Priznava, letošnje poletje sva Hondico lepo parkirala v garažo in začela planirati, kako bova najela avtodom in jo mahnila po svetu. Enkrat se živi, vse je treba preizkusiti. Potem naju je tako otožno pogledovala, prosila in žalostno hlipala v svojem kotičku, da enostavno nisva imela srca, da ji ne bi ustregla. Pa sva jo peljala na »malce« daljši sprehod.

20130217191653_mfarxdtqpn4jz8

Ker je odločitev padla v parih dneh, poletje pa ne dopušča preveč razmišljanja in planiranja, saj ga je treba hitro izkoristiti, sva šla na pot bolj tako… »Bova že. Si bova sproti izmislila kam bova šla«.

Kupila sva zemljevid Alp in Azurne obale tja do Španije, si v Gustinčičevi knjigi ogledala nekaj tur, podčrtala par najvišjih in baje najlepših prelazov, malce »pošraufala« mašino (no, zato je bil bolj odgovoren Tomaž, sama sem samo pametovala in ob tem preveč spraševala), kupila par minimalističnih pripomočkov za šotorjenje, prek interneta rezervirala prenočišče za prvi dve noči, spakirala tistih pet gat (med njimi tudi dolge gate za hribe.), se zjutraj zbudila v sončno jutro in samo še pomahala v pozdrav solznim mamicam. Naše počitnice v troje so se začele, uiiiiii… VFR-jka je zadovoljno zapredla.

20130217191706_t9yfb0zmhxn13i

1. dan (Trbovlje - Dolmiti): 466 kilometrov: Beljak – Hermagor – Sillian – Passo tre Croci – Cortina – Giau – Colfosco – Sella – Pordoi – Arabba – Campolungo – Colfosco:

Odrinila sva na ponedeljek, kar pa ni bilo tako daleč od sobote, ko sem praznovala rojstni dan. Ko sem v Kranjski Gori ugotovila, da mimoidoče motoriste pozdravljam, ko so najbrž že v Ljubljani, sem potrdila, da človek pri 29-ih ni več kot pri 19-ih. Je pa še vseeno dovolj mlad, da kavica (ki je načeloma ne pijem, a kar se mora, se mora) z Red Bullom reši zadeve. Pa seveda dober zajtrk. V Avstrijo sem vstopila kot nova.

Jaz že, vreme pa se je začelo kisati. V knjigah sva prebrala, kako veličastni so Dolomiti, kako žarijo, se dvigujejo nad tabo, kako je vsak prelaz lepši od prejšnjega… Midva pa sva videla samo meglo in sivino. Obujala sva spomine na Grossglockner in Durmitor (ja, na tem mestu se hvalim kjer sva že bila) in se spraševala, kaj ljudje vidijo v tem kupu sivih skal in zakaj za to potrebujejo cel teden.

Nekje sredi dneva, sva v Colfoscu poiskala Slovenko, ki oddaja apartmaje (Apartma Garni Reutlingen = 30€ na enega na noč), razbremenila Hondo prtljage, si privoščila za mondeno središče presenetljivo poceni špagete in se zagrizla v naslednji hrib.

width="1000"

Že prvi dan sva obdelala cel kup prelazov. Glede na vreme, bi bilo najbrž bolje, da bi si kakšnega pustila za lepši dan, ampak nama tista nestrpna žilca ni pustila, da bi odnehala. Ob 8ih zvečer, ko so nama že skoraj odpadle riti, pa sva komaj ušla nalivu iz pekla. Zahvaljevala sva se vsem dobrim silam, ki so naju prepričale, da je v Dolomitih bolje odpreti denarnico in si privoščiti toplo prenočišče kot poceni zmrzovati in tiho upati, da bo šotor zdržal nekje v kampu. Celo noč je lilo kot pri norcih! Kar naju pod mehko odejo ni prav nič motilo!

2. dan: 380 kilometrov: Colfosco – Grödner – Campolongo – Pordoi – Canazei – Monea – Pellegrino – Valles – Rolle – Gobbera – Brocon – Telve di Sopra – Manghen – Castelo Molina – Lavaze – Welschnafen – Nigerpass – Tiers – Völs am Schlern – Seis – Panider Satter – St. Ulrich – Grödner Joch:

Seveda naju je Tomaž zjutraj zbudil še pred budilko, ker je treba dan izkoristiti, pa zjutraj zgodaj začeti, pa bla, bla, bla… sama pa sem že delala načrte, kako ga bom zvečer zvabila na pir, da bo zjutraj mir!

Pot, ki sva jo prevozila drugi dan, nama je predlagala kar lastnica. Imela je precej različnih variant, katere so prevozili motoristi, ki so že prenočili pri njej. Odločila sva se za izlet, ki je zajemal največ prelazov in hribov, ki jih še nisva prevozila.

Začela sva na prelazu Grödner, za katerega sva šele na vrhu ugotovila, da je zaprt. Zaradi groznega naliva prejšnji dan, je bila cesta namreč zasuta s kamenjem. Se je pa tistih nekaj kilometrov vseeno splačalo, saj sva srečala simpatični motoristični parček iz Anglije (in iz Anglije sta se tudi pripeljala.), ki je nevihtno noč preživel v šotoru. Nista bila videti srečna, še manj pa naspana. Medtem, ko sva sama pridno pančkala na varnem, sta onadva pol noči držala šotor.

Vreme je bila še vedno ena čista gosta megla. Zato se nama je zdelo, da so se table, ki so obljubljale čudovit panoramski razgled, kar malo norca delale iz naju. Pa vendar je kar naenkrat, neopazno, v parih sekundah, ven iz sivih oblakov pokukalo sonce. Dolomiti so končno zasijali v vsej svoji veličini in takrat nama je bilo jasno, zakaj so tako opevani.

width="1000"

Sicer pa je o Dolomitih v Wikipediji zapisano: Dolomiti so del alpskega gorovja. Nahajajo se v severni Italiji v deželah Južna Tirolska, Trentino in Belluno in se raztezajo od reke Adiže na zahodu, do doline Piave (Cadore) na vzhodu. Severna in južna meja sta Pustriška dolina in Val Sugana. Območje je razdeljeno na vzhodne in zahodne Dolomite, enoti sta ločeni z linijo Gadertal - prelaz Campolongo - dolina Cordevole (Agordino). Ime Dolomiti izvira iz imena francoskega mineralologa Deodat de Dolomieuja (1750 -1801), ki je bil prvi, ki je opisal mineral dolomit. V Dolomitih se nahaja veliko znanih smučarskih središč, na primer Cortina d’Ampezzo, Alta Badia in druga.

Prelaze sva sedaj doživela čisto drugače kot prejšnji dan. Kako zelo vreme vpliva na človeško dojemanje, kajne? Tisti dan sva res uživala v vožnji. Vrhovi so se svetili v soncu, trava se je bleščala, hribi so kot ogromni velikani bedeli nad nami, ljudje so bili nasmejani in sproščeni.

width="225"

Srečala sva ogromno motoristov in motoristk (bravo punce), kolesarske kamikaze (nekatere stare 80 let), planince, avtomobile, avtobuse in kakšne krave. Ugotovila sva, da marsikdo (predvsem Italijani z avtom) suvereno pripeljejo po tvoji strani, še bolj pa so nevarni avtobusi, na katere seveda naletiš ravno v ovinku, kjer zasedejo celo »rajdo«. Dobra stvar je, da so lokalni avtobusi oranžne barve in jih opaziš že na daleč.

Tomaž se je suvereno ogibal nevarnostim na cesti in pridno navijal ročko. Kakšnega posebnega vreščanja z zadnjega sedeža ni bilo. No, razen, ko sta se z brkatim BMW-jašem podila po najbolj ozki potki do Brocona (mimogrede, ste že opazili koliko brkatih BMW-jašev je na cesti?).

Kar se tiče cest, so po najinem mnenju zelo različne. Nekatere so res tiste ta prave za motoristične duše, sem pa tja pa sva se spomnila tudi na Jugo. Ne bi se mogla odločiti, kateri od prelazov se mi je najbolj vtisnil v srce tisti dan. Vsak po svoje je lep, vsak vreden ogleda. Všeč mi je bila pot do Manghna, čeprav je bila zelo ozka. So naju pa nekje na sredini pričakale kravice, ki so pozirale kot prave manekenke.

Kilometri, ki jih prevoziš po ravnini, se zelo razlikujejo od kilometrov, ki jih prevoziš gor in dol, levo in desno in spet gor in dol… In po skoraj 400 kilometrih naju je počasi že dohiteval večer. Tomaža sem peljala na pivo in si želela, da bi zjutraj spal in sonček sijal!

width="1000"

3. dan: 340 kilometrov: Colfosco – Grödner – Selva di Val Gardena – Ponte Gardena - Bolzano – Penser Jochpass –Vipiteno (Sterzing) – Brennen passo – Vipiteno - Jaufenpass – S. Leonardo – Timmelsjoch – S. Leonardo – Merano - Prato

In tudi ni spali. Itak. Zbudila sva se (oziroma, zbudil me je) v krasno jutro. Pogled iz najine sobe nama je razkril hribe, osvetljene s sončnim vzhodom.

"Včasih, redkokdaj se fino ti zdi, da si živ, da te nič ne boli, da je najlepši žarek, ki tebe zbudi, ko si ga odgrneš z oči…"(V. Kreslin).

Najina gostiteljica nama je ob zajtrku povedala, da je letos obisk zelo slab. V vseh priročnikih, ki sva jih uspela prebrati, je pisalo, da naj se v Dolomite nikakor, pod nobenim pogojem, ne odpravimo avgusta (kaj pravite, kateri mesec je bil?), da je polno Italijanov, motoristov, gneča… Letos pa se je očitno že poznala recesija, kar sicer ni fajn, ampak za naju je bilo pa kar fajn.

20130217191706_7gsua0hwnjzqpk

Ni pa bilo več fajn, ko sva se spustila v mesto. Odločila sva se, da bova zapustila Dolomite in pot nadaljevala proti Avstriji na Timmelsjoch, predvsem zato, ker sem nekje prebrala, da je čudovit in potem ves čas težila, da tja res morava.

Bolzano je precej veliko mesto, in ko se enkrat navadiš na mir in spokoj v hribih (no, spokojnost je relativna… mogoče kak tih planinec motorističnih izpuhov ne bi obravnaval kot spokojne), je težko preklopiti na gnečo, prerivanje, izsiljevanje v mestu. Želela sva si samo nazaj v Alpe. Poleg tega se nama je pokvaril polnilec za telefon, zato sva se ustavila na približno 146-ih krajih, kjer sva predvidevala, da imajo takšno podobno zadevo in na vseh 146-ih krajih je niso imeli. Ko sva ga končno našla (zelo verjetno ukradenega) v zakotni trgovini pri zelo sumljivemu prodajalcu, je Tomaž ugotovil, da ga nimava kam »prikumplat«, ker je izgubil tudi tisto stvar za »prikumplat«. Po temeljiti preiskavi, nekaj grdih besedah in nekaj litrih švica, sva seveda našla tudi to.

Penzer Pass naju je spet osrečil. Res je, da pot nekaj prvih kilometrov iz Bolzana pelje po ozkih tunelih, kjer se vse zabije in ni variante, da bi prehitel počasne tovornjake ter je še posebno veselje, ko se dva takšna tovornjaka srečata in še prav posebej luštno, ko stojiš sredi črnega tunela za njima (bljak!) … Ko se prebiješ čez to, se pred teboj odpre krasna cesta in še krasnejši razgled na prelazu.

Pred Timmelsjochom sva se malo nahecala in se odpravila še na Brennen pass, na katerem ni videti popolnoma nič (razen bencinske črpalke, ki sva je bila zelo vesela.).

width="1000"

Na poti na prelaz, sva si ob cestici skuhala instant makarone (za katere sva ugotovila, da niso tako »švoh«) in se končno povzpela na vrh… In kot je zapisano v knjigi: čista čarovnija! Res je ful, ful, ful, ful lepo. Hribi, zavita cestica, narava, modro nebo….

width="1000"

Zelo čaroben je bil tudi Gardknedl, ki sem si ga privoščila prav zaradi Gustinčiča, ki ga je tako opeval v knjigi. Gardknedl je kruhov cmok z marmelado, polit z vaniljevo kremo in makom, njami. Ob vsej tej simfoniji se je prav čudovito usedel v moj želodec.

width="225"

Pot sva tisti dan zaključila v Pratu, kjer sva kar prek turističnih informacij poiskala prenočišče. Turistični biroji so lahko zelo uporabni, saj na enem mestu dobiš informacije o še prostih prenočiščih in cenah. Dozdeva pa se nama, da veliko apartmajev ni prijavljenih in so mogoče kje tudi cenejši. Kakorkoli že, po kilometrih, ki jih nabiješ skozi cel dan, je kar luštno, če ti je iskanje prenočišča vsaj malce olajšano. To noč sva spala pri prijazni babici (Casa Negra), ki je govorila samo nemško in ravno zaradi nje sva ugotovila, da če je treba, znava poleg angleščine govoriti nemško, italijansko pa še malo francosko.

Ker je bilo treba riti malo prekrvaviti, sva jo zvečer mahnila na ogled mesteca, pico in sladoled (obljubila sem, da bom zapisala, da si je moški del seveda privoščil »pir«).

width="1000"

Ta dan sva prvič zagnala pralni stroj (roke) in splahnila tistih 5 gat! Zaspala pa sva zelo nemirno in z velikimi pričakovanji, saj naju je naslednji dan čakala motoristična Meka – Stelvio Pass.

Se nadaljuje na naslednji strani…4. dan: 375 kilometrov:Stelvio pass – Santa Maria (Švica) – Mostair (Italija) – Glorenza – Resia pass - Nauders – Such – Fluelapass – Davos – Landquard – Vaduz (Liechtenstein) – Landquard – Cuira – Muster – Oberalpass – Andermatt - Wassen

width="1000"Najina babica nama je zjutraj pripravila zajtrk in ob tem na papirčku pustila sporočilo, ki ga do danes še nisva razvozlala. Predvidevava, da je bilo lepo, mogoče naju je pa tudi kam poslala, kdo bi vedel? V slovo naju je objela, nama zaželela srečno pot, ob 7ih zjutraj sva bila tako že pod vznožjem Stelvio Passa.

Tokrat se zaradi zgodnje ure nisem prav nič pritoževala. Ste že bili kdaj s svojim/jo dragim/drago čisto sami na prekrasni, vijugasti cesti, obkroženi z gorami, skozi katere se ravnokar prebijajo jutranji žarki? Vse, na kar misliš je samo: »Kako faaaaaaaaaaaaajn je!«To je šele simfonija. To je tisto, zaradi česar se človek odpravi na potovanja… No, čeprav se ta simfonija lahko sprevrže tudi v mini histerijo, ko se tvoj dragi požene v tekmovanje s Ferrarijem.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA
OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Pravijo, da mora vsak motorist ali kolesar enkrat obiskati Stelvio Pass ali po nemško Stilfser Joch. Prelaz je visok 2757m in je najvišji tlakovan gorski prelaz v Vzhodnih Alpah in drugi najvišji v Alpah. 60 ostrih zavojev, 48 samo na severni strani, ponuja čudovit razgled in višje greš, lepše je.

Prvotna cesta je bila zgrajena leta 1820-1825, da bi povezala nekdanjo avstrijsko pokrajino Lombardijo z ostalo Avstrijo. Inženir in vodja projekta je bil Carlo Donegani in od takrat se pot ni veliko spremenila.

Je pa postala zelo odmevna, zaradi:

  • dirke Giro di Italia, kjer kolesarji občasno prečkajo prelaz. Tudi sicer naj bi se vsako leto, proti koncu avgusta, cesta za en dan zaprla za vsa motorna vozila (vključno z motoristi!). Takrat se okoli 8000 kolesarjev zagrize v hrib.
  • oddaje Top Gear, kjer so pot razglasili za najboljšo cesto v Evropi. Sicer so jo kasneje zamenjali z Romunsko Transfagarasarsko cesto, ampak to je že druga zgodba in drug izletek.
  • zaradi Moto Guzzi-ja, ki je v letu 2008 začel prodajati model Stelvio, ki se imenuje po prelazu.

Prelaz pa ne zaznamujejo samo lepota in čudovita pot, temveč tudi nesreče, ki so se zgodile zaradi precenjevanja moči. Zato previdno. Celo Stirling Moss, upokojeni voznik Formule 1, človek, ki so ga imenovali kot »najboljšega dirkača vseh časov, brez naslova prvaka«, ni mogel obvladati svojega konjička in je letel s ceste.

Midva sva vsekakor uživala »sto na uro« in se počutila prav posebno na tako čudovitem kraju. Sedela sva na robu ograje, opazovala, kako se motoristi prebujajo in režejo v ovinke. Tu in tam se je pojavil kakšen avto, sem in tja kolesar.

20130224213435_ije6plkxc8gdan

Malo sva se pofotkala, se pogovorila s španskimi motoristi (le da najverjetneje nihče ne ve, kaj smo se zmenili) in odšibala naprej.

Na prelaz sva prišla z Italijanske strani in se po drugi strani spustila v Švico. Tam pa naju je pričakal drugi svet. Pokrajina je spominjala na površino Lune, nekaj ceste je bilo celo makadamske. Ali naj ne bi bila Švica obljubljena dežela? Le malce sva jo povohala, pa nama je bilo po cenah bencina in živil v trgovini hitro jasno, da bodo denarnice trpele.

width="1000"

Malo sva še šibnila nazaj čez mejo in se ustavila na Tirolskem, malo pred Resia pass-om ob umetnem jezeru Lagu di Resia.

width="225"

Pravijo, da se je leta 1950 italijanska vlada odločila, da bo na tem mestu dvignila naravno jezero in naredila umetno za pridobivanje električne energije. Vse lepo in prav, če ne bi zaradi tega trpeli vasici Graun in Reschen, ki bi bili v tem primeru poplavljeni. Nič ni pomagalo. Tudi prošnje pri Svetemu očetu v Rimu ne. Prebivalce vasic so popolnoma ignorirali. Brezobzirno so jih pregnali iz svojih hiš in dvorišč in jih nastanili v začasnih taboriščih. Skoraj 150 družin je ostalo brez domov, hiše so porušili in uničili. Edin spomin na potopljeno vas je cerkveni zvonik, ki gleda iz vode. Legenda pravi, da v zimskem času lahko še vedno slišite njegove zvonove, čeprav so jih že v resnici že zdavnaj odstranili.

Zvonik je res zanimiv, njegova preteklost in zgodba, ki jo nosi s seboj pa je precej kruta. Midva je takrat še nisva poznala, zato sva tudi zvonik jemala kot še eno znamenitost na najini poti.

Na parkirišču sva srečala Italijanskega motorista (brez zob), kateremu sva se zdela zelo kul, ker sva prišla tako od daleč. Na poti proti Davosu (mimogrede, super cestica) sva naletela na motoristično noro družino, kjer so mat’, foter in hčerka (tako sva midva določila) divjali kot zmešani, prehitevali v ovinke - sploh babnicam se je čisto zmešalo. Spet sem jim bila malo fouš motoristične veščine. Moje so se končale bolj klavrno (s poljubom asfalta in nezaupanjem v moje motoristične sposobnosti – za kure ni bicikl.).

Mimogrede sva jo mahnila čez Fluela pass in kmalu po tem vstopila v luštn Liechtenstein. Prva postaja je bil »Parapapapa I’m lovin it« (Mc’Donalds), kjer sva bila zelo presenečena, ko se je ob vstavitvi bančne kartice v bankomat izpisal slovenski napis »počakajte trenutek«. Malo sva se sprehodila čez prijeten in umirjen center, kaj kmalu pa sva se natovorila nazaj za v Švico.

Najbrž sami veste, kako je z ogledi mesta na potovanju z motorjem. Čelade še prikleneš na motor, vseeno pa si napravljen za na Antarktiko, natovorjen s kakšnim dodatnim kufrom, pa še za motor te ves čas skrbi. Nekoč sva parkirala v Kitzbüheluin šla na kavico v lokal čez cesto. Mimogrede se je okoli motorja začel sukati sumljiv tip, ga najprej malo pošlatal, potem pa še malo brcnil, pa hitro pobegnil, ko je Tomaž vstal in se napotil proti njemu. Sama sicer verjamem v dobro ljudi (skoraj vedno) in si ne pustim, da bi preveč razmišljala, kaj vse se lahko zgodi z mašinco ko te ni… moški in motorji so pa že druga zgodba.

width="225"

Kakorkoli že, malce naju je priganjal tudi čas in nevihta, ki sva jo uspešno prevedrila na bencinski črpalki. Zvečer sva na Oberalpassu prvič na najinem potovanju srečala Slovenca. Parček, ki nama je spodbudno povedal, da naj ne pričakujeva poceni prenočišča na drugi strani prelaza. Polna optimizma in z »kaj pa onadva vesta«, sva čez kakšno uro ugotovila, da sta imela kar prav. Turistični biro je bil zaprt - zamudila sva ga za pol ure. Razen dragih hotelov (čez 100€ na noč) poceni prenočišča ni in ni bilo. Da sva bila še malo srečnejša, je začel padati dež. Mokra in mičkeno zaskrbljena, sva se pripeljala v mesto, ki je bilo videti kot iz grozljivke. Malo zaradi megle, malo zaradi dežja, malo pa tudi zaradi avtoceste, železnice in vlakov, ki so krožili okoli mesta.

Wassen je mesto, za katerega sva v priročniku prebrala, da ima čisto svojo klimo. Da se nad njim ves čas zbirajo oblaki in kuhajo slabo vreme. Znan je po železnici, saj je zaradi hribov speljana tako, da se vlak pelje okoli mesta trikrat. Če se torej pelješ z vlakom, lahko vidiš mesto in njegovo znano cerkvico (ki naj bi bila ena izmed razkošnejših v Švici) kar iz treh različnih kotov.

Mesto je res malce srhljivo, ampak ravno zato tudi zanimivo. Prenočišče sva pa le našla. Kje drugje, kot pri dveh babicah (ja, povsod so), ki sta vodili gostišče s prenočiščem (Gasthof Hirschen). Prijazno sta nama razložili, da imata najbolj ugodno ponudbo za naju, da naj se zavedava, da sva sedaj v Švici in ceneje ne bova našla nikjer. Zato sva bila še srečna, ko sva za spanje + zajtrk odštela 80€ (pa še to sva se malo zdilala). Ko sva za pivo in sok dodala še 9€, sva se odločila, da ne bo nič z večerjo zunaj… in tako sva si v hotelski sobi na »koharčku« skuhala najine instant makarone in se ob tem zelo zabavala. Švica ni bila za najin proračun.

Sva si pa lahko privoščila sprehod. Povzpela sva se na hrib do cerkvice in si jo ogledala (baje ni velikokrat odprta), saj jo je ravno v tistem trenutku nek gospod razkazoval prijateljici. Res sva mela srečo in res sva to tudi znala ceniti (tako, da se danes noben ne spomni, kakšna je bila videti od znotraj, heh). S hribčka sva še spremljala vlake, ki so krožili okoli mesta in se čudila nad sivino, ki prevladuje v celem mestu. Kot učiteljici, bi se mi zmešalo, če bi učila v tako sivi, strašljivi šoli, kot so jo imeli v mestu. Na poti do sobice sva še pobožala pridno Hondo in šla v »miževo«.

5. dan: 250 kilometrov: Wassen – Furkapass – Brig – Sion – Martigny – Route de la Forclaz - France - Chamonix

Zbudila sva se v prekrasen deževno-meglen dan. Babici sta nama postregli z zajtrkom in nama zaželeli lepo življenje.

Na poti do Furkapassa sva padla v takšno meglo, da bi se lahko drug z drugim igrala slepe miši… na motorju. Videla sva le to, da ne vidiva nič. Pa to, da je termometer kazal 7°C.

width="1000"

Ko sva že obupala, da bova kdaj spregledala, se je čisto, ampak res čisto na vrhu, že ko sva zapeljala mimo znaka za prelaz, megla odprla, da sva videla vsaj kočico za na WC in našitke. Pa zato, da so naju opazili nemški turisti in pohvalili najino Slovensko zastavico.

V načrtu sva imela, da bova tisti dan prevozila še nekaj prelazov, vendar sva se zaradi megle, usmerila kar proti Chamonix-ju. Vse do tja so naju spremljale preproste romantične hišice, narejene iz temnega lesa. Malo manj romantične so bile samo v prvem mestecu Obergomse, ki je deloval kot mesto duhov. Nikjer nikogar, le na pol podrte temačne hiše, nekaj jih je imelo na pročelju obešene grozljive obrazne maske.

width="1000"

Po teh nekaj vasicah, je bila pot do Chamonix-a precej dolgočasna. Sama industrializacija. Tudi prelaz Passo Forclaz ni bil nič posebnega, razen da so tam motoristi, ki ne znajo voziti. Se je pa vreme k sreči popravilo. Sicer pa nisva imela pojma, da Švicarji proizvajajo toliko vina. Povsod, kamor pogledaš, samo vinogradi.

width="1000"

V Chamonix-u sva najprej poiskala turistične informacije. Ker sva bila še zgodnja, sva se zelo razveselila hotela, ki nama ga je prijazna turistična delavka rezervirala za 20€ po osebi. Sredi »vukojebine« Wassna sva plačala za prenočišče 80€, v fensi Chamonixu – mondenem središču, kjer se zbira sama smetana, pa sva ga dobila za 40€ na noč. Kakšna zmaga. Kmalu nama je bilo tudi jasno zakaj. Mimo najinega hotela sva se peljala vsaj trikrat in tiho molila, da to ni to. Ste že gledali Adams family? Veste v kakšni hiši so živeli? Moram napisati še kaj? A poznate tudi tisti občutek, ko se po kakšni uri kar udomačiš, kjerkoli že si? Pač sva se sprijaznila, da bova spala oblečena do vratu, po možnosti kar v najinih spalkah, prepričala sva drug drugega, da če se hotel do zdaj še ni podrl, se najbrž tudi to noč ne bo in da na balkon ne bova hodila, ker je par desk že manjkalo… in da se mogoče tisti večer tudi ne bi stuširala. Skoraj obuta v motoristične škornje in z razkužili sva po mačje opravila tudi to; kakšno stvar se da rešiti tudi z alkoholom.

width="1000"

Dobre volje sva se odpravila do vznožja gondole, ki te pripelje na Aiguille du Midi – 3842 metrov visoko gorniško postojanko, ki stoji nasproti znanega Mont Blanca. Že pogled na gondolo, ki izginja med oblake, je impresiven, ko pa v gondoli stojiš sam, pa te lahko kdo tudi pobruha - najina sopotnica je imela velike težave. Gondola vozi s hitrostjo 36 kilometrov na uro in tistim z malo višinskega strahu, nažene strah v rit.

width="1000"

Vzpon sicer res stane skoraj 50€ po osebi, vendar je vreden vsakega centa. Ko se pred teboj odpre veličastni Mont Blanc, je občutek - kot bi rekli mi Zasavci: »Frtik«. Tako visoko nisva bila še nikoli in že ob tem dejstvu čutiš spoštovanje. Čudovite gore, sneg, sonce, beli oblaki… Nekaj najlepšega, kar sva kdaj videla. Kako je šele planincem, ki goro dejansko osvojijo?

20130224095207_7etb5fypoxlk0m

Z nama je potovalo veliko turistov (nekateri so v kratkih rokavih pozabili, kako visoko gredo), še več pa alpinistov ali ekstremistov vseh oblik. Menda vsak pravi planinec v srcu nosi željo, da bi osvojil goro. Nekje sva prebrala, da je koča pod Mont Blancom ponavadi tako polna, da ljudje spijo vsepovsod - pod mizo, na tleh, na okenskih policah… Vsako leto se jih na vrh povzpne več kot 30.000, vrnejo pa se ne vsi. Letno jih gora pogubi okoli 100. Spada med najnevarnejše na svetu.

Jure Gregorčič in David Stropnik sta v članku na Planet.siol.net zapisala takole:

»Aiguille du Midi je kraj, ki nikogar ne pusti ravnodušnega. Tudi če niste alpinisti, gorniki, turni smučarji, "base jump" padalci ali podobni adrenalinski zasvojenci, se povzpnite na to orlovsko gnezdo, ki objema vrh drzno oblikovanega granitnega velikana. Ne bo vam žal in verjemite, nikoli ne boste pozabili mešanih občutkov, ki prevevajo dušo, ko "drobna" gondola z vrha Aiguille du Midija zdrsi v skoraj 3000-metrsko praznino proti Chamonixu.«

Amen.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA
OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Naslednji zapiski v mojem dnevniku so precej nejasni, saj sva s Tomažem na klopci sredi Chamoixa, ob glasbi iz bližnjega lokala, spila nekaj vinčka, da sva se lažje vrnila v hotel. Pa naj je bil še tako grozen, umazan in na pol podrt… to je bil eden najinih najlepši dni!

Se nadaljuje na naslednji strani…6. dan: 400 kilometrov: Chamonix – Passy – Megeve – Flumet – Beaufort – Bourg-Saint-Maurice – Val’d Isere – Bonneval-Sur-arc – Termignon – Modane – Briancon – Saint-Paul-Sur-Ubaye Slovo zjutraj ni bilo pretežko.

width="1000"Lastnik – Lurch, nama ni zaželel lepega življenja ali kaj takega. Dan sva preživela v ritmu, ki sva se ga v teh dneh že navadila. Prevozila sva cel kup prelazov, uživala v občudovanju narave, ceste, drug ob drugemu, si skuhala juhico, srečevala motoriste, kolesarje, planince, turiste, mimogrede pa še priletela na radar (do danes sicer še nisva dobila izpisa, se je pa definitivno zabliskal).

width="1000"

OLYMPUS DIGITAL CAMERA
OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Med iskanjem prenočišč sva zopet ugotovila, da se cene vrtijo visoko (okoli 50€ na osebo), zato sva se odločila, da bova divja in bova noč prespala v šotoru. Plačala sva 15€ za oba skupaj, kar je bilo res superca. Naj povem, da sva imela s seboj samo poletni spalki, da sva bila na nadmorski višini 1500 in da je bilo čez dan res toplo, ponoči pa naj bi temperatura padla tudi na 5°C (receptorka nama je najprej zagotovila, da bo ponoči 15°C, ko pa sva plačala, pa je ugotovila, da se je zmotila in v resnici mislila 5°C). Še posebno veselje pa sva občutila, ko so se med postavljanjem šotora nad nama začeli zgrinjati črni oblaki in čudno bobneti.

20130304105551_4hz8buwvj0km2l

Vasica Saint Martin, v kateri je kamp, čisto majčkena in premore dve gostišči. V obeh so seveda govorili samo francosko. Želela sva samo vsak pol pice, zaradi česar je natakarja skoraj zadela kap. Nekaj časa je mencal in ni vedel, kako bi naju prepričal, da sva v resnici zelo lačna, nato pa se je spomnil, da če jé samo eden izmed gostov, drugi pa ne, je za to potrebno doplačati 5€. Vdano sva naročila še eno pico, on pa mi je zmagoslavno pred nosom zaprl meni in se čez celo gostilno zadrl v kuhinjo »Še eno pico…!«. Da bi ga v rit brcnil.

Kakorkoli že, dan, oziroma noč, se je srečno končala. Mirno sva se zavila v podloge motorističnih cunj, spalki in spala do zjutraj. Tudi nevihta se je umaknila. Le Tomaž je sredi noči ugotovil, da ima pri nogah strgano spalko in obul pulover.

Ta dan sva se prvič srečala s kampom, v katerem na nobenem wcju ni bilo pokrovov, za papir pa tudi niso še nikoli slišali. Pa nama je prav prišla rolica papirja…. (Adi Smolar).

7. dan: 313 kilometrov: Kamp (Saint-Paul-Sur-Ubaye) – Jauseirs - Colle della Bonette – Isola – Giut – Roubion – Beuil – Rigaud – Gorges du cians - Entrevaux – Castellane – Comps-Sur-Artuby – Pont-de-l’Artuby (most) – Aiguines – kamp Le Galetas (ob jezeru Lac de Sainte-Croix)

Zjutraj sva ugotovila, da je veliko več dela s šotorom, kot z udobnim apartmajem. Še posebej zato, ker je potrebno čakati, da se zaradi jutranje rose posuši. Tako sva odrinila šele ob 9.30.

Ves dan sva srečevala parček, ki je s sabo na motorju prevažal še svojega psa. Njegovo torbo sta pritrdila na tank, pes pa je v vožnji vidno užival.

width="1000"

Če boste potovali po teh poteh, se nujno ustavite na prelazu Colle della Bonette, saj je eden izmed najlepših, kar sva jih obiskala. Na vrhu je še hribček, ki ga zlahka prehodiš in se povzpneš do vrha, kjer čaka neverjeten razgled.

width="1000"

Že na vrhu prelaza sva se usmerila proti Nici, se veselila obale in poležavanja na sončku. Po vseh teh kilometrih sva si malo lenobe sigurno zaslužila. Ampak Hondice še nisva usmerila proti morju. Prehodna postaja je bilo jezero Verdon.

width="1000"

Na poti do tja sva med skalami naletela na čudovito vasico iz 12. stoletja - Roubion. Že sama vasica zgleda čudovito, pogled iz nje pa je »oh in sploh« romantičen. Na vrhu vasice stojijo ruševine gradu, nekje blizu pa je menda tudi slap, katerega vrh obdaja čudovita dnevna svetloba.

width="1000"

Mesto leži na vrhu 20 kilometrov dolgega kanjona Gorges du cians, ki je obarvan v bordojsko rdečo. Menda zaradi kamnine karbid. Kanjon je res spektakularen. Rdeče skale, tuneli, slapovi, soteske… Najbolj zanimiv naj bi bil v predelu Pra d’Astier.

width="1000"

Do najinega cilja, jezera Verdon, je vodila krasna pot po kanjonu Gorges du Verdon, za katerega pravijo, da je evropski Grand Canyon. Dolg je približno 25 kilometrov, globok pa 700 metrov. Izdolbla ga je rekla Verdon, za katero je značilna smaragdno zelena barva. Kanjon privlači različne ljudi zaradi svoje lepote in raznovrstnih aktivnosti. Nudi možnosti za plezanje, sprehode, vožnjo s kajakom, midva pa sva naletela na skupino ljudi, ki je izvajala bungee jumping na mostu Pont-de-l’Artuby. Noro.

V Vermotu nisva in nisva našla praznega kampa. Ves čas sva si predstavljala, kako bova romantično kampirala zraven jezera, uživala v miru in tišini ter za kakšen dan ali dva celo ugodila najinima zadnjicama in jima prizanesla s sedežem. No, najina idila se je podrla, ko sva ugotovila, da je Vermont zelo turistično območje. Kmalu sva si želela samo še to, da bi dejansko našla kamp, ki bi imel prostor za majhen šotorček. Dobila sva ga… direktno na soncu, brez sence ali sapice vetra. Preveč se nisva sekirala, saj se je že bližal večer in sva si nekako dopovedala, da tukaj pač ne bova dva dni. Lačna kot volkova sva se odpravila proti piceriji, kjer so nama po 20-ih minutah sedenja in lačnega strmenja v natakarico, povedali, da kuhinja začne delati šele ob 7-ih. Prešvicana, utrujena in sestradana sva se vrgla v jezero in ugotovila, da sva brisače pustila v šotoru. Mokra sva se vrnila v restavracijo, kjer naju spet niso opazili pol ure, potem pa sva le dobila tiste makarone, pogrete v mikrovalovki.

V kampu spet ni bilo papirja in sedežev na wcjih… Saj ne, da bi bil kateri od naju preveč aklih… ampak, da bi se človek lahko vsaj normalno usedel… no, sem se pa naučila nekaj novega… to opravljati stoje.

Kamp pa je bil sicer spet zelo poceni - 15€ za vse skupaj. Že zvečer, ko sva malo počila in se umirila, se nama je zdel kamp »prou luštn«. Še danes imam malo skomin po njemu.

20130304105550_xno02c8b4tp69i

Tomaž je ta večer spoznal mojo temno stran. Mislim, da drugače nisem preveč zahtevna in sem zelo hitro zadovoljna s stvarmi, predvsem pa sem malokdaj jezna, živčna, težko me kaj vrže iz tira… v kolikor dobim svojo dozo spanca. Drugače se spremenim v zmaja. Po vseh prevoženih kilometrih in vedenjem, da te cesta čaka tudi naslednji dan, je dober spanec skoraj nujen (no, za ene bolj kot za druge). In sredi noči sem se zbudila na tleh. Ne na tleh, na kamnu. Moja blazina je izginila zaradi minimalne luknjice, ki je živčna seveda nisem našla (čeprav sem jo pol ure vztrajno iskala in ji zraven povedala nekaj ne preveč lepih besed.). Aaaaaa. Po celi aferi in kolobociji, kako bi lahko oba vseeno udobno spala, mi je Tomaž skrivaj podtaknil svojo nepredrto blazino (pravi kavalir) in zmanjkalo me je kot dojenčka.

8. dan: 107 kilometrov: Provansa

Zjutraj naju je zbudil rahel dežek, ki je škrabljal po šotoru. Nekako sva se udomačila na najinem prostorčku, sonca in vročine tako ali tako ni bilo, zato sva se odločila, da bova dan kar prespala. Sklenila sva, da se bova čisto, čisto mičkeno zapeljala po provansalski pokrajini in poskušala najti še kakšno nepokošeno polje lavande. Bila sva namreč zelo blizu mesteca Valensole, ki je znano po širokih polj sivke. No, naredila sva 170 kilometrov.

Žal so skoraj vso sivko poželi, vendar je od tu in tam še vedno pridišala v najini čeladi. Malo sva jo nabrala in jo podtaknila v kovčke. Njen vonj pa je ostal za lep spomin. Vedno, ko jo zavonjam, me malo zaščemi v srcu.

width="1000"

Isto sekundo, ko sva se vrnila in v šotoru zaprla zadrgo, se je ulilo kot pri norcih. Tudi preobleči se še nisva utegnila in pospraviti stvari v kovčke. Spalko in vso kramo sva zmetala v plastične vrečke in čakala na rezultate testa o kvaliteti najinega šotora. Salewa rocks. Dvourna nevihta se je izkazala kot nalašč za popoldanski dremež.

width="300"Ta dan sva si res vzela čas za počitek, zato sva šla še malo poveslat. Pri jezeru lahko najameš kanu za 20 evrov in se popelješ po kanjonu Verdon. Se sliši lepo? Po dežju se je namreč prikazal sonček, ljudje so se malce poskrili, kanjon sam pa tako ali tako moraš videti. Po petih minutah sva ugotovila, da sva stara. Po dveh urah pa nisva več čutila nog, kaj šele rok. Medtem, ko so mimo naju družine s 15-imi otroki z lahkoto veslale točno tja, kamor so želele, sva se midva vrtela v krogu in občutila zmagoslavje, ko sva se premaknila za en meter. Ampak je bilo res lepo. Vožnja po kanjonu… obvezna. Tudi če potem ne moreš hoditi….

Ker pa sva ta dan počivala, sva se z motorjem zapeljala še do Moustiers-Sainte-Marie, mesteca, na vrhu katerega je kraljeval samostan. Čeprav sva imela dan počitka, sva se povzpela po vseh 154-ih stopnicah in vstopila v tiho cerkvico, ki je bila osvetljena samo s svečkami. Prav prijetno je bilo v tišini in mraku. Prižgala sva še svečko za domače.

width="1000"

V kampu sva padla na blazine (v kateri je Tomaž le našel luknjico in jo zakrpal.) in čeprav sva cel dan »počivala«, zaspala kot ubita.

9 .dan: 315 kilometrov: kamp – Saint-Maximin-la-Sainte-Baume - Aix-en-Provence – Aubagne – Signes – La Crau – Le Lavandou - St. Tropez – Sainte Maxime – Camp de Saint Aygulf

Zjutraj sva čakala na sonce, da bi posušilo najin šotor. A ko je končno prišlo, sva šotor že moker zapakirala v kovček. Nato sva ugotovila, da recepcijo odprejo šele čez eno uro. V miru sva pozajtrkovala in se strinjala, da nama je kamp postal zelo všeč. Pa saj tako je vedno. Prvi vtis je včasih čuden, človek pa se povsod udomači in navadi.

Zakaj točno sva šla do mesta Aix-en-Provence ne ve nihče od naju. Mesto je namreč ogromno, parkirna mesta zasedena, ljudi milijon…pozabila sva tudi, da nisva več v hribih, kjer je bila temperatura ravno pravšnja. Ker pa sva že bila tam, sva nekako morala na ogled. Švic, švic, švic. Stari del je bil sicer zelo simpatičen za sprehod. Če bi lahko kam odložila tank torbo, bi ga z veseljem bolj raziskala.

Naslednja postaja je bila Azurna obala. Veselila sva se že ležanja na idilični plaži, uživanja in lenarjenja. Le da sva kmalu ugotovila, da so nas Hrvati in njihova Dalmacija čisto razvadili. Na celi obali do St. Tropeza ni bilo praznega kampa. Želela sva biti blizu tako opevanega St. Tropeza (Wellcome to S.Tropez…) in si ga v miru ogledati, vendar je bil že vstop v center (kamor sva se prebijala dve uri) tako kaotičen, da naju je hitro minilo. Najbrž je drugače, če človek pride v mesto žurat, naspan, spočit, nahranjen (čisto sva se že odvadila jesti in piti v pravem času), najbrž malo pomaga tudi, če nima oblečenega usnja pri 40°C… Kakorkoli že, midva sva se iz mesta kar hitro pobrala (no, po dveh urah trobljenja, prerivanja in kakšnega prekrška).

Ko sva končno našla prazen kamp, naju je obala popolnoma razočarala. Plaža je bila res peščena. Voda do kolen pa še kilometer od obale. In v vodi mivka… Mivka, ki sva jo potem še tri dni spirala iz raznih telesnih lukenj (v mislih imam ušesa.), in ki je tako skalila vodo, da svoje dlani nisi videl, če si jo potopil. Ljudje so ležali drug zraven drugega, na poti sva srečala tudi meduzico.

Tako,… kampi so res poceni, »boh ve ka«j pa tudi niso. Saj takole na potovanju ne pričakuješ luksuza. Važno, da imaš svoj prostorček in približno čisti tuš, pa si srečen. Res pa je, da večina od nas najbolje pozna Hrvaške kampe, ki so po navadi res urejeni in čisti. Glede morske vode in obale pa sploh ni primerjave. Zato sva bila malo presenečena, saj zahodne države veljajo za bolj razvite in napredne.

Se nadaljuje na naslednji strani…10. dan: 545 kilometrov: kamp – Nica – Monako – avtocesta proti Genovi (do Arenzano) – Piacenza - Brescia - Garda.

width="1000"Kakorkoli že, v najinem šotoru je bilo luštno in domače. Kako malo je treba, da je punca srečna. Po celem tednu švicanja pod čelado, sem si končno v miru umila lase in jih celo zravnala z ravnalcem (ja, to je za v majhne kufre nujna oprema.), saj je imel kamp celo električno vtičnico.

Srečna, umita in zadovoljna sva se spravila v umazane in prepotene cunje. Čistoča gor ali dol, treba je priznati, da ima smrdljiva, 10 dni nošena, motoristična oprema svoj čar.

Tako sva se zadovoljna odpeljala po avtocesti do Nice… in šele na plačilnem avtomatu malo manj zadovoljna ugotovila, da na nekaterih avtomatih lahko cestnino plačaš samo s kovanci. Bankovci in kartice ne pridejo v poštev. Še bolj zadovoljni so bili avtomobili, ki so obstali za nama. Z obupanim pogledom v očeh sem nemo prosila za drobiž avtomobiliste za nama, dokler se naju ni končno nekdo usmilil.

width="1000"

Tako sva takoj, ko je bilo možno, zavila z avtoceste in nehote zašla v center Nice. Pa nama ni bilo nič žal. Ker še ni bilo tako zgodaj, sva se mirno zapeljala na ogled mesta.

Vožnja po Monaku pa je bila sploh »adijo pamet«. Kar sredi Monaka sva bila z motorjem. Res dober občutek. Tomaž je vozil, kot bi bil doma. Suvereno je prehiteval avtomobile in se mirno prerival. Mimo razkošnih jadrnic, avtomobilov, fensi trgovin… Francija in Monako nimata očitne meje, kar naenkrat iz ene države preideš v drugo. Vendar vseeno točno veš, kjer se konča ena in začne druga, saj je Monako tako zelo urejen.

Monako je sicer druga najmanjša, vendar najgosteje naseljena država na svetu. Naselili so jo predvsem bogataši, saj vodi ugodno davčno politiko. Nekoč je največ prihodkov pridobival iz igralništva, sedaj pa bolj iz turizma. Seveda pa je zelo znan zaradi Velike nagrade Monaka v Formuli 1 (že od 1929).

Želela sva obiskati Oceanografski muzej, zato sva center prevozila vsaj 6-krat, preden sva našla pravo pot. Tudi ciljno črto Formule 1 sva prečkala približno 5-krat, preden sva ugotovila zakaj gre.

Če si v Monaku, je muzej treba obiskati. Leži na vrhu pečin in že razgled je vreden vstopnine (14 € po osebi). V zgornjih nadstropjih je muzej, ki prikazuje kakšne inštrumente so včasih uporabljali pri raziskavah, razvoj nekaterih organizmov, itd… spodaj pa je akvarij, v katerem je več kot 4000 vrst rib, oziroma organizmov. Nekaj smešnih, čudaških, nekaj pa takšnih, za katere si ne bi želeli, da plavajo z vami v morju.

width="1000"

Bilo je še zgodaj, čas sva imela, zato sva ta dan potegnila kar do Garde. Glede na to, da sva se večino poti peljala po avtocesti, je kar šlo, najine riti so bile že utrjene in vsega navajene. Prispela sva pozno zvečer. Ja, veliko petja in razmišljanja pod čelado se je odvijalo tisti dan.

Ker sva bila že res utrujena, sva pristala v prvem kampu, ki je bil najbližji Gardalandu (juuupeeeeej), čeprav sva zanj odštela 53€. Vse v želji po spodobnem spancu in wc-jih pa še gratis prevoz do Gardalanda so obljubili. Nastanili so naju takoj za odrom, kjer se je odvijala otroška parada, kar je bilo čisto fajn (sem našla nekaj idej za moje učence), saj se je zaključila ob 11ih. Od takrat naprej, pa tja do 4ih zjutraj pa so imeli nizozemski najstniki sestanek točno pred najinim šotorom. S svojo glasno, pijano nizozemsko govorico. Moja temna stran se je spet prebudila. Ne vem, ali sem bolj trpela jaz, ker nisem mogla spati ali Tomaž, ker prav tako ni spal zaradi mojega vzdihovanja in jamranja.

11. Dan: Gardaland

Naslednji dan sva na vse pozabila, saj sva se odpravila v Gardalaaaaaaaaaand. In zadovoljila še najini otroški duši, preden sva se vrnila domov.

width="1000"

Jah, s tem zadnjim kampom pa je bilo takole… Avtobus za zabaviščni park je zamujal skoraj eno uro, cena piva je bila zasoljena (pivo 0,4l - 4,5€), Nizozemci so zopet vpili do 4ih zjutraj., nakar jih je k sreči pregnala nevihta, tečna gospa na recepciji pa nikakor ni razumela besede »popust zaradi nespanja«, ker dejansko nisva spala. Nikoli, ampak res nikoli do zdaj se še nisva nikjer pritožila… po dveh nočeh vpitja… ne vpitja… kričanja, pa sva se s podočnjaki do kolen priplazila do recepcije z namenom, da jim razloživa par točk s hišnega reda… ampak sva na koncu samo pihajoča zapustila kamp in jim v mislih »ne bom povedala kaj«. Kampa tako res ne priporočava, dobila sva občutek, da je vse prilagojeno nizozemskih debelim denarnicam, tako da jih dva umazana Slovenska motorista niti slučajno nista zanimala. Nadvse prijazen pa je bil vratar, ki je veselo klepetal z nama, tudi sam preklel cene kampa in nama ponujal svoje, sicer toplo vino, ko sva spraševala kje dobiti cenejše pivo.

12.dan: 450 kilometrov: avtocesta Garda-Ljubljana - Trbovlje

Po vandranju po šestih deželah (Italija, Avstrija, Švica, Francija, Liechtenstein, Monako) sva nazadnje pristala v svoji najljubši – Sloveniji. Polna vtisov, lepih in smešnih izkušenj, še bolj povezana, s srečo, ki sva jo ves čas nosila s seboj in z lepimi spomini, s katerimi se bova lahko hvalila pred svojimi znanci (prijateljem se naju ne da več poslušati.).

width="1000"

In tole potovanje ni bilo nekaj posebnega samo zato, ker sva bila res sama, ker sva videla in skupaj doživela toliko novih stvari, ker sva drug z drugim tako uživala, ker se je Honda spet izkazala in naju varno popeljala po vseh čudovitih gorah in mestih… posebno je bilo tudi zato, ker je bilo za nekaj časa najbrž zadnje takole v paru. Za naslednje leto si bova najbrž res mogla omisliti avtodom, ali pa vsaj malo večji avto. Tale malček, ki je trenutno še v trebuščku, se najbrž še ne bo hotel peljati z motorjem. No, mogoče pa se bodo že pokazali pravi geni in si bomo omislili kakšno prikolico za k motorju, nikoli se ne ve.

POT
Beljak – Dolomiti - Bolzano – Penser Jochpass – Timmelsjoch – Prato - Stelvio pass – Santa Maria (Švica) – Mostair (Italija) – Resia pass – Fluelapass – Davos – Landquard – Vaduz (Liechtenstein) – Landquard – Oberalpass – Wassen – Furkapass – Martigny – France – Chamonix – Val’d Isere – Briancon – Saint-Paul-Sur-Ubaye - Colle della Bonette – Roubion – Gorges du cians - Entrevaux – Castellane – Pont-de-l’Artuby (most) – Aiguines – kamp Le Galetas (ob jezeru Lac de Sainte-Croix) – Provansa - Aix-en-Provence – St. Tropez – Camp de Saint Aygulf – Nica – Monako – avtocesta proti Genovi (do Arenzano) – Garda - Ljubljana - Trbovlje

KILOMETRI
Približno 4000km

STROŠKI
Gorivo: okoli 450€
Spanje: okoli 440€ (za oba skupaj)
Hrana: Za hrano nimava točnih podatkov. Največkrat sva jedla zunaj (bolj poceni variante – špagete, pica..), nekaj pa sva si sama skuhala. So se pa cene vrtele okoli 15 do 30€ za kosilo za oba skupaj.
Vse skupaj: Oba sva zapravila približno 700€.