Ideja za motoristični dopust na Korziki je zorela že kako leto in letos je prišel čas, ko jo je bilo potrebno uresničiti. Z Majo sva začela planirati pot že pozimi, zraven pa sva povabila še našega ata Toneta. Februarja smo določili termin in naročili karte za trajekt. Kak mesec kasneje sta se skupini priključila še Jernej in Neža. Cena: »sitnica!« Povratna karta za osebo in motor malo pod 40 EUR.

20110724213226_zfdgawentm3uqi

Tako smo se konec julija skupina petih oseb in štirih motorjev odpravili na štirinajstdnevni potep po Korziki. Planirana relacija je bila Slovenija, Livorno (Italija), Trajekt v Basijo (Korzika, Francija), 13 dni potovanja po Korziki sem ter tja, spet trajekt Bastia-Livorno in nazaj v Slovenijo.

20110724201647_nc6gk4fxyzsmh5

Pot na Korziko

Prvi dan smo potovali iz Škofje Loke, čez Ljubljano, preko Fernetičev, pa cca 400 km italijanskih avtocest do Firenc, kjer smo v kampu prespali prvo noč. Razen dolgčasa na avtocesti in manjšega zapleta, ko je en član odprave zgrešil odcep, je pot potekala povsem mirno.

20110724204937_fk64cema8j9b31

Povodenj v Livornu

Naslednji dan smo po jutranji kavi pospravili šotore in se odpravili še približno 100 km iz Firenc do Livorna. Trajekt je imel odhod 13:30 in tako smo imeli dovolj časa.

Malo za Firencami nas je dobil dež. Najprej je bilo videti, da se obeta majhna plohica, taka bolj nedolžna, s par kapljami, da bo dovolj samo »leder.« Pa ni bilo tako. Naenkrat se je vlilo kot iz škafa. Bilo je toliko dežja, da so bile moje kavbojke mokre v trenutku (je pa res, da sem bil edini brez usnjenih hlač). Po petih minutah je premočila jakna.. Pred seboj sem videl samo rdečo točko - cesta in nebo sta se zlila v skupno sivo barvo.

Avtomobili so se ustavljali v odstavnih nišah, Maja, ki je vozila spredaj, pa je šla samo naprej. Po radiovezi je sporočila, da je vse OK. Ostali pa smo si pač mislili: "Če Maja po takem pelje, se tudi jaz ne bom ustavljal!". Sicer pa smo bili že vsi komplet mokri in se tako ali tako ni več imelo smisla ustavljati.

Pred Livornom sem prevzel vodenje kolone, ker sem imel GPS. V dežju je sicer nekaj crkoval, ampak skoraj do pristanišča je deloval z manjšimi prekinitvami. Na izvozu z glavne ceste je bila na ovinku taka luža, da je avtu pred nami zadaj pokrila odbijač. Bil sem prepričan, da bo komu zalilo motor, ampak smo nekako vsi prebrodili.

Malo pred pristaniščem pa gromozanska luža. Ma kakšna luža, jezero! Očitno je bilo, da livornska kanalizacija za meteorne vode ni bila odmerjena za tako količino padavin. Dež je še vedno lil ko iz škafa, videlo se ni nič, avta spredaj ni bilo, da bi lahko ocenil globino. Zato sem pač zapeljal v vodo. Globina je bila taka, da je šla voda čez sprednjo os. Glede na to, da je imela Maja torbe na višini kakih 30 cm od tal in je z njimi »glisirala« po vodi, je bilo vode vsaj toliko. Z nogami na stopalkah sem brodil po vodi.

Po cesti naprej še vsaj kakih 70 metrov ni bilo videti konca jezera. Na drugi strani ceste je bil parkiran avto, ki je imel samo cele kolesa v vodi. Tam smo ustavili, potem pa nadaljevali čisto ob robu, ker preprosto nismo vedeli, koliko je globoka voda na sredini. Žal ni nihče imel časa fotografirati - samo čim hitreje smo želeli priti do pristanišča.

20110724201700_07iub8p15nedom

V pristanišču smo našli streho, kjer smo se ustavili. Vsi smo bili popolnoma mokri. Teklo je izza vizirja, iz škornjev smo izlivali vodo,… Čez 15 minut pa konec plohe in čez pol ure sonce… Ko smo se vkrcali na trajekt, smo dobršen del zgornje palube spremenili v sušilnico usnjene opreme.

20110724201720_zfdwvs175j2yhq

Cap Corse

Korzika je otok v obliki roke z iztegnjenim kazalcem. Ta "kazalec" se imenuje Cap Corse in to je tudi bila naša prva destinacija. Po pristanku v Bastiji smo se odpravili kakih 20 km na sever v kamp v vasici Marine de Sisco. Kamp smo vnaprej izbrali (ne pa tudi rezervirali) po priporočilu prijateljev. Imeli smo srečo, da smo dobili prostor, sploh ker smo ostali dve noči.

Naslednji dan smo se odpravili okoli Cap Corsa. Odločili smo se za pot v smeri urinega kazalca. Zelo pametna odločitev, jo vsem priporočam. Zakaj? Ker je Korzika zelo gorata dežela, z ozkimi, vijugastimi cestami. Običajno je na eni strani ceste kamnita stena, na drugi pa prepad. In ker imaš kot motorist steno raje na svoji desni in prepad na levi, je bolje potovati z morjem na levi in goro na desni.

20110724201600_cysem0n3qzluw6Najprej je bil na vrsti krajši postanek v Bastiji, kjer smo spili kavo ter si ogledali mandrač in staro mesto. Korzika je bila skozi zgodovino ves čas »na prepihu« - na njej so se menjavali različni gospodarji. Od Firenc, pa Pise, preko Genove do španskih osvajalcev. Nekaj časa so bili Korzičani celo samostojni, danes je Korzika del Francije. Zaradi številnih vojn, osvajanj in "osvobajanj" skozi zgodovino otoka, ima praktično vsako pomembnejše mesto svojo trdnjavo ali citadelo. Dostikrat je celotno staro mestno jedro za mogočnim obzidjem. Prvi primer take citadele smo videli prav v Bastiji. Od tam smo se preko hribov odpeljali skozi Oletto v Saint Florent. Par slik pred citadelo, pa naprej po zahodni obali Cap Corsea proti severu.

20110724201633_bdzwx8o3af0s7q

Naslednji postanek je bil v Nonzi. Majhna vasica, zgrajena na kamnitem robu visoko nad morjem, pod njo pa skoraj 2 km dolga sivo-kamnita plaža. Tako velika je in tako visoko nad njo si, da popolnoma zgubiš občutek za velikost. Ko vidiš spodaj majhne pikice, si komaj predstavljaš, da so to dejansko kopalci.

Nad vasjo dominira velik kamnit stolp, v katerem je urejena trgovinica s spominki in razstava fotografij podvodnega življenja.

Stolpi Korzike

20110724201829_m64twefy10vi7lOkrog celotnega otoka so na vseh pomembnejših rtih ali priobalnih grebenih in vzpetinah postavljeni mogočni kamniti stolpi. Wikipedija jih našteje 92, naj pa bi jih bilo več kot sto. Pravijo jim Genovski stolpi, ker so bili bojda zgrajeni v časih, ko je Korziki vladala Genova. V času, ko so bili stolpi v uporabi, je v vsakem stolpu živela posadka šestih stražarjev. Glavni namen stolpov je bil z ognjem signalizirati morebiten napad piratov ali drugih vsiljivcev na Korziko. Danes je večina stolpov ruševinah, vsi pa predstavljajo kulturno dediščino Korzike.

Iz Nonze smo se peljali dalje na sever, mimo mlina na veter, do najsevernejše točke otoka, do koder je pač mogoče priti po cesti. Obvezno skupinsko slikanje, potem pa nazaj v kamp.

20110724201612_6tv2ad9rjecwko

Pot čez puščavo v Calvi

Naš tretji dan na Korziki smo zapustili Marine de Sisco in se odpravili na zahod. Do Saint Florenta smo tokrat smo šli po drugi poti, od tam pa dalje čez puščavo Desert des Agriates. V knjigi "Alpes and beyond" avtor pokrajino opisuje kot zelo podobno kalifornijski pustinji. Zanimiva pot, vendar sem pričakoval več. Pokrajina ni bistveno drugačna, kot npr v Bosni od Bugojna proti Livnem. Lepo, vendar ne pričakujte Sahare.

Čez puščavo smo se pripeljali v Lozari in šli »direkt« v morje. Parkiraš 50 metrov od plaže, potem pa pesek, voda, zrak, svoboda. Ja, tudi sonce, ampak tega tako ne pogrešaš.

Pot smo nadaljevali skozi L’Ile Rousse do Calvija. V Calviju je mnogo kampov, so pa dokaj zasedeni. Zato ni bilo čudno, da v prvem niso imeli nič prostora za kampiranje. Receptorka je ponudila hišico za pet oseb. Malo popusta in dogovorili smo se za 120 EUR za noč. Tako smo za 24 EUR na osebo imeli svojo kopalnico, sveže rjuhe, kuhinjo, teraso in televizijo. Čelade v spalnico, Majino veverico pa smo postavili zraven televizije na polico in bili smo vseljeni. Za tiste, ki ne veste: Maja na motorju zadaj vozi Scrata, sabljezobo veverico iz risanke Ice-Age, oblečeno v usnjeno jakno in s čelado na glavi.

20110724205621_3wbf96a4yksn7x

Zakaj omenjam veverico in televizijo? Naš ata Tone je navajen vstajati zgodaj, ostali štirje pa smo navajeni spati vsaj do osmih zjutraj. To mu je šlo nekoliko v nos, ampak tako je pač bilo.

Ko se je naš ata naslednje jutro zbudil okrog šestih, je prižgal televizijo, naslonil veverico z nosom na ekran in ji "dal za gledat risanke". Plišasta veverica pa seveda slabo sliši, zato je nastavil temu primerno glasnost. Ostali potem nismo dolgo spali. Ko smo se zbudili, je mirno povedal, da je pač veverica "hotla risanke gledat". Saj je treba razumeti junaka iz risanke, da ima domotožje… Kava je pomagala…

20110724201852_40auevnmxd3rbh

Iz Calvija v Porto

Po bujenju, kavi, zajtrku in pospravljanju hišice smo pot nadaljevali v smeri Porta proti jugu. Proti Portu peljeta dve cesti, D81 in D81B. Vsekakor priporočam drugo. Cesta je kot čipka napletena nekje čisto ob obali, spet drugod se dvigne in se od obale nekoliko oddalji.

20110724210231_sp3fxkb1w0lm7g

Cesta je ozka, asfalt pokrpan, okrog in okrog skale in grmičevje, vasi skorajda ni. Le kaka zanimiva obcestna gostilna, kot je "Le Prince Pierre". Pravzaprav bi si človek tako predstavljal Divji zahod, če bi še obstajal v času avtomatov za kavo, računalnikov, avtomobilov in mikrovalovk. Slika pove več kot tisoč besed. Popili smo kavo, pojedli pizzo in šli naprej.

20110724210222_i58xlseagzuphq

Cesta B se malo naprej pridruži glavni, potem pa se dvigne od prelaza Col de Palmarella. Malo naprej smo se z glavne ceste spustili v majhno vasico Osani in naprej do obale v Gradelle. Cesta se na parih kilometrih znatno spusti in vmes sta dva zanimiva ovinka. Slikal ju sicer nisem, se pa lepo vidita na Google street viewu. Z veseljem bi vam povedal kaj več o vožnji skozi ta dva ovinka gor in dol, vendar brez odvetnika povem le to, da se od tu dalje Maji noben ovinek več ne zdi "zajeban".

Nazaj na glavno cesto in še par zanimivih kilometrov do Porta. Namestili smo se v kampu, potem pa smo se odpravili v mesto. Porto je lepo mestece z marino v izlivu reke in nepogrešljivim stolpom. Žal ni bilo veliko časa za ogled.

Se nadaljuje na naslednji strani…Peti dan smo se odpravili v Korte, mesto v samem srcu Korzike. Pot nas je vodila skozi vasico Evisa, do prelaza Col de Vergio na višini 1467 metrov. Tu je tudi eno izmed - mislim da dveh, korziških smučišč. Hkrati je to tudi najvišji prelaz čez katerega smo se peljali. Slikanje je seveda obvezno. Potem smo se peljali mimo umetnega jezera Calacuccia in naprej po dolini istoimenske reke po cesti D84.

20110802205813_3zxg4wf867tbpu

Gremo v Korte

Kaj naj rečem o cesti? Na eni strani kamnita stena, na drugi kanjon, med tabo in prepadom pa majhna škarpa, ponekod tudi porušena. Sem in tja se stranska cesta strmo spusti v kanjon. Nori razgledi. Če greste na Korziko z motorjem prevozit samo eno cesto, potem naj bo to D84. Če bosta dve, nadaljujte z D81B.

Korziške ceste

Kar bom zapisal, velja za večino cest na Korziki, ki smo jih prevozili. Ne velja pa denimo za vzhodno priobalno cesto, pa tudi ne za nekatere odseke drugih cest, predvsem tiste med večjimi turističnimi kraji. Če se odpravite v notranjost, boste doživeli podobno kot mi.

20110802205826_tjpqs0f3bwe2nv

Ceste so ovinkaste, polne lukenj in ozke. Pogosto je na eni strani stena, na drugi prepad. Nekje so spodkopali steno, spet drugje prebili skalo, da je sploh prostor za cesto. Mirno se bo zgodilo, da boste prečkali most, širok le dobre tri metre, brez ograje in z lokom visokim tudi 10 metrov. Za vsakim ovinkom vas lahko čaka zaplata peska ali skala na cesti.

20110802205838_8p367nd1v4sjzw

Asfalt je luknjast, razbrazdan in pokrpan. Vendar prime. Narejen je iz trdih vulkanskih kamnin in ni zlizan kot tisti v Istri. Širina ceste je marsikje taka, da se dva avtomobila ne moreta srečati, vseeno pa po sredini suvereno narišejo črtkano črto, pa čeprav je polovica ožja od povprečne kolesarske steze. Sem ter tja se je moč umakniti s ceste, tako da se avtomobili spravijo drug mimo drugega. Če promet obstane za pet minut, se nihče ne sekira preveč.

20110802205854_ulwjs8p7ydnk3z

Ko na Korziki obnavljajo ceste, so te odprte. Najbrž zato, ker alternative običajno ni. Peljali smo se po 8 km dolgem gradbišču, na cesti pesek in prah, nasproti veliki kamioni, ob cesti bagri. Nobenih zaščitnih ograj, le majhne rdeče-bele tablice označujejo luknje velike za dva motorja.

Druga stvar na cesti so živali. V okolici marsikatere vasi je cesta glavni življenjski prostor lokalnih prašičev. Mama pujsa mirno leži na robu ceste in doji pujske na bankini. Ata pujs opazi motorista in se odloči, da bo šel »bajk« pogledat od blizu. Za naslednjim ovinkom se druga prašičja družina odloči za skupinsko ekskurzijo čez cesto in motoristom ne kaže drugega kot počakati, da pujsi prečkajo cestišče.
Ob cesti se pasejo krave, tele pa zadovoljno teče za mimoidočimi, kot odvezan kuža. Živali na hupo ne reagirajo, rohnjenje motorjev jih ne moti, če vpiješ nanje, te gledajo, kot da si z Marsa.

Potem so tu domačini. Oni so tam doma, oni poznajo cesto, oni vozijo dvakrat hitreje od turistov. So prijazni, sploh ko jih spustite naprej. Paziti je treba, če se tak pojavi izza ovinka…

Ko sestaviš vse to vidiš, da je potovalna hitrost cca 30 km/h. 100 do 120 km je za enodnevni izlet dovolj.

Korte in Restonica

Korte so starodavno mesto v srcu Korzike. Bile so prestolnica v tistih štirinajstih letih, kolikor je bila Korzika samostojna. V mestu je zanimiv muzej, nad njim na skali kraljuje citadela. Mesto se nahaja na stičišču več dolin, zato je zanimivo izhodišče za izlete - bodisi peš, s kolesom ali motorjem. Med najbolj poznanimi je dolina Restonike - strma ledeniška dolina s čudovito reko, visokimi hribi in ledeniškimi jezeri na koncu.

20110802210453_9zsnpbiovy5mat

Za tri noči, kolikor smo jih preživeli v Kortah, smo se namestili ravno v tej dolini - v kampu Tuani, kakih 6 km od Kort. Kamp se nahaja tik ob reki, v starem borovem gozdu. Med gigantskimi balvani, ki jih je med zadnjo ledeno dobo ledenik prinesel od kdo ve kje, se sem ter tja najde zaplata trave ali peska, kamor lahko postaviš motor in šotor. Spodaj pa bistra voda, veliki tolmuni, primerni za kopanje. Lepo!

Restonica

Prvega od dveh celih dni, ki smo jih preživeli tukaj, smo naprej porabili za izlet po dolini Restonike. Zapeljali smo se do parkirišča na koncu doline, od tam pa smo šli kako uro peš do ledeniškega jezera Lac de Melo. Pot do jezera je dokaj lepo urejena, na njej pa polno ljudi. Dejansko več časa stojiš kot hodiš, ker pred kakšnim ozkim delom poti čakaš razne pametne primadone, ki so se podale na pot v šolenčkih s petkami.

20110802210532_orn49lm6w0jegb

Kake 20 minut od parkirišča smo prišli do nekakšne kamnite kočure, za katero se je izkazalo, da je gostilna. Zadeva je neverjetna! Stara kamnita pastirska koča, pokrita z plastičnimi valovitkami, pločevino in ne vem še čim. Okoli bajte se prosto paseta osel in mula, na terasicah pa pod nekaj raztrganimi senčniki stoji nekaj miz in klopi. Cenik je sestavljen iz nekaj starih desk, popisanih z barvo.

Notranjost je še bolj nora. Skozi kočo je speljan potoček, ki teče v nekak zbiralnik, koder se hladijo pločevinke. Kar je vode viška, se pač preliva čez pregrado in naprej skozi hišo. Notri star na pol polomljen štedilnik, razstavljen plinski bojler, odprto kurišče, izpod stropa pa visijo suhomesnate dobrote.

20110802210558_7ibys8zjwteurq

Za štedilnikom je stari ata, ki skuha kavo, jo zalije s sveže kuhanim mlekom s štedilnika in postreže v skodelicah za puding. Za štiri kave dobiš eno samo žličko. Pa saj več jih tako ne rabiš, sladkor dobiš le v škatli na deski, ki predstavlja šank. Noro!

20110802211001_v2gaxw017mqreo

Jezero je pač kot vsa ledeniška jezera. majhno in mrzlo, voda pa zelo čista. Za nazaj grede smo odkrili "težko" smer, ki je bila skoraj prazna. Navkljub Majini boleči nogi in poškodovani supergi smo bili po drugi poti hitrejši. Kar Korzičani označijo za "težko" smer, je za Slovenceljne zgolj sprehod.

Korte

Popoldne smo se odpravili v mesto. Z Majo sva šla naprej, ker sva si želela ogledati muzej in citadelo. Citadela v Kortah je utrdba, zgrajena na mogočni skali nad mestom. Ima več krogov obrambe in prav lahko si predstavljam, da je bila v času pred sodobnim topništvom praktično neosvojljiva. V trdnjavo pelje eno samo zavito stopnišče, ki napadalcem ne nudi nobene zaščite. Notri je obiskovalcem dostopna ječa, nekdanja kuhinja, nekaj prostorov, ogledati pa si je moč tudi starinska stranišča "na štrbunk", kjer so neželene substance preprosto padale čez rob obzidja. Prav tako trdnjava nudi lep razgled na okolico.

20110802205907_qx4naz6pd7i5vt

Korte so bile prestolnica Korziške republike, ki je v osemnajstem stoletju obstajala 14 let. Samostojnost so si izborili pod vodstvom Pasquala Paolija, ki je postal predsednik republike.

V tistem času so Korte dobile tudi univerzo, ki je bila po prihodu Francozov ukinjena. Ponovno je bila ustanovljena šele v 80-ih letih dvajsetega stoletja, tako so Korte sedaj tudi univerzitetno mesto. Univerza se imenuje po Pasqualu Paoliju, v čast katerega na trgu sredi mesta stoji bronast spomenik. Mimogrede, okrog tega spomenika je narejeno parkirišče za motorje.

20110802205920_k0pjm8ufs13cht

Izlet po okolici

Naslednji dan so se Tone, Jernej in Neža ponovno odpravili peš v gore, z Majo pa sva si privoščila motoristični izlet po hribovju vzhodno od Kort. Pot naju je vodila skozi vasico Tralonca z zanimivo rumeno-belo cerkvico, pa skozi Bustancio do San Quilica.

20110802211655_15o3pri8sqekv7

Lokalna hrana

Korziška hrana je znana po dvojem: sirih in suhomesnatih produktih. Pozabite ribe, pozabite školjke, pozabite žita in kruh. Obalo so skozi zgodovino držali osvajalci, Korzičani pa so se umaknili v notranjost in tam gojili svoje živali.

O sirih ne bom posebej razlagal: imajo ovčje, kozje, kravje, sveže, starane, z zelišči, s plesnijo z ne vem še čim. Siri so res dobri ampak tisto o čemer se res splača govoriti, je "Charcuterie". Saj veste, vsi tisti pujski, ki sem jih opisoval zgoraj, kako se sprehajajo po cesti. Ti pujski se morajo slej ko prej spremeniti v kaj užitnega. "Charcuterie". Zapomnite si to besedo. Naj se vam vtisne v ušesa, če greste kdaj na Korziko. Tam to pomeni "pršut, suho ribico, špeh, klobase, salame,…" vse ustrezno začinjeno in posušeno.

Lonley Planet pravi: "da bodo mesojedci našli svojo duhovno domovino na Korziki".  Res sem jo našel.

20110802211506_yfuikd80cvn1gs

Tudi cene vseh teh dobrot so sprejemljive tudi za naše razmere. Zgolj par primerov:
suha MERJAŠČEVA salama 14 EUR/kg (pri nas goveja 18 EUR/kg), proizvod, ki se imenuje "Loncu", to je sušena ribica, cel kos mesa, stane 18 do 21 EUR za kilo, svež ovčji sir v timijanovi oblekici približno 10 EUR/kg.

Hitro smo se prilagodili lokalnim navadam in na nekaj slikah lahko vidite naš značilen zajtrk. No ja, dekleti sta imeli raje zajtrk "na žlico", kar je pomenilo kozarec Nutele.

20110802211635_8lcs6nqehrzutb

Pot naju je nekoliko zlakotnila in ker Lonley Planet v bližnji vasici Alando priporoča domačo gostilno po imenu U Fragnu, sva se odpravila tja. Sredi lepo urejene gostilne kraljuje star kamnit oljčni mlin, zadaj pa je prijetna terasa, ki poleg razgleda po bližnjih hribih nudi tudi dovolj sence.

Poleg obvezne kave, sva si zaželela nekaj charcuterie (suhomesnati proizvodi), pa malo fromage (sirov) pa še kaj. Vendar smo kmalu ugotovili, da natakar govori francosko, midva pa vse razen tega. Tako smo se dogovorili za "tout le menu", kar naj bi pomenilo "cel meni".

20110802211620_9t74k86a5bfud0

Kaj pa je to, se nama ni sanjalo. Videti je takole:
Začelo se je z veliko skledo solate, odličnim prelivom ter štirimi okroglimi zadevami, podobnimi manjšim palačinkam s sirom. Ravno dovolj za prigrizek in pot naprej, ampak vedela sva, da je to samo predjed.

Nato je prišel velik krožnih suhomesnatih proizvodov, maslo in kruh. Na sliki sva polovico že pojedla. Mislila sva, da je to glavna jed, in ko sva zaključila, sem bil že pošteno sit. O, kako sva se zmotila.

Kot tretji hod je gospa prinesla posodo z dvanajstimi kaneloni, polnjenimi s sirom in špinačo in gratiniranimi s še več sira in paradižnikom. Odlična zadeva, midva pa sita. Pojedla sva več kot pol.

Bil sem tako sit, da sem komaj dihal, ko sva dobila četrto porcijo. Tri različne vrste domačih sirov, zraven grozdje in figova marmelada… O kam bi del. Maja se je še nekaj borila, jaz pa sem zgolj poskusil vsakega izmed sirov. Za zaključek pa še sadna kupa…. In koliko naju je zabava stala? Tout le menu s petimi hodi za dve osebi, pol litra domačega rozeja, dve beli kavi in steklenica vode, vse skupaj je bilo 59 EUR ali slabih 30 po osebi. Še za naše razmere ni pregrešno drago, za Korziko pa… zelo ugodno.

Po tako izdatni hrani sem še komaj sedel na motor. Izlet sva skrajšala za cca 30 km in se vrnila v kamp po najkrajši poti.

20110802211711_u3kp4fgdymtjxr

Se nadaljuje na naslednji strani…Po treh nočeh na istem mestu je bil čas, da se preselimo bolj proti jugu. Zadnjih nekaj dni smo se odločili stacionirati v enem kampu in se voziti po okolici. Za ta namen smo po priporočilu prijateljev izbrali kamp v Rosumarinu, v dolini reke Solenzare, kakih 7 km od istoimenskega kraja.

20110807205937_9uk4vfzh8xbdt1

Iz Kort v Solenzaro

Manjši družinski kamp, lepo urejen in zanimivo - cena za motor je 0 EUR. Leži čisto ob reki, zraven je Parc Aventure, v bližini pa znan prelaz Col de Bavella. Hkrati je kamp sodlično izhodišče za Porto Vecchio, Bonifacio in celo Ajaccio, če bi se odločili iti tja. Ker smo tu ostali pet dni, smo si postavili senco, mizo, polico itd.

Gradbeni podvigi v kampih

Vsak, ki je kdaj potoval z motorjem ve, da je tovorni prostor zelo omejen.
Šotor, spalka, nekaj cunj, najnujnejša oprema in to je to. Z Majo sva si privoščila posebno udobje, ker sva s sabo peljala še dva zložljiva stola. Štirinajst dni sedenja na kamnu (kadar nisi na motorju) se mi je zdelo kruto. Naš ata Tone se nama je še pred odhodom sicer nekaj posmehoval, vendar je že po treh dneh ugotovil, da bo naslednjič tudi on peljal stol s sabo. To pot pa so Neža, Jernej in Tone sedeli na skalah.

20110807205525_ygtxjolfkp0mq2

Naslednjo težavo je predstavljala miza. Že res, da sendvič primeš v roko, toda kje narežeš suho meso? Po razvajanju v hišici v Calviju se je naš ata odločil, da bomo odslej v vsakem kampu imeli kamnito mizo. V Portu je našel tako skalo, da smo jo vsi trije komaj prinesli, pa še dve leseni čoli za sedenje sta se našli v bližnji strugi. Od takrat dalje smo valili skale tudi v Cortah in Solenzari. Tako je, če imaš zidarja s seboj.

Kam s posodo in priborom? Kam s kuhalnikom? Pa s hrano? Vsak svojo kramo smo tlačili nekam za rob šotora, potem pa iskali kje je kaj. A ne bi bilo fino imeti police ali celo omare za to?

20110807210429_2cga4v6elhfbq0

20110807205436_j3q7x5sw1t0ok6Vsak pravi tabornik, pa tudi pravi bajker, ne gre nikamor brez šotorke in ustrezne količine vrvi. Iz šotorke je moč izdelati odlično stalažo za posodo, skupaj s pokrivalom proti dežju, prahu in živalim. Primer je na sliki. Ko smo ravno pri vezavah: cerada 3×4 metre, še nekaj vrvi in z enim zamahom smo rešili problem sence in sušilnice za perilo.

Col de Bavella, Zonza in Porto Vecchio

Deveti dan smo se odpeljali na izlet v Porto Vecchio. Seveda ne po najkrajši poti. Navzgor, po dolini Solenzare, smo se pripeljali na prelaz Col de Bavella na višini 1218 m. Tu je zelo lep razgled na Aiguilles de Bavella ali »Igle Bavella«, neverjetno lepe gore v bližini.

20110807210036_ysq968enixcwvj

Pot smo nadaljevali do prijazne vasice, Zonza, po imenu. V vasi se srečajo štiri ceste in tako Zonza predstavlja nekakšno križišče na tej planoti. Sredi križišča stoji »kandelaber«, okoli katerega je narejeno krožišče.

20110807210304_nmlgi81h3d2auj

Po kavi smo nadaljevali proti jugovzhodu do jezera Lago di Agnarone, nato pa se spustili proti obmorskem mestu Porto Vecchio. To je tretje največje mesto na Korziki - pomembno pristanišče, znano tudi po zelo lepih plažah. Mesto so prebivalci v zgodovini večkrat zapustili zaradi izbruhov malarije, ki se je pojavljala vse dokler niso izsušili bližnjih močvirji. Mi smo si ogledali stari del mesta. Nazaj v kamp smo se vračali po priobalni cesti.

20110807204849_fu5ryjlgeacz32

Bonifaccio

Naslednji dan smo se odpravili v Bonifaccio, mesto na skrajnem jugu otoka. Mesto leži na visokem apnenčastem klifu in je obdano z mogočnim obzidjem. Klif ima na južni strani približno 70 metrov visoko, na določenih mestih celo previsno, neprehodno steno. V steno so vklesane Aragonove stopnice, katere naj bi po legendi v eni noči izklesal španski kralj Aragon, ko je oblegal mesto.

Na zahodni in severni strani se pod mestom nahaja zaliv, podoben fjordu, ki predstavlja odlično pristanišče, hkrati pa zapira dostop do mesta s celine. Edini dostop je tako z vzhodne strani, kjer pa sovražniku pot zapre več deset metrov visoko obzidje.

20110807210101_mq68ai5uf029s7

Najprej smo se ustavili v pristanišču, od koder smo se odpeljali z ladjico na krožno vožnjo do bližnjih zalivčkov, v podzemno jamo in okrog mesta. Že prej smo izvedeli, da imajo motoristi na vožnjo z ladjico popust in izkazalo se je za resnico. Zakaj? Ker je za ostale v ceno vračunana PARKIRNINA, za motoriste pa je le-ta zastonj. Zato le čelado v roke, ko greste po karte za ladjico in peljali se boste za dva evra ceneje po osebi.

20110807204849_fu5ryjlgeacz32

Morje je tu fenomenalno čisto, zalivčki, v katere te peljejo, pa so kot iz pravljice. Dež in morje sta v apnenčaste stene vklesala več podzemnih jam, posebnost pa je jama, ki je dostopna z ladjico. Vhod je komaj dovolj širok in kapitan mora počakati ustrezen val, da se z njim zapelje v jamo ali iz nje. Zelo so spretni. Tej jami se je nekoč v pradavnini vdrl strop in sedaj vanjo z zgornje strani sveti sonce, luknja v stropu pa ima (približno) obliko Korzike. Zanimivo. Nato ladjica zapelje na južno stran Bonifaccia. Te pečine preprosto morate videti z morske strani.

20110807210236_16uqsae8gfpm3yPo povratku v pristanišče smo osedlali motorje in se zapeljali v mesto. Avtor knjige »Alps and beyond« pravi, "naj motorista ne premamijo parkirišča v pristanišču, pač pa naj se zapelje skozi velika kamnita vrata v mesto samo, ker bo zagotovo našel parkirišče". To lahko potrdim iz prve roke.

Mesto je živahno staro obmorsko mestece, z ozkimi ulicami, premnogimi trgovinami restavracijami in še čim. Močno priporočam »Platte de Charcuterie« v lokalčku La Piazzetta. Obiskovalec se lahko spusti po Aragonovih stopnicah, vendar se je vsaj meni zdelo 3,5 EUR preveč za to, da grem peš po štengah. Ne rečem, če bi bilo nazaj dvigalo.

Povratek je potekal po drugi poti. Če si na višini 5 metrov nad morjem in greš v kamp, ki je na 60 metrih nadmorske, je za motorista edina logična pot čez 1200 m visok prelaz. Vračali smo se preko Sotte, Levia, Zonze, pa čez dva prelaza, Col de Bacino in (spet) Col de Bavella.

20110807210335_rh3pioeb86g9ct

Parc Aventure

Enajsti dan smo preživeli v kampu in njegovi bližini. Popoldne je bilo treba v trgovino, pa sva z našim atom naredila dnevnih 20 km, ampak to je vse kar se tiče motorjev.

Moški smo šli v bližnji »Parc Aventure«, dekleti pa sta nas slikali iz plaže, ko smo hrabro lezli po jeklenicah. Takšni parki so na Korziki zelo pogosti. Najprej vsakega naučijo uporabljati karabin in škripec, potem te malo gledajo, kaj počneš. Če so z videnim zadovoljni, lahko greš naprej po mostičkih, lestvah, zajlah, mrežah in podobnem od drevesa do drevesa, od skale do skale. Ponekod je med teboj in trdimi tlemi tudi več deset metrov. Pa kaj bi vam razlagal, saj je vse na slikah. Vsekakor je vredno svojega denarja.

Zadnji izlet in povratek domov

Za zadnjih par dni pravzaprav nismo imeli vnaprej pripravljenih načrtov. Idej je bilo veliko, zadnji dan pa smo se odločili za kopanje v potoku pod slapovi v bližini vasice Zicavo. Do tja je 79 km, potem pa še 87 nazaj po drugi strani. Skratka, lep izlet.
Spet smo se torej peljali na Col de Bavella (1218m, tretjič) in spet kofetkali v Zonzi (tudi tretjič). Od tam smo se odpeljali po četrti cesti proti Quenzi do velikega kamnitega mostu pred Zikavom. Tik nad mostom se nahaja nekaj tolmunov in pa slap, ki na uboge kopalce zliva ledeno mrzlo vodo. Seveda smo se kopali.

20110807205451_avfgszb1ek9803

Po kopanju smo se odpeljali naprej na sever, čez prelaz Col de Verde (1289 m) proti Ghisoniju. D69 je še ena čudovita cesta ob obronkih strme soteske. Nato pa nazaj na vzhod k obali, skozi Ghisonaccion in v kamp.

Prišlo je zadnje jutro na Korziki in treba je bilo oditi. Čakalo nas je približno 120 km do Bastije, od koder je ob 13:30 odhajal naš trajekt. Peljali smo se po vzhodni priobalni cesti, ki je načeloma hitra, vendar je tudi mnogo zastojev. Tako smo po check-inu v pristanišču komaj še imeli čas za hitri obisk trgovine. Nabavil sem približno tri kilograme spominkov. Se še spomnite besede »charcuterie«?

20110807210445_4oz8qnflmacvre

Trajekt je pristal okrog pol šestih, izkrcali pa smo se malo pred šesto. Naš prvotni plan je bil, da se spet spravimo v kamp v Firencah ali kje okoli, nato pa naslednji dan domov. Ampak nikomur se ni ljubilo še enkrat postavljati šotora, napihovati blazin,… tako smo se odločili za direktno pot domov. Pred nami je bilo še 500 km Italije in približno 100 km po Sloveniji. Potovali smo s povprečno hitrostjo dobrih 100km/h, pa še postanki. Doma smo bili nekaj čez tretjo zjutraj.

20110807210457_79p8adjqw0kuf6

Za konec še malo statistike
Trajanje potovanja: 14 dni (13 noči), od tega na Korziki: 12 noči
Kampi: 1 noč, Firence, Camping Internazionale2 noči, Marine de Sisco1 noč, Calvi1 noč, Porto, Camping le Porto3 noči, Corte, Restonika, Camp Tuani5 noči, Solenzara, kamp U Rosumarinu
Skupni kilometri: Malo čez 2600 (Martin)
Število slik : 1071 dobrih (Martin)
Celotni stroški : Približno 800 EUR (Martin, vključenih 50 EUR za »spominke«)