V zgodnji jeseni, nekje v sredini septembra, ko je v Sloveniji že skoraj dišalo po zimi in pečenem kostanju in so se vsi začeli pripravljati na smučanje, drsanje in deskanje na snegu, se v meni še kar ni umirila misel in velika neizpolnjena želja…Potovati z motorjem po Osrednji Aziji, od Slovenije do Azerbejdžana.

20130317181442_3lcha6w5b8vos2

Svoje sanje smo z motorističnimi kolegi mnogokrat premlevali, pa vendarle ni bilo junaka, ki bi se opogumil v takšni meri, da bi se zoperstavil ekstremnim vremenskim pogojem in različnim nevarnostim, ki te lahko na takšnem motorističnem podvigu kaj hitro zasačijo. Pomanjkanje časa za pripravo in finančne kalkulacije so bile pogosti izgovor, ki so postopoma vsakogar od mojih kolegov odvrnile od takšnega motorističnega potovanja. V meni pa je neustavljiva želja vztrajno tlela in kot lokalni novinar avtomobilistične revije, sem z nekaj sreče uspel svoje motoristične sanje tudi uresničiti. Alenka Obal, majhna in ognjevita producentka iz Los Angelesa, ki se je rodila in odraščala v Sloveniji, je bila ključ do realizacije mojih sanj. „Začniva s seznamom najnujnejšega, “ je rekla, medtem, ko sem ji razlagal o svojih neustavljivih motorističnih željah, vijugastih cestah, številnih razgledih in v nekaj urah je bil seznam sestavljen. V naslednjem koraku sva že opravila telefonske klice in preko elektronske pošte temeljito predstavila najino idejo o motorističnem podvigu vsem priznanim proizvajalcem motorjev in opreme. Ključno vprašanje; "bi naju podprli pri najini avanturi?" je padlo na plodna tla in s pomočjo sponzorjev sva pričela z resno organizacijo najinega avanturističnega potovanja.

20130317175225_r1uxzelqv3mha7

V samo nekaj tednih, se je moj motor BMW R1200GS Adventure, popolnoma opremljen z opremo in dodatki Touratech, spremenil v popolno potovalno motorno vozilo za dva. Ko je motoristična oprema prispela na moj naslov in sem okorni, kombinezon razgrnil na mizo, v Alenkinem pogledu nisem zaznal pretiranega navdušenja. Prepričal sem jo, naj kombinezon pomeri, saj je na takšnem potovanju bolj kot videz, pomembna varnost in zaščita. Ko je skočila v kombinezon je takoj spremenila mnenje, saj ji je kombinezon popolnoma pristal in jo naredil neverjetno seksi. Tako oblečena v kombinezona Rev’it , škornje Alpinestars Tech 7 in čeladi Schubert sva bila prijetno vznemirjena in pripravljena na odhod in nove avanturistične podvige.

Ko sva zapustila Ljubljano in prečkala mejo Hrvaške, sva prispela na eno najlepših obal v Evropi, ki se razteza vse do Črne Gore. Prečudovita jadranska magistrala z neštetimi ovinki in odličnim asfaltom nama je nudila nešteto užitkov, o katerih sem vedno sanjal. Kljub vojni v Jugoslaviji leta 1991, ki je opustošila Hrvaško in njene sosednje države, je Hrvaška sedaj ena najbolj priljubljenih turističnih destinacij v vsej Evropi. Seveda tudi za motoriste.

Medtem, ko je v daljavi zahajalo sonce, sva se ustavila pred črnogorsko mejo. Le nekaj korakov je bilo potrebnih, da sva našla čudoviti kraj z razgledom na Jadransko morje. Spočita in polna energije sva se zgodaj zjutraj zbudila in se odpeljala proti meji.

20130317175225_x6am2e5vwhsy1c

Črna Gora je biser Sredozemlja, ki leži na jugu Jadranskega morja in je prepoznavna po svoji sanjski obali. Tudi ta država je priljubljeno letovišče in ponuja čudovit razgled na nacionalni park imenovan Skadarsko jezero. Preden sva uspela absorbirati vse lepote tamkajšnje pokrajine, sva se že znašla v Albaniji, na žalost v vrsti kamionov in osebnih vozil pred mejnim prehodom. »Joj, tole bo pa trajalo celo večnost!«je vzdihnila Alenka, vendar so nama le nekaj sekund pozneje mejni policisti pomahali, naj se pripeljeva v ospredje kolone. Olajšanje! V Albanijo se vstopila nisva in že je bilo videti obetajoče.

20130317175225_ftjzae4hd1wkqn

Bolj kot sva se vozila proti jugu, večje kulturne razlike med državami sva zaznavala. V nekem trenutku sem se tudi zavedel, da moram vsa pričakovanja o različnih državah in njihovih kulturah opustiti, ne glede na to, kakšna so bila ta pričakovanja pred začetkom potovanja. Infrastruktura in gospodarstvo Albanije sta se namreč nehala razvijati v poznih sedemdesetih in nikakor se nisva mogla otresti občutka, da sva potovala nazaj v čas. Stari zarjaveli avtomobili, črede, konji in vozovi na enem delu cest in potem se tukaj znajdeva midva, ki se voziva po sredini, oblečena v sijočo poliestrsko jakno in s svojo pojavnostjo resnično izstopava. Na trenutke priznam, da sem pomislil, da sva popolna tujca, prihajajoč iz drugega sveta.

Ohridsko jezero je stično mesto gorovja Albanije in Makedonije. Ob sončnem zahodu so se hribi čarobno lesketali, in ko se dan začenjal prevešati v noč, sva v vzvratnem ogledalu opazovala izginjajočo makedonsko mejo. Čas, ki sva ga preživela v Makedoniji, je bil kratek, tam sva prenočila in se zgodaj zjutraj že odpeljala proti grški meji.

Grčija je znana po svojih čudovitih plažah in odlični hrani, vendar se na žalost že nekaj časa sooča z gospodarsko krizo, kar pomeni, da lahko na potovanju pričakujete takšne in drugačne zaplete in vtise. Prvi šok sva tako doživela že kar ob vstopu na grško mejo. »Danes ne moreta čez mejo, cariniki stavkajo,« nama je zakričal starejši moški, ki je tudi sam čakal na prečkanje meje. Pred nama se je tako pojavil novi izziv, ampak sva, podobno kot v Albaniji, imela nekaj sreče in na račun najinega jeklenega konjička pritegnila pozornost enega od uradnikov. »Je to novi 1200 GS?« je rekel, ko se nama je približeval z navdušenjem na obrazu. Po nekaj minutah prijateljskega pogovora, sva tudi midva z nasmeškom prečkala mejo. Potovanje z motorjem je lahko zabavno, saj se vedno znova naključno znajdeš med navdušenci, s katerimi deliš skupne interese. Takoj sva zavila v bližnjo kavarno, ki jo je sicer že načel zob časa, vendar naju to ni zmotilo in sva si z užitkom privoščila precej zasoljeno s ceno, a dobro zasluženo, dišečo kavo.

20130317175225_7wzkn8pxbjov09

Svojo pot sva nadaljevala proti Solunu, ki nama je razkril prečudovit razgled na bogato hribovito pokrajino z oljkami, ki v tem času obrodijo čudovite sadove. Ko sva izza ovinka pozdravila Sredozemsko morje, se je najino potovanje skozi Grčijo tudi uradno pričelo. Po uživanju v prečudovitem razgledu, vonju oljčnih nasadov in miru, ki je bil prisoten v lokalnih vaseh sva željna novih razgledov zavila na stransko cesto. Na videz popolnoma običajna cesta naju je privedla do prve negativne izkušnje in dejansko prikazala težavo, s katerimi se spopadajo Grki. Ležeče smeti, zaprte trgovine, opuščene tovarne, klateški psi in razpadajoče stavbe, so bili le uvod v žalostno usodo tega, nekoč obetajočega območja. Po raziskovanju vpliva gospodarske krize na Grčijo, sva se odločila, da se bova temu izognila in tako zavila na hitro cesto E-90, ki skozi mesti Kavala in Komotini vodi do Aleksandropolisa.

20130317175225_tqdo4l2kzw9cny

Aleksandropolis, zadnje večje mesto pred Turčijo, naju je klical k počitku. Dolga vožnja z motorjem naju je izčrpala in želela sva si nekaj sprostitve. Po kratkem raziskovanju sva odkrila čudoviti kamp, ki je počasi že zaključeval s sezono. Sreča nama je bila naklonjena tudi v Aleksandropolisu. Naužila sva se toplega morja in sonca, ki naju je popolnoma sprostilo. Dva dni sva počivala in raziskovala grške jedi v lokalni restavraciji. Uživala sva v okušanju lokalnih jedi in kar nisva se mogla odločiti ali so bili okusnejši lignji ali njihova tradicionalna jed spanakopita. Okusi so bili neverjetno dobri in sveži. Čeprav naju je zelo mikalo, da bi tam preživela več časa, naju je želja po odkrivanju novih krajev spodbudila, da sva pospravila šotor in se odpravila proti vzhodnem delu Turčije.

Prečkanje meje in prihod v Turčijo sta minila presenetljivo hitro in brez posebnih zapletov. Vse dokler se nisva ustavila na bencinski postaji, kjer sva za liter bencina plačala dragih 2,4 evra. Odpeljala sva se do Istanbula, glavnega mesta Turčije, kjer sva želela poiskati prenočišče, cenejše od dvesto evrov. Vožnja skozi kaotične in zelo prometne ulice Istanbula med prometno konico je bila izjemno zanimiva izkušnja. Kljub temu pa je občutek kaotične in divje vožnje zbledel ob vidno razjarjenih muslimanih, ki glasno nasprotujejo vožnji ženske na motorju. To je bila tudi edina stvar, ki je omehčala drugače dinamično in agresivno vožnjo. Ko sva praktično izgubila vsako upanje, da naju bo pot pripeljala do dobrega in udobnega hotela, se je na najino vidno olajšanje prikazal Golden City Hotel. Cilj je bil končno dosežen. Lahko sva se umirila.

Istanbul je živahno mesto. Restavracije, bari, bazarji, galerije, klubi in prečudovite otomanske mošeje obkrožajo sicer staromodne, avtentične ulice Srednjega Vzhoda. Mesto ponuja veliko kulturnih znamenitosti, zanimivosti, odlično hrano in zabavno nočno življenje. Če ga boste kdaj obiskali, nikakor ne smete zamuditi velikega bazarja, ki je celo doživetje s svojimi trgovinicami, tržnicami in čajnicami.

20130317175225_3hib6jcn2qvyuf

Pravila vožnje v Istanbulu ne obstajajo. Turški vozniki ne uporabljajo smernikov in vse, kar vam preostane, je surova vožnja. Če želite v prometu preživeti, se morate prilagoditi in pozabiti na tamkajšnje prometne predpise. Za večino izkušenih motoristov je to osvobajajoča izkušnja in tako sem lahko ponovno izživel svoje sanje in se predal dinamični vožnji. Pri odhodu iz Istanbula sva se zelo enostavno želela izogniti prometu in se tako vkrcala na trajekt in preko Egejskega morja že drvela po hitri cesti D-100.

20130317175225_u4gimx3a890rpe

Gosti promet Istanbula in avtoceste sva pustila za sabo in bila na novi poti, ki naju je vodila po manj prometnih cestah. Medtem, ko sva vozila skozi nekaj majhnih turških vasic, je najina vožnja ob obali s čudovitim razgledom na morje na naju delovala zelo mirno in sproščujoče. Ko sva prečkala gorovje, sva se ustavila v majhni gostilnici, kjer naju je starček španskega videza pozdravil: »Hola, Parlez vous Francais?« Alenka se je nasmehnila in odgovorila (kaj je odgovorila?) in pri tem koristno uporabila svoje znanje francoščine iz srednje šole. Takoj sta se ujela in pripravil nama je nepozaben in okusen obrok sestavljen iz feferonov, oliv, domačega kruha, medu ter omlete.

20130317175225_yivkg96hrb1lsz

Mistično Črno morje in gosto naseljeni čarobni gozdovi so bili navdih za številne zgodbe in pesmi starega sveta. Pot naju je pripeljala do obalnega mesta Doganyurt. Ker je bilo precej pozno, sva se odločila da bova postavila šotor takoj, ko najdeva privlačno mesto. »Sprechen Sie Deutsch?« naju je vprašal lastnik zemljišča, ko sva si ga ogledovala njegovo zemljišče. Prikimala sva mu in ga takoj vprašala, če lahko s svojim šotorom prenočiva pri njemu. Z nasmehom nama je pokimal in nama zagotovil prenočišče. Zgodaj zjutraj sva se sprehodila po mestecu in z začudenjem ugotovila, da je popolnoma zapuščeno. Mestece, ki je od daleč delovalo kot čudoviti pravljični kraj, je bilo na žalost bolj podobno prizorišču za snemanje apokaliptičnega filma. Mestece polno smeti, zaprtih barov in klateških psov, ki so te vseskozi spremljali. Pozneje so nama razložili, da tamkajšnja lokalna turistična destinacija obratuje samo v času med julijem in septembrom.

20130317175225_dhf9lovcw1tms6

V naslednjih dneh je vožnja po obali Črnega morja zaradi slabo vzdrževanih cest postajala vedno težja. Asfalt je bil spolzek, cesta polna peska in skal, zato je bilo dvesto prepotovanih kilometrov že velik uspeh, predvsem pa napor. Izbira najpreprostejše ceste se nama je dostikrat izkazala za najslabšo izbiro, saj se je cesta brez kakršnega koli opozorila končala. V takšnih primerih, sva se morala obrniti in poiskati novo pot, kar nama je vzelo veliko časa in seveda tudi potrpljenja.

Se nadaljuje na naslednji strani…Od Akcakoce do Cideja, od Sinopa do Samsuna in vse do Giresuna sva potovala po deželi ter nenehno spoznavala prijazne ljudi in uživala v lokalni kulturi. Ker nama je počasi zmanjkalo čistih oblačil in tudi sva bila utrujena od celodnevne vožnje, sva se odločila, da prenočiva v družinskem hotelu v Cotyori.

20130324215344_d8lj39o1kxvi0wKer je bilo predmestje znano kot trgovski del mesta, sva se preizkusila tudi v barantanju. Turki so odlični trgovci in priporočljivo je, da vedno znižaš prvo ponujeno ceno. Po uspešnem barantanju glede cene prenočišča s Karimom, rusko govorečim poslovnežem in tudi lastnikom hotela, sva se namestila v sobo za dva dni, kjer sva si zaželela predvsem dobrega počitka. Karim na žalost (pa tudi na najino srečo) ni govoril tujih jezikov in sporazumevali smo se samo s kretnjami rok in s smešnimi zvoki. Karima je to tako zelo zabavalo, da nama ob odhodu ni hotel zaračunati prenočišča. Odpremil naju je z dobrimi željami in vrečko lešnikov. Resnično nepozabno doživetje.

Turčija, Najin novi prijatelj Ozan.
Turčija, Najin novi prijatelj Ozan.

Najin naslednji postanek je bil v mestu Akcaabat. Nujno sva potrebovala komplet terenskih pnevmatik TKC 80 in niti približno nisva imela ideje, kje jih naj dobiva. Na počivališču se nama je približal še en motorist: „Imel sem enaki motor, vendar sem ga zamenjal za novega Super Tenere 1200,“ je rekel. Šokiralo naju je, da je sploh govoril angleško, saj to ni bilo značilno za predel na katerem sva se nahajala. „Ne reci mi, da je tisti boljši, “ sem odgovoril in vsi smo se začeli smejati. Danes se sprašujem, kakšne so možnosti, da v tem predelu Turčije srečaš motorista, ki zna angleško? Sreča je bila zopet na najini strani in najin novi prijatelj Ozan nama je v pičlih petih minutah pomagal najti komplet primernih pnevmatik v Izmirju, na skrajnem zahodnem delu Turčije. Neverjetno. Po treh dneh so pnevmatike končno prispele v Rize, umazano in neprijetno mesto. Obiskala sva slavno Sumelo, grški pravoslavni samostan, ki je posvečen devici Mariji na gori Melá v regiji Macka. Ogledala sva si samostan, ki je skrit visoko v skalah in je prava paša za oči.

Turčija, Macka, slavna Sumela, grški pravoslavni samostan posvečen devici Mariji na planini Melá.
Turčija, Macka, slavna Sumela, grški pravoslavni samostan posvečen devici Mariji na planini Melá.

Odpravila sva se naprej in brez težav pripela v Gruzijo. Tudi v sanjah si nisem predstavljal, da se bom kdaj z motorjem peljal skozi bivšo sovjetsko republiko pod Kavkazom, znano predvsem po svojih osupljivih gorah in nacionalnih parkih. Z navdušenjem sva se odločila za pot nadaljujeva po južni cesti od Batumija do Akhaltsikhe s ciljem, da se pripeljeva do Tbilisija, kjer sva nameravala zamenjati pnevmatike, da motor pripraviva za nevarnejši teren.

Republika Gruzija, najina nova družina v Kedi.
Republika Gruzija, najina nova družina v Kedi.

Novejša asfaltna cesta naju je vodila skozi ozko dolino, ki se je raztezala ob ledeno modri reki. Ko se je počasi začela bližati noč, sva se ustavila ob skromni vendar zelo ljubki hišici turkizne barve. Pred njo sva srečala starejšo žensko, ki je pometala verando. Alenka je takoj stopila do nje in jo vprašala, če lahko šotoriva na travi ob hiši. „Seveda, kar izberita si mesto, ki vama je všeč,“ je odgovorila v ruščini. Še preden sva do konca postavila šotor naju je povabila v hišo na čaj. Na najino presenečenje, sta si hiško delili dve družini in obe sta bili navdušeni, da naju imata za goste. Deležna sva bila neizmerne gostoljubnosti, ki naju je navdala z občutkom domačnosti. Odpravila sva se k počitku, vendar naju je sredi noči zbudil močan dež, ki ni prenehal, zato sva se odločila, da bova noč preživela pri najini novi družini. Gostoljubnost teh revnih ljudi naju je prijetno presenetila in tako sva lahko zaspala v pravi postelji. Ko sva opazovala vremensko napoved v prihajajočih dneh, ni bilo obetajoče. Kljub temu sva se odločila, da se zahvaliva najinim čudovitim gostiteljem in nadaljujeva proti Tbilisiju.

Republika Gruzija, počasi se približujeva Tbilisiju.
Republika Gruzija, počasi se približujeva Tbilisiju.

Veselje po novi asfaltirani cesti se je na žalost kmalu končalo, kajti pričakalo naju je drseše blato in kamenje, ki nama je ob vse slabšem stanju ceste povzročalo precej težav. Neprimerna obutev najinega motorja je pognala adrenalin po telesu. Prečkala sva strme hribčke, poplavljene ceste in spolzke kamnite obvoze. Začenjal sem čutiti težo natovorjenega 460-kilogramskega motorja, ki se je zvijal pod menoj. Kljub veliki teži na motorju, je Alenka zelo pomagala z lovljenjem ravnotežja in premikanjem telesne teže. Meter za metrom sva premagovala ovire in motor naju je končno pripeljal do prelaza. Obkrožala sta naju samo mraz in megla in čeprav sva bila zelo utrujena, si počitka nisva mogla privoščiti. Nadaljevala sva navzdol po slabi cesti in se polna adrenalina spuščala v dolino. Osemurno Odisejo sva preživela brez padcev, brez poškodb in z motorjem v odličnem stanju. Danes se z užitkom spominjam teh napornih trenutkov, ki so še bolj osmislile najino avanturo in celotno doživetje.

Republika Gruzija, čudovita pokrajina v bližini narodnega parka Kazbegi
Republika Gruzija, čudovita pokrajina v bližini narodnega parka Kazbegi

V Tbilisi sva pozno ponoči prispela utrujena, premočena in zelo lačna. Obupno sva si želela poiskati udoben hotel z varnim parkiriščem in na najino veselje sva se skorajda zaletela v hotel Victoria. Po tako težavni vožnji je bil skrajni čas za zamenjavo pnevmatik, saj si nisva mogla privoščiti dodatnih težav. Menjava gum v Tbilisiju se je izkazala za nepričakovano veliko težavo. Na moje veliko razočaranje v Tbilisiju ni bilo motorističnih delavnic. Po nekaj urah, nekaj skodelicah kave in več različnih pogovorih, ki so prinesli nekaj nejevolje, se nama je sreča le nasmehnila in uspeli smo jih zamenjati pri prodajalcu skuterjev.

Pomislil sem: “Slovenijo sva zapustila pred štirinajstimi dnevi, danes pa imava za seboj že šest prepotovanih držav” in najina pustolovščina je začela pridobivati nove razsežnosti, saj sva se odpravljala v zadnjo destinacijo, mesto Azerbajdžan.

Najprej sva si morala priskrbeti vizi in tako sva se odločila, da si med čakanjem ogledava še mesto Tbilisi. Ogromno mesto z zelo zgoščenim prometom, lahko precej zagreni vožnjo, zato sva se raje odločila za vožnjo s taksijem, ki je cenejša in veliko pametnejša izbira za ogled mesta. Uživala sva v številnem izboru odličnih jedi z žara in njihovi nacionalni "khinkali", ki je izjemno bogatega okusa.

Podeželje Gruzije je eno najlepših, kar sem jih videl. Prepotovala sva že precejšnji del Evrope, ampak še nikoli nisva nikjer videla tako raznolike pokrajine in kulture. Pokrajina je posejana z gradovi, polji, hribčki, rekami in stranskimi cestami. Včasih dobiš občutek, da si zašel v film Gospodar prstanov, pristnost mest in vasic je naravnost osupljiva.

Ko sva končno pridobila vizi za vstop v Azerbajdžan, so naju opozorili na korupcijo, ki je tam precej razširjena. Povedali so nama, da prečkanje meje lahko vključuje dvourno čakanje, strogo birokracijo in podkupovanje. Bila sva pripravljena na vse. Nadela sva si nasmeh in dvajset minut po prispetju na mejo bila bogatejša za dva žiga v potnih listih.

Republika Gruzija, samo še 1 km do Azerbajdžana.
Republika Gruzija, samo še 1 km do Azerbajdžana.

V Azerbejdžanu sva se tudi prvič zavedala, da sva resnično daleč od doma. Obisk Balakena, bližnjega trga, je bil zelo zanimiva izkušnja. Le nekaj korakov proti središču slikovite tržnice so naju obkrožile trume ljudi, zlasti moških. Gledali so naju, kot da sva iz drugega planeta. Eden od njih je govoril rusko in naju je vprašal kako hiter je motor. Priznam, da sem se po tem vprašanju nekoliko sprostil. Ko so videli številko 240km/h na števcu sem iz množice slišal krike navdušenja. Vsi ti čokati možje so kakor majhni otroci začeli grabiti in božati motor.

Azerbajdžan, gruča občuduje motor.
Azerbajdžan, gruča občuduje motor.

Eden od njih je celo poskušal zagnati motor. „Ne, ne, ne!“ sem ga lopnil po roki. To je priklicalo veliko smeha med zbrano množico občudovalcev. Lučka na armaturni plošči me je kmalu opomnila, da nujno potrebujeva bencinsko črpalko. Pri plačilu sem opazil ceno, skromnih trideset centov na liter in pomislil, da tukaj nekaj ne štima. „Dragi, to ni napaka,“ je rekla Alenka in pomignila proti velikemu znaku, na kateremu so bile zapisane cene bencina. Natočila sva motor in pot sva nadaljevala po zahtevni cesti, ki je bila preluknjana in polna ovinkov. Eden od pomembnih naukov tega potovanja je, da imaš vedno s seboj dodatno rezervo denarja za gorivo in kavo, tako sva bila popolnoma priskrbljena. Zaradi novih terenskih gum je bila vožnja veliko, veliko lažja. Hvala vam, TKC-80, najino potovanje je bilo z vašo podporo bistveno olajšano in varno.

Azerbajdžanska pokrajina je osupljiva, ampak bolj kot na okolico, sem moral biti- zaradi slabih cestnih pogojev, osredotočen na cesto in delovanje motorja. Med vožnjo sem se soočal z dilemo, ali naj tvegam razpadanje motorja zaradi vibracij povezanih s počasno vožnjo, ali naj povečam hitrost in s tem rešim motor pred razpadanjem ter tvegam padec zaradi hitre vožnje. Čeprav je bilo tveganje večje, sem se odločil za slednje. Najina sopotnica sreča naju je tudi tokrat varno pripeljala preko najtežjih delov poti.

Azerbajdžan, Alenka poskuša najti svoj lastni prevoz.
Azerbajdžan, Alenka poskuša najti svoj lastni prevoz.

Kmalu po tem, ko sva se rešila slabega dela ceste, sva se prvič na potovanju tudi srečala s policistom. Začel naju je spraševati o tem, kam potujeva, od kje prihajava in koliko bi bila pripravljena plačati, da naju spusti naprej. Korupciji, na katero so naju opozarjali, očitno nisva mogla ubežati. Pomislila sva, da se bova še najlažje plačilu izognila tako, da se pretvarjava, da ne razumeva jezika. Po desetih minutah sprenevedanja in igranja naju je vidno jezni policist nagnal, midva pa sva se nagajivo hihitala in z občutkom zmage nadaljevala pot.

Po uspešno premagani oviri sva že naletela na novo oviro. Prenočišče. Kje se lahko utaboriva? Energija in atmosfera Azerbajdžana sta se zelo razlikovali od Gruzije. Nikjer ni bilo zaslediti kampa in prijaznih domačinov, ki bi nama ponudili prenočevanje na njihovi zemlji. Ljudje so bili veliko bolj hladni, zadržani in umirjeni. Možnosti za divje kampiranje v naravi niso bile varne, zato nama je preostalo le, da si poiščeva poceni prenočišče. V mestecu Yevlakh nama je uspelo najti ne preveč ugleden motel za katerega nočitev sva plačala 25 evrov, vendar sva bila kljub temu presrečna, da sva se lahko mirno , v pravi postelji predala počitku.

Glavne ceste v Azerbajdžanu.
Glavne ceste v Azerbajdžanu.

Baku, prestolnica Azerbajdžana, kamor sva prispela naslednji dan, je bila popolno nasprotje vsega, kar sva bila deležna v Azerbejdžanu. Široke ceste, prometni zastoji, nevarna vožnja in trobljenje so prvi vtis voznika, ko se prvič udeležiš mestnega prometa. Očitne razlike med bogatimi in revnimi še poglobijo slabi vtis. Utrujena in prepotena sva se vrnila v hotel, brez želje da bi ga ponovno obiskala. Prihod v Baku je predstavljal osebno zmago in pa tudi cilj najinega potovanja. Veliko naporov, vztrajnosti in potrpljenja je bilo potrebno, da sva prispela tako daleč, vendar izkušnje, ki sva jih pridobila na tem potovanju presegajo okvirje te reportaže. Med sprehodi ob azerbajdžanski obali in pogovorih o potovalnem načrtu za vrnitev domov sva se prijetno spominjala vseh dogodkov, ki sva jih bila deležna na potovanju, presrečna da sva najin cilj lahko uresničila. Hkrati pa se nama je postavilo novo vprašanje: „Kateri bo najin naslednji cilj in z njim povezane nove dogodivščine?“