Ko smo se lani vračali iz birokratske Rusije, sem se zaklel, da drugo leto zagotovo spet nekam, kjer minareti v zrak štrlijo. Od vseh popotniških ciljev je ostal samo še Iran.

20101117090720_mpg6u025hckyws

Zgolj beseda Iran ima za večino negativen prizvok - vsekakor tudi zaradi propagande, ki jo "gonijo" mediji. Ožigosan kot država na osi zla, leglo teroristov in jedrska grožnja svetu, pritegne le malo tujih obiskovalcev, svoje pa naredijo še bradate pojave klerikov, ki so večinoma krivi, da je Iran tam, kjer pač je.

Učna ura zgodovine

Če se vrnemo le 40 let nazaj, v obdobje zadnjega Iranskega šaha Mohameda Reze Pahlavija, se Iran pokaže v povsem drugačni luči. Šah je med svojo vladavino sprožil tako imenovano »belo revolucijo«, med katero je Iran po zahodnem vzoru skušal dvigniti v eno izmed najbolj razvitih držav, imel je vse kar je potreboval - denar. V tem času so cene in poraba nafte rasli tako hitro, da Iran ni bil več zmožen absorbirati toliko denarja v obliki investicij. Kleriki so modernizacijo kritizirali, a ko so postali preglasni, je šah svojega največjega nasprotnika, Ajatolo Homeinija, izgnal iz države in tako vsaj začasno rešil vir edinih težav na poti do svojega cilja….moderne in razvite države.

foto: DeviantArt
foto: DeviantArt

Ajatola Homeini pa tudi v izgnanstvu ni utihnil in je preko svojih povezav v Iranu pričel počasi, a vztrajno netiti upor. Ni bil o potrebno veliko, saj Iranci niso bili pripravljeni na tako velike in hitre spremembe, kot jih je uvajal šah. Leta 1979 je počilo, Iranci so se zgrnili na ulice in v obsežnih demostracijah dosegli, da je šah zapustil državo. Dva tedna kasneje se je Ajatola Homeini vrnil, ukinil je šahov parlament, preklical ustavo in razglasil teokratsko vodeno Islamsko republiko Iran. Homeini je v sodiščaa vpeljal staro šeriatsko pravo, katerega korenine segajo v srednji vek, ko je cvetela perzijska civilizacija, sebe je razglasil za vrhovnega vodjo, državo pa so naslednjih deset let pod njegovim strogim teokratskim vodstvom vodili šiitski imami. Po Homeinijevi smrti se je Iran vseeno nekoliko moderniziral in danes ljudje bolj hrepenijo po časih« bele revolucije«, kot si želijo stroge Islamske države, pa vendar Homeinijev duh ostaja, če ne drug, za to poskrbijo veliki jumbo plakati ob cestah s katerih straši njegova bradata pojava.

Pred potjo po TV-ju in časopisih malce spremljam politično situacijo - bolj tako-tako kaže. Z volitvami so jo zakuhali kolikor se je dalo, pa še Ahmadinedžad vsake toliko spusti kakšno provokativno v smislu "nuke them all" in s prstom kaže na Izrael. Medtem, ko domače ob teh novicah skrbi, da naju bojo ubili, posilili, zaprli ali vsaj ugrabili, naju bolj grize to, če bova dobila vize. Po dveh mesecih telefoniranja na Dunaj, nama le nalepijo tisto nalepko v potni list in čez udarijo žig. Ko dobiva zeleno luč za vstop je bilo do odhoda le še dva tedna, najini kobilici Hondo Varadero in Africo twin sva tako ali tako že čez zimo pripravila za tale izlet, dejansko sva samo še zmetala kramo v kovčke in se odpravila na 3.000km dolg tranzit do Turško-Iranske meje kjer se je prava uživancija šele začela.

Start in tranzit

Zjutraj sonce in toplo vreme, a pred nama se vseskozi vleče črn oblak. Pri Kragujevcu ga ujameva, da naju do Čiflika prav lepo opere. Ko prideva do prenočišča, naju mamca pričaka že zunaj. Sledi radiator v sobo, da posušiva škornje in ostalo kramo. Ana gre spat, jaz pa dol, da rečemo še eno ali dve čez državo. Zjutraj sonce….bomba. Čez Bolgarijo jo pahneva v štirih urah in pozno popoldne že zajadrava po Turških cestah proti Istanbulu. Turki imajo za motoriste trapasto omejitev 70km/h izven naselja in 90 na avtocesti. Za avtomobile to ne velja in lahko vozijo 90/120. A omejitev na meji ni nikjer omenjena , samo tabla, ki označuje omejitev za avtomobile. Za vsak slučaj jo pofotografiram, morda še prav pride. Čez Istanbul se »zgužvava« relativno hitro. Vreme je super, temperature okrog 25 stopinj in nebo jasno. Malce pred Bolujem zapeljeva v tunel, ki mu ni in ni konca, cesta pa se vseskozi vzpenja - ko na drugi strani zapeljeva ven, prideva v drugi svet. Temperatura pade za približno 10 stopinj. Vreme je oblačno, pa tudi drevje ob cesti je še povsem brez listja.

20101117090757_xkp8v90bmqygsf

Ankaro le obvoziva in se usmeriva proti Sivasu. Počasi se mrači, naju pa od Sivasa loči še kakih 150 km. Ko sonce zaide, mraz prav svinjsko pritisne in kmalu občutek v prstih zamenja neka čudna ostra bolečina. S trdimi prsti vlečem po karti: »Porkadrek, pa tu so same vasi, tu ne bo spanja niti pod razno, še 150 km v tem mrazu pa tudi ne bodo heci.« Ko se že skoraj tolčem po glavi, se ob cesti prikaže sam Alah v podobi hotelčka. Ni bilo pomembno koliko stane in kakšna je postelja, samo da imajo topel radiator. Po topli »župci« se »namontirava« pod pernico in zaspiva kot ubita. Tisti dan sva obrnila nekaj čez 900 km.

20101117092538_kfh7dv2xj086c1

Zjutraj pogledam skozi okno in na sedežu motorja zagledam nekakšno belo stvar. Ko ugotovim kaj je, si v oblačila natlačiva vse podloge in pripraviva zimske rokavice. Res ni sopare, a imava vsaj sonce in brezvetrje. No ja, očitno vreme odgovarja tudi policistom, ki naju že takoj zjutraj ujamejo na radar. Takoj nama zagrozi z butasto omejitvijo, pa mu nasmeh hitro zgine z ust, ko mu pokažem fotografijo table na mejnem prehodu. Se strinja, da to ni prav, a nama kljub temu napiše globo, ki gre isti trenutek v koš.

20101117092734_guyhmcoejt0sdz

Vedela sva, da bo Turčija mrzla, a mati narava je presegla vsa najina pričakovanja. Pod jakno z vsemi podlogami imava oblečeno termo perilo in termovelur, zgoraj pa še dežni kombinezon - pa vseeno šklepetava z zobmi. Peti dan zjutraj se po cesti, ki si ne zasluži takšnega naziva, prebijeva do Turško-Iranske meje. Vreme se drži precej kislo in oblaki tu in tam spustijo kakšno kapljo. Na Turški strani se nama takoj priklopi "pomagač", ki za 5 lir (2,5 EUR) uredi papirno vojno. Hkrati še zamenja Eure za Riale. Za dva bankovca po 100 EUR sem dobil cca. 5 cm rialov. No ja, kasneje ko sva bila že v Iranu, sva ugotovila da jih je manjkalo približno pol centimetra - barabin me je prinesel okoli za pol rezervoarja bencina - pa ne Iranskega.

20101117092913_x6wghclf3mk9sq

Ko zapeljeva iz Turčije, se znajdeva pred težkimi železnimi vrati. Vse deluje malce strašljivo in svoje dodajo še potreti Ajatole Homeinija in Hommeia, ki s svojimi bradatimi pojavami strašita redke turiste. Ana si okrog glave namota ruto, saj so ženske v Iranu z zakonom obvezane pokrivati lase. Prav tako odpadejo tesna oblačila, kratki rokavi, kratke hlače in še kaj bi se našlo.

Vrata se odprejo in na drugi strani naju, z nasmeškom do ušes, pričaka Iranski vojak v vlogi vratarja. Prve besede so: "Welcome in Iran" in tisti srhljivi prvi vtis je premagan. Na meji hitro urediva papirje in v slabi uri sva čez. Izgleda, da se bo tudi vreme počasi uredilo. Z gorivom sva bolj proti koncu, zato se ustaviva na bencinski črpalki. Usta do ušes, oba nalijeva polno za manj kot 10 dolarjev oziroma okoli 7 EUR.

20101117093000_io69hkq1mfbt34

Bencin je bil nekoč v Iranu še cenejši - težko bi rekli, da je sploh imel ceno, saj je bilo mogoče napolniti rezervoar avtomobila za manj kot 1 EUR. Iran ima nafte skoraj v neomejenih količinah, a z naraščajočo porabo, se je ustavilo pri predelavi te v končne derivate. Nafto so začeli izvažati v tuje rafinerije, od koder jim jo vračajo v obliki bencina, dizla…… Da bi omejili odvisnost od drugih držav, so uvedli restrikcije, podobne kot smo jih bili vajeni v času Juge - par-nepar. No ja, časi so šli naprej in namesto, da bi policisti buljili v registrske tablice in iskali grešnike, imajo danes čip-kartice. Vsak državljan dobi okrog 100 litrov bencina na mesec, po ceni 0,008 EUR/liter. Ko svoj bonus s kartice pokuri, plačuje polno ceno, ki znaša okrog 0,3 EUR/liter, kakršno plačujemo tujci. Taksisti, prevozniki in policisti imajo neomejene kvote. Vremenska napoved pravi, da bo proti Tabrizu slabo, zato obrneva plan in ob Iraški meji drživa smer proti "Kaliforniji’,’ pravijo da je tam toplo in brez dežja.

20101117093100_im7cpqjofyw9hg

V tople kraje

Ob Iraški meji počasi drsiva proti Shirazu. Pokrajina je precej razgibana, drevja ni veliko. Vse skupaj spominja na »telebajskovo deželo«. Saj veste, tiste tri ali štiri pokveke raznih barv, ki skačejo po TV ekranih in poneumljajo otroke. Cesta je razgibana in nad pričakovanji, kar se asfaltnih površin tiče. Ko pririneva do Khoramabada, je že pošteno vroče in policista v čisto novem Mercedesu nama pokažeta simpatičen hotelček ob jezeru. V recepciji so grozno prijazni, in ko želiva s taksijem v mesto, nama receptor raje pokliče prijatelja, ki naju bo z avtom zapeljal do centra. Mesto sva želela raziskati sama, a se naju je šofer Mohamed držal kot klop. Čeprav je bila trdnjava nad mestom zaprta zaradi praznika, so jo samo za naju, "turista iz Jugoslavije", odprli za ogled. Kjerkoli v Iranu se ustaviš, te domačini sprašujejo iz kje si, in ko omeniš Slovenijo, vsi pokimajo z glavami "aaa Sloveni’,’ kot da točno vejo kje je to. Ko povprašam, če ve kje je Slovenija, vsak prizna, da nima pojma. No, povsem druga zgodba, je če omeniš Jugoslavijo, ki med Iranci še vedno uživa visok ugled - pa čeprav ne obstaja že dve desetletji.

20101117093154_8nli7f3wa1so56

Blizu Khoramambada se nahaja Bisotun, znano arheološko najdišče kjer je Darej, vladar Persepolisa, dal v živo skalo vklesati svoj hvalospev. Vse se nahaja okoli 100 metrov visoko nad tlemi- v nedostopnih stenah. Spodaj se razteza čudovit park z reko in majhnim jezercem. Še kako se prileže ohladiti v gosti senci dreves. Znamenitosti so dobro obiskane. Iranci zelo radi potujejo, a so žal omejeni le na Iran in določene sosednje države, saj je pridobivanje viz za Evropo težko.

20101117093335_vzm0q3h5ni7e1u

20101117093426_iudqe0c269lfzyMed obvezno opremo za krajše ali daljše izlete obvezno sodi termovka s čajem, grelec vode, preproga in roštilj. Če pravimo, da Dolenjci spijejo veliko cvička, Iranci spijejo še več čaja. Trdno je zasidran v njihovi kulturi. Čeprav ob cesti težko najdemo čajarno, kjer bi si lahko naročil čaj je ta na voljo povsod. Vsakič, ko sva se ustavila ob cesti, je prej kot v 5 minutah ob nama ustavil avto in voznik je že ponujal vroč čaj in sladkor. Glede na množičnost uporabe čaja, imajo tudi zelo praktičen način pitja, saj čaj ni sladkan, a zraven dobiš sladkor v kockah, ki ga pridržiš med zobmi in čezenj precejaš čaj, da se ta na poti do končnega cilja še posladka. Dokler tega nisva vedel, sva tiste kocke metala v čaj in potem na hitro s prsti pomešala, ker žličke nikoli ni bilo zraven.

Malce pred Esfahanom zavijeva za Chadegan, kjer je na karti zarisano veliko jezero. Esfahan tako ali tako želiva obiskati na poti nazaj. Na vrhu prelaza se ustavim in naredim nekaj posnetkov čudovitega sinje modrega jezera, ki se vije po dolini med pobočji. Cesta se spusti do jezera in kar naenkrat naletiva na zapornico. Možakar v »kapiji« nama pobere potna lista in dokumente za motorja, nama pa se niti sanja ne, kaj zdaj. Po pol ure čakanja na žgočem soncum do naju pristopi možakar 40-tih let in nama v Angleščini razloži, da se nahajava na eni izmed večjih zajezitev na reki Zayandehrud - ker gre za strateško zelo pomemben objekt, je varnost pač poostrena.

20101128094453_4mnbou3qilxvcw

Med čakanjem razloži, da je profesor na fakulteti za hidroinženiring, ter da je na ogled pripeljal skupino študentov. Ker se ravnokar odpravljajo na kosilo, naju povabi, naj se pridruživa. Glede na to, da nama že kruli po trebuhih, hitro sprejmeva povabilo. Ko dobiva dovolilnice za prehod, se študentje napokajo v avtobus in slediva jim na spodnji del jezu, kjer je ob reki čudovit park.

Iz avtobusa prinesejo preproge, jih razgrnejo po tleh. Dekleta se posedejo posebej in fantje posebej, le Ani kot zahodnjakinji dovolijo, da med kosilom sedi v moški družbi. Šofer avtobusa prinese velike aluminijaste posode iz katerih se vijejo omamne dišave. Vsak dobi porcijo čelokebaba z rižem, solato in pijačo. Študentje so zelo zvedavi. Zanima jih, kakšno je življenje v Evropi v primerjavi z Iranom in predvsem, kakšno mnenje imamo glede Irana ter njihovega trenutnega predsednika.

Po kosilu se Ana presede med dekleta in tam se šele začne zasliševanje, saj je kot ženska, ki vozi motor, po Iranu resnična atrakcija. Eden od študentov prinese tradicionalno Iransko glasbilo taar in nanj zaigra nekaj Iranskih pesmi - ob petju kolegov. Po dveh urah se spočita, sita in polna nove energije podava naprej. Sem in tja mi motor nekaj čudno prede in ne vem, čemu bi pripisal simptome. Kaj kmalu sva ugotovila, da se ves čas voziva zelo visoko, večinoma kar okrog treh tisočakov, vendar pokrajina in temperature ne dajejo tega občutka - a naju vsake toliko časa opozorita motorja, ko kašljata čez višje predele.

20101128094634_pw1cd3xfvun0a8

Noč naju ujame v mestecu Borujen. Komajda najdeva hotel, pa še ta je oderuško drag. Za dve osebi plačava okroglih 50 dolarjev. Na splošno nama mesto deluje nekako »zahojeno«. Tudi ljudje se mi zdijo malce zaostali v primerjavi z ostalimi deli, kjer sva že 20101128094740_c1fme6o7wg0v45bila. Za nama buljijo, kot bi priletela z Marsa. Na ulici najdeva sladoled in se s kornetom v roki vrneva nazaj v hotel, kjer naju pričaka cela delegacija. Do mene stopi malce zanemarjen in vidno utrujen možak ter mi želi nekaj povedati. Seveda v Farsiju. Mukoma izvem, da je lastnik hotela v katerem sva nastanjena. Kmalu mi v roke porine svoj telefon, na drugi strani pa mi nekdo, ki se predstavi kot njegov brat. Hiti razlagati nekaj v zvezi z hotelom in neko promocijo, a se ne razumeva najbolje. No, v petih minutah se je kar osebno »naslikal« pred hotelom medtem, ko sem občinstvu razlagal od kje sva, kam greva, koliko konjskih moči ima motor itd.

Možakar se predstavi kot Ebrahim in razloži, da je njegov brat Mohamed, ki mi je prej dajal v roke svoj telefon, lastnik hotela v katerem sva nastanjena, a da gradi povsem nov hotel najvišjega cenovnega razreda le kakih pet kilometrov stran. Prosi naju, če se lahko zjutraj v bodočem hotelskem parku slikava z njim, saj bi bila zanj to zelo velika promocija. Lahko, a želiva na nočitev lep popust, drugače iz tega ne bo nič. Ker sva sobo že plačala, nama namesto popusta obljubi bogat zajtrk na mestu fotografiranja ter naju vabi naj prespiva pri njem doma. Zajtrk sprejmeva. A prtljage ob 10h zvečer res nimam namena vozit na drug konec mesta . Čez kako uro sta oba pripeljala še svoje žene in mlajšega brata Ismaila, ki na bližnji fakulteti študira angleščino.

20101128094836_zv6s3iy8qdogtj

Zjutraj naju gostitelji, še vsi krmežljavi, počakajo pred hotelom in skupaj se odpeljemo do parka. Ismail hitro najde prostor na zadnjem sedežu Varadera in v petih kilometrih vožnje uživa »sto na uro« medtem, ko ga ostali člani družine fotografirajo iz avtomobila. Zajtrk je kar prehitro minil, naredili smo za album fotografij z vsemi družinskimi člani, v vseh mogočih pozah z motorji in brez. Ko smo se poslovili, so nama za spomin podarili čudovito preprogo, sliko ter naju povabili, naj se na poti nazaj ustaviva, da bova gosta v njihovi hiši. Na poti v mesto do vožnje z motorjem pride še Ebrahim, Mohameda pa ne spravimo na zadnji sedež. Pravi, da se bolj varno počuti v avtu.

20101128094931_n87sjol5mptg61

VROČE!

Skozi gorovje Zagros naju cesta pelje do Shiraza. Zrak je svež, a ker je cel Iran nekakšna planota, se tudi na višini 3700 m počutiš, kot bi vozil po dolenjskih gričih. Le motor sem pa tja malo »pojamra«. Ko se peš kam zaženeš, dajo pljuča hitro vedeti, da nekaj »ne štima«. Pred Shirazom se spustiva malce nižje in takrat vročina pritisne brez usmiljenja, pod čelado pa kot v ekonom loncu. Področje je znano predvsem po dobrem vinu, ki se ga tu po Islamski revoluciji prideluje in pije le še na črno. Nekaj ga sicer uradno še pridelajo za izvoz, v večini pa grozdne jagode pojedo še preden zavrejo.

20101128094945_na2filckg4hbre

Iz Shiraza komaj najdeva pravo pot. Iranci imajo zelo čudne cestne table - nikjer ne piše smer naslednjega mesta, le avenije in bulevardi. Tako se v vsakem krožišču ustaviva in vprašava za smer. Popoldan motorje parkirava pred, nekdaj mogočnim, Persepolisom, mestom, ki je nekoč vsakemu prišleku pokazalo vso slavo in moč Perzije. Tukaj je le malo priložnosti za spanje. Pred vhodom je nekašen turistični kompleks, a je spanje v bungalovih prav po Iransko zasoljeno. S cmokom v grlu odštejeva 50 ameriških dolarjev za eno noč in se v mesto odpraviva nekaj pojest.

20101128095127_s8r3hmw7noxqdg
Čeprav sva sredi puščave, kjer redko pade dež, imava srečo, saj se zjutraj oblaki prav grozeče pomikajo po nebu, in ko se oblečena v flisu sprehodiva do vhoda, se prav pošteno usuje. Ko pod majhnim nadstreškom čakava, da se nebo izlije, se sprašujem, kako nama uspe priti sem prav na edini deževni dan v celem mesecu. V 10 minutah dež poneha, sonce pa pritisne z vso močjo – težko je verjeti, kakšna sprememba v tako kratkem času. Ko se sprehodiš po stopnišču, ki je nekdaj vodilo v eno izmed najveličastnejših mest, se počutiš kot nekdanji vladarji, ki so tu sejali strah in spoštovanje. Mogoče k temu občutku malce pripomore tudi to, da sem in tja zamenjava turistične znamenitosti, saj naju Iranci z zanimanjem opazujejo. Tako sva nehote zmotila kar nekaj šolskih ekskurzij, saj je mladina, še posebej dekleta, najbolj zvedava. Ta sem in tja Ano kar "okupirajo" in ji ena čez drugo postavljajo na tisoče vprašanj, obenem pa še malce vadijo svoje znanje angleškega jezika.

20101128095138_f08xezr36dwgba

Ko zapuščaš Persepolis, se za WC-ji in grmičevjem skriva zadnje šahovo mesto šotorov.

Učna ura zgodovine

Foto: www.aryamehr.org
Foto: www.aryamehr.org

Leta 1971 je tedanji šah, Reza Pahlavi, ob 2500-letnici Perzijske monarhije na proslavo povabil vse pomembne državnike sveta ter jih nastanil v luksuzne šotore, zgrajene prav v ta namen Gostom so bili v šotorih na voljo kopalnica, spalnica in dnevni prostor.

Šotori so bili postavljeni v petih ulicah, ki so se na sredini združile in tvorile peterokrako zvezdo. Vsaka ulica je predstavljala en kontinent. Hrano so v neomejenih količinah vozili iz Pariza. S tem razkošjem je šah hotel promovirati Iran in sebe, kot monarha, predstavitiv v najboljši luči pred svojimi državljani. Promocija države je vsekakor uspela, a  so Iranci ob podpihovanju Ajatole Homeinija zelo kritično gledali na razkošje in razsipnost, še posebno ker je le malo Irancev prišlo blizu dogodka.  Šah si po kritikah ni nikoli več opomogel. Večina pravi, da se je po dogodku le še poslavljal od prestola, medtem ko si je Ajatola Homeini hitro utiral pot do njega.

Iz Persepolisa in kraljevih grobnic se po avtocesti podava malce globlje v puščavo. Med vožnjo naju Iranci prehitevajo in nama ponujajo sadje in piškote. Tako mi mladenič iz mimovozečega avtomobila pri hitrosti  100km/h kar med vožnjo v roko natrese kiselkasto zeleno sadje, kateremu še sedaj ne vem imena.

20101128095512_n2k3ft4bulij6v

Pred Yazdom se povzpneva prek 3500 metrov visoko in motorja spet malce pokašljata, za povrhu pa naju vso pot čez planoto pere nevihta. Voziva se po puščavi skoraj 3000 metrov visoko, a pokrajina ne vzbuja tega občutka.

Yazd je popolnoma puščavsko mesto. Mogoče malce preveč turistično za najin okus. V centru najdeva izredno lep hotelček z notranjim dvoriščem, po kakršnih mesto tudi slovi. Čez dan se tu ne dogaja veliko, saj se zaradi vročine vsi poskrijejo za hladnimi, iz blata in slame zidanimi zidovi. Mesto oživi šele zvečer, pa čeprav močan veter raznaša pesek po ulicah in ga rine v vse mogoče odprtine.

20101128100055_p8czqv5s1oj6wh

Celoten stari del mesta je zidan iz blata in slame. Z ozkimi ulicami in notranjimi dvorišči. S tem sistemom gradnje se prebivalci zaščitijo pred sončno pripeko in nadležnimi peščenimi viharji. Skoraj vsaka hiša v Yazdu ima tudi svoj »badgir«, oziroma vetrni stolp. Kvadrast podaljšek, ki štrli iz strehe ujame še tako lahen vetrič in ga ohlajenega v vodnem bazenu, pošlje v notranjost hiše - nekakšna starodobna klimatska naprava, ki dejansko funkcionira. Najin glavni cilj v Yazdu so pogrebni stolpi ali stolpi tišine, kot jim tudi pravijo. Pred Islamom je bila na tem območju zelo razširjena religija Zoroastrizma. Zoroastri so zagovarjali čistost osnovnih elementov zraka, zemlje in vode. Zaradi prepričanja umrlih niso nikoli pokopavali, saj bi s tem onesnažili zemljo,  pri sežigu pa bi prišlo do kontaminacije zraka. Da so to težavo rešili, so na vrhu hribov postavili tako imenovane pogrebne stolpe, kamor so umrle odložili in pustili. Postopek razgradnje trupla so prevzeli mrhovinarji, ki so truplo obrali do kosti. Danes se teh postopkov ne poslužujejo več, saj umrle pokopavajo v betoniranih sarkofagih, ki zagotavljajo, da razpadajoče truplo ne bo prišlo v stik z okolico.

20101128100104_y7jdlhg4v61apo

Zvečer sva našla perzijsko "telovadnico", kjer še danes izvajajo neke vrste skupinsko telovadbo, imenovano Zurkaniyeh. Vse se dogaja v okroglem prostoru, ki ima na sredini poglobljen del, namenjen približno osmim telovadcem. Možakar, ki sedi na nekakšni prižnici, z bobnom in tekstom daje ritem, od udeležencev pa je odvisno, kako bodo glasbo povezali z gibanjem. Celotna vadba traja približno  uro, pri njej pa uporabljajo določene pripomočke, kot so verige in gromozanski keglji, katere vihtijo nad glavami. Gledalci so razvrščeni okrog ringa in ob precejanju čaja skozi zobe spremljajo dogajanje. Čeprav je na prvi pogled vse skupaj videti malce smešno, se možakarji v ringu pošteno spotijo in marsikdo zaradi izčrpanosti sem in tja spusti kakšno vajo.

V hotelčku, kjer sva bila nastanjena, je bival tudi Iranski par, ki si je v Yazdu privoščil krajši dopust. On jih je imel okrog 40, ona kakih 10 let manj. Že na prvi pogled se je videlo, da sodita med tradicionalne Irance - kar se življenjskih nazorov tiče. Presenetilo me je, da sta dopust preživljala z njegovimi starši - v isti sobi. V Iranu je to nekaj povsem običajnega, pri nas pa bi se tašča in "tamlada" potolkli med seboj že prvi dan. Kot sem kasneje izvedel, je to pri njih redna praksa in zakonca na dopust skoraj nikoli ne gresta le v dvoje.  Moram priznati, da so bili strašno prijazni, saj so vsakič , ko so naju zagledali na dvorišču iz sobe že nosili čaj, sadje in piškote.

20101128100247_wfakzi20s8qen3

Yazd je bilo težko zapustiti, tako se nama je priljubil. Skozi žgočo puščavo sva jo kar po "autobahnu" potegnila v Esfahan. Pravijo mu »pol sveta«, in ko si enkrat tam, je popolnoma jasno zakaj.

Ko stopiš na Imamov trg sredi Esfahana imaš občutek, kot bi pred tabo ležalo pol sveta. Dva dni sva ga raziskovala in vsakič, ko sva stopila iz hotela, naju je kdo spraševal od kod prihajava. Tako sva spoznala zdravnika Mohameda, ki v prostem času na bazarju vodi trgovino prerog. Razkazal nama je vse bolj tradicionalne oddelke bazarja - od izdelave prtov, bakrenih posod, skrinjic za nakit do možaka, ki okolico dokumentira na kamelje kosti.

20101202235124_wtxg4dijrosav0

Naslednji dan nama je Ali, ki drugače kot inženir dela v Nemčiji, razkazal skoraj cel postopek izdelave preprog. Ta  je v Iranu ena izmed najpomembnejših dejavnosti- po dohodku jo uvrščajo takoj za naftno industrijo. Za nas, ki smo preproge izrinili iz stanovanj,  je to skoraj nerazumljivo, a ko trgovec pokaže zvezek s kontakti vidiš, da jih prodajajo po celem svetu, od Irana, Indije, Japonske, ZDA…… med zapisi sva našla tudi nekaj slovenskih naslovov. Čeprav na preproge gledamo le kot na leglo pršic in prahu, je za Irance to investicija, saj kvalitetna preproga stane tudi po nekaj tisoč evrov.  In Iranski domovi so jih polni,  saj  dajo prijeten občutek bivanja.

20101202235623_nvtrugwj1edbka

Zadnji dan v Esfahanu se zvečer odpraviva do mostov čez reko Zayandehrud, kjer se zvečer zbira staro in mlado. Mladeniči pod oboki starih mostov včasih tudi zapojejo tradicionalno Iransko pesem. Utrujena se počasi vračava v hotel in se mimogrede ustaviva še na hitrem prigrizku v restavraciji poleg hotela. Medtem, ko žvečiva slasten kebab, opazim, da naju izza mize v vogalu nepretrgoma opazuje gospa kakih 50-tih let, oblečena je povsem v črno. Kot večina Irank. Najina pogleda se nekajkrat srečata in drug drugemu nameniva prijazen nasmeh, vendar temu ne posvečam večje pozornosti. Prazen pladenj odnesem nazaj na zbirno mesto in odpraviva se proti hotelu. Po kakih 100 metrih me nekdo pocuka za rokav, ozrem se in za mano stoji gospa iz restavracije. "Iz kje pa sta, če smem v vprašati?" naju ogovori v dokaj dobri Angleščini. Poveva, da iz Slovenije. Ko to sliši, kar zastriže z ušesi in se takoj pohvali, da je v Sloveniji že bila - tik preden se je poročila. Povabi naju, da jo pospremiva do hotela, saj je tukaj službeno, drugače živi z možem in dvema hčerkama v Teheranu.

20101202235706_k1y6mc0n4brfhg

Po 10-ih minutah hoje pridemo do največjega, najboljšega in najdražjega hotela v mestu. Povabi naju na kavo in kljub zelo pozni uri privoliva. No ja, iz tiste kave je gospa naredila še večerjo, saj sva kljub polnim želodcem moral poizkusiti tradicionalno Perzijsko jed, ki jo Iranci obožujejo. Neke vrste zelenjavna čorba je bila odlična, kljub obilni večerji pred manj kot pol ure. Ob neštetih čajih naa je Nahidi razložila, kako težko je biti sodobna ženska v Iranu. Kako boljše je bilo življenje pred Islamsko revolucijo, ko se je Iran razvijal po vzoru ZDA. Zanjo se je veliko spremenilo, saj je bila pred revolucijo na precej dobrem položaju. Opazil sem , da je vedno, ko je načela kakšno politično bolj kočljivo, temo pričela šepetati in pogledovati okoli, da kdo pri sosednji mizi slučajno ne bi vlekel na ušesa. Zaklepetali smo se pozno v noč, kar Irancem ni nič nenavadnega, saj po mestu pohajkujejo tudi, ko ura odbije polnoč. Presenetila naju je - pod temnim ogrinjalom se je skrivala moderna ženska. Ob slovesu je še zaupala svoj naslov v Teheranu in povabila, naj jo obiščeva kdaj v bližnji prihodnosti.

20101203000009_bctks6dew8qj3l

Zvečer v hotelu najdeva še Bojana, ki dela krog po Iranu v nasprotni smeri kot midva. Jutri odhajava, on pa v Esfahanu še ostane dan ali dva. Na poti nazaj se odločiva narediti še en postanek pri Ebrahimu in njegovi ženi, saj mi vseskozi pošiljata sporočila ali se bova ustavila na poti nazaj. Ker se peljeva zelo blizu Borujena, ga pokličem in povem, da prideva. Motorje parkirava pred hišo, ki na zunaj - kot večina hiš v Iranu, izgleda precej borno, a ko vstopiš skozi vhodna vrata sledi šok - najprej zaradi velikosti stanovanja, saj je tolikšno, da bi se povprečna slovenska blokovska družina lahko izgubila v njemu. Samo kuhinja je tolikšna, kot enosobno stanovanje. Po tleh so bele ploščice, čez njih pa položene debele preproge. Vse je čisto. Sstene in tla so snežno beli, dnevno sobo pa krasijo iz lesa izrezljani fotelji. Popoldne gre Ana malce zadremat, jaz in Ebrahim pa se naloživa v njegovega starega Peugeota in zapeljeva skozi mesto. Pokaže mi kje je včasih imel računalniško trgovino. Obiščeva tudi njegovega očeta, ki v centru vodi eno izmed večjih trgovin s preprogami v mestu. Kasneje se nama pridružita še Ana in Ebrahimova žena - tako skupaj pohajkujemo po mestu do poznih ur.

20101203000020_6ckzu79gp42l3h

V Borujenu se je pot po Iranu nekako zaključil - ko se obrneš nazaj, se psiha samodejno preklopi v "home mode". V Orumiyehu sva bila zmenjena z Bojano. Že v Esfahanu smo se dogovorili, da se čez Turčijo vračamo skupaj. Predzadnji dan spiva v zakotnem mestu, a vseeno dogovorim, da sobo plačava vnaprej v dolarjih. Ko se vrneva iz mesta, mi možakar za pultom omenja težave z menjavo dolarjev. Odvrnem mu, da bomo že zjutraj uredili, saj sem utrujen in se mi ne ljubi še z njim preganjati se glede menjalnih tečajev. Ponoči Ano nekaj zvije, saj več časa preživi na WC-ju kot v postelji. Takoj udariva tretma z žganjico in zdravili za prebavo, a kljub vsemu ponoči stakne še vročino in kaže, da bova tu obtičala še kak dan - če nama je všeč ali ne. Kljub vsemu, se ji zjutraj uspe nekako sestaviti skupaj. Hitro spakirava motorje, da bova čimprej v Orumiyehu, kjer si bo še malce opomogla pred povratkom. Ko vežem torbe na motorje, pride Ana v garažo povsem obupana, češ da ji možakar v recepciji noče dati potnih listov, če ne plačava še 5 dolarjev, saj so mu denar na bazarju zamenjali po slabšem tečaju kot v banki in je sedaj v minusu. Razjarjen kot ris se napotim na recepcijo in se spotoma malce pomirim, da mu ne bom slučajno skočil v lase. Možakar še meni razloži situacijo z menjavo jaz pa mu lepo povem, da naj gre na banko in bo dobil ravno toliko rialov kot je bila soba. Hja, pravi problem, banka je bila zvečer zaprta in sem menjal na bazarju.

20101203000214_ae3bu9yxti76wp

Nato mu lepo ob prisotnosti polovice osebja hotela razložim, da je menjal na bazarju po slabšem tečaju. Možakar, ki mu je denar zamenjal, pa bo šel danes s taistimi dolarji na banko, kjer bo za njih dobil ravno 5 dolarjev več, eto temu se reče čisti profit. Vsi okoli njega se smejijo. Vedo kaj sem hotel dopovedati, a on še kar vztraja pri svojem. Na telefon pokliče nadrejenega, kateremu spet pojasnim, kje se je zakompliciralo, obenem pa mu povem, da želim potne liste nazaj, sicer mu bom tistih pet dolarjev zatlačil v prebavila. Ker se je debata čedalje bolj burno odvijala, so mimoidoči že težko spregledali, da nekaj ne štima. Po 15 minutah do pulta pristopi malce bolj postaven Iranec srednjih let - predvidevam, da je bil gost v hotelu. Celotno zasedbo za pultom v Farsiju je nahruli, da so se kar skrili za poličko. Razumel sem le to, da se kaj takega v Teheranu ne more zgoditi in kako si lahko privoščijo s turistom ravnati tako in to za pičlih 5 dolarjev. Še preden je končal s svojim govorom, mi je receptor že ponujal oba potna lista, saj je bil možakar tako razjarjen, da se ni bilo več za hecati z njim, ker bi lahko receptorja s pultom vred vrgel na ulico.

20101203000135_fanx5iq7d0r6yt

V Orumiyehu se dobimo z Bojanom in skupaj kupimo nekaj posod za gorivo, da ga peljemo čez mejo, saj je pri ceni goriva 1.9EUR/l prihranek hitro tu. Zjutraj se ustavimo na zadnji črpalki in natočimo polne rezervoarje, a pri točenju v posode se ustavi. Ker vedo, da gremo v Turčijo, nam ne pustijo točiti goriva v dodatne posode. Poizkusimo še na eni črpalki, a tudi tu je rezultat enak. Posode podarimo prvemu mimoidočemu in jo pihnemo čez mejo. Iran je bil lep, ljudje nepopisno prijazni. Težko mi je zapeljati skozi velika železna vrata nazaj v Turčijo.

20101203000335_m3vg9ue2xrhzq7

Povzpnemo se na jezero Van, vsaj vreme imamo tokrat lepše. Večji del Turčije spet prevozimo kot tranzit - le po drugi trasi. Želimo se izogniti Istanbulu, zato se po južni strani namenimo do trajekta, ki bo prihranil prerivanje po dolgih kolonah Istanbula. Ravne štiripasovnice, za nas pa omejitev 70km/h……ja itak. Raje malce bolj napenjam oči in pazim na morebitne radarje ob cesti, a pri 3000km se sem pa tja tudi zalomi in ga pač spregledaš. Prehitimo avtobus in že vidim malega modrega k… z usnjeno čepico, ki vihti loparček. Vroče je in utrujen sem, zato se mi res ne ljubi prerekati se glede njihove trapaste omejitve, ki ni omenjena nikjer razen v njihov knjigah. "Bojan, Ana od sedaj ne razumeta ne Turško, ne Angleško, še Slovensko bolje da ne,"naročim preden policist pride do mene.

20101203000352_f1o3bud8gyx9ie

S kančkom privoščljivosti mi razloži, da smo vozili prehitro, kar mi tudi pokaže na radarju, "OK, good," odvrnem. Prosi nas za potne liste v vsaj treh jezikih, a mi se le trapasto spogledujemo med sabo kot, da nimamo pojma kaj želi. Kar po Slovensko mu razložim "France, poslušaj, nimam pojma kaj bi rad od mene." Poskusi s prometnim dovoljenjem. 20101203000628_6o0clqdphbz4exPokaže na Bojanov motor in reče:’ ‘Dokument motor." "Ja, ja, to je motor. Vidiš ta je BMW, ona dva sta pa od Honde. " Bebasto nas gleda, nato pa po postaji pokliče kolega - ta z Googlom prevaja iz Turščine v Slovenščino. Opa Slovaščino. Na list papirja mi z zmagoslavnim nasmehom napiše« cestovny pass« - verjetno je to na Slovaškem prometno dovoljenje, a me bolj spominja na »cestni pas“ si mislim. Malce bebavo ga pogledam, nato pa stopim na sredino povsem prazne štiri pasovnice in mu pokažem po tleh: »Evo, to ti je cestovny pass, vidiš ta dva gresta gor tista dva pa dol. Samo še zmeraj mi ni jasno kaj bi rad od mene.« Nasmeh zmage se na hitro spremeni v razočaranje, tudi preostala dva kolega nimata pojma kaj naj zdaj z nami. Ker se že kake pol ure preganjamo z njim na vročem soncu, mu spet v Slovenščini razložim: "Poglej Francelj, ti pa tvoja kolega se kar sami je..te na tem soncu, mi gremo pod tistole jablano, pa ko boste razgruntali kaj točno bi radi, nas pokliči." Obrnemo se in se parkiramo v senco kakih 50 m oddaljene jablane. Medtem, ko se oni na žgočem soncu čohajo po glavah in študirajo kako naprej.

20101203000410_7buv5k2684ztdm

Kratek pregled

  • Gorivo: V Turčiji skoraj 2 EUR/liter, v Iranu približno 0,30 EUR/liter. Kvaliteta, predvsem v Iranu, vrhunska saj sva delala kar precej lepe kilometraže z polnim rezervoarjem
  • Ceste: Turške kakor kje - od najmodernejših avtocest, do Rusko luknjastih in valovitih. Iranske brez pripomb in veliko boljše kot pri nas.
  • Spanje: Turčija okrog 10 EUR/glavo. Iran precej zasoljen, ker Iranci radi potujejo po svoji državi, so tudi hoteli kar lepo zasedeni in cene temu primerne. Plačevala sva od 35 USD /sobo naprej.
  • Dokumenti: Za motor je obvezen karnet. Izdajo ga na AMZS v kakih 14 dneh, stane 145 EUR/vozilo. Voznik potrebuje vizo, ki jo ureja na Dunaju.
  • Strošek celotne poti: 1.600 EUR po glavi, vključno z vsemi papirji in stroški urejanja.