Sliši se nenavadno za potovanje z motorjem. Ker nama je potovanje z motorjem kot neke vrste način potovanja, kjer združiva oglede in užitek,  sva poskusila in naredila načrt potovanja. Čeprav je pot dolga, pa samo potovanje ni bilo naporno, ker sva si vzela vmes kar nekaj postankov.

3. avgust 2019: Ljubljana – Genova – San Remo: 750 km

Prvi dan potovanja je bil namenjen premagovanju kilometrov, tako da sva pozno popoldne prispela v Imperio, kraj nekaj kilometrov pred San Remom, kjer sva imela rezervirano sobo v majhnem družinskem hotelu (prenočevanje z zajtrkom 70 evrov za dve osebi). Zvečer sva si ogledala prijetno majhno letovišče ob morju in si privoščila italijansko večerjo.

4. avgust 2019: San Remo – Monako – Nica – Cannes – Marseille: 350 km

Tega dne sva želela prevoziti  Azurno obalo in se ustavljati v znanih turističnih mestih. Začela sva v sončnem jutru, ko sva prispela v zeleno in cvetoče mesto San Remo, ki je znano po popevkarskem festivalu, zato sva se ustavila pred dvorano Teatro Ariston, kjer poteka vsako leto popevkarski festival  vse od leta 1951. Mesto je znano tudi po svojem prestižu, igralnici, in kot zanimivost imajo pravoslavno katedralo Kristusa Odrešenika, ki je v lasti Rusov, še iz carskih časov, ko so hodili premožni Rusi sem  na počitnice. Zelo lepo sredozemsko mestece. Ker sva želela  uživati v vožnji ob morju, sva nadaljevala pot do majhne kneževine Monako s pristaniščem polnih jaht,  Monte Carlom. Prevozila sva mestece, kjer ni bilo videti veliko turistov, mogoče zaradi hude vročine, ali pa se tam začne  življenje zvečer oz. ponoči. Midva nisva čakala na nočno življenje, pač pa sva nadaljevala po zapletenih monaških podzemnih cestah do Nice, ki spet slovi po svoji posebnosti, to je več kilometrski obali z množico turistov, Promenada des Anglais, in množico kavarn oz. restavracij, kjer sva si vzela čas za  njihovo specialiteto pissaladiere (čebula in sardele) ter kavo in pijačo. Naslednje mondeno središče, kjer sva se ustavila,  je bil Cannes, ki pa je znan po filmskem festivalu v Palais des Festivals, in po prstnih odtisih v  betonu na poteh v parku znanih svetovnih igralcev. Zelo lepo je staromestno jedro s cerkvijo Notre-Dame. Ker je bila neznosna vročina, se nisva veliko sprehajala po mestu in sva se raje odločila za veter  v laseh. Čeprav so to mesta, kjer sva bila že večkrat, pa vsakič, ko prideš ponovno, ustvarijo s svojo lepoto, klimo in turisti neko posebno razpoloženje – prav čarobno, saj tukaj res opaziš mondenost, avtomobile kabriolete in imaš občutek, kot da gledaš kakšen star film iz časov Grace Kelly.

Vožnjo do Marseilla sva nadaljevala po avtocesti, da sva pridobila na času, saj sva si želela ogledati še to znamenito sredozemsko pristanišče. Ko sva zapeljala v mesto, nama je najprej padla v oči cerkev na hribu La Garde, bazilika Notre-Dame (vsaka mogočna cerkev v Franciji je Notre-Dame). Menda je ta hrib predstavljal pomembno mesto za obrambo pred osvajalci z morja. Na vrhu zvonika je 10 m visok kip Marije, ki čuva mesto. Ustavila sva se  v pristanišču, ki nama ni dajalo občutka, da sva v Evropi, pač pa je to »svet v malem«. Tam je znamenita katedrala Chatedrale de Major z mogočnimi obrambnimi stolpi. Vzela sva si čas za večerjo,  potem pa sva se sprehodila po glavni ulici starega dela mesta La Pamier, ki ima ozke ulice s trgovinami, do najinega hotela mimo Slavoloka zmage ARC Place Jules Guesde, ki  daje občutek, kot da sva v Parizu, saj predstavlja s svojo mogočnostjo vhod v mesto  in darilo republiki, ko so ga 1823 zgradili v spomin na zmago francoske revolucije.  Sploh pa iz tega mesta izvirajo pravi revolucionarji, ki so se v 19. stol. odpravili v revolucionarni Pariz in s seboj ponesli znamenito pesem  Marseljezo, ki je kasneje postala državna himna. Za mesto lahko rečeva, da ima bogato in burno zgodovino, je zelo lepo, toda vidi se, da je pomembno sredozemsko pristanišče, saj takoj padejo v oči priseljenci iz afriškega in arabskega sveta, ki delujejo kar malo strašljivo, še posebej ponoči.

5., 6. in 7. avgust 2019: Marseille – Barcelona: 600 km

V Marseillu sva prenočevala v hotelu Toyoko Inn  Marseille (z zajtrkom 82 evrov za dve osebi) in v čudovitem poletnem jutru sva nadaljevala pot proti Barceloni, torej naju je čakalo kar nekaj  kilometrov, zato sva pot nadaljevala po avtocesti.  Sicer je bil kar zgoščen promet do španske meje, nato pa manj. Naj še omenim, da je uporaba avtocest v Italiji, Franciji in Španiji kar draga, toda prihranek na času pa je vendarle dragocen. Na potovanju sva za uporabo avtocest dala okrog 400 evrov.

V poznem popoldnevu sva prispela v Mataro, letoviški kraj 30 km pred Barcelono, kjer sva imela rezerviran tridnevni počitek v hotelu IBIS Barcelona Mataro (297 evrov  z zajtrkom za dve osebi). Prijetno mestece z dolgo mivkasto plažo in kot zanimivost: ob plaži je bila železniška proga, ki je ločevala plažo od mesta – vendar  ni bilo prav nič moteče, saj je polno podhodov – sploh v Španiji je vlak pomembno prevozno sredstvo, saj ga ljudje veliko uporabljajo, pa tudi turisti, kar sva videla, ko so množično uporabljali vlak za Barcelono. No, midva sva raje uporabljala svoj motor, saj je  prav posebno doživetje  peljati se v središče Barcelone z motorjem, kar nama je bilo dano naslednji dan. Ves dan sva namenila ogledu Barcelone, zato sva parkirala motor pred  Sagrado Familio, kjer je prostor za motorje. Ker sem bila že večkrat v Barceloni in sem bila vedno  vezana na javni prevoz, je bilo tokrat res nenavadno, da se v središče mesta pripeljem  z motorjem. Slike so kar zgovorne.  Čeprav poznava vse znamenitosti Barcelone, pa sva se kljub  temu sprehodila skozi mesto po La Rambli do pristanišča s Kolumbovim spomenikom, do znamenitega stadiona Camp Noua, do različnih cerkva, npr. Katedrala sv. Marije iz morja,  v park Guell, vendar z druge strani, preko rimske utrdbe do parka, ki je bil tokrat delno zaprt (menda zaradi obnove oz. ne bodo več dopuščali turistom, da bi posedali po Gaudijevih stvaritvah). Sicer pa sta park  in Gaudijeva umetnina prav tako pravljični, če ju gledaš od daleč.  Park se imenuje po arhitektu Guellu, ki je bil Gaudijev največji podpornik. Na kosilo sva zavila  v Zeleno četrt, kjer je polno gostiln in izposojevalnic koles, da si lahko ogledaš mesto s kolesom. Lahko se povzpneš z vzpenjačo tudi na hrib Montjuic, ki predstavlja  spomin na olimpijado 1992 in dober razgled na celotno mesto. Barcelona je mesto, kamor se človek rad vrača. Zadnji dan sva izkoristila za počitek, preživela sva ga v mestu Mataro, na plaži, plavanju in dobri hrani.

8. avgust 2019: Barcelona – Valencia: 380 km

Čakala naju je Valencia, mesto, kjer še nisva bila, a sva slišala marsikaj zanimivega, predvsem  o zanimivi novi arhitekturi mesta. Obetal se je tudi najbolj vroč dan najinega potovanja, 38 stopinj, zato sva ponovno potovala po avtocesti, da sva prispela v hotel pred opoldansko vročino (B&B Hotels Valencia – 100 evrov za nočitev  z zajtrkom za dva). Sva se pa kljub vročini odpravila peš na potep po mestu, saj ima mesto polno drevoredov iz pomarančevcev in palm, da sva se uspešno skrivala pred soncem. Najprej sva zavila  v novi del mesta, kjer je znameniti muzej na vodi, ki deluje zelo futuristično.  Je zelo obsežen kompleks, kar 2 km vzdolž ob reki Turia  –  človek  res uživa v  takih stvaritvah. Mesto umetnosti in znanosti vključuje palačo umetnosti, Muzej znanosti in Oceanografski muzej.  Pozno popoldne sva peš nadaljevala proti staremu delu mesta, kjer vzbudi zanimanje mestna katedrala iz 13. stol., ki je bila zgrajena na mestu mavrske mošeje.  Znamenita je tudi velika tržnica iz leta 1928, ki na številnih stojnicah ponuja lokalne dobrote. Arena za bikoborbe in obrambni stolp Torres de Quart iz 15. stol. sta tudi vredna ogleda. Res sva veliko prepešačila, zato se nama je prilegla tipična španska paella in za povrhu še sangria. Lep dan, poln novih doživetij. Sva si pa obljubila, da se v Valencio obvezno vrneva!

9., 10., 11. in 12. avgust 2019: Valencia – pristanišče Denia: 110 km/ Ibiza (trajekt)

Kar zgodaj po zajtrku sva šla na pot, saj sva se selila s celine na otok Ibiza. Ibiza naju je zanimala zato, ker je že od nekdaj slovel kot otok zabave, in sicer še iz hipijevskega  obdobja. Prav zato sva postavila šotor v kampu, ki še malo spominja na tiste čase, saj imajo še rožnato obarvane prikolice, hipijevski market, le hipijev ni več. Sedaj je polno nemške mladine, ki se zvečer odpravijo na nočno zabavo v diskoteke. Zanimiva so predvsem dekleta, ki se tudi po mestu sprehajajo v kopalkah, visokih petah in lepo naličena. Predvsem zahodni del otoka (del proti celini) je namenjen takšnim zabavam.  Vzhodni del otoka, ki ima tudi boljšo klimo, manj vetra in več sonca, predvsem pa nič meduz, je mirnejši.

Iz pristanišča v Deniji sva po štiriurni  vožnji pristala v glavnem mestu otoka, imenovanem Ibiza (Eivissa), kjer se stari del mesta vzpenja na grič, okrog pa nastaja novi del mesta. V treh dneh sva prevozila ves otok, poiskala sva tudi znamenite plaže: nekatere so bile res čudovite, ki jim ne vidiš konca, druge preveč pozidane s hoteli, nekatere pa tudi neurejene.  Šotor sva postavila v kampu Punta Arabi, ki je zelo miren kamp, da sva lahko spala. Najprej sva obiskala plaže  na V delu otoka, kjer so lepe peščene plaže, tudi z dobro gostinsko ponudbo, kot so Cala Nova, Cala Mestella, Cala de Sant Vicent. Peljala sva se tudi na najbolj severno točko otoka Portinatx, kjer je na rtu velik svetilnik. Najbolj pa nama je bil všeč zaliv Platja de Sant Miquel, kjer je bilo vse še neokrnjeno – majhna restavracija s prijaznim osebjem, ki je ponujala zelo dobro sredozemsko hrano, naravna plaža in toplo morje. Tudi turistov ni bilo veliko, ravno prav, verjetno zato, ker je bilo treba kar nekaj časa pešačiti, da si odkril omenjeni zaliv. Naslednji dan pa sva namenila zahodnemu in južnemu delu otoka, za katera pravijo, da sta bolj mondena dela, kot je Sant Antoni, Cala Tarida, Cala dHort (zaliv je čudovit, a v morju je bilo ogromno meduz) in Cala Jondal. Ker nisva v tem delu mogla plavati, sva se odpeljala nazaj na vzhodni del otoka do Platje Bossa, ki nama je bila tudi všeč. Tudi notranjost otoka sva prevozila, ki je kar poraščena, zelena, kjer gojijo sadje in  zelenjavo. V notranjosti je  nekaj slikovitih otoških vasic. Tudi hrani sva namenila kar nekaj pozornosti, zlasti je bila dobra solata, ki je mešanica zelenjave, sadja in morskih sadežev. Zelo dobre so različne obare, predvsem pa ribja (bullit de peix) in različno pecivo polnjeno s skuto, mandlji oz. medom.  Po štirih dneh bivanja na Ibizi lahko potrdiva, da je to res otok zabave, veselja in življenja.

12., 13. avgust 2019: Ibiza – Denia – Tarragona – Andorra: 700 km

Pa spet na pot, kar zgodaj, saj sva ob devetih že imela trajekt na celino, v Denio, potem pa spet po avtocesti na sever proti Pirenejem v majhno državico Andoro. Dan je bil  oblačen, na morju smo doživeli  hudo neurje, tako da je na trajektu nastal kar hud kaos, a se je kljub vsemu vse srečno izteklo. Lahko samo zapišem, da takšnih valov še nisem doživela! Tudi vreme se je čez dan izboljšalo; čim bolj sva vozila v notranjost Katalonije, vse bolj vroče je bilo in v nekaterih predelih je bila narava prav puščavska in zato tudi redko naseljena (severno od Tarragone). Je pa precej vetrovna pokrajina, zato je tudi veliko vetrnih elektrarn. Proti večeru sva prispela v glavno mesto Andore, ki leži nad   1000 m nadmorske višine in je vpeto  med visoke gore. Temu so bile primerne tudi temperature, in sicer ponoči okrog 15 stopinj, čez dan, ki je bil sončen, pa okrog 25 stopinj. Dopoldne sva namenila ogledu glavnega mesta Andora la Vella, kjer je na pročeljih hiš polno rož, ogromno prodajaln ur, zlatnine, tehnike, tekstila, bank in ostalih trgovin znanih evropskih znamk. Zaradi nizkih davkov je Andora priljubljena destinacija za nakupovanje, kar sva tudi doživela, saj se je trlo turistov, a Slovencev nisva opazila oz. slišala. Skozi mesto teče reka Gran Vallira, okrog katere je največji vrvež. Mesto ima tudi termalni kompleks v obliki steklene piramide, na površini 6000 kvadratnih metrov je polno raznovrstnih vodnih zabavišč. Lepa, a skromna je tudi kamnita Cerkev sv. Esteve, ki ima notranjost opremljeno z lesenimi izdelki. V mestu je veliko  kavarn, gostilnic, pubov, a cene so za tretjino višje od naših. Popoldne sva z motorjem prevozila glavno cesto, ki pelje skozi državo, na jugu vstopiš iz Španije, na severu pa nadaljuješ v Francijo. Po pravih motorističnih ridah  sva se vzpela  več kot 2400 m na prelaz Pas de la Case. Prevozila sva dolino Valira del Nord z mestom Ordino,  ki je ujeta na obeh straneh med velike vršace, zato sva videla ogromno pohodnikov. V zimskem času pa so tod smučišča in med drugim je najbolj znano Soldeu, kjer so tekme za svetovni pokal. Mesto Encamp leži v središču državice ob reki Valira dOrient, ki je prav tako znano smučarsko središče, poleti pa izhodišče za prave planince na najvišjo goro v Andori Pic dels Pessons (2865 m). Ob glavni cesti sva videla kar nekaj vasic, ki so zelo slikovite s kamnitimi hišami, cerkvijo in živino na  pašnikih. Veliko pozornosti  namenijo svoji zgodovini, predstavitvi običajev, načina življenja skozi čas, zato je kar nekaj takšnih muzejev, a midva sva obiskala muzej starodobnih motorjev, ki je sicer po površini majhen, a z veliko raznovrstnimi primerki modelov. Zvečer, ko  sva se sprehodila po glavnem mestu, sva opazila, da na ulicah ni prav veliko ljudi, so pa polne kavarne in bari. Prenočevala sva v središču mesta v hotelu Sant Jordi (dve noči z zajtrkom za dve osebi 114 evrov). Država Andora naju je prijetno presenetila s slikovito naravo, prijaznostjo, čistočo in skrbjo vseh  prebivalcev do lepega, saj toliko rož na balkonih in oknih, mostovih nisva videla nikjer – očitno imajo tudi poklicne zalivalce rož na javnih mestih.

14. avgust 2019: Andorra – Lurd: 380 km

Zbudila sva se v sončen dan in po zajtrku nadaljevala z uresničevanjem najinega cilja, to je pot čez Pireneje  v Francijo proti znanemu romarskemu kraju Lourdes (Lurd). Ponovno  sva se vzpela na prelaz Pas de la Case, lahko bi se peljala skozi tunel v Francijo, ki so ga naredili pred nedavnim, a je za  vožnjo z motorjem, pa še v lepem vremenu, bolj adrenalinsko. Ko sva se spustila na francosko stran Pirenejev, sva  več kot dvesto kilometrov  vozila po dolini, kjer so bila obdelana polja, vse do Lurda. Ko sva zapeljala v mesto, sva takoj opazila, da mesto živi od romarjev, trgovine, restavracije, hoteli, kjer se vije množica in nadaljuje na Trg Esplanade proti romarskemu središču ob reki Gavi. Nad reko se dviguje skalni hrib Massabielle, v katerem je naravna skalna votlina, kjer se je 1858 Bernardki prikazala Devica Marija. Po njenih navodilih so potem postavili cerkve in kapele. »Pridite, pijte vodo iz izvira in se z njo umijte. Recite duhovnikom, naj tukaj postavijo kapelo; naj ljudje prihajajo sem v procesijah.« Največ je bolnikov, ki upajo na ozdravitev s pomočjo lurške vode, ki jo pijejo in se z njo umivajo. V celotnem romarskem središču ob reki Gavi izstopa gotska Bazilika Brezmadežnega spočetja (zgornja bazilika), ko njeni zvonovi vsako jutro zaigrajo melodijo Ave Marija. Bazilika sv. Rožnega venca ima na zunanji strani izdelan Rupnikov mozaik s podobami Svetlega dela Rožnega venca (Rupnikove mozaike sva videla tudi v Fatimi in na Malti – otok Gozo.). Največja pa je podzemna bazilika sv. Pija X., saj sprejme 25000 vernikov. Slogovno je izvirna, saj strop deluje kot prevrnjena ladja, na stenah pa so prikazane skrivnosti Rožnega venca, narejene v posebni tehniki barvastega stekla. Povzpela sva se nad zgornjo cerkvijo, kjer je prikazan Križev pot. Ker sva bila v Lurdu pred pomembnim Marijinim praznikom, sva zvečer opazovala veličastno procesijo z več kot 50000 romarji z vsega sveta. Ob tem se prebudijo kar močna čustva, ko vidiš toliko trpečih ljudi. Prenočevala sva v centru v hotelu nad trgovino (Hotel Alsace – nočitev za dve osebi 60 evrov).

15. avgust 2019: Lurd – Toulouse – Millau – Montpeller: 750 km

Napoved, da bo dež, se je uresničila, a naju ni zaustavilo, da ne bi nadaljevala z vožnjo do Millaua, kjer sva želela videti najvišji cestni most na svetu, ki se dviguje nad dolino Tarn. Oblekla sva se dežju primerno in vse do Toulousa naju je preganjal, potem se je pa razvedrilo. V bližini Millaua sva si  najprej ogledala most od spodaj, znamenitih sedem stebrov, od katerih najvišji doseže 343 m. Potem sva se zapeljala po mostu, ki je dolg 2,5 km, in je del avtoceste,  ki skrajša razdaljo med  Parizom in   sredozemsko obalo, ter zlasti v poletnih mesecih omogoča tekoči promet brez zastojev. Naj še omenim, da so viadukt Millau začeli graditi 2001 in končali 2004. Ni nama bilo žal, da sva naredila takšen ovinek, ker je most res vreden ogleda.

Iz Millaua je bilo še dobrih 100 km,  pa sva bila na morju pri  Montpellerju.  Na skrajnem južnem rtu v kampu Palaias Montpeller sva postavila šotor in sva  imela  še čas, da sva zaplavala v morju (šotor, 2 osebi in motor za 40 evrov).   

    

16. avgust 2019: Montpeller – Savona (Italija): 520 km

Začelo se je vračanje domov. Odločila sva se, da bova še enkrat kampirala ob morju. Ker sva Azurno obalo že prevozila, sva zapeljala kar na avtocesto vse do Savone, nekaj kilometrov pred Genovo. Šotor sva postavila v kampu Osservatorio (šotor, 2 osebi in motor 32 evrov), ki je bil oddaljen kar nekaj kilometrov  od obale; kljub tej lokaciji je bil  poln turistov, v glavnem Italijanov. No, naju oddaljenost od morja ni motila, ker sva želela samo prespati.

17. avgust 2019: Savona – Genova – Ljubljana: 800 km

Ponovi vajo pri podiranju šotora in pakiranju na motor! Ker sva pri tem zelo usklajena, sva to opravila v dobre pol ure. Še zajtrk in potem dolga vožnja po avtocesti do Ljubljane (45 evrov). Približno na 100 km sva se ustavljala za pijačo, kavo oz. hrano in  tako sva kar hitro, okrog 21. ure,  prispela na domače dvorišče. Vsakič, ko se pripeljeva domov, začutiva posebno zadovoljstvo, ker sva srečno prispela domov in ponovno sva si dokazala, da si  lahko uresničiva marsikatero željo, kar uživanje na potovanju z motorjem prav gotovo je!

Potovala in napisala Mojca in Marjan