Kje naj začnem? O Toscani je že veliko napisanega. Midva sva jo obiskala prvič in bila sva navdušena. Verjetno pa jo vsak doživi po svoje - vsake oči imajo svojega „malarja“ ;)

Končno je prišel 20. maj, dan odhoda. Jutro je bilo sveže in ura je kazala šest ko sva otovorila najino kobilico ter se podala na pot. Od Litije do Ljubljane naju je spremljala megla, na avtocesti pa se je razkadila in vožnja je postala prijetnejša. Prvič sva se ustavila v Sežani kjer sva natočila še poceni bencin. Nato sva se podala v Italijo na avtocesto proti Benetkam. Ker je bila nedelja, na avtocesti ni bilo gneče in vožnja ni bila stresna zato sva hitro prispela do Chioggia, majhnega obmorskega mesteca. Nekateri mu celo pravijo „male Benetke“. Parkirava motor in se peš „izgubiva“ po ozkih ulicah. Skozi mestece se vijejo kanali polni čolnov, pročelja starih hiš so zanimiva in pestra, veliko je tudi mostičkov in lokalov ob vodi, ki vabijo na skodelico italijanske kave.

Commacchio je od Chioggia oddaljen le uro vožnje. Tudi tukaj so kanali in opečnati mostički, vendar so videti precej novejši in zato manj zanimivi. V vodi se zabavajo račke in čakajo na drobtinice kruha s katerimi jih hranijo otroci. Na ogled in nakup vabi reklamni pano pred pekarno, ki oglašuje, da tukaj prodajajo tradicionalni kruh, ki je posebnost tega kraja. Vstopiva in si pogledava. Zavite prepletene palčke podobne prestam in na otip precej suhe ter zasoljene cene. 3€ za kos se je nama vseeno zdelo malo preveč za skorjo suhega kruha. Posebnost gor ali dol, ni vredno. (B&B Le Stanze del Belriguardo, Via Provinciale n.286, Voghenza, 44019, Italija)

Naslednji dan pot nadaljujeva v smeri mesta Rimini in naprej po cesti SP 258 do Sansepolcro. Končno cesta, ki je za motoriste bolj zanimiva, razgibana in ovinkasta ter nudi več užitka v vožnji.

V mestu Arezzo poiščeva cesto za Cortono. Ta del poti je za dušo motorista in pod čelado se mi usta raztegnejo v širok nasmeh. Cesta se strmo dviga in ovinkov tu ne zmanjka. Prometa ni, srečala sva samo dva ali tri avtomobile in na vrhu te nagradi še z lepimi razgledi. Kamnite hiške, ciprese, mak.. vse je tu :). Cesta ni primerna za dirkače, ker je precej ozka z nepreglednimi ovinki in na določenih delih je čas že načel asfalt. Sicer pa se v Toscani ne podira hitrostnih rekordov, tukaj si človek vzame čas in uživa.

Zgodaj popoldne prispeva do obzidanega mesteca Cortono. Ob visokem kamnitem obzidju parkirava motor, se oboroživa s fotoaparati in se odpraviva raziskovat. Že takoj pri vhodu skozi velika vrata naju pričakajo trgovinice s spominki, lokali in vinoteke, kjer ponujajo domača vina. Veliko je turistov in na ozkih tlakovanih ulicah je živahno - pešci, kolesarji, celo avtomobili, vse se drenja.. Se pa nikomur ne mudi, ljudje posedajo ob majhnih mizicah stisnjenih ob rob, sladoled se prodaja skoraj na vsakem vogalu in izložbe vabijo k ogledu in nakupu. Tudi midva kupiva nekaj spominkov in si privoščiva sladoled..mmmm... dober je, slasten je.

Čas hitro beži in na nebu se začnejo zbirati sivi oblaki. Ura kaže 17 in čas je, da si poiščeva hotel. Letos sva prvič uporabila aplikacijo Booking. Dobra zadeva, enostavna in hitra ter nudi veliko informacij. Na začetku se še malo „loviva“, kasneje pa že obvladava :). Nisva pričakovala, da se bo nevihta tako hitro in silovito razbesnela. Samo nekaj kapelj z neba za opozorilo, čez minuto pa je že zlivalo kot iz škafa. Dež je spremljal še močan veter in v petih minutah so se ulice spremenile v hudourniške potoke. Vedrila sva v majhnem podhodu, ki je vodil do stopnic. Čas sva izkoristila za iskanje hotela. Našla sva ga cca. 2km od najine lokacije. Cena 80€ z zajtrkom – ni poceni! Bila sva mokra in tudi čeladi, ki sva ju pustila na motorju sta bili preprani, zato ne izbirava. Honda je stala 30 cm globoko v vodi in s težavo sva jo izvlekla na cesto. Navigacija ne najde signala in oznake ob cestah za hotele, apartmaje in sobe so v tem delu Italije izredno slabe (največkrat jih sploh ni), zato je brez navigacije človek izgubljen. Voziva se gor in dol, a ne najdeva prave poti. Pomotoma pripeljeva do velikih železnih vrat, ki zapirajo dovoz na posest domačina. Sprva se je zdel aroganten in nejevoljen, ko pa je dojel najin problem, se je omehčal in sam poklical hotel ter nama natančno razložil pot do njega. Izredno prijazen.

Motor parkirava pod okno recepcije in objekt je varovan z video nadzorom. Dobro, motor je na varnem in midva na suhem :). V sobi se najprej preoblečeva nato sledi sušenje čelad in hlač ter drugih oblačil. Sušilec za lase dela na polno in se močno pregreva. Nimava izbire, zjutraj potrebujeva suha oblačila. (Hotel Oasi Neumann, Via delle Contesse 1, Cortona, 52044, Italija)

Zajtrk je bil obilen in pester, čista petka. Saj za tak denar niti nisem pričakoval manj. Zapeljeva se do bližnje cerkve z zanimivim pokopališčem. Pogledam v nebo in na vizirju že vidim sledi prvih dežnih kapelj. Nič, brez dežnih oblek ne bo šlo. Postopek poznava in za naju je že postala rutina - dežnega gor, dežnega dol, včasih tudi večkrat na dan. Pere naju kakšnih 10 km nato pa se sramežljivo pokaže sonce. Hudič, sedaj postaja vroče, dežni se zunaj posuši, od znotraj pa postaja mokro. Še preden se docela prepotiva ustavim, da slečeva plastiko.

Na zelenem griču kepica kamnitih hiš, tako od daleč vidiš majhna kamnita mesta v Toscani. Vsa so lepa in na nek način privlačna, čeprav so si podobna kot jajce jajcu. Prav takšna sta tudi Montepuciano in Montalchino. Potepanje po tlakovanih ozkih ulicah je vedno prijetno, hlajenje v senci in lizanje sladoleda ti povrne moči. Tudi ko se ti preznojene hlače lepijo na rit in imaš polne roke - v eni jakno, v drugi fotoaparat, v tretji....ups.. ;) , ja prav bi mi prišla še kakšna :).

Pozno popoldne si najdeva sobico v bližini term Chianciano, razpakirava, se preoblečeva in se napotiva v mesto na pizzo. V termah Chianciano sva se znašla po moji krivdi, predvsem zaradi slabe informiranosti. Tukaj ni kaj videti. Terme so (in po govoricah prav UAU), vendar sva midva iskala naravne terme, ki so nekaj deset kilometrov naprej in sicer terme San Filippo. Tam so naravni vrelci termalne vode, ki ustvarjajo fantastične kamnite skulpture „bela skala“ in kopanje v topli vodi v naravi brez plačila. (B&B Villa GiuseppeVia Galileo Galilei,12, Chiusi, 53043, Italija – nastanitev ni bila vredna počenega groša. Možakar na spletu obljublja balkon z lepim razgledom in zajtrk. Plačilo v naprej s kartico tako, da si človek ne more premisliti ko vidi dejansko stanje. Zajtrk zanič: mehek prepečenec, na osebo eno majhno maslo, marmelada in pest (sto let) starih in mehkih piškotov.)

Zjutraj se zapeljeva do omenjenih term, si jih ogledava in se načudiva naravi ter pot nadaljujeva še bolj južno proti naravnim termam Saturnia. Voziva se po najbolj slikoviti dolini v Toscani Val d´ Orca. Krajina je tukaj čudovita, velika polja žita in maka, vinogradi segajo do obzorja in pred vsakim je posajena vrtnica. Ponekod celo pred vsako vrsto trt. Ozke makadamske ceste kot stražarji obdajajo visoke zelene ciprese. Poti so vedno zavite, nikoli ravne in vodijo do gospodarjeve hiše. Nekatere so prave vile, ki se v daljavi lesketajo v soncu.

Nekaj kilometrov pred ciljem naju zopet ujame dež, pravzaprav sva nevihti padla v objem. Pripravljena, v vsej bojni opremi, se zapeljeva v črnino, cesta postane potok in peljem bolj na slepo,. Nežno držim krmilo, da čutim prvo kolo, ki si v globoki vodi utira pot skozi nanose peska in blata. Ni nobene drame, le hitrost je manjša in kilometri so daljši. Končno v Saturniji. Zagledava tablo ob cesti „Villa Giulia“. Greva pogledat, če imajo prosto. Imajo :) 85€ z zajtrkom :( OooKkk-ejj Vzameva. Vendar vse novo, prostorno, dovolj obešalnikov (kar je drugod primanjkovalo), v glavnem opremljeno za preživet cel teden.

Zvečer dež poneha. Greva v mestece po sadje in sladoled. Ja, v Toscani sva polizala veliko sladoleda. Slabega tukaj nimajo, tako zelo dober, kot ga opevajo, pa spet ni. Enako dobrega se da jesti tudi v Sloveniji. Zato samo zaradi sladoleda ne hodite v Toscano ;). Vreme ni zdržalo dolgo in spet sva morala vedriti, tokrat pri osnovni šoli. Ulivalo je kot za stavo in snažilka, ki se je odpravljala domov ni imela srca, da naju nažene. Prosila je le, če lahko z verigo in obešanko zakleneva vrata dvorišča, ko bova odšla. Bila sva ji zelo hvaležna. Najine glave so že malo pozabljive, ne vem, mogoče zaradi vlage :) , in seveda nisva zaklenila. Šele v apartmaju nama je kapnilo!? Nič, obljuba dela dolg. Še en večerni sprehod do šole in nazaj za mirno vest.

V jedilnici naju pričaka kraljevski zajtrk. Človek ne ve kje bi začel :), odlična kava, domača salama in sir, jajca, jogurti.. pecivo in slaščice je seveda potrebno tudi poizkusiti, vsaj tiste, katere vidim prvič. Vse domače.

Hitro sva ugotovila, da v Italiji velja višja cena – boljši zajtrk. Obstajajo pa tudi izjeme.

Ko napolniva trebuščke, se odpeljeva do bližnjih naravnih term (Saturnia). Parkirišče je veliko in brezplačno, prav tako kopanje v naravnih bazenčkih. Voda je topla 30 stopinj (tako na prst) in ima vonj po žveplu, je modrikasto-sive barve in slapovi, ki se prelivajo čez kaskade nudijo prijetno masažo. Prisotni so tudi črvički, ki ti podobno kot Kangali ribice „grizljajo“ kožo. Po triurnem razvajanju se odpraviva na pot proti Sieni.

Skozi mesto se tokrat peljeva kar z motorjem. Precejšna gneča turistov, avtomobilov, kolesarjev in turističnih minibusov. Slediva toku prometa in se počasi prebijeva do centra. Kar z motorja si na hitro pogledam trg Pizza del Como. Sam počakam pri motorju, Mojca pa se spusti po stopnicah na trg, da naredi nekaj fotografij. V Sieni ne moreš brez sladoleda, ki je tukaj zelo opevan. Temu primerne so tudi višje cene.

Po strmi tlakovani cesti se spustiva do vznožja mesta. Gneča in gost promet me odvračata od velikih mest, zato se jih rajši izogibam. Bolj se veselim manjših krajev, zato se napotiva dalje proti mestu Voltera. Mesto je znano po obdelavi kamna „Alabaster“. Iz njega izdelujejo okrasne predmete, luči, nakit, spominke in podobno. V mestu se nahaja tudi park z rimskimi ostanki..nekaj stebrov, kamnov.. Ker naju čas že baše (recepcije večinoma zapirajo že med 19. in 20. uro), jo popihava v bližnji hotel.

(Hotel Molino D'Era Volterra)

Po zajtrku se odpeljeva v San Gimignano -najbolj kamnito mesto v Toscani, čeprav so tukaj kamnita prav vsa stara mesta. Hondo parkirava pred mestnimi vrati, nanjo prikleneva jakne in čelade, da ne bova spet naokoli hodila natovorjena kot mule. Takoj za mestnimi vrati zadiši po toscanskem sendviču in prodajalec glasno poziva mimoidoče k nakupu in pokušini te specialitete.

Sendvič je nadevan s pečeno svinjino. Lačna nisva, zato se odločiva, da ga poizkusiva kasneje. V bližnji trgovinici s spominki mi moja draga kupi miniaturno pločevinasto Vespico za spomin. Res pravo darilo za motorista :) Hvala!

Po prehojenih kilometrih bi se v želodčku že našel prostor za toscanski sendvič, zato se napotiva proti izhodu. Nekaj mi ne da miru in predlagam, da najprej pogledava, če je z motorjem in najino garderobo vse v redu. Takoj opazim policista, ki fotografira parkirane motorje v bližini in jim piše kazni. Kaj zdaj? Ker lepa beseda včasih pomaga, se moja lepša polovica napoti do policista in ga začudeno vpraša, če se tukaj res ne sme parkirati? In kje se lahko? Parkirišče za motorje je sto metrov naprej, pokaže. Jaz ne znam italijansko, zato mu samo z gesto namignem, da itak odhajava in če nama lahko pogleda skozi prste. Pokima in midva se hitro pobereva. No, in tako sva ostala brez znamenitega sendviča.

Pot naju vodi skozi slikovito pokrajino proti največjemu toscanskemu mestu Firenze. Slabo pripravljena ne poznava vseh turističnih zanimivosti vrednih ogleda. Slišal sem samo za mesarski most in mogočno katedralo. Do mostu se sprehodiva ob reki Arno, poslikava in se vrneva na parkirišče. Preostanek mesta nameravava pogledati kar z motorja. V bližnjem parku v senci poizkusiva rezervirati apartma v kraju Vinci, ki ga oglašujejo kot rojstni kraj izumitelja, znanstvenika, predvsem pa umetnika, ki je naslikal znamenito Mona Liso Leonarda daVinci-ja. Booking nama tokrat SPLOH ni bil v pomoč saj preko njih ni bilo mogoče zaključiti rezervacije. (Preverjal, če sem prava oseba in zahteval vnos gesla, ki naj bi ga prejel po sms-u, pa ga nisem. Kasneje se je izkazalo, da je Hotel vseeno potrdil rezervacijo brez varnostne kode in ker nisva prispela, so poizkušali vnovčiti akontacijo iz kartice. Napisala sva pritožbo na Booking in zadeva se je rešila v najino korist.) Poiskala sva prenočišče drugje (Palma's Country B&B). Apartma se nahaja nekaj kilometrov iz mesta, na podeželju, med lepo urejenimi vinogradi in imel je celo veeliik bazen ter žar na voljo gostom. Družina fejst prijazna. Vse to za 53€. Uauu!

V lepo urejeni jedilnici pozajtrkujeva in hip za tem sva že v Vinci-ju. Muzeja in galerije si nisva ogledala, ker odpirajo šele ob devetih in pol, naju pa je čakala še dolga pot. Včasih se je potrebno čemu tudi odpovedati - pač izbereš tisto, kar ti je več vrednejše. Jaz sem dal prednost vrtu Ville Garzoni v Collodi-ju, tam je tudi park pinocchio – ostržek. Vrt je fantastičen, ogromen in veličasten. Sam sem ljubiteljski vrtnar in v takšnih vrtovih sem kot otrok med igračami. Palme, veliko cvetja, kamniti kipi, potke, vodometi, vrtne vile, bogovi....vsak kip pripoveduje svojo zgodbo in teh je tu res veliko. Škoda, da ne poznam vseh njihovih legend in mitov. Avtor in prvotni lastnik je moral biti zelooo zeloo bogat človek (ne samo v denarju, tudi v duši) in imel je prefinjen okus za estetiko. Tudi v današnjem času imamo veliko „bogatašev“, ki pa denarja ne vlagajo v vrtove temveč v pločevino in jahte, ki so hitro minljivi. Vrt pa je ob skrbni negi lahko večen, se s časom spreminja, raste in vseskozi navdihuje.

V park Pinocchio nisva šla, ta je namenjen majhnim otrokom, jaz pa sem že malo večji otrok, ki zbira drugačne igrače, tiste na dveh kolesih ;)

Ob cesti pri velikem parkirišču stoji ogromen lesen Ostržek z dolgim ošiljenim nosom. Pobič je očitno precej lagal :). Jaz imam nos bolj kratek, je pa precej širok..hmmm..le kaj bi to pomenilo :)?

Zajahava Hondo in že drviva proti Ponte della maddaleni (hudičevemu mostu). Most je mogočen in zaradi oblike precej nenavaden. Legenda pravi, da ga je zgradil sam hudič. Domačini so se pogodili z njim. V zamenjavo za most je zahteval dušo prvega, ki ga bo prečkal. Vaščani so bili prebrisani in so čez most prvo spustili psa. Kaj se je zgodilo s psom ne vem, upam, da je za nagrado dobil vsaj klobaso :)

Pot nadaljujeva po cesti SS12 proti Modeni. Na tem potovanju je to najlepša cesta. Voziva se skozi manjše zaselke, nekaj časa tik ob reki nato se cesta začne vzpenjati in „drsenje“ skozi ovinke je pravi užitek. Gume dobro grabijo v asfalt. Srečujeva skupine motoristov, ki športno polagajo ovinke in glasno pospešujejo po kratkih ravninah. Večinoma so Italijani, ki jim je cesta dobro znana in si zato lahko privoščijo nekaj več adrenalina. Lepo jih je videti. Tudi sam privijem ročico plina in nekaj ovinkov odpeljem bolj dinamično, vendar teža natovorjenega motorja preprečuje globoke nagibe in stopalke hitro zagrabijo v asfalt. Oh..kako bi bilo fino se odpeljat en krog solo, brez kufrov in moje lepotičke za hrbtom, pomislim. Popustim tempo in se umaknem na rob, ter spustim mimo hitrejše, da jim ne kvarim užitka. Ko pripeljeva iz gozdička, se pogled odpre na pobeljene vrhove in turistično naselje - smučarsko središče. Pod čelado začutim hladen svež zrak, ki dobro dene pregreti glavi. Začneva se spuščati v dolino proti Bologni in nato Ferrari. (Il Rifugio di Charly  Via Comacchio 885, 44124 Cona, Italija)

In že je nedelja – konec najinega dopusta. Do doma naju loči še cca. 470km, od tega 300 po avtocestah.

Od vremena je bilo vsega po malem, nekaj neviht, malo manj sonca in veliko oblakov. 25 stopinj je prijetnih za potovanje z motorjem, le zadnji dan se je termometer povzpel na 30. Nočitve z zajtrkom so se gibale med 50 in 85€ za dve osebi. Bencin je drag 1,59€ do 1,98€/liter (povprečno 1,63). Večinoma so samopostrežne črpalke, zato je dobro imeti ne preveč zmečkane bankovce za 5, 10 in 20€, sprejemajo pa tudi kartice. Cestnina 30€. Hrana v restavracijah je draga, njoki z omako 13€, enako ribji krožnik, ki je skorajda prazen, tortice in tiramisu po 4€/kos, količinsko½ tistega, kar ti postrežejo v Sloveniji. Pizza..tukaj ne zgrešiš, stane 6-8€ in je dobra, pa še lačen ne greš od mize ;)

V osmih dneh sva prevozila 2200km. Pisa in Lucca (pa še kaj) sta ostala za naslednjič. V Toscano se bova zagotovo še vrnila saj ponuja še veliko skritih kotičkov, majhnih vasi in navdihujočih razgledov. Mogoče naslednjič izbereva jesen, ko bodo barve bolj tople in kontrasti močnejši za še lepše fotografije.

Boris