Leto naokoli in spet je tukaj Junij, ki je v drugi polovici rezerviran za potovanje z motorjem.  V tem letu je bil plan obiskati Iran, vendar je pohlep po nafti stricev iz Zahoda, preprečil to potovanje.

V začetku Maja sem na AMZS zaprosil za karnet. Izvem, da ga je nekaj pred mano naročil  tudi motorist iz Gorenjske, ki planira obisk Irana mesec prej. Zaprosim za njegovo telefonsko številko, ker gospod na AMZS odkloni,  mu dam svojo številko, z prošnjo, naj jo da motoristu.

Čez kakšen mesec dobim klic od njega, da se po njegovih informacijah da priti z motorjem nad 250 ccm v Iran brez problemov.  Kakšen mesec kasneje pa SMS, da so ga obrnili na iranski meji, zaradi zaostrovanja razmer z NATO-m.  In tako je bilo sanj o obisku Irana konec. 

Sledilo je iskanje druge destilacije,  odločil sem se obiskati Maroko in Zahodno Saharo.

Na Motosvetu preberem nekaj potopisov o  Maroku, prebrskam še nekaj ostalih internetnih strani  in naredim okviren plan poti. Sledi booking trajeka Genova – Tanger Med, kjer dodam opcijo postelje v skupinski sobi (4 moški) in komplet meni hrane. Oboje se je med potjo pokazalo kot dobra odločitev, potovanje traja več kot  dva dneva. Trajekt naredi en postanek, v Barceloni.

 

12.6. DOMŽALE-GENOVA  (cca. 650)

Krenem po  službi okoli 17. ure. V Genovo imam plan priti do 7. ure zjutraj. Cesta do Padove je lepo pretočna, ni zastojev. V Padovi je že noč in se odločim iti do Parme po regionalni cesti. Časa bi moralo biti zadosti. Tudi prometa je malo. V vsaki vasi je postavljen radar. Ne vem če delujejo, ampak vseeno se držim omejitev. Probleme mi dela prehlad, teče z nosa, vročine na srečo ni. Pri Parmi zavijem na avtocesto do Genove. V hribih temperatura pada in doseže najnižjo točko pri 8 C, oblečem dodatno obleko pod motoristično obleko, ker je še vedno hladno, oblečem še dežno obleko. Dve uri bi moralo zdržati, preden se začnem preveč potiti.  V Genovo pridem od 6.30. 

 

13.06.  GENOVA

Vstop v potniški del luke odprejo ob 7. uri, pred vhodom čaka veliko avtomobilov, ki so naloženi do vrha, mnogi imajo tovor naložene na strehi.  Ljudje večinoma spijo v avtomobilih, nekaj jih spi ob robu cestišča. Gre večinoma za Maročane, ki delajo v Italiji.

Odpiranje vhoda je točno na minuto. Sledi urejanje formalnosti, vstop na trajekt okoli 12. ure.  Spoznam motorista iz Španije, kasneje se je izkazalo, da je bil ena redkih  oseb na trajektu, ki je govoril angleško. Fajn, našel nekoga s katerim se bova družila na trajektu.  Vozil je Triumph Scrambler, zanimiv motor.

 

14.06. BARCELONA

Prvi dan na trajektu je bil zanimiv, potem pa vse skupaj postane dolgočasno. Obroki in sprehajanje med obroki po trajektu. V Barceloni je sledil postanek in naklad vozil. Ostanemo na trajektu. 

Zanimiva sta bila dva spačka, lepo urejena. Kasneje sem jih srečal na jugu Maroka, v spremstvu večjega »servisnega« terenca.

 

15.06. TANGER MED – TETOUAN (70 km)

Okoli 15. ure pridemo v luko. Za prvi dan sem rezerviral hotel v Tetouan-u, ki je blizu Tanger Med-a.  Pripeljem se v mesto in iščem hotel. Takoj me opazi mlajši moški, in mi pokaže hotel ter razloži, da je profesionalni vodič, kasneje sem ugotovil da se jih kar nekaj izdaja za to. Za 5 min dela seveda zahteva plačilo. Pogodiva se o ceni.  Drugače lepo mesto blizu mediteranske obale, ženske so oblečene v dolge obleke, redko katera pa ima pokrit obraz. Severni del Maroka je manj tradicionalen, nekaj nežnejšega spola  je oblečeno enako kot pri nas, kavbojke, majica,..

 

16.06.  TETOUAN – FES – MEKNES – AGOUDAL (683 km)

Držim se pravila, da se na pot odpravim ko se zbudim, budilko uporabljam samo kadar je nujno.   Drugo pravilo pa je, da se držim stran od velikih mest, v njih zaidem redko, z razlogom.

Zjutraj pridem do garaže nekaj pred 7.uro, kakšne pol ure pred upravnikom parkirišča. Sedem na betonsko ograjo in opazujem jutranje dogajanje. Zraven je vojašnica, vojaki hodijo ven in notri, pripeljejo hrano, itd. Pride starejši gospod, voznik taksija, starega MB iz osemdesetih let. Najprej  preveri olje v motorju, potem ga vžge, minuto dve motor neenakomerno in  glasno ropota, potem se  umiri in je pripravljen za odhod. Letnik MB okoli 1980, števec za kilometre najbrz že nekajkrat obrnjen.

Najprej grem do Fes-a. Na vpadnici se vzporedno z mano pripelje mopedist-domačin  in mi razlaga, da me želi voditi po mestu. Seveda še en od vodičev. Odklonim in se odločim da Fes pogledam na povratku, če bo čas.

Zavijem proti Meknesu in naprej na jug proti Atlasu, ki je  lepši, kot sem pričakoval. Cesta  je v dobrem stanju, razen nekaj odsekov, kjer je luknja pri luknji.  Vije se po visokih planotah. Vsake toliko časa me cesta pripelje v manjše ali malo večje mesto. Ljudje so prijazni,  gledajo motor, diskretno. Med njimi se lahko premikam dosti neopazno, kar mi ustreza. Seveda vprašajo to in ono, ampak na prijazen način.  V Atlasu se ukvarjajo predvsem s kmetijstvom. Pomanjkanja hrane ni videti, tudi velikih razlik med njimi ne. V velikih mestih je vse drugače. Po googlu je BDP v Maroku cca. 3000 USD.


Vozni park sestavljajo mercedesi, cca. 80-letnik, ki jih uporabljajo taksisti, potem stari Renoult-i, novejši avtomobili pa so v veliki večini Dacie, tako Duster-ji kot enoprostorci.   Tudi ti večinoma služijo kot taksiji.

Vozim cel dan. Nekaj malega pojem, drugače se ustavljam zaradi fotografiranja, predvsem narave. Pade noč, imam probleme z navigacijo, ker ne najde kraja Agoudal v Atlasu, kjer imam pri Ibarhimu bookirano prenočišče. Cesta  je vse slabša, iščem in na koncu mi uspe najti kraj po  oznakah cest.  Vozim se skozi majhne vasice, ko pade mrak pridejo ven tako mladi kot stari. Potrebno  je paziti, ker ne nosijo lučk s seboj, oblečeno so večino v temna oblačila. Nekajkrat ponastavim navigacijo in okoli 1. ponoči pridem v Agoudal.  Zapeljem v prvo gostilnico/prenočišče, nekaj spijem in ugotovim, da sem na napačni lokaciji. Plačam in se  poslovim,  grem kakšne pol kilometra naprej do Ibrahima. O njem je pisal KMET v svojem potopisu, res fajn možak.  Rečemo nekaj besed, popijemo en kozarček žganja, ki sem ga imel s seboj, ostali del steklenice  mu poklonim.  Priporočam vsem, ki se boste našli na tem koncu Maroka.  Agoudal naj bi imel pozimi tudi veliko snega.

 

17.06.  AGOUDAL – TINGHIR  - GORGES DADAS – OUARZAZATE – ZAGORA (380 km)

Grem proti jugu Atlasa, pokrajina postaja vse bolj kamnita. V dolinah so izviri vode in rodovitna zemlja, ki je vsa skrbno obdelana. Nad polja postavijo naselje, ostalo je kamnita puščava, brez  ali z zelo revnim rastjem. Vidijo se prazne struge rek, ki se verjetno občasno napolnijo z vodo.  Pred  Tinghir-om del poti vodi skozi kotlino, obdano z visokimi rdečimi skalami. Spodaj v kotlini je cesta, nekaj hiš in teče reka.  Ostalo vse kamnito. Lokacija je turistična atrakcija. Agencije pripeljejo turiste, otroci pa to s pridom izkoristijo za prosjačenje.

Nadaljujem proti Tinghiru in naprej proti  Gorges Dadas, to je naslednja soteska, ki je znana po tem, da ima zavito cesto kot npr. v Alpah in hribi so rdeče barve, kamni pa zaobljene oblike. Tu sem srečal manj turistov. 

Nekaj pojem in nadaljujem proti Ouarzazate, do Zagore, kjer sem rezerviral hotel imam še vročih 160 km.  Temperatura raste, mojega KLE 500 še nisem vozil v tako vročem okolju. Ustavim se  in ga pustim vžganega na mestu. Čez nekaj časa se vžge ventilator. Super, dela. Grem naprej, ne obremenjujem ga po nepotrebnem.  Zvečer pridem do Zagore. Ustavim motor, nastavim lokacijo hotela. Spet neki tipi na motorjih, ki bi za vsako ceno radi dali moj motor v njihovo garažo. Odklonim in se odpravim proti hotelu. Gredo za mano. Zavijem v ulico, pa v še eno in tako naprej. Ostajajo za mano. Vstavim in vprašam v čem je problem. Še kar ponujajo parkirišče, na koncu jim ponovno razložim , da jih bom že našel, če bom potreboval.


Zagora je na vhodu v puščavo, temperature čez dan so visoke, enako zvečer. Moj hotel, ki je pred kratkim odprl svoja vrata,  je bil prej vila. Postavljen je nekaj sto metrov ven iz mesta v palmovem gozdičku, kar se je pokazalo kot dobra izbira. Temperatura je bila precej znosnejša kot v betonskem mestu.

 

18.06.  ZAGORA – MHAMID – ZAGORA – AGADIR  (648 km)

Zjutraj grem naprej proti jugu v Mhamid, v puščavo, nekaj 10 km od meje z Alžirijo na jugu Maroka. Poizkusim voziti tudi sipinah, vendar ne gre z mojim profilom gum. Se pogreznem v pesek in kar se da nežno poizkusim splezati ven. Uspe.  Po sipinah se mimo mene pripelje lokalec na na malem motorju, brez težav. 

Vračam se nazaj v Zagoro. Cilj današnjega dne je Agadir, oziroma manjše mesto 10 km severno od Agadirja.  Pridem okoli 21. ure. Iščem rezerviran apartma. Na mestu lokacije apartmaja ni niti hiše, neko odlagališče gradbenega materiala. Pokličem tipa na GSM, nedosegljiv. Preverim z lokalci, kje bi to lahko bilo, peljejo me cca. 15 km naprej. Iščem, sprašujem, nič pametnega. Nekateri se trudijo pomagati ampak ne najdemo. Potem končno pokliče lastnik apartmaja, mlad fant, navdušen surfar  in se dogovoriva da me pride iskati na lokacijo, kjer se nahajam.   Končno v apartmaju.  Motorju snamem stranske kovčke in ga spravim v hodnik, pri vstopu v stavbo. Nisem imel najboljšega občutka glede varnosti, ker vhodnih vrat ni zaklenil, izkazalo se je, da je bil naslednje jutro motor nedotaknjen.  

 

19.06.  AGADIR – TIZNIT – TAN TAN – LAAYOUNE (641 km)

Nadaljujem proti  jugu.  Danes imam plan prespati v Zahodni Sahari. Na zemljevidu je meja med Zahodno Saharo in Marokom označena z črtkano črto, ker je v 70-letih prejšnjega stoletja Maroko okupiral Zahodno Saharo, ki ima velike zaloge fosfatov. Maroko sedaj razpolaga z cca. 90 % vseh zalog fosfatov na svetu.  Okupirali so jo z pomočjo Francije, volja svetovne politike, da prizna samostojnost Zahodne Sahare je zaradi interesa bogatih držav po rudnih bogastev nična.  Zahodna Sahara ima 0,5 mio. prebivalcev, Maroko 33 mio.  Na internetu sem zasledil tudi, da se velike naftne družbe z Marokom dogovarjajo o  raziskavah morebitnih nahajališč nafte v Zahodni Sahari.

Prispem v Tan Tan. Od tu naprej gre cesta proti Zahodni Sahari v bližini Atlantika. Obala je v obliki klifa, puščava se konča ob morju. Veliko ribičev z dolgimi palicami lovi ribe. Postavljajo si šotore. Kakšnih 200 km naprej cesta prečka  Park Nacionale de Khenifiss.  Zelo impresivna kombinacija sipin, močvirja in nizke obale atlantskega oceana z peščeno plažo. Velikost parka je 1.850 kv. km. V močvirju živijo race in čapljam podobni ptiči, ki tu tudi gnezdijo.

Med Marokom in Zahodno Saharo, ni mejnega prehoda. Maročani za Zahodno Saharo ne želijo slišati in npr. ko sem vprašal za pot v Zahodno Saharo, so se delali nevedne, za njih je to Maroko. Nadaljujem pot proti Laayoune,  od Tarfaye me čaka še okoli 100 km poti.

V bližini Atlantskega ocena je na tem področju pogost veter,  v času moje poti je bil konstantne moči. V Zahodni Sahari so za elektrifikacijo mest postavili vetrne elektrarne, na enem polju sem jih naštel okoli 200.