Štiri dni dopusta na motorju in odločitev, da odpotujeva v Bosno po poteh, ki niso glavne, ki jih nihče ne opisuje kaj šele kuje v motoristične zvezde. In pot pred nama je kljub načrtovanju preko google maps vsak dan ponudila nove in nove presenečenja. Zagotovo pa je večji del poti pravi motoristični raj, ki še ni širše prepoznan. Štiri dni Bosne, štiri različne regije, kjer je zelo vidna razlika med njimi. Vsaka je posebna, zgodovinska in predvsem pozitivno preseneča na vsakem koraku. In ljudje so zelo srčni.

Potovala sva z motorjem Moto Guzzi V85TT, letošnja novost na trgu. 

Prvi dan sva si zadala cilj vsaj do Kulen Vakufa, dejansko pa sva jo zaradi komarjev podaljšala do  Drvarja. Tako sva prevozila 375 km. Štartala od doma po Jadranski magistral in prvi postanek naredila še v Hrvaški, pred Karlobagom. Zaplavala v ledeno mrzlem morju, nakar sva nadaljevala pot proti gorskemu prelazu pod Velebitom. Lepa pot, odlično označen vsak oster ovinek z prometnim znakom in predhodnim opozorilnim znakom. Vsak meter višje pa odpira nov in nov razgled na Jadransko morje. Tik pod prelazom se iz ceste levo odcepi ozka asfaltirana pot  do razgledne točke na 900 metrih.

Tu se za nekaj dni posloviva od morja in nadaljujeva v notranjost po celini proti Gospiču.

Pot je večinoma skozi bogat smrekov in delno listnat gozd. Redek promet in od Široka Kula se cesta zelo strmo spušča proti vasi Bunić, kjer po ravnini nadaljujeva v smeri Plitvičkih jezer in Bihača v Bosni. Na mejnem prehodu Izačič zapustiva takoimenovano EU. Naslednji postanek je nekaj kilometrov naprej pred Bihačom in sicer Čevabdžinica Merak. Odlična hrana, seveda čevapčiči v lepinji, kajmak in jogurt. 

 

Sledi popoldanski počitek v Bihaču v stoletnem parku na obali reke Une. Po kavici nadaljevanje poti ob reki Uni do Dubovsko, kjer zavijeva v desno v smeri Kulen Vakufa in nacionalnega parka Una. Cesta je slabša, ožja, brez sredinske črte. Seveda,  saj je stranska, prometa pa tukaj ni. V Kulen Vakufu sva imela namen prespati in sva se najprej ustavila na bencinski črpalki iz 50 let prejšnega stoletja. Brez nadstreška, eno točilno mesto in prijazna bencinarka, ki se je takoj ponudila da bo ona točila gorivo. Ker sem želel sam natočiti bencin pa se je postavila za menoj in z rokami na hrbtu vse pozorno opazovala.

Po posvetu in komarjih v zraku se odločiva, da bova prespala v Drvarju in nadaljujeva pot. Po nekaj kilometrih takoj za vasico Palučci obvestilna tabla »konec asfalta« in dejansko nadaljujeva kar nekaj kilometrov po makadamu do podrtega mostu, kjer se spet začne asfalt. 

Ker v križišču ni oznak nadaljujeva do Martin Broda. Prevoziva vasico po dolgem in počez in ne najdeva ceste za Drvar. Prodajalec domačega medu nama pojasni, kjer bi morala že prej zaviti, zato se vrneva in pri podrtem mostu preko Une zavijeva v desno v hrib. Cesta je takoj normalne velikosti, asfalt novejši in v vzponu 9% proti Malo Očijevo. Vsak ovinek pa je zopet odlično označen z prometnimi znaki za ostre ovinke in omejitev hitrosti na 20 km/h. Na četrtem ovinku se ustaviva, saj je narejena razgledna točka. Odpre se nama čudovit pogled na vse strani in na kanjon reke Une pod nama. Kar grozljivka je pogled v prepad, kjer se sliši samo šumenje reke. Naprej se cesta vije po planoti v smeri Gruborski Naslon. Cesta je dokaj ravninska in z obeh strani zelo zaraščena. Na desni pa je vseskozi prepadna dolina. Srečala sva samo dva motorista v nasprotni smeri, medtem ko drugih vozil ni bilo. Po dobrih 20 kilometrih se cesta prične strmo spuščati in pred nama je pogled na Drvar. Ob prihodu najprej poiščeva hotel, se nastaniva in narediva še en spoznavni krog po mestu. Zapuščeno, umazano, zaraščeno, sicer polno ljudi. Urejeno, pokošena zelenica in brez smeti je samo pri muzeju  »Titova votlina«. Vrneva se v hotel kjer povečerjava. Prvi dan je za nama, motor je deloval odlično, midva utrujena in polna vtisov, predvsem zelo pozitivnih. Za nama je dan vožnje skozi čudovito naravo, prijazni ljudje, od kar sva zavila na stranske cesta pa skoraj nisva srečala vozil ali ljudi. Piko na i vseh vtisov pa so dodali vozniki po ulici mimo hotela, saj so vsak pozdrav znancem pospremili z kratkim »hupanjem«.

Drugi dan, druge poti proti Sarajevu, novih 305 km neznanega, ko ne veš kaj pričakovati. Nakup sadja na tržnici v Drvarju, še en krog po mestu, da se prepričava, če je bilo včerajšnji večerni kulturni šok res tako izrazit. In da, v jutranjem soncu se pokažejo še vse zapuščene stavbe, zapuščene trgovinice, asfaltirana ulica, ki to ni, ulica kjer so glavne in največje reklame za pogrebne storitve in to storitve na obroke, na »rate«.  Pred lokali pa sedijo ljudje, kjer naju vsi pozorno opazujejo, saj sva bila več kot očitno edina motorista-turista v mestu. Odpraviva se v smeri Bosanskega Grahova, cesta se takoj dokaj strmo v ovinkih vzpenja in je dobro označena. Po dosegu vrha vzpetine pa se spet strmo spušča in pod name je vidna večja zelo široka dolina.Prometa skoraj ni. V Bosanskem Grahovu zavijeva levo v smeri proti Livnu, kjer pa se prej vidna široka dolina dejansko pokaže v vsej svoji velikosti.

Dolina je široka vsaj 10 do 15 km in pogled seže v daljavo, po moji oceni vsaj 30 km. Pri pregledu  zemljevida pa se izkaže, da je do Livnega kar 72 km te doline. Ob tem pomislim, da nama ni potrebno potovati v Ameriko, da bi potovala po takih ravnih poljanah, saj je tukaj pravi raj. Cesta je sicer brez sredinske črte, dokaj ravna, na večih odsekih celo po 5 in več kilometrov popolnoma ravna. Tempomat na 100 km/h in mirna vožnja skozi zapuščene vasi, kjer so vse hiše še požgane iz vojne. Ljudi ni, na celotni trasi sva srečala morda tri stare razpadle golfe brez registracij in dva osebna avtomobila, dve kravi in eno lisico. Ogromno območje brez življenja. Pred samim Livnom se zopet začne življenje, promet, nekaj naseljenih vasic, kjer šole razpadajo, cerkve pa so popolnoma obnovljene.  Livno, majhno mestece kjer se ustaviva na kavici in nadaljujeva pot. Ker pa so smeri v mestu slabo označene naju pot odpelje malo naokoli proti Buško jezero in naprej proti Tomislavgradu. Tu se iz istih razlogov spet loviva po križiščih in končno najdeva pot v smeri  Lug. Iz te ravnine se dvigujeva  po dokaj dobri cesti in prispeva na planoto, kjer je spet vse naokoli ravno. Tudi cesta iz Luga proti Ramsko jezero je ravninska, dobra in na rahli vzpetini celo tripasovnica z prehitevalnim sredinskim pasom v obe smeri. Glede na količino prometa, ki je enaka nič sicer ne vem komu je to namenjeno. Ko naju pot pripelje nad Ramsko jezero se nama odpre pogled v dolino tega jezera. Po ozki ovinkasti cesti se spustiva proti Jakliči. Tu se zaustaviva v edini restavraciji Mediteran daleč naokoli, ki je na sami obali jezera. Sledi kosilo odlično pripravljenih postrvi, po kosilu pa obvezen počitek v senci in plavanje v jezeru.

Mimogrede sva izvedela, da je to umetno jezero in da je trenutno najvišji vodostaj, zato so tudi nabrežine lepe, urejene in zelene. Tu srečava tudi nekaj motoristov iz Avstrije in Slovaške. Sami lastniki restavracije so zelo prijazni,priporočal pa sem jim obvestilno tablo na cesti, da so motoristi dobrodošli. Nadaljujeva pot proti Prozorju in nato proti Jablanica. Pot brez prometa, ozka in zelo ovinkasta, predvsem pa v strmem spuščanju in tudi dobro označena z opozorilnimi znaki. Pogledi na strmine gora levo in desno in na prepade pod cesto pa jemlje dih. V Jablanici zavijeva levo v smeri Konjic, kjer je polno prometa, saj je to glavna cestna povezava iz Mostarja za Sarajevo. Cesta je zelo slaba, na nekaterih delih je rezkana, v enem tunelu je hitrost celo omejena na 20 km/h. Tunel ni osvetljen. Notri je mokro, saj dokaj močno kaplja iz stropa in je zelo nevarno, saj te rezan asfalt ujame v svoje kanale brazd. Iz Konjica se cesta zopet strmo vzpenja, občasno je dvopasovnica z prehitevalnim pasom navzgor. Ker pa je asfalt tudi tu rezan pa sva kar umirjeno vozila naslednjih 80 km in pripela v Sarajevo. V centru pri Baščaršiji sva se nastanila v hotelu Astra. Razpakiranje, tuširanje in že pohajkujeva po mestu. Še na večerjo v Čevapdžinico Željo, v neposredni bližini najinega hotela. Tu naju zaradi zasedenosti miz posedejo k dvema starejšima ženskama, uglajeni dami na pogled. In pogovor steče, kjer domnevo potrdita. Sarajevčanki, ena že leta živeča v nemčiji in trenutno na dopustu pri svoji prijateljici. Seveda tudi oni na obvezne čevapčiče v lepinji. Čevabdžinica Željo ohranja svoj sloves z res odlično hrano in pet čevačičev, pol lepinje in kajmak je čisto dovolj za razvajanje brbončic. 

Za nama je drugi dan na motorju, ki je odlično opravil svoje delo. Vozil naju je od neverjetnih ravnic, strmih vzponov še bolj strmih spustih in uničenih cestah. Sedaj počiva, počivala pa naj bi tudi najina glava, vendar pa je to zelo težko. Tako ali tako bova današnji dan potovanja od »umrlega« Drvarja preko zapuščenih vasi, mimo razpadlih šol, popolnoma obnovljenih cerkva do energijsko pozitivno nabitega Sarajeva najini duši še dolgo premlevali človeške nesmisle. V vsem tem plesu današnjih čustev se odločiva, da potovanje podaljšava za dan in greva še na morje v Neum. Otroke obvestiva, da naju ne čakajo prekmalu in začrtava pot za naslednji dan. Po zemljevidu naju čaka 214 km in občutek je, da bo ta dan najlažji saj del poti že poznava, potem pa gre samo še v smeri morja, smeri  prestiža. Ja, prav za nasmejati se je, kajti Bosna preseneča in tudi ta pot je bila presenečenje.

Noč je prinesla grmenje in nevihto, ki je Sarajevo ohladilo in ovilo v jutranjo meglico. Dež pa je iz motorja obrisal prah prejšnjih kilometrov. Počasi zapuščava v meglo ovito mesto po dvopasovnici in se ustaviva tudi na izviru reke Bosne – Vrelo Bosne, kjer pa so že sončni žarki. Čudovit park, čudovito urejeno okoli vseh mini jezerc. Popijeva kavico in že potujeva naprej. Ker je prometa polno, ceste pa zelo slabe, potujemo zelo počasi, saj ne želim prehitevat in naju po nepotrebnem ogrožat. Prav tako pa se je po Jablanici v dolini reke Neretve pojavil veter v sunkih vse do Čapljine in parka Hutovo blato. Za kosilo sva se ustavila pri Počitelj v restavraciji Staklo. Čisto povprečna restavracija, kjer je težko dati kakršno koli oceno hrane. Hitrost in energija natakarja pa je bila primerljiva s kakšnim polžem in to tistim brez hišice. Po vsem sodeč sva bila dokaj blizu Neuma, zato sva se odpravila naprej. Pa je sledilo presenečenje. Pot naju je s kažipotom za Neum odpeljala izven glavne poti v smeri Bajovci, Cerovica in Hutovo. Cesta je stara, zelo slaba, brez roba in ozka. Nasproti vozeči zaradi slabe ceste več ali manj vozijo po sredini, tako da sva se kar nekajkrat popolnoma zaustaviti, da nisva imela nesreče. Predvsem vozniki tovornih vozil tukaj dobro uveljavljajo zakon »močnejšega«. Cesta pa je vseskozi ali strmo gor, ali strmo dol in nekaj ravnine. Razen teh vozil pa ljudi ni bilo srečati do vasi Hutovo. Šele v vasici so na avtobusni postaji na klopci sedeli štirje moški in pili pivo. Ob mimo vožnji sem videl njihove obraze začudenja, tako da sva takrat zagotovo postala »dogodek dneva«. Občasno je tukaj pokrajina popolnoma gola, brez višjega rastja in občutek je bil kot da voziva po luni. In ko v tem brezpotju prideš na en vrh zmotno meniš, da boš videl morje, pa ga ni. Pa voziš spet dol in spet gor po cesti in zopet upanje da bo um zakričal – glej morje. Napaka, cesta gre spet dol nekam v dolino in po dolini spet gor nekam v hrib ko končno zagledava star komaj prepoznaven napis Neum. Ja, morja pa še vedno ne vidiva. Je treba kar do semaforja, da se vidi morje, ker ta okolica je vsa v hribih in dolinah. Nastaniva se v hotelu Sunce in kmalu se že kopava. Večerjava v restavraciji Jopi, kjer naju sprejme natakar ki je svojo kariero pričel v Portorožu pred 30 leti. Odlične školjke in ribe ter glasba »one man band«. Še en dan Bosne, katero bova jutri zapustila čez bližnji mejni prehod v smeri hrvaške oziroma najinega doma.

Četrti dan naju čaka 533 km vožnje proti domu. Neum ni pustil nekega posebnega pečata, da bi si zadal zopet cilj, da bi ga obiskal. Čisto navadno turistično pretirano pozidano mestece brez duše. Iz Neuma sva pri Kleku prestopila mejni prehod in vstopila v Hrvaško. V delti Neretve se zaustaviva in kupiva sadje. Prodajalka v pogovoru pove, da preko zime prodaja lastne neretvanske mandarine v Murski Soboti, poleti pa je doma, kjer ob cesti prodajajo svoje sadje. V bližini Ploč se odpeljeva na avtocesto in v smeri Senja, kamor prispeva po 4 urah umirjene vožnje. Tu greva na kosilo v restavracijo Martina, tik ob plaži. Hrana je bila odlična ampak daleč najdražja. Ker sva se prvi dan okopala v ledenem morju pri Karlobagu, sva se tudi danes namakalla. Morje se tukaj med otoki ni ogrelo niti za stopinjo. Pa sva odpotovala naprej proti domu, kjer sva bila proti večeru na koncu 1427 km dolge poti..

Glavnino potovanja sva opravila po Bosni. Enostavno čudovita dežela, čudovitih ljudi. Zagotovo je vsaj v delu kjer sva se vozila pravi motoristični raj. Prometa malo, ceste v večini zelo dobre, prav tako po večini zelo dobro označene.  Moja pričakovanja o poti so bila pozitivno izpolnjena, kjer pa je bilo kaj slabega pa sva z mojo Leonoro sprejela kot del poti.