Za leto 2012 sem upal, da mi bo uspelo oditi še na zadnje motoristično potovanje pred rojstvom prvega otroka. Uspelo mi je, da sem si priboril nekaj prostih dni in tudi doma dobil zeleno luč. Odločil sem se odpeljati do Ukrajine, kjer je bil moj cilj predvsem uživanje v vožnji z motorjem. Želel sem obiskati tudi vzhodne države, oziroma dežele nekdanje Galicije, o katerih sem bral v knjigah spominov slovenskih vojakov Prve svetovne vojne.

Zelo lep kamp, lepa obala, vse urejeno, pa tudi nekaj gostov je bilo, predvsem nemških.
Zelo lep kamp, lepa obala, vse urejeno, pa tudi nekaj gostov je bilo, predvsem nemških.
Blatno jezero
Blatno jezero

30.5.2012 - Za prvi dan sem si, glede na to, da sem krenil šele ob 15.00 uri, zadal vožnjo do Blatnega jezera na Madžarskem. Po Sloveniji sem se večinoma peljal kar po avtocesti, razen skozi Tuhinjsko dolino in ob 17.30 uri sem že prispel do Dolge vasi in meje z Madžarsko. Do tu mi je vreme še služilo, saj je sijalo sonce in bilo je toplo. Takoj po prečkanju meje in bližanju Lentiju, sem se že ustavil in nase navlekel dežni kombinezon, saj se je popolnoma stemnilo in pričelo deževati. Videti je bilo je, kot da je meja med državama tudi meja oblakov. Skoraj ves čas na poti proti Blatnemu jezeru je rosilo, le mestoma sem naletel tudi na suho cesto. Ko sem zapustil Keszthely, je pričelo spet močneje padati in me je kar lepo pralo. Odločil sem se, da se bom takoj, ko bo manj dežja ustavil v kampu, ki jih ob jezeru ne manjka. Rečeno, storjeno. Pri Revfulopu sem v suhem vremenu ob 19.30 uri postavil šotor.

31.5.2012 - Spal sem dobro, saj sem šotor postavil na samem. Zjutraj sem si še malo ogledal kamp in obiskal trgovino, nato pa po zajtrku pospravil in ob 8.40 uri odšel. Bilo je jasno vreme, brez oblačka. Ves čas sem se vozil ob severni obali Blatnega jezera, ki je lepo urejena in manj naseljena kot južna obala, ki sem jo prevozil prejšnje leto ob vrnitvi iz Romunije: Kmalu sem pri Ballatonfuzlo zavil za Veszprem in nato desno za Szekesfehervar. Cesta je bila široka in hitra, vmes sem se priključil tudi na avtocesto, ki služi kot obvoznica in nato na cesto št. 7 in proti Budimpešti.

Vožnja po Madžarski mi je postala všeč že leto prej, ko sem prevozil lep južni del, čeprav sem bil pred tem prepričan, da bo neprijetno, ker je sama ravnina. Spomladi, ko je vse cvetoče in zeleno, je namreč prav lepo. Ceste so večinoma dobre in na njih je malo prometa, prav tako pa ni veliko naselij s semaforji in drugimi motečimi elementi med vožnjo. Tudi ljudje so zelo prijazni in preprosti.

Mesto in grad Sirok
Mesto in grad Sirok

Budimpešto sem obvozil po južni strani in se nato priključil na cesto št. 3, v kraju Kistorcsa natočil bencin in krenil dalje. Tukaj je šlo malo počasneje, saj je bilo bolj poseljeno. Peljal sem se skozi Hatvan in Gyongyes, nato pa zavil na cesto št. 24 za Eger. Na tem koncu se nahaja edina prava vzpetina na Madžarskem – dvigne se nad dobrih 1000 m oziroma 1015 metrov, kolikor je visok najvišji vrh Madžarske, Kekes. Za Madžare so najbrž to že hudi vzponi.

Kosilo
Kosilo
Lillafured – hotel Palace
Lillafured – hotel Palace

V vožnji sem užival, spremljala me je ovinkasta in prazna cesta ter lepa pokrajina. Vmes sem se ustavil na lepem »gorskem« počivališču, skuhal in pojedel.

Kmalu sem prispel v Eger. Od daleč je bil videti prijeten, vendar sem se odpeljal naprej in zavil za Felsotarkany. Tukaj je ponovno sledilo zelo lepo okolje in naselbine, ki pa jih je bilo počasi vedno manj, dokler se nisem vozil samo še po širnih gozdovih in samotni cesti skozi nacionalni park Bukki. Spustil sem se do Lillafureda, kjer sem spet srečal več ljudi, ki so očitno uživali na izletu, saj so veslali po reki oziroma jezercu in se sprehajali v bližnjem urejenem mestecu.

Uživanje na jezeru
Uživanje na jezeru
Lepa pokrajina
Lepa pokrajina

Po nekaj kilometrih sem bil že v Miskolcu, ki je precej veliko mesto, zato sem tudi nekaj časa porabil, da sem našel cesto št. 37 za Szerencs. Spet je sledila prazna in dobra cesta z lepo zeleno pokrajino, kjer sem prvič naletel na nasade bezga. Videl sem tudi nasade trte, kar pa me ni presenetilo, saj je ta lepa pokrajina v okolici mesta Tokaj znana kot vinogradniška.

Nasadi bezga
Nasadi bezga

Prehitel in pozdravil sem tovornjak s celjsko registracijo, nato pa v Sarospataku opazil znak za kamp in se odločil prenočiti. Angleški jezik je Madžarom sicer tuj, saj ga tudi mladi slabo govorijo, bolj pogosto se da pogovoriti v nemškem jeziku. Ob 18.00 uri sem kot edini v kampu postavil šotor. Drugih gostov ni bilo - razen mladine, ki je bila nastanjena v hišicah. Vzel sem si čas in si ogledal lokalne znamenitosti kraja - zelo lepo trdnjavo in cerkev. Pa seveda ima terme, ki so na Madžarskem pogoste.

Sarospatak
Sarospatak

Na Madžarskem se pozna avstroogrska arhitekturna zapuščina – polna je objektov še od takrat. Sicer so lepi, vendar večinoma slabše vzdrževani. Cel dan sem imel lepo vreme in temperaturo med 22 in 28 stopinjami.

1.6.2012 - Spal nisem najbolje, saj so celo noč prav na glas regljale žabe, pa tudi mladina je bila kar glasna. Sicer je bilo pa svetlo že ob 4:30. Vstal sem nekaj pred sedmo uro, zajtrkoval, pospravil in ob 8:20 odšel. Vreme je bilo dobro, a mi je domačin povedal, da je napovedano poslabšanje. Odpeljal sem se proti Ukrajini v smeri kraja Cigand. Vozil sem se po lokalni cesti, a tudi tam ni bilo dosti videti. V glavnem polja in revne vasi, z značilnimi hišami, pretežno v slabšem stanju in z rdečimi strehami. Očitno se je že poznalo, da se bližam Ukrajini.

Starejše hiše
Starejše hiše

20130404103005_w3bus2xfh9lc7mV mestu Zahony, tik pred mejo, me je presenetil urejen trgovski center Aldi, kjer sem nabavil še nekaj hrane in pijače. Nisem vedel, kako bo z ukrajinskim denarjem, saj ga v Sloveniji po bankah nisem mogel dobiti, zato sem zalogo napravil še pred mejo. Je pa na Madžarskem vse ceneje kot pri nas, pa v pekarnah imajo zelo okusen kruh in razna peciva.

Prihod v Ukrajino
Prihod v Ukrajino

Očitno pa je vreme povezano z mejami med državami, saj je, ko sem prešel kontrolo na madžarski strani in se peljal čez most preko reke Tise proti ukrajinski kontroli, pričelo rahlo deževati. Dobro, da je mejna kontrola pod streho, da mi ni bilo treba stati na dežju. Ko sem se pripeljal na mejo, je bilo tam kar nekaj policistov, ki niso znali angleško. »V ogenj« so poslali mladega policista, ki naj bi znal nekaj angleščine. Bil je prestrašen in bilo mu je nerodno, da bo moral govoriti angleško. Nato pa se je razveselil, ko je ugotovil, da se bova lahko zmenila kar po domače, v slovanskem jeziku. Ves nasmejan se je obrnil proti ostalim in ponavljal nekako: »On ponimaje, on ponimaje,« - da razumem. Tako sva se kar hitro zmenila, izpolnil sem nekaj obrazcev in že sem bil v Ukrajini.

Škoda sicer, ker mi niso dodelili policistke - vse so bile videti kot v uniformo oblečene manekenke. Sem želel fotografirati za spomin, a me je njen kolega hitro odgnal. Takoj za mejo sem se ustavil na bencinski črpalki, saj je bencin v Ukrajini zelo poceni - liter stane okoli enega evra. Tam pa sem tudi zamenjal evre v njihovo valuto, Hyrnije. Že sem nase navlekel dežni kombinezon in se ob 10:30 odpeljal proti Uzhgorodu. Na cesti je bilo precej tovornjakov, moja želja pa je bila prečkati Karpate čez Užoški prelaz. Skoraj bi si zaradi dežja premislil in odpeljal kar naravnost v mesto Stryj. Cesta do tja ne vodi čez tako visoko sedlo, a sem se nato vendarle odločil in zavil nazaj za Užoški prelaz. Težko je bilo sicer najti pravo cesto, saj je zelo malo znakov in je potrebno imeti nekaj sreče, da »zadeneš« pravo smer. Tuji so jim tudi znaki za naselja in talne označbe ter drugi prometni znaki, kar je sicer v redu, ker ni omejitev hitrosti; je pa problematično, ker lahko le ugibaš, kje se nahajaš - še posebej, če nimaš navigacije.

Eden redkih znakov
Eden redkih znakov

Cesta je bila tu še kar v redu, vse ostalo pa precej zastarelo - vozni park, infrastruktura, zgradbe itd. Ko sem zapustil Uzhgorod, sem se nekaj časa peljal ob muzejskem vlakcu in železniški progi, kjer je bilo urejenih nekaj lepih počivališč, nato pa se je cesta poslabšala in je tudi vožnja postala zoprna, saj sem se ves čas moral izogibati luknjam v cesti. Zato najbrž tudi ne uporabljajo znakov za omejitev hitrosti. Dež je še vedno padal, jaz pa sem se začel dvigovati vedno višje v gozdove in vozil mimo žalostnih naselij. Vse skupaj je izgledalo ubogo, saj ni bilo nič urejeno. Po tej dolini poteka tudi železniška proga z več tiri in je že v času Prve svetovne vojne predstavljala pomembno transportno pot.

Mokri utrinki s ceste proti Užoku
Mokri utrinki s ceste proti Užoku

Nekje pod Užoškim prelazom sem naletel na redko urejeno počivališče pod streho, kjer sem se ustavil in na suhem skuhal kosilo.

Počitek in kosilo na urejenem počivališču
Počitek in kosilo na urejenem počivališču

Kar precej se je ohladilo. Pihal pa je tudi zoprn hladen veter, vendar domačinov to sploh ni motilo, ali pa so na to navajeni. Okrog so pešačili ali se vozili s kolesi brez dežnikov ali anorakov, pa tudi brez kap. Ko sem se kasneje ustavil ob cesti, sem spregovoril par besed z domačinom, ki me je spraševal za cigarete - jaz sem bil oblečen v dežni kombinezon in na sebi imel čelado, on je bil pa že popolnoma moker, oblečen le v majico. Dež mu je padal na glavo, a se ni dal motiti. Odkolesaril je naprej, pojma nimam kam, ker bila sva sredi ničesar. Ko sem se pričel dvigovati na 852 visok Užoški prelaz, je še kar rosilo. Po nekaj serpentinah sem bil na vrhu. Tam me je pričakala zapornica in vojaška kontrola. Mogoče zato, ker je območje blizu meje. Pred zapornico sem se ustavil. Iz kabine je izstopil vojak, me strumno pozdravil in prosil za potni list. Ko ga je pregledal, mi ga je vrnil in nato dvignil zapornico. Škoda, ker se je zgodilo tako hitro. Na strani pred zapornico sem si namreč želel ogledati nekaj spomenikov. Pa tudi manjša cerkvica je stala, a je bilo vzdušje tako neprijetno, a se nisem želel vrniti.

Kontrola na Užoškem prelazu
Kontrola na Užoškem prelazu

20130404103520_d0cl15ghwe2kx7Nekaj sto metrov naprej od te kontrole sem srečal motorista, Nizozemca. Veselo sem pomahal, onadva pa nazaj. No, kasneje sem na tej cesti proti Turki in Sambirju srečal še vsaj dvajset motoristov, Nizozemcev, vendar so bili med sabo precej oddaljeni in mi najprej ni bilo jasno zakaj, nato pa ni bilo potrebno veliko, da sem to tudi ugotovil. Če sem mislil, da je bila cesta do tega prelaza slaba, ne vem kako bi rekel temu, kar je sledilo. Luknja pri luknji. Bilo je prav naporno iskati najboljšo pot in tudi, ko sem opazil sto metrov ceste z manj luknjami, sem moral že kmalu spet zavirati, saj nisem vedel, kaj bo sledilo. Večinoma spet luknje, nekatere tudi precej globoke. Oznak pa seveda nobenih. Nekaj časa sem se peljal kar po bankini, saj je bila vseeno bolj ravna. Zelo nevarno je bilo tudi srečevanje z avtomobili, ki jih sicer ni bilo veliko, ampak vsak voznik je bil namreč zatopljen le v cesto in nekje je malo manjkalo, da me ni povozil avtomobilist na moji strani ceste. Pa enkrat je šlo zelo blizu, ko sem prehiteval kombi in je ta sunkovito zapeljal v levo, ko se je hotel izogniti luknji. Precej nevarno. Dobra zadeva je bil dež, saj so se na ta način bolje videle luknje, v katerih je stala voda.

Zaradi dežja dobro vidne luknje na cesti
Zaradi dežja dobro vidne luknje na cesti

Na drugi strani prelaza sem si ogledal še spomenik, namenjen vojakom v Prvi svetovni vojni, a nisem razumeti besedila. Ugotovil sem, da čeprav obvladam cirilico, mi to ne pomaga veliko, saj ne poznam jezika. Preveč sem primerjal in se zanašal na srbsko cirilico. Ukrajinsko besedo npr. »вересень« bi prevedel kot »veresenj«, a nisem vedel, da to pomeni september. Tako tudi med vožnjo nisem mogel prebrati posameznih napisov, ki sem jih opazil, temveč sem se mogel ustaviti in počasi ugotavljati posamezne črke in pomen. Ko sem ugotovil, da je potrebno upoštevati še to, da so besede napisane v različnih sklonih, je bilo še težje. Pri ogledu spomenika se je dvignila oblačnost in skoznjo so se prikradli sončni žarki, da se je prostrana hribovita pokrajina odela v očarljivo zeleno barvo. Še dobro, da ni več močno deževalo, saj sem imel obleko pod kombinezonom že vlažno. Pri vožnji me dež ni motil, saj je bilo zaradi lukenj in počasnejše vožnje vseeno ali pada ali ne.

Se nadaljuje na naslednji strani…Za prelazom sem nadaljeval s potovanjem po hribih, kjer se je na vsake toliko časa pojavil kakšen žalosten kraj, česa drugega, razen bujnega zelenja, pa ni bilo videti. Nekaj za Turko sem zapeljal desno za Borisov, a sem si po petih kilometrih, ko sem na cesti čakal čredo ovac, premislil, saj je bila ta cesta še slabša, ožja, bolj ovinkasta, pol makadamska, pol asfaltna, na njej pa je bilo zelo veliko blata.

Zelena pokrajina in spomenik vojakom.
Zelena pokrajina in spomenik vojakom.

Domneval sem, da bo cesta proti Sambirju boljša in hitrejša, vendar ne vem ali sem se prav odločil, saj se prav hitro tudi tam nisem mogel peljati. Kljub temu sem prispel do mest Stary Sambir in Sambir, kjer je bilo precej poseljeno in več ljudi, kar pa je bilo za pričakovati, saj je tu spet bolj ravninski del.

Proti Sambirju - pogoste konjske vprege.
Proti Sambirju - pogoste konjske vprege.

Spet je pričelo deževati, a me je v boljšo voljo spravila cesta od Drobovycha do Stryja. Bila je namreč popolnoma nova in sem si dal duška. Kar prehitro je minilo teh 28 kilometrov in že sem bil v Stryju. Tam sem razmišljal, da bi si poiskal prenočišče, saj je bilo mesto videti dokaj zanimivo, z nekaj starimi zgradbami in lepimi zlatimi cerkvami, tipičnimi ukrajinskimi. A bilo je še zgodaj in sem se odločil nadaljevati.

Ukrajinske cerkve.
Ukrajinske cerkve.

Iz središča mesta nato nekaj časa nisem našel prave poti za Zhydachiv, saj ni bilo nobenega znaka. Vprašal sem mimoidočega in nato doživel način kazanja poti v Ukrajini. Možakar je namreč brez vprašanja skočil zadaj na motor, lepo kadil cigareto in mi med vožnjo kazal, kam moram zaviti. Ko me je pripeljal na pravo cesto, pa je skočil z motorja in sploh ni želel, da ga peljem nazaj, čeprav sva bila na drugem koncu mesta. Lepo sem se mu zahvalil in se odpeljal naprej. Naslednji dan sem doživel podobno, še preden sem se zavedel, je bil možakar že na motorju. Le da ta ni uporabil stopalk in je malo drsal po tleh, pa še komaj se je spravil dol z motorja. Je pa bilo treba gospoda pohvaliti za prijaznost. Sta vsaj vedela, kje je kakšen kraj.

Naslednji dan sem iskal vas Gologory, oziroma Holohory po njihovo. Sem spraševal celo avtobusno postajo in jim kazal kraj na zemljevidu, pa nobeden ni vedel, kje je. Na koncu pa sem ugotovil, da sem bil le tri kilometre stran. Čudno. Ko sem se bližal temu kraju in sem o tem vprašal tudi mlado dekle, je samo zmajala z glavo in rekla, da nima pojma in kar zbežala. Je pa možno, da nisem navajal pravih imen krajev ali pa da oni uporabljajo druge, ker na različnih zemljevidih se tudi imena, še posebej manjših krajev, precej razlikujejo. Svoje najbrž dodajo tudi prevodi iz cirilice. Tako sem nadaljeval za Zhydachiv, kjer je bila slabša cesta, a v primerjavi s temi, po katerih sem se vozil ta dan, kar v redu. Pokrajina pa lepa, prostrana zelena polja.

Ravnina proti Rohatynu.
Ravnina proti Rohatynu.

Ves čas je malo rosilo in ob 19.00 uri sem se ustavil v Rohatynu, kjer sem dotočil gorivo in se po nasvetu zaposlenega na črpalki, namestil v bližnjem hotelu. Zanimivo je bilo tudi na bencinski črpalki, ki sta jo očitno vodila mož in žena - starejši par, ona je lepo sedela za pultom in »dirigirala«, on pa je skakal naokrog, stregel ljudi in točil bencin. Skupaj smo se pogovarjali, kateri bencin mi mora natočiti in žena mu je prav lepo solila pamet, kateri bencin mi mora naliti, on pa je nato malo živčen rekel, da je že tako pameten, da ve, kaj mi mora natočiti. Žena mu je ves čas nekaj prigovarjala, vendar je samo zamahnil in odšel ven ter pričel točiti bencin. Stopil sem poleg, se prijel za glavo ter zavpil »Ne!«, da se je možakar kar stresel. Ustrašil se je namreč, da toči napačno gorivo. Takrat sem ga prijel za ramo in rekel, da se šalim, on pa se je prijel za srce in odvrnil, da bi mu kmalu odpovedalo. Nato sva se smejala in nekaj je bentil tudi čez ženo, a nisem vsega razumel.

V hotelu zaposleni nista bili kaj prijazni. Ponujali so mi sobo brez kopalnice in s kopalnico, prva je stala 8 evrov, druga pa 14 evrov. Na vprašanje, kam grem lahko na stranišče in kje se lahko stuširam, če vzamem sobo brez kopalnice, mi niso znali povedati. Čudno. Vzel sem tisto s kopalnico, ki je bila kar v redu, se preoblekel in dal sušiti opremo. Soba je bila sicer z eno posteljo in kopalnico, ki ni imela vrat.

Za motor so mi našli prostor v sosednji mehanični delavnici, kjer so popravljali tovornjake.
Za motor so mi našli prostor v sosednji mehanični delavnici, kjer so popravljali tovornjake.

Nato sem si privoščil pivo in poklepetal z družbo, ki je bila tam. Na daleč so sicer bili videti bolj kot mafijci, a so se na koncu izkazali za čisto »v redu«. Spal sem dobro.

2.6.2012 - Prebudil sem se že kmalu, saj je bilo svetlo že ob štirih, v sobi pa sem tudi zajtrkoval, saj zajtrka v hotelu niso nudili. Nekaj časa je trajalo, da sem našel človeka, ki mi je odprl vrata delavnice, kjer sem imel spravljen motor. Zanimale

So ga »standardne« stvari - od opreme do cene. Ob 7.30 uri sem bil že na poti. Dež je ozračje malo ohladil in cel dan je čez ravnice pihal mrzel veter. Temperatura se je sukala med 14 in 17 stopinjami, bilo pa je suho. Zavil sem na cesto za Ternopil in spet je sledila stara zgodba in slaba cesta. V nekem mestu je bila sploh obupna cesta, avtomobili so vozili »cikcak«, luknje so bile globoke tudi do pol metra, v glavnem obup od prometa.

Prometna in slaba cesta.
Prometna in slaba cesta.

Peljal sem se tako do Berezhanyja in pri tem opazoval okolico, predvsem lepa valovita polja in revne vasice. Na daleč vse skupaj izgleda zelo prostrano in bolj pusto. V Berezhanyju sem naletel na nek semenj, kjer so prodajali vse sorte, nato pa vprašal policista za pot proti Pomoryany, ki je severno od tega mesta. Nato sem se vozil po lokalni prazni in kar solidni cesti in opazoval kmetije in domače živali. Kmetije so bile bolj stare, pa večinoma so uporabljali konjske vprege. Med njimi je bilo videti tudi nekaj starih traktorjev.

Lepo vreme, cesta, pokrajina.
Lepo vreme, cesta, pokrajina.

V Pomoryanyju sem naletel na zapuščen dvorec, nato pa nadaljeval proti Poljanyju, tam pa se priključil na večjo cesto za Zolochyv.

20130411130208_l72e8qvynp3gk6

Zapuščen dvorec.
Zapuščen dvorec.

Kmalu sem bil mimo mesta in iskal vas Gologory. Izbral sem nato nek kolovoz v smeri proti jugu, kjer bi morala biti ta vasica in se peljal ob dolini Zlotne lipe do nekega naselja, kjer mi je nek možakar pokazal pravo pot čez dolino. Tam sem opazil tudi zanimiv način oranja polja – v plug ni bila vprežena žival, pač pa človek.

Nato pa sem le našel vas Gologory, ki ima dve cerkvi in nekaj večjih stavb, kaj drugega pa ni za videti. Je pa obkrožena z nepreglednimi polji zelene trave. Povzpel sem se še na hrib, na katerem je stal nek spomenik ali kapelica in tam prebil nekaj časa ob malo boljšem razgledu.

Gologory
Gologory

20130411130130_vgyl9fnw482pebNato sem se mimo manjšega jezera, oziroma nabrane vode v dolini odpeljal proti vasici Majdan Golgorski, v bližini katere je svojo prvo bitko v prvi svetovni vojni doživel slovenski 17. pehotni polk, ki je tu utrpel hude izgube, veliko vojakov pa je bilo tudi zajetih. Kakšnih obeležij ni bilo videti, pa najbrž tudi ne obstajajo. Težko je bilo določiti točen kraj bitke, saj so si dolinice in hribčki zelo podobni. Nato sem se po nasvetu domačina vrnil na glavno cesto Zolochy – Lviv in pri Yaktoriv, kjer seveda ni bilo nobenega znaka, zavil za kraj Peremyshlyany, kjer sem si želel ogledati zgodovinski muzej, ki naj bi se tu nahajal. Kraj je kar velik in precej obljuden. Videti je bilo tudi nekaj večjih stavb, a so večinoma stare in slabo vzdrževane. Znakov za muzej nisem našel, zato sem vprašal domačina Marka, ki mi ga je pokazal tako, da sem ga do tja peljal, a je bil muzej na žalost zaprt, saj je bila sobota. Marko je klical tudi kolega Borisa, ki naj bi delal v tem muzeju, a je ta rekel, da nima možnosti, da bi ga za krajši čas prišel odpret. Ker je bil muzej zaprt tudi v nedeljo, mi ni ostalo drugega, kot da krenem dalje. Marku sem dal še elektronski naslov, saj mi je obljubil, da mi bo poslal kakšno fotografijo iz muzeja. Do danes tega na žalost ni storil. Je pa povedal, da obožuje slovensko domačo glasbo.

Peremyshlyany
Peremyshlyany

Nadaljeval sem z vožnjo proti Bibrki in opazoval oblake, ki jih je po nebu preganjal veter. V Bibrki sem se ustavil na trgu, malo opazoval dogajanje in nakupil potrebno - bilo je zelo poceni, nato pa nadaljeval za Lviv.

Bibrka
Bibrka

Ko sem se bližal ogromnemu mestu, so tudi ceste postale boljše. Očitno zaradi bližajočega evropskega prvenstva v nogometu, ki naj bi se pričelo nekaj dni kasneje. Peljal sem se tudi mimo novega stadiona, ki so ga gradili za ta namen, od tu proti Poljski pa so izvajali tudi veliko del na cesti.

Stadion za evropsko prvenstvo.
Stadion za evropsko prvenstvo.

Sledila je dokaj nezanimiva vožnja po široki in ravni cesti proti Przemyslu in Poljski mimo Horodeka (Grodek). Pred mejo sem še zadnjič natočil poceni bencin, nekaj časa sem sicer porabil, da sem prečkal mejo, saj so tudi tam gradili in obnavljali in je delo potekalo počasi. Ko sem bil na Poljskem, se je zdelo v primerjavi z Ukrajino kot noč in dan. Vse je bilo urejeno, ceste so bile dobre, objekti novejši, vzdrževani, ponovno so se pojavile urejene javne površine in dvorišča okrog hiš, nakupovalni centri in podobno. Ob 16.00 uri sem prispel v mesto Przemysl - lepo mesto z urejenim središčem in vabljivo arhitekturo, zato sem razmišljal, da bi se nastanil v kampu in si ogledal mesto, a me je nekaj gnalo naprej.

Przemysl
Przemysl

Zato sem nadaljeval in užival v vožnji proti slikovitemu Sanoku ter naprej proti kraju Jaslo. Vmes sem pri Moderowki iskal tudi vojaško pokopališče iz Prve svetovne vojne, a kljub pomoči domačinov in znaku neuspešno. Do tja je peljala namreč kolovozna pot skozi gozd. Pot se je večkrat razcepila in bila brez znakov, zato sem pač po eni nadaljeval in na koncu pristal ob samotni hiši. Tam sem domačina vprašal za pokopališče. Kar naenkrat se je iz hiše vsulo precej ljudi, vendar nobeden ni znal dobro angleško, čeprav je bilo vmes tudi nekaj mladih in niso razumeli besede »cemetery«. Dokler ni prišla starejša ženska, najbrž njihova babica in po kakšnih 10 minutah, ko smo se pogovarjali rekla: »A, grobljice?«. Sem rekel točno to iščem in so se vsi smejali, nato pa mi opisali pot, a kasneje v gozdu še vedno nisem našel, tistega kar sem iskal. Malo smo se še pomenili, nato pa sem jih zapustil. Užival sem v vožnji po dobrih cestah in kar nisem mogel nehati. V Jaslu sem spraševal za sobo v manjšem hotelu, a so mi povedali, da bodo večinoma vsi zasedeni, saj je sobota in je organiziranih veliko porok. To sem tudi sam ugotovil, ko sem se ustavil v še dveh hotelih in se na enem parkirišču izogibal razbitih kozarcev. Kampa tam na žalost ni. Nadaljeval sem proti Nowy Žmigrodu in prelazu Dukla, kjer je široka in hitra cesta, pa tudi prelaz ni prav visok. Je pa lepa okolica.

Bolj urejena Poljska.
Bolj urejena Poljska.
Cestni prizori iz Ukrajine
Cestni prizori iz Ukrajine

Nadaljeval sem pot in kar naenkrat sem bil že na Slovaškem. Napaka, saj ta del Slovaške ni nič posebnega, zdelo se mi je slabše razvito od Poljske, bolj »socialistično«, še posebej industrijski del okrog Prešov in Košice. Pa še dragi hoteli so bili, saj ni bilo ničesar ceneje kot za 60 evrov. Zato sem kar nadaljeval in že v temi parkiral na Madžarskem, v nekem penzionu v kraju Szikszo. Bila je kar preveč naporna tura, ko pomislim nazaj. Bolje bi bilo, da bi parkiral že v Przemyslu in si tam v miru ogledal mesto in malo počival. Tako pa me je vleklo naprej po dobrih cestah in proti domu. V penzionu ni bilo tople vode, ki bi me malo ogrela, saj se je zvečer že ohladilo na 10 stopinj in me je malo premrazilo. Sem bil kar razočaran. Ves čas pa so se pred mano vrteli prizori tistega dne.

3.6.2012 - Vstal sem že ob 5.30 uri, saj nisem mogel spati zaradi svetlobe, pojedel nekaj medu za zdravje in ob 7.00 uri zapustil neprijazen penzion. Bilo je jasno vreme in 13 stopinj. Kmalu sem bil v Miskolcu, kjer se je na hitro pooblačilo in pričelo rositi, zato si nadel dežni kombinezon in sem zavil na avtocesto. Čez 10 kilometrov se je spet zjasnilo in sonce me je spremljalo cel dan. Na bencinski črpalki sem si privoščil zajtrk, nato nadaljeval z vožnjo proti Budimpešti, takoj za njo pa zapustil avtocesto in po regionalni cesti v toplem vremenu užival skozi Veszprem in proti Kormendu ter nato proti Sloveniji. V naši državi sem si nato privoščil okusno domače kosilo, nato pa po avtocesti oddirkal domov.

Vesel sem bil, da mi je uspelo teh nekaj dni doživeti to potovanje, očitno pa ravno pravi čas, saj je mali en mesec pohitel in že čez 16 dni zdrav privekal na svet. Jaz pa sem zaradi pomanjkanja časa tudi že prodal motor – šala, še kar je v domači garaži.

Konec.