Nekje v obdobju pred počitnicami je padla ideja, da se v septembru skupaj z boljšimi polovicami odpravimo na motoristično potepanje po Bosni in Hercegovini. Takoj je bilo šest kandidatov, kar je bilo več kot dovolj, da novih nismo iskali. Pobudnik potepanja je pričel prebirati knjige in iskati informacije po forumu ter po približno mesecu dni sestavil okviren program potepanja, ki je kasneje obveljal kot dokončen. Cilj je bil, da se v kratkem času vidi in doživi čim več tega, kar ponuja Bosna.

20120117141228_75iwcsqgalvp9e

Šest motorjev z 12. popotniki se tako dobi v petek 9. septembra ob šesti uri zjutraj na Policijski postaji Brežice. Tu spijemo jutranjo kavico, še enkrat obdelamo načrt potovanja, dogovorimo način vožnje v skupini in se odpravimo dogodivščinam naproti. V Slovenski vasi zapustimo državo in se z enim vmesnim postankom napotimo proti prvi točki izleta -  mestu Slunj. Tu si privoščimo prvi daljši počitek, ki ga preživimo ob pogledu na mlinarsko naselje Rastoke in čudovite slapove, ki so nastali pri izlivanju Slunjčice v reko Korano. V idiličnem okolju narežemo malo domačih dobrot in naberemo moči za nadaljevanje dneva.

20120117141251_qhyltnv6orz30k

Počitek v Slunju

Pot nadaljujemo proti Plitvičkim jezerom, a jih ne »prevozimo«, saj nekaj km pred njimi zavijemo levo proti Bosni. Mejo brez težav prestopimo na mejnem prehodu Izačič in vožnjo nadaljujemo proti mestu Bihač. Tu se ustavimo v centru mesta, kjer velja omeniti uživanje ob prvi »Bosanski« kavi (ni bila nič posebnega) in pogled na mično gospo »kupljenih oblin« - bila je prav posebna in takoj dala vedeti, da smo prišli v deželo, kjer je vse mogoče. Drugače je Bihač šarmantno malo mesto, ki ga zaznamujeta reka Una in polno »kafičev«.

20120117213548_4fni85ovap6jxg

Bihač

Nato pot nadaljujemo proti mestu Ključ. Cesta Bihač – Ključ je gledano s stališča motorista odlična, saj je malo prometa, ovinki pa dolgi in pregledni, kar izkoristi Drago in vpreže vseh 160 konjev ter se zapelje mimo vrste. Vendar ga že kmalu opazimo, kako vozi v nasprotni smeri. Kasneje nam pojasni, da mu je iz žepa padla denarnica, a jo je na srečo našel in tako se je vse srečno končalo. Je pa dogodek zaznamoval debato preostanka dneva.

20120117213852_08jzkbrasilt5e

V Ključu, kamor prispemo okoli 12. ure, smo vsi navdušeni nad do sedaj prevoženimi bosanskimi cestami. Tu se napotimo na v naprej dogovorjen ogled Policijske postaje Ključ. Sprejme nas komandir Gromilić Azis, ki na kratko predstavi enoto in naloge, ki jih opravljajo ter poskrbi, da ne odidemo suhih ust. Ob odhodu ugotovimo, da se bi na njihov tempo dela lahko privadili.

20120117213821_bvx41owf5i08je

Policijska postaja v Ključu

Iz Ključa nas pot vodi proti Jajcu. Na tem delu so ovinki nekoliko bolj zaprti, cesta pa še vedno odlična. Približno pet km pred Jajcem si ogledamo Vodenice, kjer reka Pliva ustvarja čudovite slapove. Še posebno zanimivost temu kraju dajejo številni mali mlini, ki so postavljeni v delu, kjer se reka Pliva iz velikega jezera preteka v malo jezero. Sama narava je tu zares fantastična, zato se odločimo, da se tu malo ustavimo in se ob pogledu na bližnje slapove prvič prepustimo gurmanskim užitkom bosanske hrane. Čeprav smo se z iskanjem dogovorjene gostilne kar trudili pa nad končnim rezultatom nismo bili razočarani, saj so bile postrvi in govedina izpod peke zares odlični.

20120117214006_7m4h8b9nvocz3u

V mestu Jajce si ogledamo muzej AVNOJ-a. V muzeju je s slikovnim materialom in s postavitvijo stolov in govorniškega odra prikazano stanje, kot je bilo leta 1943, ko so ravno tu predstavniki vseh republik bivše države ustvarili federalno državo Jugoslavijo. Na istem zasedanju je bil sprejet eden najpomembnejših dokumentov bivše države in sicer »Odluka o izgradnji Jugoslavije na federalnim principima uz potpunu ravnopravnost njenih naroda in narodnosti«. Muzej je sicer predvsem slikovno lepo urejen, pogrešali pa smo nekoga, ki bi znal povedati par besed o vsem prikazanem. Po obilni hrani in zgodovinskem vložku pot nadaljujemo proti končnemu cilju tega dne – Sarajevu.

20120117214036_1fk2e6mqn3ug9p

Vodenice, Jajce

V Sarajevo se pripeljemo po približno 30 km avtoceste, ki je tudi edina v BIH. Na izvozu iz avtoceste nas pričaka motorist Anes ČENGIĆ, višji kriminalistični inšpektor, načelnik oddelka za boj proti terorizmu v Upravi kriminalistične policije Federacije BiH, ki je tudi predsednik motorističnega društva v Sarajevu. Že kmalu po izvozu iz avtoceste naletimo na več km dolgo kolono počasi se premikajočih vozil. Postavimo se v kolono in se približno deset minut premaknemo za dobrih deset vozil. Nato gospodu Čengiću s hupanjem damo vedeti, da nam je v motorističnih oblekah, v času, ko je ozračje ogreto na več kot 30 stopinj malo vroče. Sam hitro razume in že se prične vsaj 10 km dolgo vijuganje med stoječimi in počasi se premikajočimi vozili. S takšno, malo adrenalinsko, vožnjo nas pripelje neposredno na Baščaršijo, kjer nam je uredil dvodnevno bivanje v družinskem hotelu.

20120117214238_1rx02zw3ajdvl6

Že ob prvem stiku s Sarajevom se da čutiti, da gre tu za posebej čarobno mesto, ki je po številu prebivalcev primerljivo z Ljubljano. Mesto so leta 1461 ustanovili Otomanski Turki. Pridih evropejstva pa dobi pod okupacijo Avstro-Ogrske monarhije v 19. stoletju. Svetovno slavo mesto uživa od leta 1914, ko je atentator Gavrilo Princip tu ustrelil prestolonaslednika nadvojvodo Franca Ferdinadna in s tem dal Avstriji povod za vojno proti Srbiji, ki je prerasla v I. svetovno vojno. Posebno noto daje mestu tudi verska raznolikost, ki jo je moč opaziti na vsakem koraku tako skozi obnašanje prebivalcev kot pri pogledu na tu stoječe sakralne objekte. Drugače pa je možno videti kako eden zraven drugega stojita najmodernejši hotel in od bomb in streljanja popolnoma uničena zgradba. Tudi to je Sarajevo.

20120117214101_6vik4lug9ancmd

Sarajevo

Raztovorimo motorje, se stuširamo in že iščemo pivo, čevapčiče in burek. V spremstvu vodiča, si ogledamo Baščaršijo in Sarajevsko pivovarno. Ko se naužijemo vseh treh iskanih dobrot se odpravimo k počitku. Dogovorimo se, da naslednji dan motorje poženemo ob 08.00 uri.

20120117214251_69yd7ravt18lhb

Sarajevo – Baščaršija

V soboto večina kmalu po sedmi uri pride na zajtrk, kjer dogovorimo še zadnje podrobnosti za ta dan. Motorji zahrumijo pred dogovorjeno uro in že se peljemo proti Jablanici. Tu se ustavimo ob porušenem mostu in s pomočjo vodiča pogledamo muzej zgrajen v čast bitke na Neretvi (bitka za ranjence). Čeprav nam kot najnovejšo brošuro prodajo turističnega vodiča, ki je bil natisnjen davnega leta 1978, pa ogled navedenega muzeja priporočamo. Tudi sama predstavitev muzeja in dogodkov povezanih z bitko in porušenim mostom, ki nam jo je podal možakar (pravi Bosanec) je bila odlična.

20120117220342_w97geh61pruikb

Jablanica

Pot nadaljujemo proti Medžugorju, kjer pa se temperatura ozračja že povzpne nad 35 stopinj. Ogledamo si cerkev in opazimo kup romarjev iz različnih krajev Evrope. Letos mineva ravno trideset let od trenutka, ko naj bi se Marija prvič prikazala šestim otrokom, potem pa naj bi jo videli še mnogi drugi. Ves kraj in okolica je popolnoma zaznamovana z obličji Device Marije, ki je v ta kraj pripeljala že več kot 30 mio vernikov. Kljub veliki vročini in vrču piva pa Marije ni od nikoder, tako da bo treba poskusiti kdaj drugič. Pa saj veste tisto, ko se Marija in Jožef v nebesih pogovarjata, kam bi šla na dopust. Jožef predlaga Betlehem in Nazaret, pa mu Marija odvrne, da je teh krajev že naveličana in bi raje šla nekam kjer še ni bila, v Medžugorje recimo.

20120117220313_lkm04z7ducwigf

Medžugorje

20120117221233_o932ti0ng8kdb6Vožnja do naslednjega cilja je bila prijetna, saj je zaradi razgretega ozračja dajala občutek kot bi nekdo s fenom v nas pihal vroči zrak. Po približno 15 km se ustavimo pri slapovih Kravice. Po mnenju večine je bil to eden vrhuncev celotnega potepanja po BIH. Samo okolje je tu naravnost fascinantno, voda pa več kot primerna za kopanje. Saj bi tu napisal še ka,j pa bi z izbiro besed verjetno delal krivico kraju, ki je tako lep, da ga je potrebno doživeti. Vsem, ki se boste kdaj napotili v ta del sveta, toplo priporočamo, da tega kraja nikakor ne zamudite.

Slapovi Kravice

Čeprav nam je čofotanje po vodi prijetno, pa se moramo odpraviti naprej proti Izviru Bune. Tu si privoščimo malo daljši počitek za kosilo, ki ga opravimo neposredno ob izviru reke Bune. Izvir je poseben zato, ker voda priteče neposredno izpod 200 metrov visoke skale in to kar 43 m3 na sekundo. S tem je to eden največjih Kraških izvirov v Evropi. Čeprav je ozračje močno razgreto je ob vodi občutek prijeten, da ne govorim o odlični hrani, ki je v celotni Bosni odlična in cenovno ugodna.

Se nadaljuje na naslednji strani…Ko uspemo vse spiti in pojesti se napotimo nazaj po dolini reke Neretve do Mostarja. Motorje parkiramo v bližino starega mostu in se po tunelu spustimo neposredno v stari del Mostarja.

20120123072922_2l6b5iomv34fs9

Izvir Bune

Sledi ogled bližnjih trgovinic, stojnic in podobnega, na katerih je moč videti različno kramo, značilno za ta del Bosne. V turističnem centru si ogledamo dokumentarni film, kako so hrvaške vojaške sile v devetdesetih letih zrušile most, ki je preživel Turške upade ter prvo in drugo svetovno vojno. Zares nerazumljivo početje, ki pa kaže na sovraštvo med narodi, ki ga je v teh krajih moč čutiti še danes in je v največji meri povezano z versko pripadnostjo. Nikjer na svetu verjetno ni kraja, kjer bi na dobrih sto metrih zračne linije bili zgrajeni objekti treh različnih ver, kar je moč opaziti v Mostarju in Sarajevu. Ne glede na slabo gospodarsko situacijo pa je večji del starega Mostarja obnovljen, seveda večinoma s 100 % vložkom Unesca, ki pod svojim okriljem uvršča Mostar med deset najbolj zaščitenih območij na svetu.

20120123072622_65odi48bxjz9ce

Najhrabrejši člani odprave se v reki Neretvi neposredno pod starim mostom okopajo, nato pa vsi uživamo ob bosanskih sladicah (tufahija) in kavi. Pri uživanju prave bosanske kave nam družbo delajo štiri priletne Italijanke, ki verjetno zaradi visokih temperatur in prehojenih metrov po Medžugorju, s sedenjem na »moški« način hladijo posebne dele svojih teles. Kljub temu, da pravih rib ne opazimo, nam vonj po njih popestri ta dan in večerno debato. Ko zapuščamo Mostar nam v oči pade še prizor, ki na svoj način ravno tako ponazori stanje duha v tej deželi. Policist se namreč na težjem motorju pelje v uniformi, z zavihanimi službenimi hlačami in brez čelade na glavi. Ja ni kaj, res je bilo peklensko vroče.

20120123072732_e3zg4ik659po7w

Mostar

Nekaj po 18.00 uri zapustimo Mostar in se po dolini reke Neretve vračamo proti Sarajevu. Sama cesta ob Neretvi je odlična, ovinki dolgi in pregledni, asfaltna površina zelo dobra, tako da nekoliko težav povzroča samo povečan promet in noč, ki nas počasi že lovi. V Sarajevo se v isti hotel kot prejšnji dan vrnemo okoli 21.00 ure in ponovimo vse, kar smo pojedli, spili in videli že prejšnji dan.

20120123072715_isltz2vwjobepq

Dolina reke Neretve

Nedelja je prišla prehitro, saj se zavedamo, da ta dan potujemo nazaj domov, kljub temu pa si imamo namen še ogledati nekaj znamenitosti. Jutro je bilo za nekatere bolj, za druge pa manj razburljivo predvsem zato, ker so imeli nekateri le en kovček, v katerega je bilo treba z veliko truda pospraviti stvari. Na srečo so tisti, z več prostora kolegialno, kot se za motoriste spodobi, priskočili na pomoč, tako da težav ni bilo preveč. Sledil je zajtrk in obvezna kavica, zatem pa smo počasi zapustili Sarajevo. Odpravili smo se proti kraju Vitez in seveda smo se na poti morali ustaviti, da smo odžejali jeklene konjičke. Ugotovili smo, da tu še vedno čas in gospodarstvo delujeta nekoliko drugače. Okoli devete ure smo prišli na bencinsko črpalko, ki se sicer odpira ob šesti uri, pa nam prodajalec pove, da še vedno ni uredil računalnika, tako da nam lahko proda samo bencin in še to samo za gotovino. Pijačo in druge artikle smo lahko gledali, jih otipavali, vendar jih nismo mogli kupiti. Neverjetno!

20120123072723_3vpzjs61bkmirg

Tudi to je Bosna

Kmalu smo naleteli na gradbišče in se vozili še malo po makadamu, kar pa nas ni pretirano zmotilo. Skozi Travnik in mimo Jajca smo pot nadaljevali v smeri Banja Luke, z vmesnimi postanki, katere smo izkoristili za obilo smeha in okrepčilo. Od Jajca proti Banja Luki se peljemo po prekrasni dolini Vrbasa, kjer je cesta kot bi bila narejena za dvokolesnike. Po odličnem asfaltu se vozimo skozi številne predore in lepe ovinke. Tu je fotografij na žalost malo, ker so motoristični užitki imeli prednost.

20120123072605_wf847gdspnr65y

Dolina reke Vrbas

V Banja Luki si privoščimo kavico, nakupimo še zadnje spominke, naredimo skupinsko fotografijo ter se navdušujemo nad prijaznostjo srbskega dela BIH. Banja Luka je z ¼ mio prebivalcev drugo največje mesto v BIH in tudi prestolnica Republike Srbske ter največje mesto Bosanske Krajine. Je politično, kulturno in gospodarsko središče bosanskih Srbov, ki v Banja Luki predstavljajo 90 % prebivalstva. Kot samo mesto je zelo čisto in urejeno in glede na govorice o nočnem življenju v mestu, bi ga bilo kdaj potrebno obiskati tudi potem, ko pade tema.

20120123072649_3ovtzdqkg1nyrx

Banja Luka

Po krajšem postanku pot nadaljujemo proti Kozarcu, od koder se povzpnemo na planino Kozaro. Cesta je ozka in ovinkasta, največjo težavo pa predstavlja pesek na vozišču, ki ga takrat, ko smo na dveh kolesih, ne vidimo radi. Na Kozari si na platoju Mrakovice ogledamo spomenik in bližnji muzej. Razstava v muzeju nas je kar malo pretresla, predvsem zaradi slikovite predstavitve grozodejstev, ki so se dogajala na tem področju v času II. Svetovne vojne in tudi v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

20120123072803_m6c41t2bgfxlru

Turistom je Nacionalni park Kozara poznan predvsem po mogočnemu spomeniku, domačini pa povedo, da je kot nacionalni park razglašen predvsem zaradi značilnosti flore in favne, ki eksistira na tem področju. Iz Mrakovice hočemo vožnjo nadaljevati preko planine Kozara proti Jesenovcu in še dobro, da smo upoštevali rek: »Kartu čitaj i seljaka pitaj«. Domačina, ki nam je čuval motorje, ko smo si mi ogledovali lepote parka, povprašamo, če je pot, ki jo nameravamo prevoziti dobra. Pa nam pove, da je cesta res vrisana na vseh zemljevidih, vendar kljub temu v naravi ne obstaja, jo pa baje imajo namen zgraditi. Ja ni kaj, tudi to je Bosna. Ker druge poti očitno ni, se vrnemo nazaj proti Kozarcu, kjer se ustavimo v gostilni Stara Bašta. Sam ambient in  urejenost gostinskega objekta sta perfektna, natakarji prijazni, hrana pa kot v celi Bosni odlična. Mi smo temu dodali še obilo smeha in dobre volje, tako da smo se le s težavo zopet spravili na motorje in pot nadaljevali proti Jasenovcu .

20120123072812_tfjy6m91b7pwr5

Kozara

Med potjo se ustavimo na bencinski črpalki in med drugim tam zaposlenega povprašamo katero pot nam predlaga do Jasenovca, po hrvaški ali bosanski strani. Pa nam pove, da naj kar vozimo po Bosni, ker bomo tu lažje dosegli dogovor s policisti. Mi ga upoštevamo in prevozimo še en lep kos bosanskih cest ter mejo prestopimo na mejnem prehodu Jasenovac. Takoj po prečkanju meje zavijemo proti spomeniku Jasenovcu in si ga ogledamo iz neposredne bližine, kar v prevodu pomeni, da se po leseni poti zapeljemo neposredno v spomenik. Nekateri, ki se spomenika spomnimo še iz obdobja ob koncu 80. let prejšnjega stoletja lahko potrdimo, da je takrat bil bistveno bolj urejen, čeprav pa tudi danes ne bi mogli reči, da sta spomenik in okolica zapuščena.

20120123072706_2a8lpzomik34eu

Bližnjega muzeja, si žal ne moremo ogledati, ker so tega dne vrata zaprli približno eno uro pred našim prihodom. Jasenovac je verjetno kraj, ki bi ga Hrvaška najraje pozabila in izbrisala iz svoje zgodovine, zaradi česar prihodi do njega niso posebej označeni. V tu delujočem koncentracijskem taborišču so ustaši v času od 1941-45 ubili predvsem veliko število Srbov, ubijali pa so tudi Hrvate, Rome, Jude in Slovence. Točnega števila ubitih ni, se pa giblje verjetno nekje med 70 in 200 tisoč, pri čemer hrvaški zgodovinarji govorijo o 50.000 mrtvih, srbski pa o 700.000 ubitih. Taborišče je bilo poznano predvsem po okrutnosti in zverinstvih ustašev, nad katerim so se zgražali celo nemški vojaki in oficirji. Znan je govor ob obletnici delovanja taborišča leta 1942, ki ga je imel tedanji vodja in ustanovitelj Vjekoslav Luburić, ki med drugim pove: "…in tako smo vam mi u ovoj godini ovdje u Jasenovcu poklali i više ljudi nego osmanlisko cesarstvo za cijelo vreme boravka Turaka u Evropi …".

20120123073710_wez423g5vahjk7

Jasenovac

Pot smo zatem nadaljevali do avtoceste, po kateri smo se pripeljali do Bregane, državno mejo prečkali na mejnem prehodu Slovenska vas in naše potovanje zaključili tam, kjer smo ga začeli, na Policijski postaji Brežice. Skupaj smo se zadržali še nekaj časa, zadovoljni, da smo prevozili nekaj manj kot 1500 km brez okvar, zdrsov ali kakršnih koli drugih težav. Že ob vrnitvi smo pričeli načrtovati naše naslednje potovanje.

V času potovanja smo po Hondinem števcu prevozili 1401 km. Prvi dan 509 km, drugi dan 382 km in zadnji dan 510 km. Za prenočišča, zajtrk, kosila, večerje, občasne gostilniške postanke, večerne izhode po Baščaršiji in za ostale vstopnine in vodene oglede smo porabili 170 evrov na par. Temu prištejemo še porabljen bencin in dobimo ne previsok strošek bogatega izleta.

20120123072904_wsx3cguzia6d7j

Upamo, da bo izdelan potopis vsem, ki se odpravljate raziskovat Bosno in Hercegovino služil kot dober vodič. Vsi, ki pa bi rabili še dodatne informacije pa jih zagotovo dobite pri udeležencih tokratnega potovanja.

Vsem dvanajstim popotnikom gre zahvala za to, da je potovanje minilo brez zapletov, da smo si ogledali vse načrtovano in da smo uživali in se zabavali v odličnem vzdušju.

20120123072913_sbq5a8xwf9zdtp

Konec.