Ko se je zima poslavljala, letos pač v vsej svoji veličini, konec februarja z ekstremno nizkimi temperaturami in je »motoabstinenčna« kriza bila največja, so »padale« ideje: kam, …na toplo, čim prej, čim dlje. Prvi maj je idealen, a vreme ga lahko fino pokvari. Španija in Portugalska bosta še kakšno leto počakali, Balkan sem obdelali lani, v Grčiji je kriza, v Alpah pa še sneg… Sicilija – to bi šlo! Še dveh sotrpinov tudi ni bilo težko najti, priprave na 10-dnevno potovanje pa so že »mala malica«. Pravzaprav jih sploh nismo imeli. Kod voziti in kaj videti - za odgovor sta s svojim DVD-jem poskrbela že Lord & Lady, kot tudi z natančnimi koordinatami in potovalnimi načrti. Tehnika dela čuda in vse skupaj sem »prelil« v svojega Garmina – pot je bila torej vsaj v grobem planirana. Da bi vedeli, kaj bomo sploh gledali, sem pripravil še tiskano verzijo obiskanih zanimivosti.

Časa imamo dobrih 11 dni. Da izkoristimo najugodnejše cene trajektov, prostih dni in razpoložljivega dopusta.
Časa imamo dobrih 11 dni. Da izkoristimo najugodnejše cene trajektov, prostih dni in razpoložljivega dopusta.

Časa imamo dobrih 11 dni. Da izkoristimo najugodnejše cene trajektov, prostih dni in razpoložljivega dopusta, smo za odhod izbrali torek 24. aprila popoldan, z odhodom trajekta Dubrovnik – Bari naslednji dan ob 22. uri. Potem celih sedem dni potepanja po Siciliji in Južni Italiji – škoda bi bilo ne podaljšat kroga vsaj do Pompejev in Vezuva, ter se vrniti na isti trajektni liniji v noči s četrtka na petek, 4. maja. Seveda nam je kot »jugonostalgikom« do doma obvezen še vsaj dvodnevni »bosanski koridor«. Da se bo vse izšlo po planu, si sploh nisem upal razmišljati, a teraso domače gostilne smo prestopili na soboto, 5. maja, popoldne, po prevoženih 4440 km in dobrih 68 urah »sedenja« na mopedih. Boris, Dejan in Peter smo pot obdelali na Hondi VFR 800, BMW RT 1200 in Yamahi XJR 1300, po garminovih podatkih s povprečno 65 in maksimalno 240 km/h. V pomoč preko vode pa sta nam bila seveda Jadrolinija in Caronte & Tourist.

1. dan : Šmartno ob Paki – Starigrad Paklenica (390 km)

Napoved vremena ni bila nič kaj obetavna. Hladna fronta z obilnim dežjem je že zajela zahodno Slovenijo. Malo pred poldnevom se dobimo na bencinski v Šentrupertu. Proti Trojanam je že vse zabito z deževnimi oblaki, zato »pobegnemo« proti Celju, Zidanemu mostu, Zagrebu. Avtocesto zapustimo nad Senjem, in ko se po ovinkih spustimo do Jadrana, nam mesto z največjo količino padavin na Hrvaškem, s slednjimi tudi postreže. Dežni kombinezoni so že oblečeni, saj smo »pošiljko« pričakovali in vožnja po jadranski magistrali mineva ob sunkih sila deževnega juga. Dež poneha prvič pri Karlobagu in v drugo ravno pred Starigradom, kjer preživimo preostanek dneva v apartmaju pri Mileni, ob domačih kranjskih klobasah, pivu in »močnejših razkužilih«. Ponoči lije kot iz škafa, zjutraj pa iz terase ob čaju opazujemo, kako prvi sončni žarki in zgodnji GS-fahrerji hitro posušijo cestišče. »Dežjakov« po 10 dnevni napovedi naj ne bi več potrebovali in tovrstna oprema tako dobi prostor v najglobljem delu kovčkov.

Napoved vremena ni bila nič kaj obetavna. Hladna fronta z obilnim dežjem je že zajela zahodno Slovenijo.
Napoved vremena ni bila nič kaj obetavna. Hladna fronta z obilnim dežjem je že zajela zahodno Slovenijo.

2. dan: Do Dubrovnika (390 km)

Časa imamo do večera, pakiramo počasi in smiselno, saj nam je že jasno, da bo »zimsko« opremo že danes zamenjala poletna. Vožnja po sveže oprani, sončni magistrali in redkem prometu je seveda en sam užitek in dnevne temperature postajajo idealne za vožnjo. Z nekaj postanki, smo pozno popoldne v Dubrovniku, kjer se najprej pametno oskrbimo še z zadnjo zalogo cenejšega bencina ter nabavimo povratne karte za trajekt na liniji Dubrovnik – Bari – Dubrovnik po cca. 160 € (motor + potnik). Pametno je vedeti, da sta nakup povratne vozovnice in linija med tednom in izven glavne sezone nekaj cenejši. Sledi obisk ene izmed restavracij z ribjo večerjo ter marketa z mrzlim pivom, ki nam bo olajšalo »ukrcavanje« in prve ure plovbe. Cariniki in pristaniški delavci si res vzamejo čas. Procedura je milo rečeno »balkanska«. Dosleden pregled vseh dokumentov, a motoristi smo na palubi med prvimi – že dve uri pred odhodom, od koder potem opazujemo smešen »ples« priklopnikov in avtobusov ter vik in krik italijanskih turistov, ki se polni dalmatinskih vtisov vračajo domov. Ker smo izven sezone, je prostora za spanje obilo. Vsaka rezervacija kabine ali pilotskih sedežev bi bila brez veze. Debata ob pijači o vsem mogočem, opazovanje izginjajočih luči na horizontu, samonapihljiva blazina, spalka in miren kotiček v salonu… skoraj ne bi mogel verjet, da se bom tako dobro naspal.

Dosleden pregled vseh dokumentov a motoristi smo na palubi med prvimi – že dve uri pred odhodom, od koder potem opazujemo prav smešen »ples« priklopnikov in avtobusov ter vik in krik italijanskih turistov, ki se polni dalmatinskih vtisov vračajo domov.
Dosleden pregled vseh dokumentov a motoristi smo na palubi med prvimi – že dve uri pred odhodom, od koder potem opazujemo prav smešen »ples« priklopnikov in avtobusov ter vik in krik italijanskih turistov, ki se polni dalmatinskih vtisov vračajo domov.

3. dan: Bari – Kalabrija – Scilla (450 km)

Kljub enourni zamudi ob odhodu, smo v Bariju točno ob osmih. Ko zapustimo pristanišče, se sprva zaradi želje po »izogibanju avtocestam« malo »lovimo«, potem pa se le »vdamo« in jo uberemo proti »jugu škornja«. Prvi stik z obupnim italijanskim prometom je šokanten, ko pa s nanj privadimo pa hitro odkrižarimo proti Tarantu in dalje mimo Cosenze na zahodno obalo. Kjer se le da, se držimo lokalnih cest, kar pa na skrajnem jugu nima več pravega smisla, saj preko kalabrijske »divjine« in majhnih hribovskih vasi pomeni zgolj veliko izgubo časa, utrujenost in žejo na vročem soncu. Zadnji del proti majhni obmorski vasici Scilli prevozimo po avtocesti, saj je večer že zelo blizu in nismo prepričani, če bo v prenočišču Bed & Breakfast Cassa Vella na voljo prostor. Lastnica je upokojena profesorica jezikov, prijazna in sila zgovorna Švedinja, ki že desetletja živi v južni Italiji – malo na eni, malo na drugi obali. Ob pogovorih, ki jim ni videti konca, nam hitro da vedeti, da je v svojem življenju doživela marsikaj, in da je morala biti resnično »divja«, v vseh pomenih besede ter voljna vsakršnih avantur. Deležni smo tudi prvega stereotipa: »You slavic people have never problems… you are allways happy… you drink a lot and eat meat… But here for breakfast no meat… only cakes, cokies, marmelade and a lot of sugar.« Pa vsi trije smo še posebej čudni – nihče ne pije kave. Sicer je Scilla resnično slikovita vasica na zahodni kalabrijski obali, stisnjena v obalno pobočje, z mogočno trdnjavo, ozkimi ulicami in bogato kulinarično ponudbo, a pozor, v tem času restavracije odpirajo svoja vrata šele ob 21. uri in tudi 15 minut prej notri preprosto nimaš kaj iskat.

20120513192609_ceh729oj0534bn

4. dan: Scilla – Messina – soteska Alcantare – Savoca – Etna – Letojani – Enna (420 km)

Zajtrk ob družbi prijetne sogovornice preživimo na sončni terasi, s čudovitim razgledom na Ligursko morje. Radovedni šefici prijazno pojasnimo naša včerajšnja potepanja, plane za naprej, poklicno in družinsko življenje, zanima jo prav vse in čvekala bi dokler bi se dalo. Izvemo celo, da je Enna, kamor smo namenjeni, danes središče sicilijske mafije, kar pa za turiste ne pomeni nič slabega, prej nasprotno, kar v prihodnjih večerih ugotovimo tudi sami. Do 15 kilometrov oddaljene trajektne luke San Giovanni se zapeljemo po avtocesti. Za povratne vozovnice odštejemo po 25 evrov, prehitimo kolono in v pol ure smo na sicilijski strani v Messini. Prvi dan na otoku izkoristimo za ogled hribovske vasice Savoce, ki je postala svetovno znana kot prizorišče snemanja filma Boter. Pivo si privoščimo v baru Viteli, kjer je v gangsterski opravi sedel Al Pacino. Sledile so porcije školjk v obmorskem Letojaniju in ogled soteske reke Alcantare ob vznožju Etne. Na pobočje vulkana smo se po čudoviti cesti povzpeli na njeni severni strani - do višine 1800 metrov, »nabrali« nekaj lave in pepela ter se proti morju spustili na vzhodni. Dober meter snega je bil v tem času prekrit s pepelom, ki je bil vsaj deloma splužen tudi s cestišča, kar nam je dalo vedeti, da od zadnjega izbruha ni minilo prav dolgo. Razgled je seveda že s te višine prav neverjeten, žal pa je za vzpon z žičnico na drugi strani ognjenika preprosto zmanjkalo časa. Sledila je vožnja po avtocesti do Enne – popka Sicilije, kjer smo imeli v vasi Pergusa za tri nočitve rezerviran B & B v Vili Casablanca. Večer, kot tudi naslednje, smo preživeli v pristni restavraciji ob radovednih pogledih sila urejenih gostov, kjer simbolični poljub na lice med moškimi gosti pomeni iskren, spoštljiv, družinsko – prijateljski pozdrav. Na večerje so prihajali vsak večer ob istem času, v družbi urejenih soprog in otrok. Filmsko.

Boris, Dejan in Peter smo pot obdelali na Hondi VFR 800, BMW RT 1200 in Yamahi XJR 1300.
Boris, Dejan in Peter smo pot obdelali na Hondi VFR 800, BMW RT 1200 in Yamahi XJR 1300.

5. dan: Enna – blatni vulkan – Dolina templjev – Turška skala – Corleone – Enna (340 km)

Ker so večeri, kar malo »veseljaški«, se nam nekako nikoli ne uspe odpeljati pred deseto. Zajtrki v teh BB-jih so resnično v stilu »gore sladkorja«, katero omili kak prepečenec z maslom in jogurt. Po dobri uri na čudoviti magistralki, smo na blatnem vulkanu – ni sicer nič posebnega, zgolj zanimiv pojav kako plin, ki je ujet med neprepustne zemeljske plasti, na površje tišči podtalnico in blato. Paša za oči pa je seveda Dolina templjev, katere si ogledamo v pravi poletni pripeki. Turistov je veliko, tudi slovenskih in kar ne moremo se načuditi res spoštljivi ohranjenosti antičnih stavb. Vožnjo nadaljujemo mimo Agrigenta, na obali postanemo pri Turški skali, nato kmalu obrnemo nazaj v notranjost, proti znamenitemu Corleoneju – rojstnemu kraju enega najslavnejših mafijskih botrov. Samo mesto ni resnično nič posebnega, je pa cesta iz obale v notranjost in potem proti vzhodu do Enne resnično fenomenalna. Ne sicer toliko zaradi kvalitete in voznosti, ampak zaradi čudovitih razgledov in pristnega stika s prvotno podobo notranjosti Sicilije. Zelenje in cvetenje kamor seže pogled. Travniki se prav neopazno zlivajo s pšeničnimi polji, precej razgibano površje pa v nežnih valovih spreminja svojo podobo. Strmih prepadov tukaj ni, razgledi pa vseeno neponovljivi. Vasi in mesta se stiskajo na vrhovih hribov, doline in pobočja prerašča zelenje. Modernost poudarja neskončno število vetrnih elektrarn, ki kot gobe rastejo po grebenih in se širijo v nedogled. Cesta se večkrat povzpne preko 1000 metrov, pa spet spusti 500 metrov nižje, prometa je malo, pravzaprav ga skoraj ni, malo se je treba »zgužvat« le skozi vas, mestece… Zame gotovo najlepši del poti po Siciliji – tudi najbolj naporen. Zadnjih 30 km prevozimo po avtocesti in v »bazi« na spet drugačni porciji testenin smo tokrat zelo pozno. Niti motorjev ne parkiramo v dobrih 500 m oddaljeni Cassablanci – peš bi bilo nazaj predaleč!

Pivo si privoščimo v baru Vitelli, kjer je v gangsterski opravi sedel Al Pacino.
Pivo si privoščimo v baru Vitelli, kjer je v gangsterski opravi sedel Al Pacino.

Se nadaljuje na naslednji strani…Nedelja, idealen dan za obisk Palerma; prometa bo malo, tovornjakov nič, čaka nas 500 km avtoceste. Kaj drugega se nam, glede na včerajšnji izlet, tudi ne ljubi. A odhod popestrimo z obvozom dirkališča v Pergusi, nekaj 100 metrov od našega domovanja.

20120521102202_qamvrs9j48ef0k

6. DAN: Enna – Marsala – Trapani - Palermo – Enna (530 km)

Ne moreš verjet, v boksih se zbirajo sami popolnoma beli poršeji GT3 – serijska vozila, polno jih je. Očitno so se »šefi« iz vseh koncev otoka prišli malo zabavat. Mi pa potegnemo najprej, na skrajni zahod, v Marsalo, pogledamo mline na veter in soline, se po obalni cesti zapeljemo do Trapanija ter po avtocesti nazaj do Palerma. V mestu z 1,2 milijona prebivalcev imamo srečo, da je nedelja, saj tiste gneče, ki smo jo bili deležni nekaj dni prej v obalnih krajih tokrat ne doživimo, pravzaprav jo, a je popolnoma znosna. Pogledamo Normansko palačo, katedralo, fontano… obhodimo kar precej, najpomembnejše informacije slišimo od slovenske vodičke, ki zavzeto predava svoji skupini; s prijaznim parom pa izmenjamo tudi par besed. Res paše »slovenščina«, v teh krajih bi se še slabe »angleške komunikacije« zelo razveselil. Nazaj v Enni smo kljub zgledni kilometrini razmeroma zgodaj. Čas izkoristimo za ogled ene največjih in gotovo najbolje ohranjenih trdnjav, ob starem delu mesta, na višini okrog 900 metrov, od koder sega razgled na vse skrajne konce otoka. Res neverjeten strateški položaj za tiste čase. Avtocesta se vije pol kilometra pod nami, v daljavi se bohoti Etna. Fascinantno! Parkiramo pred BB-jem, se vrnemo do »baze«, kjer nas natakarji že poznajo in pokusimo nov gurmanski doživljaj siciljanske kuhinje. Pa spet opazujemo lepo urejene goste, ki v slogu že omenjenih pozdravov zasedejo svoja omizja. Bele Porscheje opazimo na ulicah, pred lokali, marsikje. Očitno so se »navozili« in čas je še za malo »postavljanja«. Enna je za Sicilijo kar urejen kraj, in če je tisto o »domovanju današnjih šefov« tukaj vsaj malo res, nas niti ne čudi zakaj. Zjutraj nas čaka »začetek povratka« in zanimivo, čisto preventivno preverimo dnevnik na TV SLO, ki ga lovi celo tukajšnja kabelska – tudi naslednji teden bo jasen.

20120521102215_yxrzw0csfd6nlj

7. DAN: Enna – Piazza Armerina – Caltagirone – Siracusa – Taormina – Messina – Scilla (370 km)

Pa spet »kufre« na motor - smo se že kar razvadili »štrikanja« brez njih. Pa tudi tale BB Casablanca je bil pravi luksuz – oprema, prostor, vse. Priporočam. Le sporazumevali smo se s šefom »ročno«. Še najbolj izvirno je bilo treba nakazati, ko je zmanjkalo WC papirja… »Raje ne sprašuj«, je bil kratek Dejan, ko se je vrnil z rolico. Tokrat nam je uspelo odpeljati že malo po deveti. Sprva do Piazze Armerine, kjer smo pogledali staro rimsko vilo z lepo ohranjenimi mozaiki, potem do Caltagironeja – središča kjer so izdelovali keramiko. Malo daljša etapa nas je pripeljala do arheološkega parka v Siracusi – tega smo sicer pogledali, žal pa so znamenito grško gledališče ravno obnavljali. Neizmerno veličino, sicer manjšega, a prav tako akustičnega, smo dve urici kasneje občudovali v Taormini. Slednji ponuja še veličasten razgled proti prstom italijanskega škornja. Pred odhodom pa šok na bencinski – ključ moje Yamahe sem po čisti nerodnosti zvil za 450. Panika. V ključavnico več ne gre, rezervnega nimam. A klešče in mirna knapovska roka našega Borisa ga v nekaj minutah poravnata. Sledila je vožnja do luke v Messini, žal pa nas je Garmin malo prehitro zapeljal iz avtoceste in 6 kilometrov epske italijanske prometne zdrahe je v nas zbujalo občutke humorja, pomešanega z vložki obupa in agresije. BMW se je celo odločil, da bo od tega trenutka dalje za dobrih 24 ur oziroma za cel rezervoar bencina, v prostem teku in med prestavljanjem »protestno« ugašal. Povzročil nam je sicer nekaj skrbi in Dejanu požrl precej živcev, a 500 km dalje mu je verjetno nova »pijača« pozdravila pregrete senzorje. Ponedeljek smo ponovno zaključili v Scilli. Zgovorne Švedinje iz Cassa Velle ni bilo doma, je baje odpotovala v svojo hišo na južni obali. »Do you need room?« Yes. Dva sva šla s tipom. Pogledala stanovanje, malo smo »glihali« s ceno, je bilo pa zelo očitno, da je poba oddal stanovanje, ki sploh ni bilo njegovo, saj je ob devetih zjutraj že kar malo »mencal«, da smo se spravili. Rešil nas pa je, čeprav »na črno« in brez zajtrka. Večerja in vino v sosednji »El Pirate« sta bila pa tudi dobra.

20120521102221_1hfzne2o0ptq5k

8. DAN: Scilla – Paola – Sapri – Agropoli – Montecorvino Rovella (400 km)

1. maj je kot nalašč za tranzit. Sprva jo uberemo po avtocesti, a po slabi urici smo že na obalni magistralki, ki povezuje turistična središča zahodne italijanske obale. Prostrane peščene plaže prekinjajo strma pobočja obalnih hribov. Turistične plaže so zgledno urejene, na eni takih si privoščimo obilno dopoldansko malico, ki jo sestavljajo pretežno lokalne dobrote, eksotične občutke pa malo motijo le smeti, ki jih je tudi na mivki polno. Posebej zanimiv del vožnje predstavlja cesta severozahodno od Saprija, ko se dvigne na strme pečine nad Ligurskim morjem in nam postreže z veličastnimi razgledi. V turističnem Agropoliju naletimo na pravi počitniški utrip. Obalne ulice so polne obiskovalcev; očitno je kraj priljubljena izletniška točka ob prostih dnevih. Potegnemo še do Montecorvina, kjer za dve noči postane naš dom B & B Il Cetrangolo – veličastna hacienda sredi nasadov limon. Prijazni domačini, posamezni celo z zglednim znanjem angleščine, nam zvečer dodobra »splanirajo« turo prihodnjega dne, v stilu »kaj se resnično v enem dnevu splača pogledat«.

20120521102227_4m0e8wfotn35y7

9. DAN: Montecorvino Rovella – Pompeji – Vezuv – Sorento – Amalfi - Montecorvino Rovella (210 km)

Šefica Milena se je neverjetno potrudila. Kolački, domače marmelade, sadna solata - vse postreženo v luksuzni, stilno urejeni dnevni sobi. Razkošje kot v premožnih vilah cenenih televizijskih nadaljevank. Kot je bila avtentična tudi čisto prava čistilka, ki skrbi za urejenost rezidence lastnikov in domovanja gostov. Včerajšnje nasvete o načrtovani poti smo načeloma ubogali, le center Neaplja z »najbolj znano picerijo« smo z veseljem izpustili, saj je prometnega kaosa že v Pompejih in ostalih obmorskih središčih preprosto preveč. Pompeji so resnično vredni ogleda in seveda polni turistov. Mesto, ki ga je leta 79 n.š. pokopal piroklastični izbruh Vezuva, je bilo v tistem času celo večje od današnjega in ogled seveda zahteva svoj čas. V dobrih dveh urah smo obhodili glavne znamenitosti, seveda po zaslugi turističnega zemljevida in digitalnega vodiča, ki ga obiskovalcem za 10 evrov ponudijo pri vhodu. Prav nesramno drago so nam zaračunali parkirnino za motorje. Sledil je vzpon na Vezuv, ki je v primerjavi z Etno prav majhen in kjer na vrhu poleg parkiranja zaračunajo še nekaj 100 m dolgo pešpot do roba kraterja. Do znamenite ceste okrog polotoka proti Sorentu in Amalfiju, ki so nam jo opisali celo kot eno najlepših motorističnih cest v tem delu, smo se mukoma prebijali čez neskončne in prometno popolnoma zabite ulice obalnih mest. A tudi v nadaljevanju ni bilo bolje. Cesta, ki se resnično vije v ozkih, kratkih, nepreglednih ovinkih med pečinami, pod skalnimi previsi, nad prepadi ter skozi ozke ulice obalnih mest, je polna prometa, turističnih avtobusov, avtomobilov in je morda raj predvsem za lokalne divjake na skuterjih, katerim na noben način nikakor ne moreš slediti. Skratka, lepota za katero si je treba vzeti čas, ali pa jo mogoče prevozit ob petih zjutraj. Skozi Salerno smo v poznih večernih urah dosegli našo haciendo sredi limon.

20120521102237_sot2hu1m0dxgby

10. DAN: Montecorvino Rovella – Matera – Bari (260 km)

Malo daljši jutranji počitek nam je dobro del in tudi za zajtrk ter pakiranje smo si vzeli čas. Del poti proti notranjosti Italije smo prevozili po avtocesti, potem pa zapeljali na lokalne magistralke proti Materi. Prečkanje tega dela južnih Apeninov nam postreže z zeleno pokrajino lepih razgledov, s še vedno pobeljenimi vrhovi hribov. Ker je prometa malo, si na res urejeni magistralki nekaj deset kilometrov pred Matero, privoščimo še izrazit »adrenalinski pobeg« pri katerem GPS zabeleži prav »vratolomne« hitrosti. Za postanek si izberemo lepo ohranjeno mestno trdnjavo, katera se skupaj z okolico trenutno ureja, pod budnim očesom EU, zato sprehod po teh površinah sploh ni mogoč. Je pa Matera na videz lepo urejeno mestece in tudi smeti je v primerjavi z zahodno obalo bistveno manj. V luki v Bariju parkiramo zgodaj popoldne. »Dubrovnik« je zasidran. Na okencu Jadrolinije nam v zasilni angleščini pojasnijo, da moramo že plačane povratne vozovnice dvigniti »on the other side« in navedejo še ulico. Malo sprehoda ne škodi, a po dobrega pol kilometra nam prijazen poštar pojasni, da je do tega terminala cele 3 kilometre, prometni znaki pa, ker gre za carinsko območje, prepovedujejo hojo. Vrnemo se do motorjev, zapeljemo do terminala, kjer ugotovimo, da se sicer odpira šele ob 18.30, zato parkiramo v centru in čas zapolnimo z ogledom trdnjave, katedrale, sprehodom po ulicah, s »fastfoodom« obupnih odmrznjenih in v mikrovalovki pogretih testenin, katerih okus je kasneje vsaj malo popravila pica in mlad pečen krompirček v majhni gostilnici. Prave restavracije so v tem času tudi tukaj, kot po vsej južni Italiji, do večera zaprte. Malo pred sedmo, dvignemo na terminalu vstopnice, a ko pripeljemo do prvega pregleda varnostnikov nam prijazno pojasnijo, da nas elektronski čitalec pred osmo ne more »skenirat«, zapeljemo se sicer lahko do luke, a pred vkrcavanjem se bomo morali še enkrat vrnit do varnostne kontrole. Ko smo okrog devetih končno na palubi, kar ne moreš verjet, da smo kljub povratnim vozovnicam, razdaljo 3 km med terminalom in luko prevozili točno 6 krat. Trajekt je prazen, poleg nekaj tovornjakov, se na obisk v Dalmacijo odpravlja par avtobusov italijanskih upokojencev. Domov se vračajo še trije slovenski pari, ki so se v »hard enduro stilu« prevažali po Pugliji. Mirnega kotička v salonu s samonapihljivo blazino in spalko ni bilo težko najti, le noč je bila krajša od minulih.

20120521102242_5om9tv6yswpcf7

11. DAN: Dubrovnik – Mostar - Bihač (440 km)

V Dubrovniku nas pričaka kolega, ki je na »potepu« po Bosni in potuje proti Osjeku. Skupaj se peljemo do Mostarja, kjer mi zavijemo proti Širokemu bregu – Livnemu – Drvarju. Povezavo, ki vsaj zame velja za eno lepših bosanskih cest trenutno na celotni trasi. Na številnih odsekih obnavljajo, tako da bo v bodoče nudila še več motorističnih užitkov. Preko visokih dinarskih planot temperature močno padejo, da jeans in poletne jakne hitro zamenjajo konkretnejša motoristična oblačila. Ko parkiramo že pri znanem »Mlinu« pred Bihačem, je odločitev enotna: škoda bi bilo hitet. Pa tudi doma lahko človek naleti na neprijetno presenečenje, če se vrne dan prej. Večerno pohajkovanje po mestu ob Uni bo pravi zaključek naše poti. Prevrimo še prosto sobo v hostlu »Kod Ede« ter zadovoljimo neutolažljive potrebe po hudem pomanjkanju pečenih mesnih dobrot. »Čvek« pade še s šefom, ki nas pred odhodom počasti, z domačo rakijo, da pred hostlom parkiramo že kar malo omotični. Večer zaključimo z obujanjem spominov, posedanjem pred mestnimi »kafiči« ter z opazovanjem brhkih mladenk, ki petek izkoristijo za sprehode po promenadi.

12. DAN: Bihač – Slunj - Metlika – Mirna Peč – Celje… (320 km)

Pred odhodom iz Bosne je vredno do vrha napolniti rezervoarje z bencinom in zadnje marke porabiti za kasnejšo malico. Odpeljemo šele po 11. uri in ostalo je le še rutina: obcestni nakup sira, postanek na Rastokah, brušenje ovinkov čez Gorjance in popoldne nas najbolj zvesti pričakajo v domači gostilni. Vtise bomo urejali še dolgo, vsaj do naslednjega potovanja. Še najtežje je bilo v ponedeljek začeti nov delovni teden, saj je utrujenost prišla za nami. Glede na to, da smo tokrat preprosto odpotovali, brez kakršnihkoli »kondicijskih priprav«, predvsem zaradi obilice dela in slabega vremena v aprilu, nas ne bi presenetile tudi kakšne bolečine v riti ali križu, a jih ni bilo. Vsakoletna kilometrina in kakšen zimski izlet očitno pustita dovolj moči in predvsem želje.

Morda še par besed glede stroškov na udeleženca, ki pa so bolj okvirni, saj jih nismo natančno beležili:

- Trajekti – povratne vozovnice: Jadrolinija 160 €, Carronte 25 €;
- Gorivo – 470 €;
- Cestnine – 15 €;
- Vstopnine – 30 €;
- Nočitve – Paklenica 15 €, Scilla 2 x 25 €, Enna 3 x 23 €, Montecorvino 2 x 26 €, Bihać 13 €;
- Hrana, pijača, spominki… cca 300 €;
- SKUPAJ torej cca 1200 €.

Vse ostalo (gume, servis…) pa seveda odmisliš, saj vtisi dodajo tisto neprecenljivo vrednost, novo izkušnjo in bogat osebni zaklad, ki ga vsako potovanje pusti v človeku. A hkrati se že postavlja vprašanje novega izziva… kam naslednjič?