panorama iz Aguille du Midi na nadmorski višini 3842 metrov

Uspelo nama je priti dovolj zgodaj, da še ujameva dopoldansko jasno vreme, pozneje je vrh zavit v oblake. V vrsti za nakup karte za gondolo stojijo pred nama alpinisti z vso možno profesionalno alpinistično opremo. Povedo nama, da so vodiči za vzpon na Mont Blanc in da imamo danes res srečo z vremenom, saj bo razgled neverjetno lep. Proti plačilu 40 € na osebo, se z gondolo, ki sprejme 70 oseb povzpnemo na Aguille du Midi, visoko osupljivih 3842 m nad morjem, kar pomeni, da oblake gledaš navzdol, horizont zemlje je opazno ukrivljen, zrak, pa je že tako redek, da se alpinisti, ki se odpravljajo na bližnji Mont Blanc, za nekaj dnevno aklimatizacijo od te točke celo spustijo za 500 metrov nižje v bazni tabor. Pri tako redkem zraku je resen napor že vzpon po dvajsetih stopnicah do razgledne ploščadi, kaj šele, da bi se povzpel še 1 kilometer višje na sosednji Mont Blanc. Iz razgledne ploščadi nas je očaral, celo prestrašil pogled navpično pod sabo skoraj 3 kilometre v dolino, od kjer smo štartali z gondolo. Leden, redek zrak sredi avgusta, mogočnost pogleda v vrhove najvišjega gorovja v tem delu našega planeta…občutek je nepopisen.

Ena izmed mnogih kač, tokrat pri vzponu na Galibier
Ena izmed mnogih kač, tokrat pri vzponu na Galibier

Popoldne sva zopet v ležernih Hondinih foteljih in pot naju bo v prihodnjih dneh vodila proti jugu Francije. Že od obiska Stelvia me mika, da osvojim 10 najvišjih prelazov v EU. Odločiva se za pot preko najvišjih v Franciji. Po neskončno zaviti cesti se vzpenjava po čudoviti neokrnjeni gorski pokrajini mimo Val d’Isere na drugi najvišji prelaz v Evropi, Col de L’Iseran (2770m n.v.). Po spustu v dolino se peljeva 100 km naprej proti prelazu Col du Galibier, ki naju je s svojimi lepotami najbolj očaral. Divji, neokrnjeni alpski travniki, svizci, svež zrak in spokojnost odlično vplivajo na počutje, sama narava pri vzponu, pa vas za vsakim ovinkom znova preseneča s svojimi lepotami.

Po hladni noči se prileže vroča juha
Po hladni noči se prileže vroča juha

Ker znava uživati v naravi sva si privoščila pravi piknik z noro lepim razgledom na neokrnjene lepote ob alpskem potočku. Pozno popoldne se spuščava proti Brianconu. Spremljala naju je dolga senca motorja, ko nama je po radiu zaigrala prijetna francoska pesem, ki se je lepo zlila z najinimi doživetji tega dne. Tako sva se v idili odpeljala v sončni zahod proti naslednjemu kampu, kjer sva prenočila.

Po hladni alpski noči se zbudiva v sončno jutro. Na Primusovem gorilniku si zakuhava juhico, da naju je lepo pogrela. Veseliva se dne, saj naju ta dan čaka sama smetana gorskih prelazov. Motor otovoriva z vso kamp opremo in, zgodnja kot vedno, se že pred osmo zapodiva proti čudovitem prelazu Col’d Izoard, nato naprej preko Col’d Agnel in Col d’Vars, nato pa je sledil težko pričakovani 43 kilometrski vzpon na najvišji asfaltirani prelaz v Evropi, na prelaz Col de la Bonette, ki se pohvali z neverjetnimi 2802 m n.m.v. Na tej višini ni več naravne vegetacije, le temna kamnina, kot da bi gledal gorovje Tibeta. Zrak je redek, razgled pa neverjeten. Po vseh nanizanih ovinkih v teh dneh sedaj 600 kilogramsko mrcino (z vsemi nami vred) že podzavestno obvladujem.

2802 m nad morjem - La Bonette - Osvojila sva še en pomemben motoristični mejnik
2802 m nad morjem - La Bonette - Osvojila sva še en pomemben motoristični mejnik

Po treh dneh vožnje preko prelazov proti jugu, sva se ovinkov že pošteno nasitila. Želela sva si za spremembo ravnine, zaželela sva si Provanse. Spoznala sva, da je Francija precej ogromna, saj sva za dvodnevni plan poti potrebovala kar 3 dni. Namenila sva si ogledati še kanjon Verdon, ki naj bi bil zelo lep in vreden ogleda, vendar nama je uspelo zgrešiti odcep in sva tako skoraj v celoti izpustila ta del. Nisva se pritoževala, saj sva imela ovinkov res polno kapo. Končno sva prispela do jugovzhoda Francije, do Provanse.

Pogled na požeto polje sivke
Pogled na požeto polje sivke

Namenila sva se na planoto pod goro Mont Monteux, ki je znana po prostranih poljih sivke. Vsa nestrpna pogledujeva izza ovinkov, kdaj bova našla kako polje opevane sivke. Naenkrat je močno zadišalo po pokrajini in na desni zagledava objekt, tovarno z napisom »L’Occitane en Provence« po vonju sva vedela, da tu predelujejo surovine sivke. Vonj je bil nepopisen, sijajen. Kaj bi dal za tak vonj narave pri nas. Kmalu zatem, nekaj ovinkov naprej se nama le odpre težko pričakovani razgled. Pobočja sivke. Ustaviva se ob polju. Popolnoma naju je očarala vijolična barva sivke in naju nenehno dramila z opojno vonjavo. Ležerno se namestiva v senci in si privoščiva še en piknik na stran poteh čudovite Provanse.

Popoldanski piknik in počitek v senci z razgledom na polje sivke
Popoldanski piknik in počitek v senci z razgledom na polje sivke

Popoldne prispeva v staro mesto Avignon, v osrčje Provanse. Nočitve v sobah so v vsej Franciji precej drage, zato je ugodna in praktična izbira nočitev v kampih. Večina jih je res zelo urejenih, cena za 2 osebi, vozilo in šotor na nočitev pa v povprečju stane 20 €. Kot vse dni, se tudi tokrat namestiva v zelo urejenem kampu, z bazenom, igrišči, trgovino in gostinsko ponudbo. Od centra mesta Avignon naju loči le reka Rona, preko katere na vsakih 10 minut brezplačno vozi turistična barka. Tako sva preživela prijeten konec dneva v raziskovanju mestnega jedra, ki je zelo živahno, polno prostih umetnikov in na obiskovalcu pusti močan vtis. Naslednji dan sva zopet zgodaj odrinila.

Le Baux de Provence
Le Baux de Provence

Zelo priporočam ogled starega, deloma porušenega mesta Le Baux de Provence, ki je bil v srednjem veku zgrajen in vklesan v skalovje. Z avdio vodičem lahko zelo v živo začutite utrip mesta v tistih časih in si predstavljate kako so živeli takrat. Ogledati pa si morate tudi delovanja čisto pravega katapulta, ki ima domet 200-400m. Po starodavnem mestu je sprehod po ulicah zelo prijeten, v malih butikih, pa lahko zapravite za spominke več 100 €. Francija je ogromna in ni nama uspelo videti toliko, kot sva želela, tako da se bo tja še potrebno vrniti. Očitno naju je dovolj očarala, saj že iščeva razloge za ponovno vrnitev.

Sedaj si doma v stanovanju večkrat odpreva stekleničko-meglico eteričnega olja prave sivke, katere vonj je za naju postal noro opojen, na njej piše L’Occitane de Provence. Pravijo, da vonj obuja spomine. Obujajo jih tudi fotografije, ki si jih v celoti oglejte v Motosvetovem albumu.

Info

Za tako pot potrebujete najmanj 8 dni časa. Prepotovala sva 3300 kilometrov. Cestnine so skupno nanesle 100 €, tunelnine 25 €, gorivo 291 €, kampi v Franciji 15-25 € za paket na noč (2 osebi, vozilo, šotor), v Italiji med 30-40 €. Največ je možno prihraniti, če hrano nabavljate v marketih, in spite v kampih, ki so kot rečeno res urejeni in ugodni. Hrana v Franciji je resnično okusna. Rezervacije kampov vnaprej niso potrebne, saj jih je po Franciji ogromno in prometne oznake vedno dobro usmerjajo do njih. Francozi so zelo prijazni ljudje in osnovni bonton kot je dober dan, hvala ali nasvidenje jim je pomemben in to cenijo. V kolikor se boste potrudili vsaj s to osnovno francoščino, vas bodo sprejeli še lepše.